Dve novi tabli

V Cerknici že kakšen mesec stojita še dve dodatni ulični tabli. Pri tem smo sodlelovali sodelavci skupine Stareslike. Fotografiral sem jih za dokumentacijo.

Krompir v cvetličnem koritu

V prazno cvetlično korito pred Zdravstvenim domom je nekdo vsadil kormpir. Lepo dela. Ideja je nekoliko nenavadna in mi je všeč.

V mraku domov

Takšnih prizorov sva deležna, kadar se v mraku vračava proti domu.

Sonce zahaja zelo severno. Še deset dni, pa se bo dan začel krajšati. Letos se mi zdi to zelo zgodaj. Ob večerih v kaminu še vedno pogosto zakuriva, da je bolj prijetno.

Če se mudi …

… se zlahka pozabi tudi na kavo.

Pravzaprav, skodelico s kavo je pozabila, ko se ni več mudilo. Stranišče je bilo prazno, skodelica pa pozabljena.

Hudički

Mislila sva, da je za to orhidejo še prezgodaj, pa je bilo presenečenje še bolj prijetno.

Muholiko mačje uho videvava na istem mestu vsako leto. Večkrat greva mimo rastišča, pa lahko vsakič pogledam, kaj je z njimi. Letos sva jih prvič preštela. Boža je naštela 10 rastlinic na zaplati dolgi kakšne 4 metre. Preiskala sva okolico tega rastišča, pa nisva našla niti ene.

Večerni sprehod

Večerni sprehod

Sedaj, ko moramo biti doma, se kar naenkrat izkaže, da je toliko stvari, ki jih je treba narediti, da na koncu dneva zmanjka časa. Nisem še ugotovil, zakaj se to zgodi ravno takrat, ko imamo več časa.

Tako lahko kakšen dan narediva sprehod šele zvečer.

Na čakanju

Stojijo! Vse se je nekako ustavilo. Tudi ljudje, prijatelji. Ko sem tole videl, sem si mislil, da je tole dobesedno “tihožitje”.

Najbrž bo res težko stvari spet spraviti v gibanje.

Sprehod v mraku

Zaradi razmer sva ves dan doma. Nobenih opravkov nimava, pa zato ni več časa. Prav včeraj je sprehod prišel na vrsto šele zvečer.

Prav čarobno je bilo. Malo pred domom je lep pogled na Cerknico, ki je proti večeru še lepši.

Parkec

Mali fotoaparatek imam kar v denarnici. Tako je vedno z mano in pri roki. Tako niti sam pred sabo nimam izgovora: “Uh, ko bi imel fotoaprat sabo, bi…”.

Včasih pa na sprehod ali po opravkih vzamem seboj “taveliki” fotoaparat. Poredko, zgodi pa se vseeno, nanj nataknem objektiv ribje oko, ki je bolj pokrovček kot pravi objektiv. Fotografije so takrat nenavadne, še sam sem velikokrat presenečen.