Križarka sredi Londona

Ne more biti prijetno, ko se ti takšna, več kot deset nadstropna gora zaparkira tik ob hiši. Pravijo, da se zaradi vedno delujočih motorjev ni mogoče pogovarjati, gledati televizije, niti telefonirati.

Takole sredi Londona po Themzi pripluje potujoči hotel z več kot 2000 potniki in se ustavi za nekaj dni. Potniki se po Londonu še nekako razlezejo in na srečo niti niso tako opazni. Za okoliške prebivalce pa je menda neznosno.

Advertisements

Bosa na ulici

Ja. V čevljih z visokimi petami noge bolijo. Tudi zato jih na ulicah skoraj ni več videti.

V Sarajevu sem srečal celoten orkester, ki je odhajal na nastop ali pa je z nastopa prihajal. Bili so enotno oblečeni, visoke pete pa je imela le redko katera. Eno punco so noge tako bolele, da je po ulici s čevlji v rokah raje hodila bosa.
. . .
Na ulici se mi velikokrat zgodi, da se zgodi najbolj zanimiv prizor ravno takrat, ko imam fotoaparat pospravljen. Trudim se, da se je vseeno vredno potruditi in premagati lenobo in tudi v takem primeru fotoaparat izbrskati, pa če je v nahrbtniku še tako globoko. Včasih vseeno uspe, da ujamem prizor.

Tokrat mi je bosonoga skoraj že ušla, zato pa so njene kolegice čez nekaj sekund pripravile pravi show.

Pri izviru

Včasih tudi jaz naredim kakšno domačo nalogo, ki jo dam tečajnikom na tečaju Fotopraktikum.
. . .
Na izviru reke Bosne, Vrelu Bosne, sem se spomnil, da lahko fotografiram tudi z daljšo ekspozicijo. V tem primeru mi je z zapiranjem zaslonke ob ISO 100 uspelo čas podaljšati samo do 1/8 sekunde, saj je bilo preveč svetlo. Vseeno je bila ekspozicija dovolj dolga, da je videti gibanje vode.

Drugačen svet

Na potovanju po Bosni sem se velikokrat spraševal, zakaj se mi zdijo razlike v kulturi tako velike. Ko smo bili še skupaj v eni državi, so bile te razlike veliko manj opazne. Že res, da so se kulture razlikovale, pa kaj potem. Saj se razlikujemo tudi na manjših razdaljah. Včasih se mi je zdelo vse to veliko bolj sprejemljivo, prav vsakdanje.

Ko sem opazil, da sem se spremenil, da razmišljam drugače, mi ni bilo všeč.

Pivnica

Pred odhodom v Bosno smo se sedveda pozanimali o stanju pri znancih, ki tja redno zahajajo. Nihče nas ni opozoril na pivovarno oziroma na njeno pivnico.

Stanovali smo prav blizu pivnice in že prvi večer smo si zvečer pred spanjem zaželeli pivo. Vstopili smo v pivnico, kjer je bila živa glasba in natrpana z gosti. Tako nam je bilo všeč, da smo pivce za spanec ponovili še dvakrat.

Ne vem, če je v Ljubljani lokal s takšno kapaciteto. Pivnica je kar v dveh nadstropjih.
. . .
Naslednji dan sem v pivnico skrenil že kar sredi dneva, da sem jo lahko fotografiral v miru in brez gneče.