Še se bo treba učiti!

Naloga fotografiranja 32 mm velike broške za Stareslike je sprva izgledala čisto enostavna. Izbral sem primerno mehko osvetlitev, izmeril jakost svetlobe, precej zaprl zaslonko in napravil nekaj posnetkov. Fotografija broške je bila čisto po pričakovanjih in sprejemljiva.

Potem pa sem zagledal, da broškin okvir na fotografiji  ni videti  tako gladko spoliran, kot je v resnici. V njem vidim vse mogoče, Božino rožo, vrata na teraso, tudi sebe.

Poskusil se m s fotografiranjem v šotorčku. Tako naj bi ne bilo odsevov na gladkih površinah. Tudi tokrat nisem bil zadovoljen. Na poševnih stenah okvirja so vidni odsevi delov broške, ki jih tako ni mogoče odpraviti.

Potem pa se je začelo. Prešinilo me je, da je lepota te broške ravno v trodimenzionalnosti. Po globinini meri kakšen centimeter in vsi elementi, vključno z okvirom se raztezajo v globino in se prekrivajo. Kako to prikazati?

Seveda, ne frontalno, ampak od strani in z usmerjeno svetlobo, da bodo nastale mehke sence.

Tako se trodimenzionalnost broške lepše vidi ampak izgubili sem lepoto, ki je vidna samo frontalno.

Poskusim še enkrat: majhen vir svetlobe pod kotom, da bodo sence ostre, broško s treh strani obkrožim s črnim filcem, da bo res samo en vir svetlobe in sence močne. Spet poskusim napraviti frontalni posnetek.

Figo, ni uspelo. Nisem pa obupal, še se bom učil.

Biba

Na Snežniku smo bili s pravo biologinjo. Verjetno smo zato videli in našli toliko zanimivosti, ki bi jih drugače spregledali. Celo pot smo se ustavljali in fotografirali. Za vzpon smo porabili veliko časa, smo se pa zato veliko naučili.

Tam nismo mogli ugotoviti, za katerega hroča gre. Lepo si ga lahko ogledam šele doma, ko ga na zaslonu povečam. Skoraj zagotovo je krešič, ampak v tej družini je več kot 40.000 znanih vrst.

. . .

V podobnih situacijah velikokrat pomislim, da bi moral seboj nositi macro objektiv.

Drobcen hrošček

Nenapovedano se nama je pridružil pri kosilu. Kar iznenada sem ga zagledal na prtu.

. . .

Sedaj šele vidim. Moral bi ga fotografirati s špicami od vilic. Vse štiri so prevelike, da bi šle na sliko. Mogoče bi mi uspelo stlačiti dve.

Kdo ve, če bo takšna priložnost še kdaj.

Jabolčna peška

Pri pospravljanju v dnevni sobi sem v kavču našel ta drobcen papirnat paketek. Na ovitku je z otroško roko narisano drevo, v papirček pa je bila zavita ena sama jabolčna peška.

Po kakšnih treh tednih sem se spomnil, da sem šestletnemu vnučku razlagal, kako jablana zraste iz jabolčne peške, kako peška v zemlji kali in se čez leta iz nje razvije drevo. Vnuček je bil navdušen in mi povedal, da bo peško vsadil doma, v Londonu.

Očitno je peško skrbno zavil v papirček in ga spravil na njemu primerno mesto. Da bo vsebina jasno označena, je na paketek narisal drevo. A izgleda, da je paketek pozabil vzeti seboj.

 

Pet dni brez povezave

Prejšno sredo zjutraj kar naenkrat nisva imela več povezave na Internet. V okolici so pred kratkim napeljevali optično omrežje, zato sva logično sklepala, da je verjetno vzrok za prekinitev, delo na omrežju. Zvečer povezave še vedno ni bilo, ugotovila pa sva dodatno, da je tudi televizor neuporaben.

Prijavil sem napako in v četrtek popoldne je že prišel serviser, ki je samo ugotovil, da povezave res ni. Povedal pa je, da so v sredo v bližini priklapljali novega uporabnika.

V petek naju vzdrževalci zaradi slabega sprejema mojega telefona v dnevni sobi niso dobili, zato so prekinili reševanje naših težav. Avtomatsko je to pomenilo, da bova brez povezave in televizije še naslednje tri dni.

V ponedeljek je prišla nova ekipa vzdrževalcev. Hitro so ugotovili, da je napaka na kablu. Zamenjali so dva odeka kabla pod cesto, skupaj več kot 50 m. Ugotovili so, da se je  kabel pri polaganju poškodoval, zdržal dva meseca, potem pa se je optično vlakno tako poškodovalo, da je bil prenos prekinjen.

Poškodovani delček kabla so mi prinesli, No, na sliki je že potem, ko sem si ga dobro ogledoval in ga še nekoliko prelomil.

Nedelja brez kolesarjenja

Vreme je idealno, midva pa sva včeraj, v nedeljo, ostala doma. Pletenica za zadnji menjalnik na mojem kolesu je dotrajala. Še dobro, da sem se v soboto sploh pripeljal domov. Menjalnik v željeni prestavi držiti samo še dve žički.

Neprijetno je že, če samo pomislim, da bi zadnji menjalnik odpovedal kje daleč od doma.

Pošast?

Kakšna pošast neki! To je samo gosenica, ki je hitela preko asfalta. Pa še to je slika njenega zadka. Hitela je, da bo prečkala cesto preden jo kakšen avto spešta.

Hitela je, jaz pa sem bil s fotoaparatom nenavadno neroden. Pri takšnih bližnjih posnetkih je že nekaj napačnih milimetrov dovolj, da predmet fotofrafiranja ni oster. Ko sem takole na slepo ostril in motovilil s fotoaparatom čisto na asfaltu se je že toliko premaknila, da ni bila več ostra. Tolažim se, da sem zadek z rožičkom dobro zadel.

 

Starec

Na vrtu imava čisto majhen ribnik, ki je poln življenja . V njem so tri že skoraj desetletje stare ribice in dve žabici. Sosedove čebele se tu oskrbujejo z vodo, ptički se kopajo, kar naprej vrvi in se nekaj dogaja.

Sem in ja pride tudi kakšen kačji pastir. Lepo se mi je nastavil na temno ozadje.  Šele na sliki sem opazil, da se tudi kačjemu pastirju na krilih lahko pozna, da je star.