Dolgo, dolgo smo se odpravljali, da se enkrat odpeljemo do Juršč. Na hitro smo se dogovorili in se odpeljali. In kljub slabi vremenski napovedi nam je uspelo.
Presenetila me je krajevna tabla. Tam piše Juršče. Že res, da kraj tako imenujemo tudi v pogovoru, na zemljevidih pa so to Jurišče. Če je njim uspelo, bo mogoče še komu. Vedno rečemo Gornje Jezero, povsod pa je napisano Gorenje Jezero. Saj najbrž je res prav ampak ne zveni mi prav.
Ponavadi kolesariva bolj v sredini dneva. Tokrat sva bila pozna, že proti večeru je šlo. Vračala sva se čez Kurico z Gorenjega Jezera. Sonce je bilo že nizko, svetloba v gozdu pa prav božanska. Takšne v gozdu še nisem videl.
Obdobje toplega in suhega vremena se je menda končalo. Na vrsti je drugačno, bolj mokro. Prav! Upam, da mi bo kmalu uspelo urediti vse fotografije, ki sem jih napravil v zadnjem času.
Obdobje lepega vremena se končuje, napovedi niso nič kaj prijazne. Kar je bilo na jezeru pokošeno, je potrebno čimprej pospraviti.
Dozdeva se mi, da so traktorij, ki hitijo po jezeru, vsako leto večji in hitrejši.
NN
Nekaj časa sva s kolesi imela mir, letos pa kar po vrsti menjava plašče in zračnice. Najprej sva zamenjala plašča pri Boži, kasneje sem pregledal še svoje, pa sta bila še slabša.
Že kar precej let je, kar sem nazadnje kupoval plašče. Ponudba v trgovinah se je v tem času močno spremenila, bolj revna je. Mogoče današnji kolesarji zamenjajo kar celo kolo in ne več samo plašča.
Nazadnje je bilo na Mašunu. Takole sva parkirala kolesi, zjutraj pa je bila Božina guma prazna. Ni težko, za zamenjavo pa vseeno potrebujem nekaj časa. V torbici imam vedno seboj rezervno zračnico in nekaj flik. Če nas je več ali kadar greva za več dni, pa imam seboj še dodatno zračnico. Do sedaj je še vsakič zadoščalo.
Takole je izgledal Božin plašč:
Izgleda, da so nekje na Javorniku imeli indijanci piknik.
Takšnih prizorov v Ribiškem kotu nismo vajeni. Saj ni čudno, saj sem ob nedeljah na srečo ne morejo niti avtomobili.
Na Javornikih je očitno čas ciklam. Sedaj ni čas, ko bi cvetelo veliko cvetlic. Amapak, kamor sem pogledal, povsod so rasle ciklame.
V glavnem so posamezni cvetovi ampak kar na gosto. Te so pognale ob robu ceste kar v šopu.
Med kolesarjenjem po gozdovih med Javorniki, Snežnikom in Babnim Poljem res uživava v naravi. Ne morem reči, da je nedotaknjena. Povsod so vidne posledice žleda, vetroloma in drugih podobnih težav, ki niso koristne za gozd in naravo.
Povsod so vidni sledovi človeka. Kolesariva po cestah, ki so bile narejene že pred desetletji, brez njih bi bilo za naju vse to nedostopno. Grozljivo pa izgledajo cela območja, kjer je veter ruval drevesa. Debla so pospravljena, štori ležijo vsepovprek, potrgane korenine pa štrlijo kvišku. Grozljivo!
Na teh poteh s kolesa uživava v pogledih, za drobne stvari pa navadno ni prav veliko priložnosti. Saj se večkrat ustaviva, vseeno pa drobne stvari ostanejo spregledane.
Sem in tja vseeno naredim kakšno fotografijo v makro načinu. Mali fotoaparatek za ta način ni najbolj priročen. Tokrat sem ujel kačjega pastirja.
Na najinih kolesarskih poteh v vseh teh desetletjih medvedov nisva srečala prav veliko. Ja, nekajkrat sva jih videla, zadnje čase, ko voziva bolj v bližini doma, pa sploh ne.
V preteklih dveh dneh na kolesu pa sva ga le videla. Peljala sva se od Veksla proti Mašunu in kaka dva kilometra pred ciljem se je Boža nenadoma ustavila in dahnila “medo”. Res je bil, skoraj negiben v ovinku kakih 50 m daleč. Seveda sem se ustavil tudi jaz. Kako minuto ali dve sva počakala, da se je umaknil s ceste po grapi navzdol. Po grapi nisva več videla, pa tudi slišala ga nisva več.
Počasi sva nadaljevala, Boži sem rekel, naj pozvoni, saj ima na kolesu zvonec. Ni me slišala, najbrž je imela misli kje drugje. Ko sva prišla do ovinka, kjer je prej stal, sva ga zagledala le kakih 10-15 m stran. Jaz sem še peljal mimo, Božo, ki je bila za dolžino kolesa za mano, pa je opazil. Vidno se jo je prestrašil in odgalopiral stran najhitreje, kot je zmogel.
Kar velik je bil, videti pa je bilo, da je bil še mladosten, skratka: lep.
———-
Po gozdovih okrog Mašuna bi lahko napravil fotografski projekt samo o smerokazih. Še vedno stojijo tisti izpred pol stoletja, pa tudi še vsi ostali, ki so jih postavili kasneje.
Stabilno vreme je bilo napovedano in odkolesarila sva na dvodnevni izlet. Prvi dan sva prespala na Mašunu, vračala pa sva se preko Babnega Polja. Izlet je bil nekaj posebnega, saj sem že pozabil, kdaj sva bila nazadnje na dvodnevnem kolesarjenju.
Kmalu, ko sva se dvignila od jezera proti Otoškim Dolinam, sva ostala brez mobitelovega signala. Šele naslednji dan je začel telefon piskati in javljati nova sporočila, ko sva se spustila v Babno Polje.
Kakšen mir sva imala! In koliko časa je prostega, če v bližini ni telefona ali računalnika! Na Mašunu sva utegnila celo, da sva bila na gugalnici in se gugala.
