Foto tečaj v Palermu

Na glavni sprehajalni ulici, ki vodi skozi središče mesta, sem zvečer opazil skupino fotografov, ki so se pripravljali, da bodo fotografirali eno od turističnih znamenitosti. Zanimivo je bilo videti, koliko so si dali opraviti okrog opreme. Začeli so že v mraku, verjetno pa so slikali nočno osvetlitev gledališke zgradbe.

Prisluhnil sem jim in ugotovil, da so nemci. Doma sem pogledal na splet in ugotovil, da gre za turistično agencijo, ki se ukvarja s fotografskimi tečaji.

Prvo kosilo v Palermu

Na najinih izletih je hrana odlična. Včasih mi je kar žal, da ne morem več pojesti in s tem poskusiti več različnih jedi.

V Palermu so bili prav vsi obroki odlični. Tole je najino prvo kosilo, ko sva tja pripotovala. Nisva se še razgledala in nisva še vedela, v katerem predelu so restavracije po najinem okusu. Tole je riba, pripravljena z vsemi mogočimi semeni. Ampak glavna je bila buča. Kuhana ali pečena je bila v neki sladko-kisli omaki, ki je imela prav omamno dobro aromo. Za oba je bila nekaj popolnoma novega.

Palermo

Vrnila sva se iz Palerma. Takoj po prihodu ni pravi čas, da bi uredil vtise. Preveč ostalih stvari je, ki jim je potrebno posvetiti čas, misli in trud. Pa saj bo. Nekaj časa bo potrebno, da se bodo misli v glavi usedle in izkristalizirale.

Lepo nama je bilo. Ni čisto jasno, kaj naj bi tam iskala. Ampak glede na najino zadovoljstvo sva tam to očitno našla.

Po sredini Palerma je dolga ulica, ki jim jo je uspelo zapreti za promet. Velikokrat sva jo prehodila in zelo všeč nama je bila. Tam nama je velikokrat prišlo na misel, koliko cirkusa je bilo potrebnega, da so v Ljubljani za promet zaprli nekaj deset metrov ene od ulic.
. . .
Fotografij nisem niti začel urejati. Tako sem težko izbral fotografijo, ki naj vsaj približno predstalja Palermo, saj nisem imel namena fotografirati kaj podobnega kot je razglednica.

“Nekaj malega za prigrizniti”

Tako sva naročila. Zvečer prvega dne, ko je bilo dneva že konec, sva šla še na kozarec vina. Saj vino je tam dobro, ne!

Prijazna in nasmejana natakarica nama je prinesla prigrizek, da je slaba vest ob večernem kozarcu lahko nekoliko milejša. Dobila sva nekaj koščkov kruha, nekaj vrst sira, želiran sok Malvazije in oljčno olje. Natakarica je sicer razložila, da gre za marmelado iz soka Malvazije, pa ji ni preveč za verjeti, saj je imela težave z angleščino še večje od naju. Poudarila pa je, da je oljčno olje že letošnje in zato še posebej aromatično. Res nama je teknilo.

Doma sva, vrnila sva se iz Palerma. Čisto sva navdušena. Saj je lepo vedno, ko kam greva, ampak prve dni po povratku sva čisto v zraku. Komaj se zadrživa, da se ne začneva ukvarjati z naslednjo potjo.

Računalnika na potovanja ne jemljem več. Za ta blog pripravim prispevke vnaprej, pa še za kakšen dan po povratku. Zaenkrat mi je uspelo, da sem prispevek pripravil že kar 3244 dni zapored, pa ne bi tega prekinil zaradi nekajdnevne odsotnosti.

Sedaj sem doma in čaka me gora fotografij, ki jih bom postopoma izbiral in obdeloval. Nekaj jih bom objavil tu. Vsekakor pa jih je več zanimivih, kot jih bo mesto našlo tu.

. . .

S fotografijo na potovanju pa je bolj križ. Ne sme ji biti prav vse podrejeno. Fotografije morajo nastati bolj mimogrede, postanki pa ne predolgi. Križ je s svetlobo, saj ni nikoli takšna, kot bi si jo želel, da bi dodatno osvetljeval pa niti ne pomislim. Pri hrani je še dodatno nerodno, saj se na fotografijo velikokrat spomnim šele, ko je krožnik že napol prazen.

Izgubljena prtljaga

Takole izgleda Ryanairov kotiček na letališču Stanstead v Londonu, kjer lahko poizveduješ po izgubljeni prtljagi. Prav nič me ne mika, da bi moja prtljaga ostal tu, čeprav je glede na število potnikov kup vsakovrstne prtljage kar majhen.

Pravzaprav potujeva z vedno manj prtljage. Tazaresnega kovčka nisva imela seboj že leta in leta. Ko sva bila v Londonu prejšnji teden, sem imel jaz seboj nahrbtnik, s katerim grem doma po nakupih v Hofer, Boža pa je imela le večjo ročno torbico, pravzaprav cekar. Čisto vse, kar sva potrebovala sva imela seboj.

Z letali potujeva že mnogo let in kar pogosto. Na srečo kakšnih hujših zapletov s prtljago skoraj nisva imela. Spomnim pa se, da so nam pred dvajsetimi leti izgubili nahrbtnik, po katerega sem moral v Trst naslednji dan po povratku.

Zaostanek pri urejanju fotografij

Fotografija je še iz julijskega potovanja v London. Čez park je speljana opuščena železniška proga na stebrih.

Vsak dan napravim vsaj kakšno fotografijo. Na potovanjih, ob kakšnih posebnih dogodkih ali pri projektih jih lahko nastane v enem dnevu tudi nekaj sto. Jasno je, da bom shranil samo nekatere, tiste ki so mi najbolj všeč. Vseeno pa je potrebno skozi vse fotografije.

Najtežje mi je, ko se odločam, katere naj brišem, katere pa naj ostanejo. Delo je dokončno, ne morem se več premisliti ali spremeniti odločitev. Vse, kar sledi temu, je lažje, vseeno pa je potreben čas in trud. Le redko mi ostane kakšna mapa fotografij, ki ni prišla na vrsto za urejanje dalj kot en mesec.