Na prisojnih legah snega ni več, sonce ga je vzelo. Lepa zima je. Podnevi je toplo, ponoči pa stisne. Tako je v senčnih legah še vse belo. Pred garažo je še vedno kup snega in nič ne kaže, da bo izginil.
Prav tako je v tistih grapah, kamor nizko zimsko sonce ne seže. Ne samo, da je še zasneženo. Pot je tako ledena, da stopam prav previdno. Ne bi rad spodrsnil. Včasih mi je bilo vseeno, sedaj me pa boli že če pomislim, kako se lahko prekucnem.
Zadnje dni je vsaj podnevi toplo, da od povsod teče. Kot posledica tega so vse najine običanje poti blatne.
Na srečo je bila jeseni narejena nova kolesarska steza in poleg nje še pešpot iz Cerknice do Dolenjega Jezera. Tu greva lahko ne glede na to, kako mokro je. Celo z dežnikom sva že šla.
V Rešetu je odlična kava in tako ni težav kje je cilj. Odkar sva se vrnila iz Nevegala, greva menda tja kar vsak dan.
Dva sprehoda dnevno težko opraviva po svetlu. Ponavadi je ob času, ko se odpraviva na drugi sprehod, že noč. Že res, da je ena od težav upokojencev, da nimajo časa. Ampak dan je tako kratek!
Tudi na večerni sprehod včasih seboj vzamem fotoaparat.
Novoletnih praznikov je konec in tako je že čas, da se spet vtirimo v običajne dogodke, postopke, rituale in občutke. Hladilnik sva izpraznila, tako lahko začneva na novo.
Na enem od obiskov potujoče ribarnice, mi je Matic pokazal to ribo. Rekel je, da je bukva. Še nikoli je nisem videl, ali pa name ni naredila dovolj globokega vtisa, da bi si jo zapomnil.
Prav, sem jo pa slikal.
S ceste nad naseljem pod Slivnico je Cerknica videti takole. V prizoru je še dodatno cerkvica v Zelšah.
Piha, dežuje, nizka oblačnost – vreme je vse prej kot prijazno, čeprav so temperature nepričakovano visoke. Doma čez dan niti ne kuriva, pa čeprav je na koledarju že januar.
Vseh teh težav na fotografiji ni videti, se pa v takšnem vremenu težko odpraviva od doma. Ampak vsaj malo pa se morava razgibati in prezračiti, tudi če se prehlad še ni čisto dobro pozdravil. Minimalno dozo gibanja opraviva po neprometnih cestah in se tako izogneva blatu.
Takole izgleda, če imaš sneg res rad in izkoristiš vsako fliko snega, da se v njem povaljaš.
Trlja
Trilja je prav nežna ribica. Nisva je še kupila, tako ne veva, kako okusna je.
Matic iz potujoče ribarnice jo je podržal, da sem lahko napravil portret. Že kar nekaj časa vsak petek napravim fotografijo vsaj ene ribe, ki jo pripelje Matic s potujočo ribarnico. Ko sem prvič pogledal ribo prav od spredaj, me je presenetila. Takšnega pogleda na ribo nisem bil vajen. Takrat sem sklenil, da bom napravil več portretov rib naravnost od spredaj.
Precej snega je zapadlo. Mene je to presenetilo, pa nič hudega. Pač, imamo pravo zimo.
Dopoldne sva pretegnila noge. Sprehajalna pot proti Dolenjemu Jezeru je bila dobro očiščena. Sprehajalcev takrat še ni bilo, sva pa srečala kolesarja.
Na najine večerne sprehode sem začel jemati fotoaparat. Tudi ponoči lahko naredim kakšno fotografijo.
Dokler nisem prizora slikal, sploh nisva opazila, da so v rahlem metežu nastale prave piramide svetlobe. Šele ko sem jih opazil na zaslončku fotoaparata, sem se jih začel zavedati.
Zanimivo, da svetloba obcestnih svetilk ni enake barve.
Vreme je res takšno, da skopni še tisto malo volje, da bi se odpravil od doma. Pomaga, če seboj vzamem fotoaparat. Takrat so poti krajše, čas hitreje teče, mraza ni in tudi vlaga ni moteča.
. . .
Za fotografiranje uporabljamo leče z veliko odprtino, občutljivost fotoaparatov je vse večja, pa še stabilizacija nam pomaga. Tako brez večjih težav fotografiramo tudi ponoči, kar je bilo še 20 let nazaj samo v pravljici. Večkrat se vprašam, zakaj tega ne počnem bolj pogosto.
Fotodnevnik - ena na dan 