Grd prometni znak

Ta prometni znak je za kolesarje tako grd, da grši skoraj ne more biti. Ne vem, če sem ga videl sploh še kje drugje. Ta stoji v Borovnici na cesti, ki pelje na Pokojišče.

Ampak tudi to se z nekaj dobre volje lahko premaga čisto zlahka in hitro. Problema se je pač treba lotiti pravilno in s pravega konca. Midva sva ga prevozila od zgoraj navzdol. 🙂

 

 

 

Na vlaku

Letos sva šla z vlakom domov že tretjič.

V Črnomlju je bilo po pričakovanjih. Vlak je bil prazen, res je bil tudi prostor za kolesa, kot je bilo označeno v voznem redu. Udobno, a počasi smo se peljali proti Ljubljani. Vlak pelje kot mestni avtobus. Ko smo bili že skoraj v Ljubljani, se je ustavil na Škofljici, Lavrici, Rakovniku in še na Vodmatu.

V Ljubjani sva morala prestopiti. Na postaji sva imela občutek zmede. Smeri odhodov vlakov in objave na tablah ni bilo usklajeno. Pošiljali so naju na druge perone, kot sva sama razbrala iz tabel. Odpeljala sva se s polurno zamudo. Ta vlak ni imel prostora za kolesa, pa sva bila prepuščena kondukterjevi dobri volji, da nama jih je dovolil postaviti pred stranišče.

 

Po pešpoti

Najlepši del poti zadnjega trodnevnega kolesarjenja v Beli Krajini mi je bila pešpot Radenci – Damelj. Ves čas pelje ob Krki, nima vzponov.  Kljub temu, da je to pešpot, je primerna tudi za kolo. V resnici je bolj steza kot pot. Na dveh, treh mestih sva kolesa prenesla preko kamenja ali podrtih dreves, drugače pa sva se lepo peljala.

Na žalost sva jo zaradi nepozornosti v zaselku Breg izgubila. Tako sva namesto, da bi se peljala po ravnem ob reki, prešla na asfaltirano cesto preko Sinjega vrha. Čisto po neumnem sva tako morala premagati strm hrib in za naju kar veliko višinsko razliko. Sinji vrh imam v slabem spominu, saj sva ga pred leti v vročini že prevozila, ko je bila cesta še makadamska.

Pešpot ob Krki mi je všeč. Ob prvi priložnosti jo bova ponovno prevozila.

 

Pogača

V dnevu, ko sva prekolesarila pot od Osilnice do Vinice in še malo naprej, sva se nameravala okrepčati v Dolu. Na spletu sva našla, da so tam kar tri gostilne. Na žalost so bile vse tri zaprte.

Boža se je še pravi čas spomnila, da sva se kakšen kilometer nazaj peljala mimo kmetije, kjer je pisalo, da pečejo pogače. Obrnila sva se in res, bila je turistična kmetija. Žal je bila zaprta, še pred koncem avgusta je tam konec sezone. Pa tudi napis, da pečejo pogače ni čisto držal. Naročiti jo je potrebno en dan prej.

Tako nama je bil na voljo samo sladoled. Sedla sva, ga lizala, jaz pa sem razmišljal, koliko sladoledov morava pojesti, da bova vzdržala pot do prenočišča. Nazadnje sem vprašal,  če imajo mogoče vseeno kakšen košček kruha.

In dobila sva. Priznam, da nisem vedel, kako naj pogača sploh izgleda. Vesela sva bila, pa tudi če jo je bilo samo pol in od prejšnjega dne. S pogačo so naju rešili.

 

Vse zaprto

Na najinem trodnevnem kolesarjenju je bila tudi etapa od Osilnice do VInice, ko ves dan, 80 kilometrov, nisva našla odprte trgovine, gostilne, bifeja, kjer bi lahko dobila kaj za pod zob. Še za  kavo sva morala skreniti s poti, prečkati mejo, da sva jo dobila za Kune. Na naši strani je bilo prav vse zaprto.

Ni kaj. Rada kolesariva po lepih krajih, kjer ni turistov. Ampak vseeno pričakujeva, da je odprta vsaj kakšna pekarnica. Na prejšnjem kolesarjenju po teh krajih naju je, ko sva bila lačna, rešila potujoča trgovinica. Tokrat nisva imela te sreče.

Makadamske poti

Z zadnjega kolesarjenja še nisva predelala niti vtisov, kaj šele fotografije. Na fotografiji so poti, kakršne iščeva, da se izogneva prometnim cestam. Če se le da, poiščeva neasfaltirane, kakršna je na fotografji. Včasih so to kar poljski kolovozi. Kraje in naravo s takšnih poti dojemava čisto drugače, bolj neposredno in lepše.

Je pa res, da so v Beli Krajini poti precej bolj šodraste, kot so pri nas.

 

Razpokana zemlja

Po petkovem dežju potok v Cerknici spet teče. Na jezeru se je na nekaterih mestih struga napolnila čisto do roba.

V suši je zemlja na jezeru razpokala. Ponekje so razpoke širše od centimetra. Marsikje jih je zalila voda. Tako je razpoke videti pod vodo. Pričakoval bi, da se bodo zaprle, pa nič ne kaže na to. Ne razumem.

Do Vinice

Zadnje lepe dneve letošnjega poletja sva izkoristila še za eno večdnevno kolesarjenje. Preko Loškega Potoka in Čabra sva v dveh dneh prišla do Vinice, potem pa sva en cel dan porabila, da sva se vrnila domov z vlakom. Izbirala sva manj prometne poti, po več ur nisva srečala avtomobila. Del poti sva prevozila celo po pešpoti.

Dolina Kolpe je zelena in mirna, a dober vtis kvari ograja okrašena z rezilno žico. Kar precej kilometrov sva peljala ob njej.