Z mostička pod Otokom

Na mostičku pod Otokom, menda se tudi tam reče Pretržje Vrata, se navadno ustaviva, popijeva nekaj požirkov vode iz bidona, se ozreva proti Javorniku in oceniva kvaliteto pogleda. Tokrat sva se obrnila v drugo stran, proti Slivnici in Cerknici.

Advertisements

Spet nekaj čudnega

Na najinih sprehodih in kolesarjenjih videvava takšne poganjke vsako leto. Drobni so, a vedno jih veliko skupaj. Ko sem se jih dotaknil, se je kar zakadilo. Še najbolj verjetno je, da je to kakšna vrsta preslice.

Mislim, da sem jih že fotografiral, a fotografij ne najdem. Prelistal sem tudi vse spomladanske objave na Fotodnevniku, pa nisem našel. Tako ostajajo še naprej uganka.
. . .
Mali fotoaparatek, ki ga imam seboj na kolesarjenju, ni najbolj primeren za makro fotografiranje. Težave ima z ostrenjem, pa tudi na zaslonček slabo vidim, saj ga za takšne posnetke držim čisto pri tleh.

Vroče na kolesu

Spet kolesariva. Ne moreva pa še uganiti, kako naj se oblečeva. Še vedno imava zimsko jakno in hlače, pa tudi glavo še pokrivava. Tako gre čisto v redu – do prvega klanca. Tam nenadoma postane vroče in potem se začne: kapo gor, kapo dol, jakno odpeti, pa spet zapeti…

Nič zato. Še vedno je bolje, da je vreme sončno in malo pretoplo. Ko naju prehiti kolesar v kartkih hlačah in majici, me kar strese.

Še en most

Pred leti, ko sem še vozil po “pikicah” sem mislil, da poznam vse naše kraje. Prepričan sem bil, da bi vsako fotografijo cerkvice ali kraja prepoznal.

Danes ni več tako. Takšni prizori so mi čisto ušli iz spomina. Le s težavo prepoznavam znane prizore.

Takšen je tudi ta most. Prisegel bi, da ga nisem še nikoli videl.

Pomladno kolesarjenje

Spomladi nama je kolesarjenje polno izzivov. Ponavadi nama gre spomladi težje, kot pričakujeva. Letos ni tako. Že res, da sedalo še ni vajeno sedeža kolesa, je pa zato užitek kolesariti skozi gozdove, ki so se šele pred kratkim rešili snega.

Poseben izziv nama je uganiti, kako toplo naj se za kolesarjenje oblečeva. Težko zadaneva ravno prav toplo varianto. Ugotovila sva, da nama je bolje, če se oblečeva pretoplo, kot da bi zmrzovala. Tako imava tudi pri temperaturah, ki so precej čez 10 stopinj pod čelado kapo, na rokah najtoplejše rokavice, obleka pa je za veter “neprobojna”. Pri vsakem spustu naju vseeno kar dobro shladi. Vroče je lahko le pri kakšnem daljšem vzponu.

Pri nižjih temperaturah pa zadnja leta itak ne kolesariva. Sva preveč zmrznjena. Raje počakava kakšen dan, da se zrak vsaj nekoliko ogreje.