Čemaž zgodaj spomladi pritegne pozornost, ko zeleni listi pokrijejo velike površine. Takrat ga vsi po vrsti nabirajo, shranjujejo, jedo in objavljajo prispevke o tej zanimivi rastlini. Mogoče nekoliko kasneje kdo še opazi cvetove, potem pa do naslednje pomladi nanj pozabimo.
Na poti na Snežnik sem zagledal te nenavadne cvetove. Maruška je bila prijazna in mi je razložila, da je to čemaž.
Pri vzponu na Snežnik je tu sonce prav pritisnilo. Vroče je bilo, da je kar lilo od nas.
Je pa zato od tu lep razgled na pot, po kateri smo prišli in na hribe po polovici Slovenije.
Takšni otočki cvetja v skalah se kar sami pritegnejo pogled. Kot nekakšni vrtički so. Urejeni so popolno. Vsakega posebej bi lahko gledal in gledal, pa se ne bi naveličal.
Ko smo se s Snežnika spuščali, sem si še enkrat ogledal ta skrivnostni prelaz. Premalokrat grem na Snežnik, da bi vedel za vsa imena vrhov, prelazov in grap.
Ta del poti se mi zdi eden ob bolj zanimivih. Do tu, do te višine pridejo smreke, ne znam pa si misliti, kako so se zasejale. Ne počutijo se prav dobro. Na eni strani debla, tudi to mi je nerazložljivo, so čisto gole. Še najbolj zanimive pa so mi velike skale, za katere si tudi ne znam razlagati, kako so prišle sem. Torej, same skrivnosti.
No, kako lahko nastane tak oblak? Nebo nad Snežnikom je bilo čisto, le ta oblak mi je pritegnil pozornost.
Ko smo se vzpenjali na Snežnik sem malo pod vrhom zagledal te liste. Zdelo se mi je, da so podobni ribezovim. Halo, Snežnik pa ribez? Pomislil sem, da to ne more biti, saj ribez je kulitvirana rastlina. Ostalim v družbi si tega nisem upal povedati. Da sem bil še bolj zmeden, sem zagledal še plodove, ki so enaki kot tisti pri ribezu.
Doma sem s pomočjo spleta ugotovil, da obstaja tudi alpski ribez, ki ga menda pogosto sadijo za žive meje.
Na Snežniku smo bili s pravo biologinjo. Verjetno smo zato videli in našli toliko zanimivosti, ki bi jih drugače spregledali. Celo pot smo se ustavljali in fotografirali. Za vzpon smo porabili veliko časa, smo se pa zato veliko naučili.
Tam nismo mogli ugotoviti, za katerega hroča gre. Lepo si ga lahko ogledam šele doma, ko ga na zaslonu povečam. Skoraj zagotovo je krešič, ampak v tej družini je več kot 40.000 znanih vrst.
. . .
V podobnih situacijah velikokrat pomislim, da bi moral seboj nositi macro objektiv.
Včeraj smo bili na Snežniku. Niti ni bilo preveč vroče, pravzaprav je bil prav lep dan. Na vrhu smo se še smejali, da je vremenska napoved predvidela nevihte. Že čez kakšno uro so se res pripeljali temni oblaki in na Postojnskem je padala debela toča.
Poseben občutek je, ko vsaj nekaj kilometrov naokrog ni prav nikogar.
Zadnje čase zamujam z urejanjem svojih fotografij. Tako sem šele sedaj uredil fotografijo, ki sem jo napravil med potjo na Snežnik.
Na poti smo videli nešteto takšnih “encianov”. Šele doma na sliki čez cel ekra so se pokazale resice. Bili smo štirje, pa resic tam ni nihče opazil.
V prijetni družbi sva bila včeraj na Snežniku. Vreme je bilo čudovito, razpoloženje pa še lepše.
Moram pa priznati, da je bila pot težja, kot jo imam v spominu. Res je tudi, da tam nisva bila že zelo dolgo.
Na zemljevidu je tu narisana pot
Pod Snežnikom
13. 3. 2004
Pred leti sem se z manjšo skupinico podal na zimski vzpon na Snežnik. Pot smo začeli v soncu v Leskovi dolini, na vrhu pa nas je pričakalo neurje.
. . .
Takrat sem slikal prav isti prometni znak, v drugačnih razmerah.
Debela hoja v križišču Čaša
V četrtek sem si vzel prosto in porabil dan za kolesarjenje. Za petek je bilo že napovedano deževje.
Fotodnevnik - ena na dan 