Fotoaparat na telefonu me je še najbolj pozitivno presenetil pri slikanju ponoči. S programi za obdelavo fotografij kar dobro rokujem, pri takšnih fotografijah pa fotografij ne znam tako dobro obdelati kot to naredi avtomatika na telefonu.
Tudi Alicante ima svojo sprehajalno ulico ob morju, kamor zvečer pridejo meščani. Ulica je tlakovana z nenavadnimi vzorčki.
V Londonu sem fotografiral samo s telefonom. Seveda je nekaj posnetkov nastalo tudi zvečer.
Že dolgo mi je znano, da v slabih svetlobnih pogojih telefon čisto odpove. Zgradba fotoaparat na telefonu je takšna, da razen velikosti nima nobene prednosti pred pravimi fotoaparat. Fizika ima svoje zakonitosti, ki se jih ne da zaobiti.
Tokrat pa me je telefon presenetil. Telefon fizikalne omejitve leče in senzorja kompenzira z računalniško obdelavo. Vse fotografije močno obdela, še posebej pa takšne, ki so posnete pri šibki svetlobi. Tu mu digitalni fotoaparati najbrž še dolgo ne bodo kos.
S telefonom sem napravil fotografije, ki jih s svojim fotoaparatom ne bi mogel. Ostane le še pomislek, kakšen del slike je posnet, kakšne del pa je generirala računalniška obdelava. Ampak vseeno! Pri nočni fotografiji se je tako izkazal, da si s svojim znanjem marsičesa sploh ne znam razložiti.
Dnevi so še vedno kratki, čeprav se že pozna, da se noč krajša. Tako greva velikokrat na sprehod, ko je že čisto temno.
Še posebej sedaj, ko povsod leži sneg in so pločniki zaledeneli, je najbolj enostavno, da se sprehodiva po pešpoti proti Dolenjemu jezeru. Vedno je dobro očiščena snega in posuta s soljo. Tako se ne bojiva, da bi spodrsnila, pa tudi če je že nekaj korakov od kraja posnetka prava tema.
Kamere na telefonu mi čez dani ni uspelo preizkusiti. Šele pozno zvečer, ko sva šla v dežju in plundri na sprehod, sem napravil prve posnetke.
Opazil sem, da mimovozeči avtomobii v trdi temi cerkvico nekoliko osvetlijo. Na srečo je bilo prometa dovolj, da mi ni bilo treba prav dolgo čakati. Telefon se je odlično odrezal.
Poskusil sem, kako novi telefon slika ponoči. Stari je v temi čisto odpovedal. Čas osvetlitve mi je tokrat kazal desetinko sekunde, zato sem bil prepričan, da bo slika neostra, stresena.
Računalnik v telefonu je od hudiča. Da mi je fotografija sprejemljiva, sem jo moral malo “pokvariti” – zmanjšal sem kontrast, ostrino, osvetlitev, barvitost, čistost. Da je bolj podobna tisti iz fotoaparata, sem dodal še šum.
Menda se je dan začel daljšati. Tega seveda še ne občutimo. Ampak je vseeno dober občutek, da se je kolesarsko leto zaključilo in začelo novo.
Smo v delu leta, ko dneva skroraj ni več, ves dan je samo noč.
Pri nama sta vnučka in trudimo se, da kar največ časa preživimo zunaj. Ne gre drugače, vsaj en sprehod, recimo pot v trgovino, smo prisiljeni opraviti ponočil.
. . .
Davno nazaj sem se ob takšnih priložnostih potrudil, stekel naprej in fotografiral osebe od spredaj. Tega ne počnem več, sedaj fotoaparat potegmem iz žepa šele, ko vidim primeren prizor. Tako sem prisiljen, da vedno bolj toleriram in uporabljam fotografiranje v hrbet.
Nekdo za sabo ni pospravil stolov. Tam so ostali ravno prav razmetani, da so mi bili všeč.
Plavanje mi je od zmeraj všeč. Prvih petdeset let mojega življenja je bilo plavanje edini šport, kjer nisem bil slabši od vrstnikov.
Ugotavljam, da zadnja štiri leta kopalk niti oblekel nisem. Ne vem, zakaj čas tako hiti. V Laškem sem se po dolgem času naplaval do sitega. Izgleda, da se znanje plavanja ne pozabi.
V Londonu sem bil že velikokrat. Njihov promet po levi se mi ne zdi nič posebnega. Pri prečkanju ceste vedno pogledam na pravo stran.
Vsakič ša me stisne, ko kolesar zavija na desno in gre po križišču tam, kjer pričakujem, da ga bo vsak čas nekdo podrl.
Fotografiral sem, da sem pripravil primere, ki jih potrebujem na tečaju Fotopraktikum.
… to pesem si večkrat brundam, danes pa mi je v glavi kar ves dan.
Fotografijo in videa sem napravil na festivalu Plavajoči grad še leta 2014 pred Gradom Snežnik.
Dolgo že sitnarim, da v okolici ni restavracije, kamor bi lahko šel na večerjo, kot si jo želim. Včeraj pa smo bili v Gostilni Cajnarje. Bilo je prijetno, okusno, profesionalno, lepo, skratka odlično. Menu je bil drugačen, kot smo ga v naših krajih vajeni. Menda ga bodo pogosto spreminjali in dopolnjevali. Odprto imajo vsak konec tedna. Če vam je do novih okusov, vas ne bodo razočarali. Nam je bilo zelo všeč.
Razmišljal in razmišljal sem, kaj bi lahko bil razlog, da bi si jaz takole z nekakšno rikšo ogledoval italjansko mestece. Odgovora nisem našel.
Zvečer v Bariju, ko smo že vse “opravili”, smo se kje vsedli in opazovali večerni živžav na kakšnem trgcu ali ulici.
Na misel mi je prišlo, da se že dolgo nisem poskusil v panningu. To je tehnika fotografiranja, ko s fotoapratom sledim gibanju, čas ekspozicije pa je dovolj dolg, da ostane ostro samo tisto, kar se je gibalo.
Prav zabavno je bilo, delež sprejemljivih fotografij pa je večji, kot sem pričakoval.
Ob enajstih zvečer sem med zadnjim obiskom v Londonu stopil k oknu, da bi posnel, kako izgleda ulica ponoči. Svojim očem nisem mogel verjeti. Po sredi ceste se je premikala velika lisica. Bila je res velika, tolikšne pri nas še nisem videl.
S posnetkom se mi ni mudilo. Počakal sem, da je prišla na sredo ceste. Fotoaparat sem sicer naslonil na okensko steklo, a je bila ekspozicija vseeno 1/6 sekunde in zato lisica ni ostra. Ne znam si razlagati, zakaj je njena senca manj razmazana.
Zet mi je danes sporočil, da jim je pred kratkim, ko so hišo zračili in hladili, lisica prišla v predsobo in pokukala v dnevno sobo. Potem jo je pregnal. V Londonu!
Fotoaparata ne pozabim doma, vedno ga imam seboj. Le redko se odločim, da grem od doma brez njega. In ravno takrat zelo pogosto naletim na prizor, ki ga ne morem izpustiti. Takrat prav pride tudi telefon.
Ker nisem ravno v službi kje v bližni letalskega prometa, imam bolj poredko priliko, da vidim letališče ponoči. Zdi se mi bolj slikovito, če drugega ne, luči niso enotne barve.
Črna tema, močne luči, ogromne stavbe in betonirane površine, veliko svetleče kovine, vse prazno, nikjer nikogar, črni oblaki, tišina – kot bi bil v kakšnem drugem svetu, znanstvena fantastika.
V resnici sva pozno zvečer na letališču čakala letalo.
Praznih letališč nismo vajeni. Takrat, ko potujemo je vedno potnikov vsaj za eno letalo. Enako je tudi, ko pristanemo.
Tokrat pa sva na letališču čakala ob 22h. Letališče je bilo prazno in hkrati puščobno. Prav nič prijetno ni bilo.
Fotodnevnik - ena na dan 