V Snežniških gozdovih

Najlepše mi je kolesariti po gozdovih Javornikov in pod Snežnikom. Če sije sonce, je prav nebeško.

Še lepše mora biti zjutraj in zvečer, ko je sonce nizko in svetloba še lepša. A tega že dolgo nisem doživel. Do tja od doma potrebujeva več ur in sva tako tam lahko samo sredi dneva. Do teme mora ostati  dodatno  v rezervi še vsaj kakšna ura, saj se lahko zamudiva zaradi predrte gume ali celo morebitnega padca. V teh gozdovih bi bilo tavanje v temi vsaj neprijetno.

V teh mogočnih gozdovih se počutim kot drobna pikica.

Veksel

Le še kakšen dan, pa bo jesen tu tudi koledarsko. Na poti do Mašuna sem pričakoval, da bo hladneje.  Do Veksla se pot kar naprej dviga in tako sva do tu prišla s kratkimi rokavi. Kolesarjenje navkreber je vedno toplejše kot spust navzdol.

Tu je bilo le dobrih 14 stopinj, tako je bil zadnji čas, da sva oblekla dolge rokave. Zadnja leta sva postavila mejo za kolesarjenje pri 12 stopinjah. Kadar so temperature nižje, se kolesarjenju rade volje odpoveva. Tokrat naju je toplo sonce v sodelovanju s klanci zgoljufalo, da mraza nisva čutila.

Za Vekslom je do Mašuna nekaj kilometrov spusta in tu sva se zmrazila. Ogrela naju ni niti juha pred večerjo, niti vsa oblačila, kar sva jih imela seboj. Brrrrr.

Jurjeva dolina

Izkoristila sva zadnje lepe dni. Za dva dni sva odkolesarila na Mašun. Že dalj časa greva vsaj enkrat letno na podoben izlet.  Poti ne opraviva več s takšno lahkoto kot pred dvajsetimi leti, še vedno pa nama je v veselje.

Po Javornikih je vse polno koč, hiš in podbnih objektov, ki v glavnem služijo lovcem ali pa za počitniške hišice. Skoraj vsem je videti, da je obisk lastnikov bolj poredek. Poleg tega pa jagri niso poznani ravno po čutu za lepo.

Izjema je hiša v Jurjevi dolini, ki je edina, ki je okrašena z rožami. Ko sva se ji bližala, se je Boža spomnila, so bile tam tudi pretekla leta. Potem pa sva kar nekaj časa ugibala, če bodo tudi letos. Rože so spet tam.

 

Poseka prod Kaličem

Pod Kaličem je bilo ob žledu 2014 prizadeto kar precejšnje območje. Delo je dokončal še vetrolom decembra 2017. Ni bilo druge, celo območje so očistili, ostali sta le še eno ali dve drevesi.

Tu nisva rada kolesarila. Bilo nama je, kot bi se vozila po rani. Že letos poleti pa sva na to veliko jaso začela gledati drugače. V zadnjih letih se je precej spremenila. Po njej sva se spet peljala pred dnevi in bilo nama je rajsko. Po celem območju je rast  bujna, rastlinice kar kipjo. Vse skupaj spominja na divji vrt.

Najbolj so nama bile všeč vonjave. Poleti se sonce upre, da je vožnja v klanec prav neprijetna. Zato pa so lahko razne zeli dozorele in sedaj v sončnem vremenu hlapijo dišave, kot nikjer drugje.

Vsakič, ko greva tu mimo se spomniva na prizor, izpred leta ali dveh. Na, vrhu poseke  sva ob cesti zagledala ustavljen camper s francosko registracijo. Lastnika sta razpela baldahin in pod njim zleknjena na udobna ležalnika uživala v branju knjige.

 

Po Barju

Narava, mir, tišina. Več si na kolesarskih izletih niti ne želim. Presenetljivo, da je vsega tega v izoblju le nekaj kilometrov iz središča Ljubljane.  Dobro je, da tega ne ve prav veliko ljudi, drugače bi bila gneča.

Dolgo časa sem imel predstavo, da je barje dolgočasno, enolično. Kako sem se motil! Tu smo bili v lepem vremenu, verjetno je vsaj tako zanimivo  tudi v dežju, megli, vetru.

Nenavadno srečanje

Ko smo kolesarili po Barju, smo poleg neštetih zanimivosti naleteli tudi na čredo konj. Že pogled na posameznega konja od blizu je zanimiv, da je na ogled cela čreda, pa je nekaj enkratnega. Ko so nas zagledali, so vsi v vrsti pridirjali iz oddaljenega konca pašnika. Res je bil lep prizor,  tolikšno čredo v diru sem do sedaj videl samo v filmu.

Ne vem, kdo je bil bolj zanimiv, mi ali oni. Precej časa smo stali in se gledali. Prav tako radovedno kot mi, so nas opazovali konji. Ostali smo toliko časa, da so se nam napasle oči in da smo ugotovili, da zaradi ograje ne bomo mogli narediti prav lepih posnetkov.

Na fotografiji je Matija in majhen delček črede.

 

Po Ljubljanskem barju

Vreme sedaj v septembru je tako lepo, da je kar težko verjeti. Napravili smo kolesarski izlet po Ljubljanskem barju in uživali v lepem vremenu.

Nekaj deset kilometrov smo napravili po stranskih poteh, po cestah je bilo preveč prometa. Tako smo lahko občutili mir in tišino narave, ki je čisto drugačna od naše.