Jesen v kavarnici

Skoraj vsak dan greva v Kavarnico na Plac’. Obisk kavarnice je postal vsakodnevni ritual s kavo, ki ga združiva s sprehodom.

Tudi v kavarnici se pozna jesen. Zunaj postaja hladno. Zaenkrat še gre. V notranjost ne greva, tam mize ne morejo biti tako narazen, kot so lahko zunaj. Kako bova šla na kavo pozimi, še ne veva.

Jesen se pozna tudi na strehi kavarnice. V dežju sva pod streho, na njej pa proseva jesensko listje.

Stara vrata

Izgled Casermanove ulice v Cerknici se bo kmalu spremenil. Na njej je nekaj skednjev, ki jih bodo zagotovo podrli, ker se bodo drugače kar sami.

To je bilo dovolj, da sem se lotil novega projekta – fotografiranja stavb na tej ulici. Posebno pozornost sem namenil tem vratom, kakršnih skoraj ni več videti, pa tudi tukaj ne bodo več dolgo. Če se prav spominjam, so takšna vrata imeli na žagah. Bila so dovolj široka in dvignjena od tal, da so hlod lahko zvalili v notranjost neposredno z voza.

Dušan Mozetič

Spomnim se še, kako so se na predvečer pogreba pri pokojniku zbirali sovaščani in skupaj obujali spomine. Tega ni več, danes nam je ostal samo še internet.

Dušana ni več. Znal je z ljudmi. Zlezel je pod kožo. Od prvega srečanja v Lyonu mi je dal čutiti, da sva prijatelja. Veliko lastnosti sem mu zavidal. Vedno je lahko vse povedal, hkrati pa ni bil niti žaljiv, niti vsiljiv, kaj šele nasilen. Spominjal se bom njegove dobre volje, ki ji je trosil naokoli. V nekih drugih časih in krajih bi bil zagotovo svetovalec za medčloveške odnose.

. . .

Pust mu je bil več kot vsi ostali prazniki skupaj. Takega sem ujel na diapozitiv na karnevalu na Veliki gasi leta 1981. Pregledal sem svoj arhiv fotografij. Če sem bil gledalec na karnevalu, potem je on vsaj na kakšnem posnetku.

 

Najboljše otroško igrišče

Sedaj najbrž ni potrebno ponavljati, da sta na počitnicah vnučka iz Londona.

Peš smo se vračali proti domu, pa je bil ob poti kup peska, ki je bil tam, ko so pri eni od hiš prenavljali fasado. Tam je bil tudi pozabljena igračka, tovornjak in pa objemka za strešni žleb, ki se je tam znašla kdo ve po kakšnem naključju. Kup peska je očitno služil za domače otroško igrišče, saj je bil že skoraj izravnan z okolico, v njem pa je bilo izkopanih in zasutih več lukenj.

Z vnučkoma je bilo čisto nemogoče, da bi šla kar tako mimo. Tovornjak in objemka za žleb sta hitro pastala idealna igrača, napol zaraščeni ostanki kupa peska pa idealno igrišče. Takšnega najbrž ni v celem Londonu. Kar nekaj trikov in zvijač je bilo potrebnih, da sem vnučka po dobre pol ure igranja spravil naprej proti domu.

Hudički


Mislila sva, da je za to orhidejo še prezgodaj, pa je bilo presenečenje še bolj prijetno.

Muholiko mačje uho videvava na istem mestu vsako leto. Večkrat greva mimo rastišča, pa lahko vsakič pogledam, kaj je z njimi. Letos sva jih prvič preštela. Boža je naštela 10 rastlinic na zaplati dolgi kakšne 4 metre. Preiskala sva okolico tega rastišča, pa nisva našla niti ene.