Navadno se s kolesom peljeva po ustaljenih poteh. Tako ni potreben napor, da bi iskal poti, po katerih se voziva bolj poredko. Včeraj pa sva ubrala drugo pot. Posnetek je nastal na izviru Otoškega obrha, kjer nisva bila že vsaj dvajset let.
Včeraj sva bila na kolesu prvič, danes pa sva to močno začutila takoj, ko sva se ponovno vsedla na neverjetno trde sedeže. Čez nekaj časa je vsaj postalo znosno. Veva, da ne gre drugače, kot da so tri – štiri kolesarjenja spomladi boleča, potem pa se sedež nekoliko zmehča.
Pod takšnim nebom pa res ne moreva biti doma. Na kolesu z vetrom v obraz, imam občutek, kot da sem ptič, da letim.
Prvič letos sva bila na kolesu.
Veje drevja in grmovja so še gole. Tu na senčni strani ni še niti znamenjev cvetenja. Cesta je še zimska, bolj gradka od asfalta. Se pa skozi gole krošnje dreves kažejo žarki zahajajočega sonca.
Vsako leto začneva s kolesarjenjem v marcu. Prve dni sva bolj skromna, bojiva se, da naju bo bolela rit. Ne podava se na daljše ture, čeprav bi najraje kar poletel. Še imava v spominu napako, ko sva za prvo turo izbrala prezahteven cilj. No, trikrat se po prvem izletu še presedava po sedežu kolesa, potem pa sva že dovolj urtjena, da greva lahko tudi na kaj daljšega.
Avto sva prodala. Pri hiši je bil 25 let. Ko je bil nov, sva bila takšnih let, kot so sedaj naši otroci. V tem času je bil del našega življenja. V njem smo preživeli tisoče ur.
Nepogrešljiv je bil za vožnje v službo, smučanje, kolesarjenje in za potovanja. Zelo priročen je bil, da smo se skupaj s hčerkino družino lahko peljali vsi hkrati.
Posebnost tega avtomobila je bila, da se je lahko udobno peljalo šet odralsih oseb. Vsaka taka vožnja je bila zabavna in žur zase. Rekli smo mu kar avtobusek. Če smo odstranili zadnjo vrsto sedežev, so šle vanj zlahka 4 osebe in 4 kolesa. Rekord je bil, ko smo z njim peljali 12 koles, ki so drugače sila neroden tovor.
Najprej sva razmišljala, da bi ga registrirala še za eno leto. Po krajšem razmisleku sva ugotovila, da ga v tem covid časih niti ne moreva uporabljati.
. . .
Za objavo oglasa sem preiskal svoj arhiv fotografij, ki vsebuje približno 400.000 fotografij, pa sem jih našel manj kot deset. Preveč je bil vsakdanji, da bi pritegnil oko fotografa. Še to sliko je napravila Boža. Od nastanka gornje slike je minilo 6 let, avto je bil takrat star že 19 let. V vseh 25 letih se niti zunaj niti znotraj ni veliko spremenil. Nam se ta leta poznajo veliko bolj.
V dneh s takšnim vremenom, kot je zadnje dni, se prav razveselim, če se mi na ekranu od kje prikaže slika, kot je ta. Poti okoli najinega doma so za kolesarjenje lepe, marsikje je, kot bi se vozila po parku.
Na kolesarjenje že dalj časa ne pomisliva več. Sedaj je mokro, pa tudi če bi ne bilo, je premraz. Kolesi sta že na zimskem spanju, tudi če ju še nisva očistila.
Že kakšna dva tedna nisva bila na kolesu. Da bi letos še kaj kolesarila, je najbrž bolj prazno upanje. So bili zato pa zadnji letošnji izleti lepši. Vreme je bilo čudovito, jesen v gozdu pa tudi.
Kolesariva daleč od asfalta in tu sva na eni od najbolj prometnih cest, kar jih je na najinih poteh. Tej cesti praviva kar avtocesta. Pa tudi tu še ni peljalo dovolj avtomobilo, da bi piš odpihnil listje, ki se je nabralo na obeh straneh ceste.
Lepo, lepo, lepo! Ne vem, s čim smo si nekaj tako lepega zaslužili!
Da je je v Vodonosu tako razrasla, mora biti pa res huda. Res je, meni se zdi, da je to kanadska hudoletnica, ki jo je pri nas povsod preveč. Tako na gosto je nisem še nikjer videl, očitno ji ugaja.
Zagledala sva jo od daleč, kar všeč nama je bila. Ko sva prišla bliže, pa sva se zgrozila. Kaj pa če bi prerasla celo jezero? Po njivah jo je vse polno, ob avtocestah pa tudi. Če se je odločila, da bo tudi jezero njeno, smo brez moči.
Ko pripelješ izza ovinka in zagledaš bežečega psa s prednjo polovico lisice v gobcu, res ne veš, kaj bi. Vse skupaj je trajalo manj kot sekundo. Videla sva le njegove tri skoke, potem je pes lisico izpustil in pobegni s ceste v gozd.
Ustavila sva se, da sva lahko z razumom in besedami uredila misli. Šele tako sva lahko ugotovila, kaj sva pravzaprav videla. Nisva bila čisto usklajena, Boža še vedno trdi, da je bil volk.
Kurjica je hrib med Otokom in Lazami. Tja čez naju vodi pot pogosto, je ena od poti, kjer največ kolesariva.
Letošnjo jesen je še posebno lepa. S takimi prizori se poslavljava od letošnjega kolesarjenja. Kmalu bo preveč deževno ali pa mraz, da bi naju še mikalo na kolo.
