Pogača

V dnevu, ko sva prekolesarila pot od Osilnice do Vinice in še malo naprej, sva se nameravala okrepčati v Dolu. Na spletu sva našla, da so tam kar tri gostilne. Na žalost so bile vse tri zaprte.

Boža se je še pravi čas spomnila, da sva se kakšen kilometer nazaj peljala mimo kmetije, kjer je pisalo, da pečejo pogače. Obrnila sva se in res, bila je turistična kmetija. Žal je bila zaprta, še pred koncem avgusta je tam konec sezone. Pa tudi napis, da pečejo pogače ni čisto držal. Naročiti jo je potrebno en dan prej.

Tako nama je bil na voljo samo sladoled. Sedla sva, ga lizala, jaz pa sem razmišljal, koliko sladoledov morava pojesti, da bova vzdržala pot do prenočišča. Nazadnje sem vprašal,  če imajo mogoče vseeno kakšen košček kruha.

In dobila sva. Priznam, da nisem vedel, kako naj pogača sploh izgleda. Vesela sva bila, pa tudi če jo je bilo samo pol in od prejšnjega dne. S pogačo so naju rešili.

 

Vse zaprto

Na najinem trodnevnem kolesarjenju je bila tudi etapa od Osilnice do VInice, ko ves dan, 80 kilometrov, nisva našla odprte trgovine, gostilne, bifeja, kjer bi lahko dobila kaj za pod zob. Še za  kavo sva morala skreniti s poti, prečkati mejo, da sva jo dobila za Kune. Na naši strani je bilo prav vse zaprto.

Ni kaj. Rada kolesariva po lepih krajih, kjer ni turistov. Ampak vseeno pričakujeva, da je odprta vsaj kakšna pekarnica. Na prejšnjem kolesarjenju po teh krajih naju je, ko sva bila lačna, rešila potujoča trgovinica. Tokrat nisva imela te sreče.

Makadamske poti

Z zadnjega kolesarjenja še nisva predelala niti vtisov, kaj šele fotografije. Na fotografiji so poti, kakršne iščeva, da se izogneva prometnim cestam. Če se le da, poiščeva neasfaltirane, kakršna je na fotografji. Včasih so to kar poljski kolovozi. Kraje in naravo s takšnih poti dojemava čisto drugače, bolj neposredno in lepše.

Je pa res, da so v Beli Krajini poti precej bolj šodraste, kot so pri nas.

 

Razpokana zemlja

Po petkovem dežju potok v Cerknici spet teče. Na jezeru se je na nekaterih mestih struga napolnila čisto do roba.

V suši je zemlja na jezeru razpokala. Ponekje so razpoke širše od centimetra. Marsikje jih je zalila voda. Tako je razpoke videti pod vodo. Pričakoval bi, da se bodo zaprle, pa nič ne kaže na to. Ne razumem.

Do Vinice

Zadnje lepe dneve letošnjega poletja sva izkoristila še za eno večdnevno kolesarjenje. Preko Loškega Potoka in Čabra sva v dveh dneh prišla do Vinice, potem pa sva en cel dan porabila, da sva se vrnila domov z vlakom. Izbirala sva manj prometne poti, po več ur nisva srečala avtomobila. Del poti sva prevozila celo po pešpoti.

Dolina Kolpe je zelena in mirna, a dober vtis kvari ograja okrašena z rezilno žico. Kar precej kilometrov sva peljala ob njej.

 

 

Telefon za vsak slučaj

Na kolesarjenju imava telefon vedno seboj. Bolj brezkrbna sva lahko, da imava lahko povezavo tudi na redko obiskanih krajih.  Marsikdaj naju kdo pokliče, pa si ne more predstavljati, kje sva ravno tisti trenutek.

Kar zadovoljna sva z možnostjo, da v primeru potrebe lahko od kjerkoli koga pokličeva.

 

Drugi mostiček

Na jezeru sta dva mostička. Če si pravilno predstavljam, eden prečka Martinščico, drugi pa Žerovniščico.

Ne uspe nama priti sem vsako leto. Letos je izredno suho, pa se lahko voziva po mili volji. Ne štejem več, kolikokrat sva se ob strugi peljala do Gorenjega Jezera.

V suhem ob strugi

Letos imamo res srečo z vremenom. Saj lahko bi jamrali, da je suša, da je bilo spomladi mraz, da je letina zaradi vremena slaba, pa še bi se kaj našlo.

Ampak za kolesarjenje je vreme odlično. Za nekaj dni vnaprej lahko določiva, kam in kdaj bova šla. Zelo majhna verjetnost je, da bo potrebno načrte spremeniti.

Jezero je suho. Odkrivava poti, kjer še nisva peljala. Res je lepo.

Pozno popoldne

Ni lepšega, kot pozno popoldne kolesariti po takših poteh. Sence so dolge, svetloba pa sanjska. Brezskrbno lahko kilometre in kilometre voziva drug ob drugem, vsak v svoji kolesnici.

Mogoče je zjutraj še lepše. Vendar ne za naju. Zjutraj rada poleživa. Da se od doma ne odpraviva prezgodaj, se soglasno izgovarjava na jutranjo roso in svežin.

Mostiček

Na jezeru sta dva lesena mostička, ki nista pogosto dosegljiva in zato manj znana. Tudi midva sva tu bolj poredko, med enim in drugim obiskom mine več let ali celo desetletje. Ni dovolj, da sta nad vodno gladino, za naju mora biti tudi pot do njih brez blata.

Oba sta narejena iz švelerjev, odsluženih hrastovih železniških pragov. Oba sta v precej slabem stanju ampak očitno še služita svojemu namenu.