Celo pri nama, ki živiva sama, praznujemo rojstni dan več kot dvakrat na leto.
. . .
Fotografija torte za praznovanje je več kot nenavadna. Torta še ni na mizi, meni pa je na posnetek uspelo ujeti nenavaden kot.
Celo pri nama, ki živiva sama, praznujemo rojstni dan več kot dvakrat na leto.
. . .
Fotografija torte za praznovanje je več kot nenavadna. Torta še ni na mizi, meni pa je na posnetek uspelo ujeti nenavaden kot.
Praznih letališč nismo vajeni. Takrat, ko potujemo je vedno potnikov vsaj za eno letalo. Enako je tudi, ko pristanemo.
Tokrat pa sva na letališču čakala ob 22h. Letališče je bilo prazno in hkrati puščobno. Prav nič prijetno ni bilo.
Moderni časi potrebujejo tudi moderne znake.
Včasih so bila stranišča moška in ženska. Danes takšna delitev ni več primerna, zato so v The Photographers Gallery v Londonu posodobili tudi svoje znake. Imajo eno samo vrsto stranišč, v katera gredo lahko: moški, ženske , tisti, ki so spol zamenjali ali ki nihajo in seveda vsi ostali. S temi znaki so mi povedali tudi, da različnost v galeriji sprejemajo in odobravajo.
Enkratno se mi zdi, da so toliko povedali, uporabili pa so zgolj nekaj črt in trii krogce.
. . .
Fotografiji sem napravil mimogrede s telefonom, ko sem bi uporabnik teh stranišč. Nisem mogel mimo. Je pa res, da prav veliko nisem razmišljal, slikal sem zgolj zato, da bi jih pokazal Boži.
Pri pisanju tega prispevka sem poiskal spletno stran te galerije. Našel sem celo stran, kjer so predstavljeni vsi znaki, ki jih v galeriji uporabljajo, pa tudi fotografije vrat stranišča, ki sem jih slikal. Tako sem ugotovil, da bi se takrat moral bolj potruditi in da bi bili lahko moji fotografiji veliko boljši.
Ko sva se zadnjič vrnila iz Londona sva doma v torbici našla očala, ki sva jih vnukinji pomotoma odnesla. Fotografirala sva jih, da ji sporočiva, da so pri nama.
. . .
Po prvi fotografiji sva se domislila, da bi lahko v odsevu bila kar midva. Očala so ravno prav zakrivljena, da je v vsakem stekelcu drugačen odsev. Ni se nama bilo potrebno veliko premakniti, da sva naredila prav posebno fotografijo.
Sploh se ne spomnim, kdaj je nazadnje zares deževalo. Je bilo pred dvema ali tremi meseci?
Zaradi suše ni nikjer tako zeleno, kot bi pričakoval. Pri nama vrt prav žalostno izgleda. Pripravljam in pripravljam se, da bi ga posnel in primerjal s fotografijami, ki so bile narejene še pred sušo.
Ampak za vse rastline in rastlinice pa ta suša ni slaba. Pleveli so se razbohotili in razširili še na mesta, kamor do sedaj niso mogli. Le pleveli so ostali zeleni. Taka je zelenica v Cerknici pred notarko.
Zadnje dni nam je vroče. Pri nama sta vnučka, dneve v glavnem preživljamo kar v dnevni sobi. Ob zaroletanih oknih upamo, da se ne bo preveč segrelo. Prikrajšani smo za igro zunaj, na igralih, za sprehod na sladoled in podobno.
Ko se shladi, je že prepozno in na sporedu so drugačne aktivnosti.
Vsak dan kakšna jed ostane: ko pečeva na žaru, ostane kakšna rezina bučke ali jajčevca. Ko izprazniva kozarec slanih ičunov, ostane olje. Pri paradižnikovi solati sta ostala še dva cela paradižnika.
Skuhava testenine, iz ostankov narediva omako, dodava začimbe, mlado čebulo in parmezan, pa je odlično poletno kosilo na mizi.
Fotografiral sem kos oblačila, za katerega ne vem čisto dobro, čemu je služil. Izvedel bom, ko bo fotografija objavljena na Stareslike.
Ne morem se odločiti, katero ozadje je bolj primerno: ali svetlo, ali črno. Odločil se bom najbrž šele potem, ko bom vprašal Božo.
Naloga fotografiranja 32 mm velike broške za Stareslike je sprva izgledala čisto enostavna. Izbral sem primerno mehko osvetlitev, izmeril jakost svetlobe, precej zaprl zaslonko in napravil nekaj posnetkov. Fotografija broške je bila čisto po pričakovanjih in sprejemljiva.
Potem pa sem zagledal, da broškin okvir na fotografiji ni videti tako gladko spoliran, kot je v resnici. V njem vidim vse mogoče, Božino rožo, vrata na teraso, tudi sebe.
Poskusil se m s fotografiranjem v šotorčku. Tako naj bi ne bilo odsevov na gladkih površinah. Tudi tokrat nisem bil zadovoljen. Na poševnih stenah okvirja so vidni odsevi delov broške, ki jih tako ni mogoče odpraviti.
Potem pa se je začelo. Prešinilo me je, da je lepota te broške ravno v trodimenzionalnosti. Po globinini meri kakšen centimeter in vsi elementi, vključno z okvirom se raztezajo v globino in se prekrivajo. Kako to prikazati?
Seveda, ne frontalno, ampak od strani in z usmerjeno svetlobo, da bodo nastale mehke sence.
Tako se trodimenzionalnost broške lepše vidi ampak izgubili sem lepoto, ki je vidna samo frontalno.
Poskusim še enkrat: majhen vir svetlobe pod kotom, da bodo sence ostre, broško s treh strani obkrožim s črnim filcem, da bo res samo en vir svetlobe in sence močne. Spet poskusim napraviti frontalni posnetek.
Figo, ni uspelo. Nisem pa obupal, še se bom učil.
Za Stareslike sem spet fotografiral nekaj starih predmetov. Studio sem si napravil na terasi. Da sem za ozadje napel staro črno zaveso, sem si pomagal kar z grabljami in metlo. Senčnik, ki mi je svetlobo zmehčal in me branil pred vročino, ni ravno nevtralne barve. Zato mi je predmete nekoliko obarval. Upam, da bom s Colorchecker lahko nastavil barve tako, kot morajo biti.
Na srečo sem delo opravil še pred najhujšo vročino.
Muh se ne manjka, vedno je kakšna preveč. Pa mi je kapnilo, da jih še nisem fotografiral.
Žive so za fotografiranje prehitre, ča bi bila mrtva pa bi bila najbrž speštana. Saj s prostim očesom tega najbrž niti ne bi bilo videti, ko pa bi jo povečal, bi ji mogoče celo manjkala glava.
Torej muha mora biti za fotografiranje živa. Ujel sem jo, prijel za noge in ko se je nekoliko umirila, napravil nekaj posnetkov.
Ko je sonce še za Slivnico, so na jezeru čisto pri tleh rahle meglice. V nekaj minutah jih sonce posuši. Iz najine dnevne sobe je videti, kot da bi bilo jezero polno vode.
Pa ni! Jezero je čisto suho, temperature čez dan so že tedne takšne, da se vse posuši. Ko sva po jezeru nazadnje kolesarila, je bila pot tako suha, da sem se moral ogibati širokim razpokam. Kljub temu so tla dovolj vlažna, da zgodaj zjutraj nastane takšna meglica.
Že pred kakšnim mesecem je nekdo bombaša sredi Cerknice opremil z rožami. Res, časi so glede na bližnjo preteklost precej bolj sproščeni.
Na najinem vrtu, ki ga z velikim veseljem ureja Boža, je še sedaj tako zeleno. Vremenske napovedi obetajo še višje temperature in še močnejšo sušo. Pri nama se to še bolj pozna, ker je vrt narejen na nasutju.
Vrt pa ni samo zelen. V njem je veliko življenja. Poleg žuborenja mini mini potočka v ribnik in brenčanja sosedovih čebel, sta v njem še oba vnučka, ki se niti za trenutek ne ustavita, niti jima ne zmanjka navdušenja.
Na enem od zadnjih kolesarjenj sva na večih mestih opazila, da grme smrdečega bezga prav oblegajo takšni metuljčki.
Ustavila sva se pri grmu, da bi opazovala metulje. Seveda sem napravil še nekaj posnetkov. Ne vem, ali jih privabi vonj te vrste bezga ali pa to, da ta čas ne cveti prav veliko rastlin. Samo na tem grmu je bilo nekaj deset metuljev. Na prvi pogled so bili prav vsi enaki in ne tako majhni. Tudi pri drugih grmih sva videla skoraj samo takšne metulje.
S pomočjo interneta sem poskusil določiti, za katero vrsto metuljev gre, pa sem hitro obupal.
Precej petkov sem na tej strani objavljal fotografije rib, ki sem jih slikal čisto od spredaj. Pokazale so se takšne, karšnih nikoli ne vidimo. Celo Matic, prodajalec v potujoči ribarnici, je bil presenečen.
Tokrat pa sem s profila slikal zobatca. Menda so takšne pike značilne prav za jadranskega zobatca.
Prav v veselje mi jel, da v dežju napravim kakšno abstraktno fotografijo. Seveda moram takrat biti sopotnik, kar pa ni ravno pogosto.
Čemaž zgodaj spomladi pritegne pozornost, ko zeleni listi pokrijejo velike površine. Takrat ga vsi po vrsti nabirajo, shranjujejo, jedo in objavljajo prispevke o tej zanimivi rastlini. Mogoče nekoliko kasneje kdo še opazi cvetove, potem pa do naslednje pomladi nanj pozabimo.
Na poti na Snežnik sem zagledal te nenavadne cvetove. Maruška je bila prijazna in mi je razložila, da je to čemaž.
Včasih se mi na kolesu zdi, kot da peljeva proti svetlemu, proti svetlobi. Takrat so tudi posnetki najlepši.