Nova tabla

Od včeraj zvečer ob novi kolesarski poti na jezero stoji nova informacijska tabla, ki so jo postavili v sodelovanju s skupino Stareslike, v kateri sodelujem tudi sam.  Le nekaj dni pred postavitvijo table nam je uspelo pridobiti fotografijo, ki je bila pred 70 leti narejena skoraj z istega mesta, kot danes stoji ta tabla.

Malo pred sončnim zahodom je za nekaj minut sonce poslalo žarek tople svetlobe  pod debelo odejo temnih oblakov. Svetloba je bila res neverjetna in enkratna. Žal mi je, da je nisem bolje izkoristil.

V skupini Stareslike sodelujem s svojim fotografskim znanjem.

 

Ribe ob petkih

Ob petkih je pri nas potujoča ribarnica. Če ne napravim nobene fotografije, potem prihodnji petek nimam ribje fotografije za objavo na tej strani.

Prejjšnji petek so bili najbolj slikoviti škampi. Ob pisanju tega prispevka sem se spomnil, da bi lahko napravil tudi portret škampa. Zaenkrat si še ne znam predstavljati, kako naj bi izgledal.

Pošast?

Kakšna pošast neki! To je samo gosenica, ki je hitela preko asfalta. Pa še to je slika njenega zadka. Hitela je, da bo prečkala cesto preden jo kakšen avto spešta.

Hitela je, jaz pa sem bil s fotoaparatom nenavadno neroden. Pri takšnih bližnjih posnetkih je že nekaj napačnih milimetrov dovolj, da predmet fotofrafiranja ni oster. Ko sem takole na slepo ostril in motovilil s fotoaparatom čisto na asfaltu se je že toliko premaknila, da ni bila več ostra. Tolažim se, da sem zadek z rožičkom dobro zadel.

 

Matic me draži

Matic s potujoče ribarnice, ki vsak petek pride v Cerknico, me včasih podraži. Pokaže mi kakšno ribo, ki ve, da je ne morem kupiti. Za takšno, kot je na sliki, je najina pečica daleč premajhna. Pa tudi če bi jo spekla, bi je bilo dovolj za cel teden.

Ne vem čisto točno, kako se ji reče. Na spletu sem našel več imen: morska žaba, morska spaka. Morski vrag, hudobina in grdobina je verjetno po hrvaško.

Kakšen teden nazaj sem kupoval ribe, ko me je Matic podražil s tem primerkom. Domov sem šel po fotoaparat in se takoj vrnil, da je ja ne bi kdo odnesel. Tako sem sem lahko napravil še portret tega verjetno najgršega bitja.

 

Silovit naliv

Včeraj smo se pred nenadnim in zelo močnim nalivom zatekli v kavarnico na tržnici. Naliv se je ulil tako nenadoma in tako silovito, da kaj podobnega še nisem videl. V trenutku je bilo po tleh nekaj centimetrov vode. Ni nam bilo hudega. Naliv je trajal ravno prav, da smo v miru spili kavo in polizali sladolede.

Dve hrabri punci sta zunaj pod senčnikom vztrajali ves čas naliva. Po moje ju je kar dobro zmočilo, pa sta bili vseeno dobre volje.

Luža

Vnučkoma je kar vse zanimivo. Veliko stvari je popolnoma drugačnih, kot so pri njih doma. Zato ni čudno, da imamo na sprehodu postanek prav pri vsaki luži. Neasfaltirane ceste so polne zanimivosti. Domov se vsakič vrnemo s polnimi žepi kamenčkov.

Obnovil sem znanje Photoshopa

Z digitalno fotografijo sem začel pred približno dvajsetimi leti. V tem času se je menda kar vse spremenilo. Drugačno je tudi fotografiranje in obdelava fotografij. Računalniki, ki so vgrajeni v fotoaparate, so vse močnejši in nadzirajo ter upravljajo vse več funkcij.

Telefoni so z računalniško obdelavo fotografij vodilni. Vedno bolj so vključeni tudi algoritmi, ki smo jim včasih rekli umetna inteligenca. Tudi če danes še ne naredijo slike, kot jo želimo, pa bodo to nekoč le počeli.

Tako se je na telefonih pojavil tudi “Portrait mode”, kjer algoritmi zameglijo ozadje glavnega objekta. No, vedno to ne deluje, zlasti, če glavni objekt ne izstopa od ozadja po barvi, ostrini ali kontrastu.

Pa sem poskusil nekaj podobnega s Photoshopom, ki ima vgrajene pripomočke, s katerimi si pomagamo, da zameglimo ozadje. Photoshopa v glavnem ne uporabljam, odkar mi ga je že hudo dolgo nazaj nadomestil Lightroom. Znanje dela s Photoshopom sem moral obnoviti, da sem lahko poskusil nekaj funkcij, ki so nekoliko novejše. Pa je kar šlo, še posebej, ker sem poskuse delal na primerni fotografiji.