Narcisa

Novi telefon imam že toliko časa, da ni več nov. Niti fotoaparata mi še ni uspelo naštudirati, kaj šele ostalih stvari.

Ta telefon ima možnost makro posnetkov. Pa sem poskusil z narciso, ki je ravno bila v vazi na mizi.

Pomlad?

Na sprehod po gozdu nad hišo sva šla letos prvič samo v vetrovkah. Do sedaj je bilo prehladno zato sva bila vedno v bundah, z rokavicami in s kapo. Presenetilo naju je, da kljub zgodnji videla že: zvončke, trobentice, lapuh, teloh, resje in jetrnik. Lepo! Šest vrst rožic!

Boža pravi, da moram za to sliko napisati, da je na njej teloh. Na prvi pogled to ni očitno.

Na sprehode jemljem novi telefon. Fotografijam je videti, da je velk del slike računalniško ustvarjen, ne pa optično zajet.

Čudo

Tale roža je eno čudo, vsaj meni se zdi takšna.

Boža jih je imela zunaj od pomladi. Ko se je ohladilo, jih je umaknila v klet. Nekatere vejice so bile predolge, zato jih je porezala in vtaknila v vazo.

Nato pa se je začelo. Te vejice so začele cveteti. Cvetki so manjši od centimetra, sestavljeni pa so samo iz treh listkov. Sedajle se ne morem spomniti nobene druge rože, ki bi imela cvet sestavljen samo iz treh listov.

Vsako jutro zacvetijo novi cvetki, čez dan so odprti, zvečer pa se stisnejo in najbrž odmrejo. Naslednje jutro pa spet od začetka.

Še se bo treba učiti!

Naloga fotografiranja 32 mm velike broške za Stareslike je sprva izgledala čisto enostavna. Izbral sem primerno mehko osvetlitev, izmeril jakost svetlobe, precej zaprl zaslonko in napravil nekaj posnetkov. Fotografija broške je bila čisto po pričakovanjih in sprejemljiva.

Potem pa sem zagledal, da broškin okvir na fotografiji  ni videti  tako gladko spoliran, kot je v resnici. V njem vidim vse mogoče, Božino rožo, vrata na teraso, tudi sebe.

Poskusil se m s fotografiranjem v šotorčku. Tako naj bi ne bilo odsevov na gladkih površinah. Tudi tokrat nisem bil zadovoljen. Na poševnih stenah okvirja so vidni odsevi delov broške, ki jih tako ni mogoče odpraviti.

Potem pa se je začelo. Prešinilo me je, da je lepota te broške ravno v trodimenzionalnosti. Po globinini meri kakšen centimeter in vsi elementi, vključno z okvirom se raztezajo v globino in se prekrivajo. Kako to prikazati?

Seveda, ne frontalno, ampak od strani in z usmerjeno svetlobo, da bodo nastale mehke sence.

Tako se trodimenzionalnost broške lepše vidi ampak izgubili sem lepoto, ki je vidna samo frontalno.

Poskusim še enkrat: majhen vir svetlobe pod kotom, da bodo sence ostre, broško s treh strani obkrožim s črnim filcem, da bo res samo en vir svetlobe in sence močne. Spet poskusim napraviti frontalni posnetek.

Figo, ni uspelo. Nisem pa obupal, še se bom učil.

Biba

Na Snežniku smo bili s pravo biologinjo. Verjetno smo zato videli in našli toliko zanimivosti, ki bi jih drugače spregledali. Celo pot smo se ustavljali in fotografirali. Za vzpon smo porabili veliko časa, smo se pa zato veliko naučili.

Tam nismo mogli ugotoviti, za katerega hroča gre. Lepo si ga lahko ogledam šele doma, ko ga na zaslonu povečam. Skoraj zagotovo je krešič, ampak v tej družini je več kot 40.000 znanih vrst.

. . .

V podobnih situacijah velikokrat pomislim, da bi moral seboj nositi macro objektiv.

Drobcen hrošček

Nenapovedano se nama je pridružil pri kosilu. Kar iznenada sem ga zagledal na prtu.

. . .

Sedaj šele vidim. Moral bi ga fotografirati s špicami od vilic. Vse štiri so prevelike, da bi šle na sliko. Mogoče bi mi uspelo stlačiti dve.

Kdo ve, če bo takšna priložnost še kdaj.

Čebele so zunaj

Boža je že kakšne tri dni nazaj opazila, da jarice že cvetijo. Danes je še malo topleje, pa so jih obiskale sosedove čebele.

Jabolčna peška

Pri pospravljanju v dnevni sobi sem v kavču našel ta drobcen papirnat paketek. Na ovitku je z otroško roko narisano drevo, v papirček pa je bila zavita ena sama jabolčna peška.

Po kakšnih treh tednih sem se spomnil, da sem šestletnemu vnučku razlagal, kako jablana zraste iz jabolčne peške, kako peška v zemlji kali in se čez leta iz nje razvije drevo. Vnuček je bil navdušen in mi povedal, da bo peško vsadil doma, v Londonu.

Očitno je peško skrbno zavil v papirček in ga spravil na njemu primerno mesto. Da bo vsebina jasno označena, je na paketek narisal drevo. A izgleda, da je paketek pozabil vzeti seboj.

 

Petkovi portreti

Zmanjkalo mi je ribjih obrazov. Mogoče bo v potujoči ribarnici danes kaj novega.

Sem se pa zato zagledal v nogice kozice. Fotografiral sem jih in to je še en dokaz, da sem slep za podrobnosti okrog sebe. Šele na fotografij sem videl, kako nenavadno zanimive so.

Pet dni brez povezave

Prejšno sredo zjutraj kar naenkrat nisva imela več povezave na Internet. V okolici so pred kratkim napeljevali optično omrežje, zato sva logično sklepala, da je verjetno vzrok za prekinitev, delo na omrežju. Zvečer povezave še vedno ni bilo, ugotovila pa sva dodatno, da je tudi televizor neuporaben.

Prijavil sem napako in v četrtek popoldne je že prišel serviser, ki je samo ugotovil, da povezave res ni. Povedal pa je, da so v sredo v bližini priklapljali novega uporabnika.

V petek naju vzdrževalci zaradi slabega sprejema mojega telefona v dnevni sobi niso dobili, zato so prekinili reševanje naših težav. Avtomatsko je to pomenilo, da bova brez povezave in televizije še naslednje tri dni.

V ponedeljek je prišla nova ekipa vzdrževalcev. Hitro so ugotovili, da je napaka na kablu. Zamenjali so dva odeka kabla pod cesto, skupaj več kot 50 m. Ugotovili so, da se je  kabel pri polaganju poškodoval, zdržal dva meseca, potem pa se je optično vlakno tako poškodovalo, da je bil prenos prekinjen.

Poškodovani delček kabla so mi prinesli, No, na sliki je že potem, ko sem si ga dobro ogledoval in ga še nekoliko prelomil.

Nedelja brez kolesarjenja

Vreme je idealno, midva pa sva včeraj, v nedeljo, ostala doma. Pletenica za zadnji menjalnik na mojem kolesu je dotrajala. Še dobro, da sem se v soboto sploh pripeljal domov. Menjalnik v željeni prestavi držiti samo še dve žički.

Neprijetno je že, če samo pomislim, da bi zadnji menjalnik odpovedal kje daleč od doma.

Pošast?

Kakšna pošast neki! To je samo gosenica, ki je hitela preko asfalta. Pa še to je slika njenega zadka. Hitela je, da bo prečkala cesto preden jo kakšen avto spešta.

Hitela je, jaz pa sem bil s fotoaparatom nenavadno neroden. Pri takšnih bližnjih posnetkih je že nekaj napačnih milimetrov dovolj, da predmet fotofrafiranja ni oster. Ko sem takole na slepo ostril in motovilil s fotoaparatom čisto na asfaltu se je že toliko premaknila, da ni bila več ostra. Tolažim se, da sem zadek z rožičkom dobro zadel.

 

Starec

Na vrtu imava čisto majhen ribnik, ki je poln življenja . V njem so tri že skoraj desetletje stare ribice in dve žabici. Sosedove čebele se tu oskrbujejo z vodo, ptički se kopajo, kar naprej vrvi in se nekaj dogaja.

Sem in ja pride tudi kakšen kačji pastir. Lepo se mi je nastavil na temno ozadje.  Šele na sliki sem opazil, da se tudi kačjemu pastirju na krilih lahko pozna, da je star.

Sosedova čebela

Božine “bodeče neže” so za fotografiranje zelo prikladne a nenavadne. Vseeno kakšno globinsko ostrino izberem in vseeno na kateri del ostrim, vsaka fotografije zase je zanimiva. Kar vse uspejo, čeprav se močno razlikujejo.

Tokrat pa sem na njej ujel še sosedovo čebelo. Sosed ima na podstrehi nekaj panjev, čebele pa se veselijo Božnih rož, še posebno sivke, ki jo sedaj prav oblegajo. Te čudne bodeče neže še niso polno zacvetele. Zacvetel je le sem in tja kakšen cvetek, čebele pa so jih takoj opazile.

Špicpajk ponovno

Pri nama doma so špicpajki čisto domače živali. Ne da bi se zavedala, očitno zelo dobro skrbiva zanje. Dobro se počutijo, saj se veselo razmnožujejo, da jih je vedno več.

Ko se mi takole nastavljajo, me zamika, da bi jih fotografiral. Od vseh bib so še najbolj mirni. Včasih se celo pustijo prijeti. Fotografijo sem obdelal in bil z njo celo zadovoljen. Tik preden sem jo hotel prilepiti v ta prispevek, sem opazil, da je brez ene noge.

Ponovil sem fotografiranje, le drug model sem izbral. Tokrat je šlo še lažje.

Repuš

Povsod ga videvava. Najlepši in najbolj šetvilčen pa je v Škocjanu. Najbrž gre za jajčasti repuš (Phyteuma ovatum).

Tako, kot je ponavadi, se odpre drugačen pogled, ko ga pogledam od blizu. Še lepše pa je podrobnosti videti na fotografiji, še posebno, kadar jo raztegnem na celoten zaslon računalnika.

Enodnevnica

V dnevni sobi na šipi sem opazil tole enodnevnico. Hitro sem šel po fotoaparat. Bila je pridna in me je počakala. Tako sem jo lahko fotografiral.

Ker je bila biba na zunanji strani šipe, jaz pa sem bil na notranji, je slikana od spodaj. Ja, nenavadna perspektiva za fotografiranje žuželk. Največkrat bibe fotografiramo tako, kot jih vidi čevelj. Pravijo, da je prav vsak drugačen pogled bolj primeren.

Škrlatnordeča kukavica

Nedelja je bila lepa, nič se ni nama bilo treba dogovarjati, usklajevati. Z veseljem sva odkolesarla na nedeljski izlet.

Seveda so na najinih kolesarskih poteh tudi klanci, ki se vlečejo in jih nikakor noče biti konec. Ta čas je zelo primeren za pregled zemljevida in za opazovanje divjih orhidej ob poti.

Tako sem včeraj čisto blizu roba ceste zagledal ogromno kukavico. Za kukavice je bila nenavadno močna in visoka. Ustavil sem in napravi nekaj posnetkov.

Doma pa se je začelo. Najprej sem bil presenečen, ko sem opazil, vijoličaste pikice niso pikice ampak dlačice. Ko pa sem hotel ugotoviti, za katero divjo orhidejo gre, sem našel svoj 10 let star zapis, kjer sem opisal težave pri določanju. Mogoče gre pa res za nov primerek škrlatnordeče kukavice, ki pri nas ne raste.

Brogovita od blizu

Brogovita že odpira svoje drobne cvetke, ki so združeni v socvetje. Na enem od sprehodov sem jo zagledal in si od bliže ogledal delno razcveteno socvetje in nato še en sam cvetek. Čisto me je prevzel.

. . .

Cvet sem vzel domov. Enega samega cvetka nisem mogel fotografirati, ker s svojo opremo ne zmorem potrebne povečave. Odločil sem se za tale šopek cvetov in s tem se je začelo.

Ozadje je bilo hitro izbrano, nikakor pa nisem tega šopka mogel postaviti, da bi bil prav obrnjen. Uporabil sem ščipalke. Pri takšni povečavi je globinska ostrina čisto majcena. Tu sem uporabil zaslonko f22, pa še ni dovolj ostro. Seveda je bilo svetlobe premalo. Pomagal sem si s flešem, ki je bil od cvetov oddaljen le nekaj  centimetrov na desni. Tako svetloba ni bila preveč trda. Da ni bila čisto usmerjena in da so bili osvetljeni tudi cvetki na levi, sem le nekaj centimetrov levo postavil še aluminijasto folijo.

Pripraviti in poiskati sem moral baterije za fleš, oddajnik in sprejemnik za proženje fleša, pa kabla in baterije zanju. Dovolj sta bili dve stojali – za fleš in za fotoaparat. Na macro objektiv sem dal dva obročka, ki sta lečo odmaknila 26 mm od fotoaparata in sem s tem dosegel še večjo povečavo. Aja, cvetki so veliki 2-3 mm.

Ostril sem lahko le ročno, brez avtomatike. Slika je bila pretemna, da bi na zaslončku lahko videl, kje točno bo slika ostra. Zato sem si pomagal z ročno svetilko. Ekspozicijo sem hitro našel, z ostrenjem pa ni šlo tako gladko.

Posnetek je trajal samo stotinke sekunde, uporabljene pripomočke pa sem potem pospravljal vsaj pol ure.

Kontrast

Dan smo preživeli na približno 1000 m nadmorske višine. Kljub temu, da smo bili že čisto na koncu marca, je bilo neverjetno toplo. Hodili smo po snegu, ponekje ga je bilo še več kot meter. Vsake toliko sem se vdrl čez kolena. Kljub temu smo bili v samih majicah s kratkimi rokavi. Nisem pričakoval, po vratu me je pomladno sonce močno opeklo.

Na tej višini so se spomladanske rožice močno razcvetele. H kontrastom vseh čutil so prispevali ti podleski s svojim barvnim kontrastom.