Zaradi razmer sva ves dan doma. Nobenih opravkov nimava, pa zato ni več časa. Prav včeraj je sprehod prišel na vrsto šele zvečer.
Prav čarobno je bilo. Malo pred domom je lep pogled na Cerknico, ki je proti večeru še lepši.
Mali fotoaparatek imam kar v denarnici. Tako je vedno z mano in pri roki. Tako niti sam pred sabo nimam izgovora: “Uh, ko bi imel fotoaprat sabo, bi…”.
Včasih pa na sprehod ali po opravkih vzamem seboj “taveliki” fotoaparat. Poredko, zgodi pa se vseeno, nanj nataknem objektiv ribje oko, ki je bolj pokrovček kot pravi objektiv. Fotografije so takrat nenavadne, še sam sem velikokrat presenečen.
Takole v Cerknici skrbimo za zelenice. Ureja jo Komunala, uničujejejo pa po en avtomobil, kombi in traktor.
Dokler takele rastlinice ne pogledam čisto od blizu, si ne predstavljam, kako izgleda. Tu so se popki že razpočili, še en topel dan, pa se bo razcvetela.
Le kake četrt ure od najinega doma je takšna divjina. Doma sva sredi samih zanimivih kotičkov, tako da do tu nisva utegnila že leta.
Ja, v Cerknici. V Kulturnem domu dan pred Valentinovim.
Takoj nad našo hišo se začenja gozd. Po gozdu so speljane številne poti po katerih lahko prideva daleč, dalj kot zmoreva.
Pozimi naju preveč zebe, da bi kolesarila, pa tudi če je sončno. Veliko raje napraviva daljši sprehod po pobočju Slivnice. Sem in tja se odpre lep razgled, tako tudi v tem primeru. Tudi če sva v gozdu se vidi daleč, vse tja proti Žerovnici in Križni gori.
Včeraj je bilo spet sončno. Čez dan sva nehala kuriti, saj je sonce sijalo naravnost v dnevno sobo.
Seveda sva šla na sprehod. Malo sva hodila po Cerknici, malo po Slivnici, všeč nama je bilo, da sva lahko zunaj. Takšen prizor pa naju je čakal na Peščenku. Na zimo sva kar pozabila.
Občutljiv sem na lepo zložena drva. Vzorček, ki ga naredijo, mi je všeč.
Ampak ta se je še posebno potrudil, kaj podobnega še nisem videl. Bravo!
Velikokrat se vidiva, nikoli pa mi ni prišlo na misel, da bi ga pogledal naravnost v oči.
