Košnja na jezeru

Vsakič ko sva na jezeru je prizor nekoliko drugačen. Trave zorijo in s tem spreminjajo barvo, ponekod je že pokošeno. Veter, če je še tako rahel, počeše trave po svoje in s tem naredi vzorce sence in svetlobe.

Po jezeru domov

Končno sva šla enkrat s kolesom po jezeru. Vračala sva se že bolj proti večeru. Takrat so trave prav zažarele.

Cerkvica v Danah

Sredi Dan je čisto majcena cerkvica, le šest stolov gre vanjo.

Peljala sva se mimo in vrata so bila na široko odprta. Kljub temu, da na fotoaparatu nisem imel pravega objektiva, sem priložnost izkoristil za nekaj posnetkov.

Mak v žitu

Poletno sonce, rahel vetrček, zibanje žita in rdeče pike maka. Lepšega prizora skoraj ni. Velikokrat se ustaviva in samo gledava.

Luknja v oblakih

Sem in tja posije sonce tudi skozi luknjo v oblakih in osvetli kakšen delček tako, kot ni še nikoli in najbrž tudi nikoli več ne bo. Takrat mrzlično vlečem fotoaparat iz žepa, da bi trenutek ujel še s fotoaparatom.

Včasih mi uspe, še večkrat pa ne. Ko je fotoaprat v nekaj sekundah končno v rokah in pripravljen, je prizor že čisto drugačen.

Moja leta

Letošnjo prireditev Kolesarjenje po Menišiji so pripravili mladi organizatorji. To se je poznalo tudi pri udeležencih, veliko je bilo mladih.

Saj ne, da je hudo, a prišlo mi je na misel, da je cela skupina udeležencev na tej fotografiji skupaj nabrala približno toliko let kot jaz sam.

Kolesarjenje po Menišiji 2022

Kolesarjenja po Menišiji se vsakič udeleživa, če le nisva kje v tujini in če ravno ni epidemije. Letos nama je uspelo.

Ta dogodek se je razvil iz izletov družbe po Koželjškem grabnu. Prve fotografije takšnega izleta imam iz leta 2000 in smo ga večkrat ponovili. Kasneje je postal datum vnaprej določen, dodali so krajšo varianto za otroke, označili progo. Od tedaj se ga vsako leto udeleži kar lepo število kolesarjev.

Pogledal sem fotografije kolesarjenja v Koželjškem grabnu leta 2000. Zbodlo me je, da je imela čelado točno polovica udeležencev. Letos so čelado nosili prav vsi kolesarji.

Pod Bezuljakom

Kljub temu, da veva, kakšne poti za kolesarjenje so nama najbolj všeč, nisva preveč izbirčna. Tudi ta pot pod Bezuljakom zadošča kar večim najinim kriterijem dobre poti.

Če le moreva izbirati, se odločiva za makadamsko pot, ki ni prometna, da lahko voziva vštric in ni preveč strma. Če po sredini raste trava, je pa sploh lepo.

. . .

Fotografiral sem, ker sem opazil tako veliko razliko osvetljenosti med delom, ki je bil še obsijan s soncem in delom, ki je bil v senci črnih oblakov. Čez dobro uro je zaradi njih nastal hud naliv.

Vedriva

V sredo sva se vračala s kolesarjenja, ko je brez napovedi začelo deževati. Zatekla sva se v gostilno, boljšega zatočišča si ne morem niti predstavljati.

Odločila sva se, da bova čas izkoristila za kosilo. Po skoraj dveh urah je nehalo deževati, da sva se lahko odpravila naprej proti domu.

Na Rakeku je padalo kot iz škafa, v Cerknici pa ravno toliko, da je zmočilo asfalt.

Smetana

Takole se je nekaj dni nazaj v Vodonosu na gladini nabral cvetni prah.