Prvi posnetki

Ko se baterija napolni, je pa že čas, da preizkusim, ali fotoapart sploh deluje. Prvih nekaj klikov je kar tako, ne da bi sploh izbral motiv.

Potem pa, tudi že je že noč, stopim pred hišo in naredim nekaj posnetkov. Ta fotografija ima z novim fotoaparatom zaporedno številko 16.

Spet tiskam

Fotografija je prav urejena šele, ko jo natisnem. Zaslon skrije marsi kakšno napako, ki se grdo pokaže, ko je fotografija natisnjena na papir. Ampak občutek, ko fotografijo lahko primem, je neprimerno bolj prijeten, kot če se slika prikaže na zalonu.

Fotografij ne tiskam prav pogosto. Zaradi tega je cel kup težav. Pozabim postopke, šobe tiskalnika se zasušijo, driverji so kar naenkrat skriti, spet se moram odločati, kakšen papir naj uporabim in na kateri tiskalnik naj natisnem. Vsak ima svoje dobre in slabe strani. Ni hec poiskati niti izvornih fotografij, ki jih na novo obdelam. Obdelava je odvisna od tega, kaj želim dobiti. Npr. ostrenje slike je za mat papir drugačno kot za sijajnega. Tokrat se mi je zgodilo, da ene deset let stare izvorne (RAW) fotografije nisem našel in sem zato moral uporabiti že obdelano.

Šlo je presenetljivo brez problemov. Še največ dela je bilo pripravo izbora. Pripravil sem kakšnih 40 fotografij zančilnih za Loško dolino, iz katerih smo izbrali tiste za tiskanje. Za prijateljico sem fotografije natisnil v velikosti A4 in rezultat je več kot odličen.

Prvi letošnji sneg

Vsako leto je prvi sneg nekaj posebnega. Še čisto vsakič sem se ga razveselil. Ne razumem ljudi, ki jim je vsakič prezgoden. Po moje niti ne pomislijo, je pa to primerna tema za jamranje. In če tako jamraš, ti vsi pritrdijo.

V trdi noči sva se odločila za sprehod. V takšni sanjski noči pa res ne moreva biti doma! Utripajoče luči stroja za posipanje cest so se čisto dobro ujele z čarobnostjo.

Foto tečaj v Palermu

Na glavni sprehajalni ulici, ki vodi skozi središče mesta, sem zvečer opazil skupino fotografov, ki so se pripravljali, da bodo fotografirali eno od turističnih znamenitosti. Zanimivo je bilo videti, koliko so si dali opraviti okrog opreme. Začeli so že v mraku, verjetno pa so slikali nočno osvetlitev gledališke zgradbe.

Prisluhnil sem jim in ugotovil, da so nemci. Doma sem pogledal na splet in ugotovil, da gre za turistično agencijo, ki se ukvarja s fotografskimi tečaji.

Na mostu

Most v Mostarju je res nekaj posebnega. Ko smo takole stali na njem, so mi misli uhajale. Pred dobrimi petnajstimi leti ga je nek bumbar s sodobno tehnologijo in drugačno pametjo – porušil. Kaj je razmišljal takrat? Kako na to gleda sedaj?

Kako so ga obnavljali, kako so se spopadali z občutki? Vsi naši sogovorniki so se izmaknili odgovoru. O tem enostvno niso hoteli govoriti.