Fotoaparat na telefonu me je še najbolj pozitivno presenetil pri slikanju ponoči. S programi za obdelavo fotografij kar dobro rokujem, pri takšnih fotografijah pa fotografij ne znam tako dobro obdelati kot to naredi avtomatika na telefonu.
Nekoliko nad našo hišo je poleg že znane še ena luknja. Precej široka je. Vanjo bi lahko zlahka zlezel, pa me je strah.
Pač, živimo na krasu, ki je ves preluknjan.
Tudi to se je že dobilo pri Maticu v potujoči ribarnici, ki ob petkih redno pride v Cerknico. Sam je nisem kupil, samo poskusil sem jo, saj me je Matic čisto presenetil.
Menda se lahko je surova, kuhana, pečena ali celo vložena.
Za to rastlino se uporabljajo imena: salikornia, morski špargelj, slanuša. Prvi dve imeni sem slišal prvič, slanuša pa mi zveni nekako znano.
Danes je to plevel, včasih pa so jo prodajali na tržnici. O tem sem na spletu sem našel zelo opisen članek.
Naslednjič, ko jo bom spet lahko kupil, bo na krožniku tudi pri nama doma.
Vsakič, ko sem ob petkih pred potujočo ribarnico, me pritegnejo trilje. Imajo tako izrazite oči, da se moram prav potruditi, da odtrgam svoje oči od njih.
Ob petkih redno kupujeva v potujoči ribarnici. Včasih imam seboj fotoaparat, da lahko napravim kakšno fotografijo, na kateri je nekaj kg rib. Doma lahko slikam le eno ali dve.
V gozd je končno prišla pomlad. Prav v tem ovinku se sneg najdalj zadrži. Naplužijo ga iz bližnjega križišča. Pomešan je z blatom, ki pri taljenju ščiti pred toploto. Kljub temu, da marsikje vidim že ljudi s kratikimi rokavi, so danes tu še kupi snega.
Ampak zelena je pa že pomladna.
Na sprehod po gozdu nad hišo sva šla letos prvič samo v vetrovkah. Do sedaj je bilo prehladno zato sva bila vedno v bundah, z rokavicami in s kapo. Presenetilo naju je, da kljub zgodnji videla že: zvončke, trobentice, lapuh, teloh, resje in jetrnik. Lepo! Šest vrst rožic!
Boža pravi, da moram za to sliko napisati, da je na njej teloh. Na prvi pogled to ni očitno.
Na sprehode jemljem novi telefon. Fotografijam je videti, da je velk del slike računalniško ustvarjen, ne pa optično zajet.
Obvestilne table nas obveščajo. Mame vodijo otroke za roko, očetje pa imajo pse na vrvici. V resnici je nekoliko drugače. Mame skrbijo za otroke, pse in očete. Drugače bi se svet verjetno kar ustavil.
V zabavo mi je, ko za različne prometne znake in obvestila, ki jih videvam vse naokoli, iščem možne a nekoliko nenavadne razlage.
Peš sva šla na jezero, proti jugu. Ne vem več, zakaj sem se ozrl in za sabo zagledal takšen prizor. Cerknica je bila v soncu, hribi in nebo pa so bili čisto črni.
Pri Fotopraktikum imamo za domačo nalogo fotografirati objekt pred temnim ali črnim ozadjem. Evo, pa sem napravil en del domače naloge, ne da bi na računalniku temnil nebo.
Letos sneg s pomočjo vetra zelo rad prekrije table ob cesti.
Če kje, potem piha med Dolenjim Jezerom in Cerknico. Tudi pluženje ne pomaga veliko. Veter nosi sneg ki izniči pluženje.
Povrhu vsega je tu najbolj mraz.
Med Dolenjim jezerom in Cerknico je ravnina, kjer menda prav vedno piha. Tako je bilo tudi med zadnjim snežnim metežem. Kljub pluženju ceste in posipanju je bila cesta čisto zasnežena.
Vseeno sva bila dve uri na zraku. Priznam, močno naju je prepihalo.
Ko pade sneg, pasji kakci kar naenkrat niso več zanimivi. Še tabla, ki nas na njih spominja, postane začasno nevidna in nemoteča.
Všeč mi je, ko najdem prizor, na katerem ni skoraj nič. Ni jih veliko ali pa jih ne znam poiskati.
Tokrat mi je bilo zanimivo, kako neenakomerno se je v toplem vremenu sneg topil. Razlagam si tako, da je kmalu po sneženju deževalo, kar je naredilo drobne kotanjice. S topljenjem so se samo še poglabljale.
Ne, to je Matic. Pravzaprav sem slikal ribona.
V potujoči ribarnici me Matic večkrat podraži s kakšno veliko ribo. Vedno mi pokaže tolikšno, ki je vsaj dvakrat prevelika za naju.
Sline se mi pa le cedijo.
Preštel sem, na tej strani sem objavil že 67 prispevkov o ribah, ki sem jih kupil od Matica. Še zdaleč nisem fotografiral vsega, kar prodaja.
Skupina Stareslike je sodelovala pri postavitvi zgodovinskih tabel v Cerknici. Skrbno smo izbrali fotografije in poskrbeli, da so vrhunsko obdelane. Še bolj skrbno smo pazili na spremno besedilo. Oblikovalec je table s premiselkom oblikoval kot to pritiči tabli s kulturno vsebino. Tako premišljenih tabel nisem še videl.
Tako kot za druge mestne table, je bilo mesto postavitve skrbno izbrano po dolgotrajnih tehtanjih, naknadno pa dodana še drevesa s klopco, da si sprehajalec pri tabli lahko odpočije.
No, sedaj samo ducat korakov stran stoji koš in tabla za pasje kakce. Po velikosti in vsiljivosti popolnoma zasenči eleganco in kuturno vsebino informacijske table. Še za WC so ponavadi v uporabi majhne tablice, nikoli pa ne velike table.
Pasji kakci bi me motili manj kot takšno kričeče reklamiranje kante s pasjimi vrečkami.
Dnevi so še vedno kratki, čeprav se že pozna, da se noč krajša. Tako greva velikokrat na sprehod, ko je že čisto temno.
Še posebej sedaj, ko povsod leži sneg in so pločniki zaledeneli, je najbolj enostavno, da se sprehodiva po pešpoti proti Dolenjemu jezeru. Vedno je dobro očiščena snega in posuta s soljo. Tako se ne bojiva, da bi spodrsnila, pa tudi če je že nekaj korakov od kraja posnetka prava tema.
Kamere na telefonu mi čez dani ni uspelo preizkusiti. Šele pozno zvečer, ko sva šla v dežju in plundri na sprehod, sem napravil prve posnetke.
Opazil sem, da mimovozeči avtomobii v trdi temi cerkvico nekoliko osvetlijo. Na srečo je bilo prometa dovolj, da mi ni bilo treba prav dolgo čakati. Telefon se je odlično odrezal.
Poskusil sem, kako novi telefon slika ponoči. Stari je v temi čisto odpovedal. Čas osvetlitve mi je tokrat kazal desetinko sekunde, zato sem bil prepričan, da bo slika neostra, stresena.
Računalnik v telefonu je od hudiča. Da mi je fotografija sprejemljiva, sem jo moral malo “pokvariti” – zmanjšal sem kontrast, ostrino, osvetlitev, barvitost, čistost. Da je bolj podobna tisti iz fotoaparata, sem dodal še šum.
Pod jelko so zjutraj čakala darila. Vnučka sta dobila vsak svoj otroški fotoaparat, kar je bilo resnično presenečenje. Ne vem, če sta bila kakšnega darila že tako vesela. Brez težav sta osvojila osnovne funkcije.
. . .
Fotoaparata sta čisto zaresna. V primerjavi z mojim prvim digitalnim fotoaparatom imata mogoče celo več funkcij in in tudi marsikateri parameter je boljši.
Sedaj uporabljamo drugačne fotoaparate in primerjava med kamerami kjer je cena 1:100 seveda ni možna.
Fotodnevnik - ena na dan 