Nočni sprehodi

Dnevi so še vedno kratki, čeprav se že pozna, da se noč krajša. Tako greva velikokrat na sprehod, ko je že čisto temno.

Še posebej sedaj, ko povsod leži sneg in so pločniki zaledeneli, je najbolj enostavno, da se sprehodiva po pešpoti proti Dolenjemu jezeru. Vedno je dobro očiščena snega in posuta s soljo. Tako se ne bojiva, da bi spodrsnila, pa tudi če je že nekaj korakov od kraja posnetka prava tema.

Nočni sprehod s telefonom

Kamere na telefonu mi čez dani ni uspelo preizkusiti. Šele pozno zvečer, ko sva šla v dežju in plundri na sprehod, sem napravil prve posnetke.

Opazil sem, da mimovozeči avtomobii v trdi temi cerkvico nekoliko osvetlijo. Na srečo je bilo prometa dovolj, da mi ni bilo treba prav dolgo čakati. Telefon se je odlično odrezal.

Telefon ponoči

Poskusil sem, kako novi telefon slika ponoči. Stari je v temi čisto odpovedal. Čas osvetlitve mi je tokrat kazal desetinko sekunde, zato sem bil prepričan, da bo slika neostra, stresena.

Računalnik v telefonu je od hudiča. Da mi je fotografija sprejemljiva, sem jo moral malo “pokvariti” – zmanjšal sem kontrast, ostrino, osvetlitev, barvitost, čistost. Da je bolj podobna tisti iz fotoaparata, sem dodal še šum.

Kar naprej je noč

Smo v delu leta, ko dneva skroraj ni več, ves dan je samo noč.

Pri nama sta vnučka in trudimo se, da kar največ časa preživimo zunaj. Ne gre drugače, vsaj en sprehod, recimo pot v trgovino, smo prisiljeni opraviti ponočil.

. . .

Davno nazaj sem se ob takšnih priložnostih potrudil, stekel naprej in fotografiral osebe od spredaj. Tega ne počnem več, sedaj fotoaparat potegmem iz žepa šele, ko vidim primeren prizor. Tako sem prisiljen, da vedno bolj toleriram in uporabljam fotografiranje v hrbet.

Plavam

Plavanje mi je od zmeraj všeč. Prvih petdeset let mojega življenja je bilo plavanje edini šport, kjer nisem bil slabši od vrstnikov.

Ugotavljam, da zadnja štiri leta kopalk niti oblekel nisem. Ne vem, zakaj čas tako hiti. V Laškem sem se po dolgem času naplaval do sitega. Izgleda, da se znanje plavanja ne pozabi.

Po levi

V Londonu sem bil že velikokrat. Njihov promet po levi se mi ne zdi nič posebnega. Pri prečkanju ceste vedno pogledam na pravo stran.

Vsakič ša me stisne, ko kolesar zavija na desno in gre po križišču tam, kjer pričakujem, da ga bo vsak čas nekdo podrl.

Fotografiral sem, da sem pripravil primere, ki jih potrebujem na tečaju Fotopraktikum.

Gostilna Cajnarje

Dolgo že sitnarim, da v okolici ni restavracije, kamor bi lahko šel na večerjo, kot si jo želim. Včeraj pa smo bili v Gostilni Cajnarje. Bilo je prijetno, okusno, profesionalno, lepo, skratka odlično. Menu je bil drugačen, kot smo ga v naših krajih vajeni. Menda ga bodo pogosto spreminjali in dopolnjevali. Odprto imajo vsak konec tedna. Če vam je do novih okusov, vas ne bodo razočarali. Nam je bilo zelo všeč.

Panning

Zvečer v Bariju, ko smo že vse “opravili”, smo se kje vsedli in opazovali večerni živžav na kakšnem trgcu ali ulici.

Na misel mi je prišlo, da se že dolgo nisem poskusil v panningu. To je tehnika fotografiranja, ko s fotoapratom sledim gibanju, čas ekspozicije pa je dovolj dolg, da ostane ostro samo tisto, kar se je gibalo.

Prav zabavno je bilo, delež sprejemljivih fotografij pa je večji, kot sem pričakoval.

Lisica sredi mesta

Ob enajstih zvečer sem med zadnjim obiskom v Londonu stopil k oknu, da bi posnel, kako izgleda ulica ponoči. Svojim očem nisem mogel verjeti. Po sredi ceste se je premikala velika lisica. Bila je res velika, tolikšne pri nas še nisem videl.

S posnetkom se mi ni mudilo. Počakal sem, da je prišla na sredo ceste. Fotoaparat sem sicer naslonil na okensko steklo, a je bila ekspozicija vseeno 1/6 sekunde in zato lisica ni ostra. Ne znam si razlagati, zakaj je njena senca manj razmazana.

Zet mi je danes sporočil, da jim je pred kratkim, ko so hišo zračili in hladili, lisica prišla v predsobo in pokukala v dnevno sobo. Potem jo je pregnal. V Londonu!

Še mislim na Nevegal

Prejšnji teden sva se vrnila iz Nevegala. Letos sva toliko smučala, kot da bi hotela nadomestiti dve leti, ko sva se smučanju zaradi Covida odpovedala.

Razmišljam, kako močno se je smučanje v vseh teh letih, ko pozimi smučava, spremenilo. Najbolj očitno je, da naju prav nič ne moti, da smučamo po umetnem snegu. Nasprotno! Tako, kot smučamo sedaj, bi bila proga iz naravnega snega v trenutku razrita. Od padavin smučišča niso prav nič odvisna. Zadošča, da je primerno mraz in da imajo dovolj vode.

V zadnjih trideseth letih je v Nevegalu vsako leto še za spoznanje bolj samotno. Vsako leto ukinejo še kakšno progo ali napravo. Ampak, tu sva lahko tudi čisto sama na smučišču in tega menda ni nikjer drugje.

Večer v Nevegalu

Tri čudovite dni smo preživeli v Nevegalu. Da je bilo tako lepo, je pripomoglo tudi vreme. Tja se vračamo vsako zimo že več kot trideset let.

Zvečer tam ni kaj dosti početi. Že res, da je nekatere dni možna tudi nočna smuka, pa se več kot dovolj nasmučamo že podnevi. Tako ne preostane drugega, kot da zvečer naredimo še kakšen daljši sprehod. Tako se je na tej spletni strani nabralo že kar nekaj fotografij s sprehodov.

V Nevegalu so v lepem vremenu zahodi nekaj posebnega.