Pogača

V dnevu, ko sva prekolesarila pot od Osilnice do Vinice in še malo naprej, sva se nameravala okrepčati v Dolu. Na spletu sva našla, da so tam kar tri gostilne. Na žalost so bile vse tri zaprte.

Boža se je še pravi čas spomnila, da sva se kakšen kilometer nazaj peljala mimo kmetije, kjer je pisalo, da pečejo pogače. Obrnila sva se in res, bila je turistična kmetija. Žal je bila zaprta, še pred koncem avgusta je tam konec sezone. Pa tudi napis, da pečejo pogače ni čisto držal. Naročiti jo je potrebno en dan prej.

Tako nama je bil na voljo samo sladoled. Sedla sva, ga lizala, jaz pa sem razmišljal, koliko sladoledov morava pojesti, da bova vzdržala pot do prenočišča. Nazadnje sem vprašal,  če imajo mogoče vseeno kakšen košček kruha.

In dobila sva. Priznam, da nisem vedel, kako naj pogača sploh izgleda. Vesela sva bila, pa tudi če jo je bilo samo pol in od prejšnjega dne. S pogačo so naju rešili.

 

Najboljša torta

Kadar kolesariva, se pogosto ustavljava. Če nisva ravno v gozdu ali kje na samem, postanek izkoristiva za kavo ali pa hidracijo.

Na zadnjem zaresnem kolesarjenju sva peljala mimo gradu Otočec. Mikalo naju je, da bi se ustavila, pa se nama je zdelo, da sva preveč prepotena in najbrž tudi neprimerno oblečena. Pomisleke nama je pregnala uslužbenka na vhodu, ki naju je povabila, naj greva na dvorišče kar s kolesoma.

Prezgodaj je bilo za kosilo, lahko pa sva si zaželela sladice. Na jedillniku naju je premamila postavka: ” Torta po izbiri naše slaščičarke”.

Prinesli so nama kosa dveh različnih tort, ki sta naju lepo presenetili z izgledom, potem pa še z okusom. Ne da je bila to najboljša torta, kar sem jo kdaj okusil, bili sta kar dve najboljši torti.

Vzela sva si čas in uživala. Ob odhodu sem natakarju previdno predal pohvalo za slaščičarko, saj nisem bil povsem prepričan, da se v takšni restavraciji sme drzniti tudi kaj pohvaliti. Natakar pa se je samo zasmejal in mi rekel, da je najbolje, da pohvalo predam kar slaščičarki osebno.

Poklicali so jo, tako sem ji lahko svoje zadovoljstvo izrazil neposredno. Samo povedal sem ji, kako zadovoljen sem bil s popolnima tortama. Pokazala je, da je vesela pohvale. Tako sva si drug drugemu polepšala dan.

 

Na vrtu

V petek pride potujoča ribarnica kar ima za posledico, da je redno v petek za kosilo riba. Največkrat v hladilniku počaka še ena riba za v soboto.

Na najinem večji del leta stoji miza in štirje stoli, ki pa največkrat samevajo. Včeraj sva imela kosilo bolj pozno, ni se bilo več treba skrivati pred soncem. Izkoristila sva priložnost in si pripravila kosilo na za naju nekoliko neobičajnem mestu.

Juha v kotličku

Precej let je že minilo, odkar sem nazadnje skuhal juho v kotličku. Včasih je bilo to kar pogosto. Celo na dopustu, ki sva jih preživela še sama, je bil kotliček poleg lončka za kavo, edina posoda za kuhanje, ki sva ga vzela seboj.

Na zadnjem nedeljskem kosilu v gozdu sem zakuril in v kotličku skuhal “ajmoht”. Bil mi je tako dober, da bom to zagotovo ponovil še letos.

Testenine z beluši

Za kosilo imava pogosto rezance ali kakšne drugačne testenine. Pripraviva jih z ostanki prejšnjih obrokov ali pa kar samo z zelenjavo. Pri kuhanju ne komplicirava. Večina obrokov je hitro pripravljenih. Vse pripraviva v času, ko se kuhajo testenine ali riž.

Tokrat so bili na voljo beluši. Ker pa sva se ravno vrnila s sprehoda na Gradišče in sva se tudi pravi čas spomnila, sva jed lahko dopolnila še z veliko pestjo drobno narezanega čemaža.

Bolj je grda – bolj je dobra

Potujoča ribarnica, ki se vsak petek ustavi v Cerknici preseneča. Izbor rib je daleč nad mojim poznavanjem ribjega življa. No nekaj izkušenj sem že nabral. Že večkrat se mi je potrdilo, da je pagar zelo, zelo dobra riba. Tale je imel skoraj kilo. Da se ga ustrašiš. Za dvakrat ga bo.

Ta bo šel v pečico. Za takšno kilogramsko, pa še čokato ribo, je pečica skoraj edina rešitev.

Tik preden gre v pekač, ki postaja zadnje čase premajhen, gre riba na fotografiranje. Šele na sliki je videti, kako je riba, zaradi katere se mi še sedaj cedijo sline, grda. Pravzaprav so menda kar vse grde.

Na spletu sem našel, da s podočnjaki tre školjke, ki so ji glavna hrana.

Grdogleda

Ribe, ki jih spečeva, skoraj vedno gledajo zelo grdo. Večje kot so, bolj grdo gledajo. Seveda pa so velike ribe tudi boljše od manjših. Človek bi pomislil, da bolj kot je riba dobra, bolj grdo gleda.

Ob petkih pride v Cerknico potujoča ribarnica in tam sva že čisto stalna kupca. Največkrat nakupiva rib za dva dni.

Ribe vedno takoj očistim in takrat moji prsti niso najbolj primerni za prijemanje fotoaparata. Zato rib ne fotografiram ravno pogosto.

Hobotnica s krompirjem

Hobotnica je na najini mizi bolj poredko. Glavni razlog je, da je vedno prevelika samo za naju. Če pa nas je več….

V teh corona časih so najina kosila odlična. Vsako je nekaj posebnega, kot da bi hotela kompenzirati ostale užitke, ki so sedaj nedostopni ali pa celo prepovedani. Nič hudega. V naoljen pekač nareževa čebulo, krompir, po vrhu še odmrznjeno hobotnico. Pokrijeva s folijo in pekač pustiva v pečici na 200 stopinj za eno uro in pol.