Štiriletna fotografijnja

Štiriletna vnukinja je čisto nora na fotografiranje. Kadar le more, vzame fotoaparat in začne samostojno fotografirati. Po vsakem posnetku si fotografijo ogleda na zaslončku in potem nadaljuje. Prav zabavno je gledati ta njen ritual.

Sprva sem mislil, da bom vse njene fotografije preprosto zbrisal, pa sem hitro ugotovil, da bi bilo škoda. Ima zanimivo zorni kot, saj fotografira največ z višine pasu štiriletnega otroka. Čisto neobremenjena je s klišeji.

Osebe na njenih fotografija so tudi drugačne, kot sem jih vajen. Vsi gledajo v fotoaparat in so polni pričakovanja, kaj bo naredila. Tako sproščenih ljudi jaz pred objektiv ne morem dobiti.

Iz njenih fotografij je tudi vidno, kaj jo zanima, kaj se ji zdi vredno fotografirati. Na naslednji njeni fotografiji je kotiček z njenimi najljubšimi stvarmi.

Oprema kolesarjev

V Londonu je vse drugače. Tudi oprema kolesarjev je drugačna od te, ki jo imamo kolesarji tu, doma. 

V Londonu se z avtomobili ne vozijotoliko kot pri nas. Večino prometa je z javnimi prevoznimi sredstvi, v glavnem z železnico. Veliko je kolesarjev. Na srečo tam ni takšne zime kot pri nas. Sneg je zelo poredko, niti vsako leto ne. Tako lahko kolesarijo celo leto.

Takšno urbano kolesarjenje me prav nič ne mika.

Po levi

V Londonu sem bil že velikokrat. Njihov promet po levi se mi ne zdi nič posebnega. Pri prečkanju ceste vedno pogledam na pravo stran.

Vsakič ša me stisne, ko kolesar zavija na desno in gre po križišču tam, kjer pričakujem, da ga bo vsak čas nekdo podrl.

Fotografiral sem, da sem pripravil primere, ki jih potrebujem na tečaju Fotopraktikum.

Odsevi in stolpnice

Pogled in odsevi

Te fotografije so še iz Londona. Precej tednov je že minilo, letni čas se je zamenjal, jaz pa še vedno urejam fotografije, ki sem jih napravil tam.

Na odseve sem nekoliko bolj občutljiv. Hitro jih vidim, tako kot silhuete, osamljene postave… Pač, pri fototečaju imamo domače naloge, pa se teme ponavljajo.

Tokrat sem si za nalogo zadal fotografiranje teh ogromnih stolpnic na Canary Wharf. Čisto drugače sem se jih moral lotiti, kot ko kolesariva po gozdovih okrog doma.

Prometni znak na levi

Kaj narediti, ko na edini cesti do cilja zagledaš na levi strani ceste prometni znak, ki prepoveduje kakršenkoli promet. Velja celo za kolesarje.

Nič, mi smo peljali naprej. Marička, domačinka, je razložila, da edina cesta do vasice Črni potok po mnogih letih še vedno nima uporabnega dovoljenja. Očitno je bilo lažje postaviti prometni znak, ki prepoveduje promet, kot urediti zadevo.

Jezijo me prometni znaki, ki niso jasni in zato potrebujejo interpretacijo, razlago. To pomeni, da se je potrebno odločiti za enega od možnih pomenov. Prometni znaki so praviloma ob cestah postavljeni ob desnem robu ceste. Če je prometni znak ob cesti na levi strani, mi najprej pride na misel, da ga je nekdo obrnil za 180 stopinj in da ne velja za vožjo v to smer.

Jesen

Zdavnaj sva že doma iz Londona. Ampak, slik za urejanje je še veliko. Med njimi je tudi tale, ki sem jo napravil v Greenwich Park. Tam raste kot pravo drevo.

Na sliki so barviti, jesensko obarvani plodovi navadnje jagodičnice (Arbutus unedo). Menda je eno rastišče celo v Sloveniji, drugače pa raste bolj na jugu. Saj je uporabna tudi kot okrasna rastlina, le pozimi jo je pri nas potrebno umikati.

Videl sem jo žel v naravi, pa je bilo to že davno in sem pozabil kje. Tudi takrat so me zapeljali barviti plodovi, spomnim pa se, da je trpka in komaj užitna. V spominu imam tudi njeno ime, ki pa je tako nenavadno, da sem si ga najbrž napak zapomnil. Menda pa je odlična za marmelade, likerje…

Black Heath

London je velik in v njem je povsod veliko ljudi. Kadar sva tam, sva v predelu, ki je za tiste razmere redko naseljen in miren. Vesela sva, da je Greenwich Park veliko zeleno področje tako blizu, da greva lahko tja kar peš.

Tokrat sva šla peš še malo dlje. Za Greenwich pakrom je nekaj sto metrov praznega prostora, potem pa je tam čisto prava vasica, Black Heath. Vse je razporejeno okrog tega križišča, ki je na zgornji fotografiji: ena knjigarna, ena pekarna, kitajska restavracija, trgovina s kuhinjami, trgovina s kopalnicami, trgovina za oblačila, restavracija, fishı&chips, špecerija, pošta. In mogoče je še kaj. Vasica je čisto majhna, mogoče nekaj sto metrov.

Seveda imajo tudi eno cerkev, ki pa je za nas vsaj nenavadna.

Pozornost

Verjetno sem že pisal, kako opažam, da ljudje vedno bolj komunicirajo s telefoni in računalniki. Zato se vedno manj pogovarjamo in poslušamo. 

V Londonu je to še slabše. Nič posebnega ni, če v družbi prijateljev, ki sedijo skupaj v kavarni, vsak gleda na svoj telefon. Ko sva kje videla koga, ki je jedel sam, ni gledal v krožnik ampak na telefon poleg krožnika. H kavi najbolj paše telefon. Ko smo na letališču nekaj minut stali v vrsti, so prav vsi do enega gledali na telefon. 

Ta moški na fotografiji za računalnikom je prodajalec oblačil na tržnici. Tako je zatopljen v računalnik, da bi bilo nespodobno, če bi ga zmotil. 

Greenwich Park

To ni tipičen posnetek iz Greenwich Parka v Londonu. Je pa lepo videti, da vreme, ki sva ga tam imela ni bilo čisto idealno. Izpred observatorija je tak razgled na Canary Wharf. Veliko stolpnic je stanovanjskih. Ne znam si niti predstavljati, kako se tam živi.

Kar nekaj časa je že, kar sva se vrnila iz Londona. Doma se veliko dogaja in vse je bolj nujno od urejanja fotografij. Bodo že prišle na vrsto!

Stara drevesa

Kaj je to “staro drevo” pomeni v različnih koncih svet različno. V Londonskih parkih pomeni nekaj sto let. Videli smo tudi ostanke hrasta iz 12. stoletja, ki je rastel do 1870. Pustili so ga, da je stal, dokler ga junija 1992 ni podrl vihar.

Tudi za ta kostanj na fotografiji celo po angleških merilih precej star. Boža se je postavila poleg, da je vsaj približno jasno, kako debel je. Lubje na deblu je samo še na eni strani in živih je samo še nekaj vej. Le te so bujne in polne plodov. Mimoidoči so z veseljem s palicami brskali po tleh med odpadlimi ježicami in nabirali kostanje.

Na spodnji fotografiji je kostanj fotografiran bolj od daleč. Bujna rast živih vej kaže, da bo še dolgo pokoncu.

Potovanja z letalom

Pred časom, ko še ni bilo nizkocenovnikov in so bile letalske karte precej dražje, je bilo potovanje z letalom na nivoju: razdalja med sedeži je bila velika, pri vkrcanju ni bilo drenjanja, stewardi in stewardese so bili izšolani, urejeni in vljudni. Na vsakem poletu so postregli s toplim obrokom in kavo ali čajem. Ko smo nekoč iz neznanih razlogov na kratkem poletu dobili samo sendvič, smo bili kar malo užaljeni.

Danes je to precej drugače. Cene vozovnic so res nizke, zato pa je potrebno doplačilo prav za vse, kar bi pričakoval, da bo brezplačno. Vsak tak dodatek posebej stane skoraj toliko kot letalska vozovnica. Dodatno zaračunajo vso prtljago razen ene majhne torbe. Doplačati je potrebno tudi, če se želiš drenjati med prvimi na letalu. Če z Božo želiva sedeti skupaj, morava doplačati, pa tudi če je letalo na pol prazno. Drugače naju posedejo enega spredaj, drugega pa zadaj. Ne vem, kako se še niso domislili dodatnega plačila za uporabo stranišča med letom.

Veliko omejitev mi je nerazumljivih. Tudi na letališčih ni tako, kot je bilo včasih. Ne razumem, zakaj morajo biti elektronske naprave ob vzletu izključene. Je letalo res tako občutljivo, da ga ob vzletu in pristanku lahko zmoti telefon? Na letalo ga sicer lahko prinesem, plastične stekleničke večje od 100 ml pa ne. Omejitev je 10 posodic manjših od 100 ml. Ta ukrep se mi zdi uperjen točno proti ženskam, saj jih le one nosijo v prtljagi. Nekdo je ocenil, da pri obstoječi tehnologiji lahko s tubo kolodonta normalne velikosti (125 ml) sklatim letalo s 100 in več potniki? Me imajo za bedaka?

Poniževalno se mi zdi tudi, da me vsake toliko sezujejo, da lahko naredim nekaj korakov v nogavicah. Vsakič zahtevajo, da iz hlač potegnem pas…

V protisvetlobi

Na poti za London smo vzleteli na letališču Trst, nekaj časa smo leteli ob obali, potem pa se je letalo obrnilo na severo-zahod. Sonce je bilo že zelo nizko.

Leteli smo čez hribe, skozi okno letala je bil pogled enkraten. Gore in doline so bile pozno popoldne takole osvetljene in zamegljene.

Z letalom

Pred časom so bile letalske vozovnice strašansko drage. Vsaj zdelo se nam je tako.

Sedaj potujeva tako, da lahko izbirav takšne  termine in cilje, da so cene vozovnic nizke. Za pot po Evropi je cena vozovnic primerljiva s ceno poti do letališča, s ceno parkiranja na letališču ali pa ceno vozovnice za  avtobus od letališča do ciljnega mesta.

V London

Spet sva doma. Skoraj cel teden sva bila v Londonu, pri vnučkih.

Tudi v London sva šla le za nekaj dni. Včasih sva potovala tudi za več tednov. Sedaj potujeva za 4-5 dni, pa spet domov. Za vse kar potrebujem v teh dneh zadostuje majhen nahrbtnik. Pa ne samo zato, ker je to ceneje. Precej bolj udobno je potovati brez velikega ali majhnega kovčka.

Računalnika na potovanja ne jemljem več. V nahrbtnik dam le iPad, v žep pa telefon. Za predvidena opravila vnaprej poskrbim že doma, tudi za objave na tej strani. Nepredvidena opravila, ki se pokažejo v času odstonosti, uredim z iPadom ali pa jih prestavim na čas, ko bom spet doma in za računalnikom.

. . .

Ribje oko je kot nalašč za fotografiranje v letalu. Notranjost letala je vsa nekako zvita. Tako na posnetku težko ločim, kaj popači objektiv, kaj pa je res zakrivljeno.

Ulična umetnost

Prav v posebno veselje mi je fotografiranje ulične umetnosti, slik na stenah, ki lahko veliko povedo, največkrat pa jih spregledamo.

Občutek imam, da me prav vsako potovanje pregnete, spremeni. Z vsakega potovanja se vrnem vsaj malo spremenjen, boljši.

Tokrat, v Bariju, sem podrobno opazoval naš prihod in odhod. Na letališču nas je pričakala voznik, ki nam ga je organiziral lastnik apartmaja, kjer smo bivali. BIl je razposajen mladenič, ki nas je pričakal s starim avtomobilom. Na eni strani je bil odbijač pritrjen na karoserijo kar s selotejpom. Ko smo se z letališča odpeljali, sem pri 31 stopinjah čakal, da bo vključil klimo, on pa nič. Kar z odprtim oknom smo se peljali do mesta. Glasba po zvočkniku, ki ga je imel kot šofer kar med nogami, se mi je zdela preglasna.

Pri povratku nas je vozil isti simpatični mladec, glasba je bila enaka, okna so bila odprta, klima pa izključena. Vse stavri, ki so me ob prihodu motile, pa so se mi zdele sprejemljive, normalne. Še več, brez njih bi bil naš obisk Barjia slabši, brez občutkov.

Cinquecento

V Bariju smo na ulici videli takšen avtomobilček. Zame je bil prava atrakcija, takšnega smo imeli v naselju pred petdesetimi leti. Že takrat se nam je zdel miniaturen, da smo ga imenovali kar Boby. Tudi ta v Bariju je bil verjetno še iz šestdesetih let. Ob njem sem se zamislil, kako so zrastli avtomobili od tistih časov do danes.

Očitno je bil avtomobil atrakcija tudi za to turistko. Pozirala je svojemu sopotniku, pa sem nekaj posnetkov ukradel še jaz.