Jabolčna peška

Pri pospravljanju v dnevni sobi sem v kavču našel ta drobcen papirnat paketek. Na ovitku je z otroško roko narisano drevo, v papirček pa je bila zavita ena sama jabolčna peška.

Po kakšnih treh tednih sem se spomnil, da sem šestletnemu vnučku razlagal, kako jablana zraste iz jabolčne peške, kako peška v zemlji kali in se čez leta iz nje razvije drevo. Vnuček je bil navdušen in mi povedal, da bo peško vsadil doma, v Londonu.

Očitno je peško skrbno zavil v papirček in ga spravil na njemu primerno mesto. Da bo vsebina jasno označena, je na paketek narisal drevo. A izgleda, da je paketek pozabil vzeti seboj.

 

Pet dni brez povezave

Prejšno sredo zjutraj kar naenkrat nisva imela več povezave na Internet. V okolici so pred kratkim napeljevali optično omrežje, zato sva logično sklepala, da je verjetno vzrok za prekinitev, delo na omrežju. Zvečer povezave še vedno ni bilo, ugotovila pa sva dodatno, da je tudi televizor neuporaben.

Prijavil sem napako in v četrtek popoldne je že prišel serviser, ki je samo ugotovil, da povezave res ni. Povedal pa je, da so v sredo v bližini priklapljali novega uporabnika.

V petek naju vzdrževalci zaradi slabega sprejema mojega telefona v dnevni sobi niso dobili, zato so prekinili reševanje naših težav. Avtomatsko je to pomenilo, da bova brez povezave in televizije še naslednje tri dni.

V ponedeljek je prišla nova ekipa vzdrževalcev. Hitro so ugotovili, da je napaka na kablu. Zamenjali so dva odeka kabla pod cesto, skupaj več kot 50 m. Ugotovili so, da se je  kabel pri polaganju poškodoval, zdržal dva meseca, potem pa se je optično vlakno tako poškodovalo, da je bil prenos prekinjen.

Poškodovani delček kabla so mi prinesli, No, na sliki je že potem, ko sem si ga dobro ogledoval in ga še nekoliko prelomil.

Nedelja brez kolesarjenja

Vreme je idealno, midva pa sva včeraj, v nedeljo, ostala doma. Pletenica za zadnji menjalnik na mojem kolesu je dotrajala. Še dobro, da sem se v soboto sploh pripeljal domov. Menjalnik v željeni prestavi držiti samo še dve žički.

Neprijetno je že, če samo pomislim, da bi zadnji menjalnik odpovedal kje daleč od doma.

Pošast?

Kakšna pošast neki! To je samo gosenica, ki je hitela preko asfalta. Pa še to je slika njenega zadka. Hitela je, da bo prečkala cesto preden jo kakšen avto spešta.

Hitela je, jaz pa sem bil s fotoaparatom nenavadno neroden. Pri takšnih bližnjih posnetkih je že nekaj napačnih milimetrov dovolj, da predmet fotofrafiranja ni oster. Ko sem takole na slepo ostril in motovilil s fotoaparatom čisto na asfaltu se je že toliko premaknila, da ni bila več ostra. Tolažim se, da sem zadek z rožičkom dobro zadel.

 

Starec

Na vrtu imava čisto majhen ribnik, ki je poln življenja . V njem so tri že skoraj desetletje stare ribice in dve žabici. Sosedove čebele se tu oskrbujejo z vodo, ptički se kopajo, kar naprej vrvi in se nekaj dogaja.

Sem in ja pride tudi kakšen kačji pastir. Lepo se mi je nastavil na temno ozadje.  Šele na sliki sem opazil, da se tudi kačjemu pastirju na krilih lahko pozna, da je star.

Sosedova čebela

Božine “bodeče neže” so za fotografiranje zelo prikladne a nenavadne. Vseeno kakšno globinsko ostrino izberem in vseeno na kateri del ostrim, vsaka fotografije zase je zanimiva. Kar vse uspejo, čeprav se močno razlikujejo.

Tokrat pa sem na njej ujel še sosedovo čebelo. Sosed ima na podstrehi nekaj panjev, čebele pa se veselijo Božnih rož, še posebno sivke, ki jo sedaj prav oblegajo. Te čudne bodeče neže še niso polno zacvetele. Zacvetel je le sem in tja kakšen cvetek, čebele pa so jih takoj opazile.

Špicpajk ponovno

Pri nama doma so špicpajki čisto domače živali. Ne da bi se zavedala, očitno zelo dobro skrbiva zanje. Dobro se počutijo, saj se veselo razmnožujejo, da jih je vedno več.

Ko se mi takole nastavljajo, me zamika, da bi jih fotografiral. Od vseh bib so še najbolj mirni. Včasih se celo pustijo prijeti. Fotografijo sem obdelal in bil z njo celo zadovoljen. Tik preden sem jo hotel prilepiti v ta prispevek, sem opazil, da je brez ene noge.

Ponovil sem fotografiranje, le drug model sem izbral. Tokrat je šlo še lažje.

Repuš

Povsod ga videvava. Najlepši in najbolj šetvilčen pa je v Škocjanu. Najbrž gre za jajčasti repuš (Phyteuma ovatum).

Tako, kot je ponavadi, se odpre drugačen pogled, ko ga pogledam od blizu. Še lepše pa je podrobnosti videti na fotografiji, še posebno, kadar jo raztegnem na celoten zaslon računalnika.

Enodnevnica

V dnevni sobi na šipi sem opazil tole enodnevnico. Hitro sem šel po fotoaparat. Bila je pridna in me je počakala. Tako sem jo lahko fotografiral.

Ker je bila biba na zunanji strani šipe, jaz pa sem bil na notranji, je slikana od spodaj. Ja, nenavadna perspektiva za fotografiranje žuželk. Največkrat bibe fotografiramo tako, kot jih vidi čevelj. Pravijo, da je prav vsak drugačen pogled bolj primeren.