Ni res!

Vračava se s kolesarskega izleta. Nekje med  Otokom in Gorico naletiva na ta prizor. Po prvgrozi in šoku opazim, da stvari ne štimajo. Vseeno je bilo potrebno nekaj časa, da sem ugotovil, da je vse skupaj nastavljeno: streha ni pod smreko, deblo je obdelano, poškodbe na avtomobilu so že malo zarjavele, prednje kolo je podloženo s kamnom. Torej ni potrebno obvestiti gasilcev, 112, ….

Z olajšanjem odpeljeva naprej, vseeno pa v glavi  misli iščejo zgodbo, ki bi bila vsaj približno logično povezana s prizorom. Ali je kdo čisto neumen ali pa tako žleht, da se je potrudil in avto pripeljal na tako neprimeren kraj. Na misel je prišla tudi aktualna novica o kombajnih in železnih palicah.

V Rešetu sva dohitela Danico, ki je ravno prišla iz Postojne. Povedala je, da je tam videla gasilce, ki so imeli vajo. Aha, takoj je postalo vse jasno.

Advertisements

Veselica


Ta veselica je narisana kar na ivernato ploščo. Pred desetletji sem jo videval vsakodnevno, pa mi ni bila nič posebnega. Sedaj jo gledam in gledam in jo vse bolj občudujem.

Verjetno je  zvezi s to grafiko ostalo nenapisanih veliko zgodb. Zanimivo bi bilo vsaj kakšno objaviti skupaj s sliko.

Cerknica drugače

Prijateljica me je povprašala, če imam kakšno fotografijo Cerknice. Rada bi jo dala za darilo svoji prijateljici, ki se je že pred časom odselila. Hitro sem ugotovil, da primerne fotografije v arhivu nimam, niti se ne spomnim, da bi jo zadnje čase kje videl.

Najbolje, da jo napravim na novo. Super, nov izziv, pa imam nov projekt!

Zamislil sem si, da naj bo Cerknica na fotografiji drugačna od ostalih znanih fotografij, nekaj novega. Seveda pa bi moralo biti že na prvi pogled jasno, da gre za Cerknico. Če bi bila še primerna za nekoga, ki se je včasih iz Cerknice izselil, pa še toliko bolje. Izdelana fotografija naj bi bila v velikosti približno A4.

Na srečo je bilo dovolj časa. V mislih sem preletel različne variante, od kje so prizori na Cerknico takšni, da zadoščajo zgornjim kriterijem. Hitro sem ugotovil, da mora biti na sliki cerkev in šola z južne ali vzhodne strani. Od tu je Cerknica najbolj prepoznavna. Pri vseh ostalih pogledih ne bi bilo čisto jasno, za kateri kraj gre. Ker pa naj bi bila na sliki šola in cerkev precej skupaj, sem se odločil, da bi bilo najbolje, da jo fotografiram iz Podskrajnika.

V naslednjih dneh sem se odpeljal v Podskrajnik, da bi poiskal mesto, od kjer bi bil prizor najbolj primeren. Iskal sem mesto, kjer panorame ne kazijo žice daljnovoda. Napravil sem nekaj poskusnih posnetkov, da sem jih lahko doma pregledal in določil najboljšega. Ugotovil sem, da je zaradi velikosti fotografije, širša slika Cerknice, tja do Kulturnega doma, prepodrobna. Najboljša se mi je zdela varianta, ko sta bili na sliki le šola in cerkev s taborom. Pa tudi cesta obrobjlena z modrimi rožicami, ki vodi pogled v sliko, ima nekaj simbolike.

Vreme je bilo primerno, pa sem se naslednji dan že zelo zgodaj podal tja s fotoaparatom in primernim objektivom. Svetloba je bila čudovita, super. Napravil sem več fotografij.  A kaj, ko je bilo na vsaki fotografiji nekaj avtomobilov. Čakal sem kakšne pol ure, pa mi ni uspelo dočakati, da bi bila cesta prazna.  Obupal sem.

V tretjem poskusu, naslednji dan, sem napravil tofotografijo. Izbral sem čas, ko sem pričakoval manj prometa. Uspelo mi je, da sem našel minuto, ko ni bilo na cesti nobenega avtomobila.  Ker ura ni bila najbolj zgodnja, svetloba ni bila več tista, prava. Cerkev in pobočje Slivnice v ozadju ni bilo več tako slikovito.

Razmišljal sem, da bi posnetek ponovil ob bolj zgodnji uri. Nekaj naslednjih dni je bilo oblačno, potem pa je nastopila suša in zelena ni bila več tako zelena, pa tudi modre rožice ob cesti so se posušile.

Roža ni plastična

Pri prijateljici sem bil na obisku pa sem zagledal nenavadno rožo. Najprej sem mislil, da je plastična. Pa sem zagledal kapljice, ki so polzele po cvetovih. Potem sem mislil, da so cvetovi mesnati.

Šele ko sem fotografije povečal, sem videl, da je po površini cvetov polno drobnih laskov.