Pot do Javorce

Drugi od treh dni, ko smo bili v Kobaridu in okolici, je deževalo. Vseeno smo se lahko pripeljali do slikovite cerkvice na Javorci in si  jo ogledali od zunaj. Tam okoli sva že večkrat kolesarila, nikoli pa je še nisva obiskala.

Cesta do tja me je čisto prevzela. Bolj zanimive še nisem videl. Vsekana je v zelo strm breg, tako da je na eni strani ceste stena, na drugi pa prepad. Cesta je široka za en avtomobil in pol. Srečanja dveh avtomobilov si ne znam predstavljati. Po moje mora eden  peljati vzvratno do izogibovališča, ki pa niso posejani ravno na gosto. Mi nismo nikogar srečali, pač dan je bil deževen. 

Sem se že odločil, prihodnje leto se bova po njej peljala s kolesom.

Kredenca

Breginju sva bila samo enkrat, pred 18 leti. Seveda se ne spomnim, kako je bilo takrat, pogledal pa sem takratne fotografije in jih primerjal z vtisi, ki so nastali prejšnji teden.

V muzejskem delu vasi je opazna razlika. Pred 18 leti so bile stavbe prazne, vse kar je bilo videti so bili samo zidovi. Sedaj pa so polne vsebine.

Seveda se časi spremnijajo. V Breginju me je spomnilo, da so za časa mojega življenja izginili kosi pohištva, za katere mladina najbrž še nikoli ni slišala, v naših časih pa so bili tako vsakdanji, da o njih ni ostalo nič zapisano, kaj šele da bi bila ohranjena kakšna fotografija. Le še kdo ve za kredenco, psiho, nočno omarico. Za zadnji dve še sam ne znam čisto dobro določiti, čemu sta služili.

Z vlakom domov

Najino trodnevno kolesarjenje sva zaključila .V bistvu sva  od doma kolesarila dva dni, tretji dan pa sva v glavnem preživela na vožnji z vlakom iz Brežic domov.

V prejšnih letih sva imela z vlakom nekaj slabih izkušenj. Enkrat nama celo ni uspelo na vlak s kolesi, da sva morala domov odkolesariti.

Letos pa je bilo vse lepo, celo zelo lepo. Že prvič so nama v Novem mestu dali kartice, ki nama omogočajo brezplačen prevoz z vlakom. V bistvu sva kolesa letos peljala z vlakom štirikrat, ne da bi imela s tem kakršne koli težave. Nasprotno, skoraj z vsemi kondukterji smo zabavno poklepetali.

Kombinacija kolesarjenja in povratka z vlakom domov se mi zdi prav idealna.

Stezice

Pisal sem že, da so na Dolenjskem z rdečimi tablami označene kolesarske poti.  V glavnem to niso ceste, po katerih bi se kar naprej umikal avtomobilom. Sem in tja, so speljane tudi po stezicah, kot je ta na sliki. Torej, za ureditev mreže  kolesarskih poti niso potrebna kakšna neznanska sredstva.

Prav takšne table sva videla tudi v Slovenj Gradcu, na Koroškem. Pred naslednjim kolesarskim izletom se bom moral pozanimati, je vse je speljana ta mreža.

Očitno vsi s kolesarji tudi ob Krki niso zadovoljni. Videti je, da je lastnik sosednjega zemljišča zagradil pot z koli, ki jih je  zabill čez bližnjico.

Leseni mostovi

Na zadnjem kolesarjenju sem napravil precej fotografij. Imel sem že posebno torbico za fotoaparat in je bil tako lahko vedno pri roki. Da sem ga pripravil za fotografiranje, sem potreboval manj gibov, kot če bi ga imel v žepu.

V treh dneh sva zlahka prevozila pot od doma do izvira reke Krke. Od tu sva nadaljevala do izliva v Savo v Brežicah, zadnji dan pa sva se z vlakom vrnila domov.

Reko Krko sva večkrat prečkala. Skoraj vsi mostovi čez Krko so leseni. Spet me je vznemirjalo, ker nisem mogel ugotoviti logične razlage. Mogoče je pa ni, saj če bi bila, bi lesene mostove gradili tudi drugje.

Avto sva prodala

Avto sva prodala. Pri hiši je bil 25 let. Ko je bil nov, sva bila takšnih let, kot so sedaj naši otroci. V tem času je bil del našega življenja. V njem smo preživeli tisoče ur.

Nepogrešljiv je bil za vožnje v službo, smučanje, kolesarjenje in za potovanja. Zelo priročen je bil, da smo se skupaj s hčerkino družino lahko peljali vsi hkrati.

Posebnost tega avtomobila je bila, da se je lahko udobno peljalo šet odralsih oseb. Vsaka taka vožnja je bila zabavna in žur zase. Rekli smo mu kar avtobusek. Če smo odstranili zadnjo vrsto sedežev, so šle vanj zlahka 4 osebe in 4 kolesa. Rekord je bil, ko smo z njim peljali 12 koles, ki so drugače sila neroden tovor.

Najprej sva razmišljala, da bi ga registrirala še za eno leto. Po krajšem razmisleku sva ugotovila,  da ga v tem covid časih niti ne moreva uporabljati.

. . .

Za objavo oglasa sem preiskal svoj arhiv fotografij, ki vsebuje približno 400.000 fotografij, pa sem jih našel manj kot deset. Preveč je bil vsakdanji, da bi pritegnil oko fotografa. Še to sliko je napravila Boža.  Od nastanka gornje slike je minilo 6 let, avto je bil takrat star že 19 let. V vseh 25 letih se niti zunaj niti znotraj ni veliko spremenil. Nam se ta leta poznajo veliko bolj.