Vse je lepo

Že kar nekaj let novembra nisva več kolesarila. Za naju je bilo preveč mraz. Letos pa sredi novembra v lepem vremenu lahko kroživa po jezeru.

Sončno je, toplo in suho. Za naju so nepričakovano dobre razmere. Poleg tega sta bili kolesi ta teden na servisu. Zato je očitna razlika, kako vrtiva pedala.

Pa še most v Vratih pod Otokom je za kolesarje odprt.

Snežnik iz Loške doline

Zame je Snežnik najlepši, kadar ga gledam iz Loške doline. Mogočen je in izgleda, kakor da bi gledal nazvzdol proti Dolini.

Kadar proti večeru postane zrak nekoliko manj prozoren in svetloba prava, je lepo videti, da je do njega kar nekaj dolin in hribov. To kot kolesar še kako dobro vem.

Premik ure

Zadnji premik ure sem čutil kot še nikoli. Dolge sence vidim že sredi dneva. Najbolj čutim, da je premik skrajšal dan tam nekje ob 15h. Že tako se dnevi krajšajo, s premikom ure pa ga je na voljo še eno uro manj.

Zvečer poskušam prekiniti delo z računalnikom ob 22h. Kadar “potegnem”, težje zaspim. Čas za spanje naj bi bil ob 23h, pa nama uspe ponavadi šele kasneje.

Zračni gozdovi

Loviva zadnje lepe dneve. Še malo, pa se bo ohladilo, vreme pa ne bo več tako suho. Pravzaprav je za kolesarjenje idealno. Včeraj sva šla že od doma s kratkimi rokavi, pred prvim klancem pa sva se slekla še spodnji majici.

Drevje je v glavnem že brez listja in pogled v gozdu seže bistveno dlje kot še pred enim tednom. Tla so zaradi odpadlega listja nekako zravnana, zglajena in brez ostrih prehodov.

Je pa res, da se pade mrak neprijetno zgodaj, kar sredi popoldneva.

S kratkimi rokavi

Zdi se mi, da je letos listje odpadlo z drevja v nenavadno kratkem času. Le nekaj dni je bilo rumeno, rdeče, potem pa je v nekaj dneh bilo na tleh. Tako se mi zdi, da je trajala barvita jesen le nekaj dni. Boža pravi, da je to verjetno posledica poletne suše, saj več mesecev ni bilo niti kaplje dežja.

Toplo je. Letos sva že kolesarila v toplih oblačilih. Na kolesu zazebe še prej. Včerajšnja nedelja je bila topla, da nisva mogla verjeti. Zadnje dni v oktobru še zagotovo nisva kolesarila s kratkimi rokavi.

Toplo v oktobru

Na kolesu je hitro mraz. To najbolje občutiva jeseni, ko naju kar nenadoma začne zebsti. Velikokrat naju sončno vreme prevara in se zato premalo oblečeva.

Letošnji oktober pa je neverjeten. Samo nekaj dni nama je bilo hladno, sedaj pa sva že nekaj dni vsakič preznojena. Vsak dan se za na kolo manj oblečeva, pa še vedno preveč.

Tudi letošnja jesen je barvita. Najlepše je pozno popoldne. Obema pa se zdi, da bo letos listje odpadlo hitreje kot druga leta.

Na Mašunu

Ko prideva na Mašun, je urnik že več let enak. Najprej se spokava v sobo in pospraviva kolesi, potem je na vrsti večerja. Nikamor se nama ne mudi, časa imava dovolj, da si privoščiva en čisto počasen obrok. Tam kuhajo zelo dobro.

Po večerji je svetlo še dovolj dolgo, da opraviva kakšen daljši sprehod. Tako pretegneva noge, pa še stvari se v želodcu lepo razporedijo.

Ko se vrneva v gostišče, je navadno že temno in čas za spanje. Spiva dolgo in dobro. Na zajtrk se nama ne mudi, saj je na Mašunu zjutraj za kolesarjenje vedno hladno.

Rada greva tja.

Na Otoških dolinah

Kadar kolesariva proti Mašunu, imava na Otoških dolinah prvi pravi postanek in malico. Do tu je že dovolj vzpona, da si malo oddahneva. Še posebno se prileže, ker se ravno tu začne najbolj strm klanec na celi poti.

Vsa leta, kar hodiva na Mašun, je bila tukaj samo enkrat vesela družba, da nisva mogla malicati na udobni klopci.

No, tokrat nisva vedela, da je na drugi strani koče nekdo ves čas najinega postanka, spal v avtomobilu. Opazila sva ga šele ob odhodu.

Most v Vratih

Most pred Otokom popravljajo. Popravilo bo temeljito, saj so stari most kar podrli in na novo položili traverze.

Proti Otoku in naprej protu Mašunu sva v nedeljo peljala kar tukaj. Gradbišče je bilo zaprto z mrežo, zagotovo zaradi varnosti. Ampak, za pešce in za pešce s kolesom ograja ni dovolj. Midva, pa še kdo drug smo se skopali pod zaščitno mrežo in pot nadaljevali čez gradbišče. Na misel mi je prišlo, da bi bilo lepo, če bi delavci z bagrom malo očistili prehod, da bi se pešci lažje prerinili v prepovedano območje. 🙂

Jesen

Odkar kolesariva se vsako leto vsaj enkrat odpeljeva na Mašun. Zadnja leta, ko sva bolj na “komot”, tam prespiva in se naslednji dan vrneva po kakšni daljši poti.

Izgledalo je že, da bova letos to prvič opustila. Najprej je bilo deževje, potem pa so se že začele kazati obveznosti, ki so hitro zapolnjevale koledar. Prav v nedogled tega kolesarjenja ne moreva prestavljati, saj počasi postaja hladno, še posebno v gozodovih na višjih legah.

Vseeno se je izkazalo, da sva lahko dva dni prosta, vremenska napoved ugodna, midva pa primerno razpoložena. In sva odkolesarila.

Doma nisva opazila, da je jesen že tu. V gozdovih na 1000m nadmorske višine pa je listje že obarvano. Ko se skozi krošnje prebije svetloba, vse zažari. Nič ni lepšega od temnega gozda in ozkega sončega žarka, skozi katerega počasi padajo zlati listki.