Na mostu

Most v Mostarju je res nekaj posebnega. Ko smo takole stali na njem, so mi misli uhajale. Pred dobrimi petnajstimi leti ga je nek bumbar s sodobno tehnologijo in drugačno pametjo – porušil. Kaj je razmišljal takrat? Kako na to gleda sedaj?

Kako so ga obnavljali, kako so se spopadali z občutki? Vsi naši sogovorniki so se izmaknili odgovoru. O tem enostvno niso hoteli govoriti.

Advertisements

Sence

S tem blogom sem začel pred skoraj devetimi leti. Nabralo se je tri tisoč in toliko prispevkov. Izoblikoval sem si svoj način dela, saj takrat ni bilo prav veliko izkušenj s podobnimi objavami. Osnovni namen mi je, da me drži v gibanju in mi ne pusti, da bi se polenil. Zaradi bloga sem moral razviti različne spretnosti, kar me močno veseli.

Na blogu We follow the sun pa sta Iva in Matija podobno zadevo naredila veliko, veliko boljšo. Prav zanima me, kako si objavljanje organizirata, pripravljata in uskladita. Z mojim znanjem in vedenjem se mi zdi, da popotniški blog ne more biti nič boljši kot je njun. Vsaj videl nisem še nič boljšega. Neskončno uživam v njunem pisanju.  Najprej sta poročala s poti okoli sveta, potem sta imela enoletni premor, sedaj pa nadaljujeta z javljanjem iz Španije.

Mostar

Več kot petdeset let je minilo, kar sem bil nazadnje v Mostarju. Še vedno imam lepe spomine na to mesto in z veseljem sem si ogledal stare fotografije, ki sem jih napravil takrat.

Tudi tokrat nam je bilo lepo. Res je veliko bolj turistično, lepo pa je bilo občutiti razliko v kulturi, navadah, deželi.
. . .
Počasi se prebijam skozi goro fotografij, ki sem jih napravil na poti.

Sprehod pred spanjem

Doma sva, polna vtisov zadnjega potovanja, s katerega sva se pravkar vrnila.

Kot da doma ni bilo dovolj vroče, smo se podali v “tople kraje”. Prva dva dneva smo preživeli v Dalmaciji, v Trogiru. Vroče je bilo celo za domačine. Povedali so, da je bilo do pred kratkim hladno in deževno in da spremembo težko prenašajo.

Pred spanjem se je najbolj prilegel sprehod po “rivi”.