Trave

Na najinih kolesarskih izletih se včasih razveseliva tudi samo trave.

Pred vročino sva zbežala

Na predvčerajšnji objavi sem še v flisu, včeraj pa je bilo čez 30 stopinj. V vročini je prva misel, da bi se zavlekel v senco in se spravil v horizontalo.

V letih, ko sva še veliko kolesarila, sva ugotovila, da je v vročini najprijetneje s kolesom kje visoko v Javorniku. Tam je temperatura znosna, vlaga ravno pravšnja, senca pa nikjer boljša. Paziti je potrebno le, da s tistimi tristo metri vzpona opraviš zmerno, da se ne pregreješ. Včeraj je bilo v Cerknici 31 stopinj, na pobočju Javornika pa senca in 24 stopinj.

Križišča

Napovedano je bilo toplo in suho vreme. Tako sva se lahko spet odpravila na kolesarjenje po naših gozdovih. Prepleteni so s cestami, ki so začuda bolje vzdrževane, kot ceste okrog jezera.

Za krajše izlete v naše gozdove zemljevida niti jaz ne potrebujem. Za nekajurne izlete izven glavnih povezovalnih poti pa mi niti na misel ne pade, da bi se na pot podal brez zemljevidov in GPS. Nikakor ne s kolesom, z avtomobilom pa tudi bolje da ne, pa še poln rezervar goriva naj ima. Prav na vsakem križišču preverim tudi na zemljevidu, da je jasno, kje sem.

Pred leti me je ustavil voznik avtomobila, ki se je spuščal po cesti iz Leskove doline proti Kozariščam. Spraševal me je, če bo kmalu na Sviščakih. Sprva sem pomislil, da se šali. Zaupal mi je, da je krenil iz Ilirske Bistrice.

Na isti cesti so me tudi že spraševali za najbližjo pot do bencinske črpalke.

Luknja sredi ceste

Že res, da živimo na kraškem svetu. Ampak tudi pri nas se ne zgodi, da se po močnem deževju odpre luknja sredi ceste.

Tole sva videla na poti nad Knežjo Njivo. Prvo, kar nama je prišlo na misel, je bilo, da bi vanjo nametala kamenja. Ampak luknja je bila prevelika, primernih kamnov pa v okolici ni bilo. Ob straneh lukjnje so bile odprtine, ki so dale slutiti, da so zelo globoke. Luknja bo morala kar počakati, da jo bi zasul nekdo, ki bo bolje opremljen od naju.

V objemu gozda

Najlepše je s kolesom v gozdu. Pika!

Zimski prometni znak

Na fotografiji poiščite, kje se skriva prometni znak. Tam je postavljen zato, da prepoveduje vožnjo v zimskem času.

Poleti je brez pomena, zato ni nič hudega, da ga je zelenje preraslo. Do zime bo listje odpadlo, pa bo spet viden. Super!

 

Čez progo

Najraje kolesariva po naših gozdovih. Izbirava poti brez prometa. Po marsikateri glavni poti se nisva peljala ze leta in leta.

Sem in tja pa morava prečkati železniško progo. Nič kaj prijeten občutek ni to. Najprej je na nasip potrebno splezati po kotalečem kamenju kak meter visoko, včasih pa še več. Potem pa kolo na ramo in čez oboje tračnice. Glava se kar sama obrača in gleda, s katere strani se bo prikazala lokomotiva.

Opazil sem, da se na drugi strani ustaviva in oddahneva.

Barvito

Mislil sem, da se pri balah trudijo, da bi jih napravili čimbolj neopazne. Priznam, da sem že leta mislil, da jim to ne uspeva najbolje.

Pri tem prizoru v Dolenji vasi pa se mi je odprlo. Trudijo se, da bi bile čimbolj vidne. Do sedaj jim tudi to ni uspevalo, sedaj pa so se končno izboljšali.

Pač, za samopodobo je hudo, če nikakor ne moreš najti bale, ki se ti je nekako izgubila. Še lažje bi jo bilo poiskati, če bi na vsako namontirali še utripajočo luč.

Cmok, cmok…

Bila je lepa nedelja, pozabila pa sva, da je bil cel pretekli teden deževen. Iz Planine sva šla po polju proti Ivanjemu selu. Na kolovozu se nama je čez pot postavil pas razmočenega terena. Saj bi se lahko vrnila, pa je za to potreben pogum, ki ga ni bilo. Prečila sva mini potoček, pri tem pa je bilo slišati cmok, comk, cmok.

In seveda, potem je bilo v čevljih neprijetno mokro.

Table ŠRC Kalič ni več

Pred enim tednom sva opazila čisto novo tablo, ki si jo nisva znala razlagati. Včeraj je ni bilo več.

Živimo v časih, ko se bojim, da je za vsako stvarjo, ki se je z zdravo pametjo ne da razložiti, kakšna packarija.

Nekaj že ni bilo v redu, če so jo v enem tednu odstranili!