Zapuščena hiša

Takšnih prizorov je v naših vaseh vse polno. Kaj ne, saj je še v Cerknici ob glavni ulici vse polno hiš, ki kažejo, da v njih nihče ne stanuje. Po eni strani tarnamo, da ni dovolj stanovanj, na drugi strani pa je vsaj v najini okolici večina hiš, kjer stanuje le ena ali dve osebi. In večina hiš pri nas je že zgrajenih z mislijo, da bodo dom nudile dvema družinama oziroma dvema generacijama.

Zanimivo, na pokopališčih ni neurejenih ali zapuščenih grobov. Pa so včasih bili. Tam smo znali poskrbeti, da je tako, kot mora biti.

Tintnice

Sedaj, pozno jeseni, je ob najinih poteh veliko gob. Ne nabirava jih in le poredko kuhava.

Naju pa razveselijo, še posebno, če imajo zanimive oblike. Tintnice so zagotovo takšne. Njihova posebnost je še, da pogosto poženejo na robu ceste, kar iz peska.

MILEI MATI

Na Uncu sem opazi nenavaden napis. Poleg je letnica 1637. O tem napisu nisem zasledil še nobenih podatkov.

Napis je vklesan v vogalnem kamnu stare hiše.

Še ne vem, ali naj ga vključim v spletno stren Obeležja ali ne.

Ruševine

Takšnih prizorov je veliko na starih fotografijah, ki so nastale v desetletju po 2. svetovni vojni.

Ta fotografija je nastala konec preteklega tedna.

Zorni kot

Na tečaju fotografiranja Fotopraktikum se že osmo leto učimo veščine fotografranja. Ne gre nam prav dobro, saj ni nihče pričakoval, da bo trajalo toliko časa. In dlje kot smo, vedno odkrivamo nova neznana področja, ki bi jih morali osvojiti.

Fotografijo sem shranil, da bi pokazal, kako zorni kot spremeni fotografijo. S fotografijo, ki sem jo že objavil, sta skoraj popolnoma enaki, posneti z istega mesta, le zorni kot in višina fotoaparata nad cesto sta se spremenila.

Fotografijo sem napravil v prejšnjem tednu, ko je bilo še lepo vreme. Zaradi dežja bova morala nekaj dni opustiti misli na kolesarjenje.

Lepota na zalogo

V nedeljo se je končalo obdobje nepričakovano dobrega vremena. S toploto in lepoto sva napolnila vse najine shrambe, da naju bo grelo še nekaj časa. Še nekaj fotografij sem napravil na zalogo.

Čez Strmec sva šla na Bloke. Boža me je spomnila, da tu vsakič fotografiram. Konec oktobra je in sonce je primerno nizko, da riše močne sence. Kar nisem se mogel nagledati.

Lepa nedelja

Včerajšnja nedelja je bila res lepa. Z njo se je končalo obdobje lepega in toplega vremena.

Odkolesarila sva na Bloke z namenom, da se ustaviva in okrepčava na Bloškem jezeru.

Cesta, ki zavije z glavne ceste Nova Vas – Strmica proti Volčjem je ozka a asfaltirana. Mislim, da ni širša od 4 m. Po njej sva mirno kolesarila drug za drugim, ko sva v levem nepreglednem ovinku za seboj zaslišala avtomobil in in tik za nama je bilo slišati, da divje pospešuje. Hkrati sva zagledala, da gre nasproti drug avto. Ni bilo časa za razmišljanje. V trenutku sva oba zapeljala daleč na travo, vsaj meter stran od ceste. Na srečo ravno tam ni bilo jarka, drevesa ali grmovja. Divjak se je zadnji hip izognil srečanju z drugim avtom tako, da je zapeljal na bankino, kjer sva še sekundo prej bila midva. Ni bilo časa, da bi videl registrsko tablico. Najbrž je bila Toyota Verso ali Citroen C4 Picasso temno sive ali rjave barve.

No, malo sva se vseeno morala vzpodbujati, da je nedelja še vedno izgledala lepo.

Na Bloškem jezeru so nama povedali, da nimajo nič za pod zob, da pa bo kuhinja začela delati če slabo uro. Prav, spila sva kavo in šla na sprehod okrog jezera. Ko sva se vrnila, so nama povedali, da so se kuharice premislile in da bodo prišle še eno uro kasneje.

Koline sva dobila v Velikih Blokah pri Miklavčiču.

Vodonos v oktobru

Vedno, ko se z jezera vračava domov, pa naj bo s kolesom ali peš, se prometu izogneva mimo Vodonosa. Tam greva tudi po večkrat na teden. Tako imava dovolj priložnosti, da spremljava, kako se spreminja. Vedno je lepo, a se le poredko ustaviva, da napravim kakšno fotografijo.

Odkar tam ni več odpadkov, je Vodonos ena od bolj fotogeničnih točk na jezeru.

Listje po cesti

Letošnja jesen je res nekaj čudovitega. Že tako je jesen lepa, letos pa je kar dva tedna sončno in toplo.

Pri takšnih temperaturah je res lepo na kolesu. Voziva se po cestah, ki so ob strani dekorirane z odpadlim listjem. Da bi pa takole bilo listje posuto po celotni cesti, pa je precej redko. To pomeni, da tu že nekaj ur ni bilo avtomobila.

Vsak takšen listek, ki ga s kolesom povozim, odda glas.

Mostiček pred Otokom

Vreme zadnje dni je lepo, da ne moreva verjeti. Drevje se je odelo v jesensko opravo. Tako je tudi pogled na Vrata še lepši.

Na kolesarjenju sva se ves čas pogovarjala o včerajšnjem članku v Delu, kjer so pisali o množičnem turizmu na Beldu. Tega si na jezeru in najinih poteh pa res ne želiva.