Na enem izmed dveh agapantusev, ki sta na terasi, je Boža naštela kar 19 popkov, iz katerih se bodo razvili cvetovi.
Te neverjetne rožice imajo pri nama posebno mesto. Tudi s pomočjo tega dnevnika sva se spomnila, kako lepo nama krasijo vrt.
V drugem loncu je manj popkov, nekateri pa so se že razprli.
Doma sva, končno. V prejšnjem mesecu sva bila najprej sva bila dober teden v Bosni, potem malo manj v Londonu. Sedaj pa sva doma in nekaj časa ne bova šla nikamor.
Le doma je prvi krompir tako dober. Prvi je vedno pečen. Boža nama ga je spekla za poskušino, potem pa se je odločila in ga polovico skopala. Ostala polovica je očitno druge sorte in bo še nekaj časa počakala v zemlji.
Odsotna sva bila osem dni. Ko sva se vrnila, sva doma najprej zagledala divjak na vrbi, ki raste na vrtu.
Takole je gledal veja ven iz krošnje. Vrba je cepljena, da ima svetle lističe, ta veja pa je pognala iz debla pod mestom cepljenja. Zato ima drugačne liste.
Iz krošnje je divjak segal en meter daleč. To sem izmeril z metrom. Najbrž je bil viden že ko sva odhajala od doma, vseeno pa takrat ni mogel biti daljši od kakšnih 20 cm. To pomeni, da je v osmih dneh zrastel približno 10 centimetrov na dan. Saj ne morem verjeti.
Boža ga je odstranila. Skupaj s tistem delom, ki je bil skrit v krošnji, je bil takole velik:
Za darilo mi je Inge pripravila mandalo. Do sedaj nisem o tem vedel ničesar, sedaj pa sem v to vsaj pokukal.
Jeseni bo na tečaju fotopraktikum ena od prvih tem, kako fotografirati in obdelati takšne izdelke, kot so mandala, plakat, risba, dokument in podobno.
Na zadnjem srečanju tečajnikov Fotopraktikum ni bilo diplom. Dobil pa sem zelo lepo in domiselno čestitko, ki je še kako primerna za foto tečaj.
Risba je izdelana iz drobnih, barvnih nitk, ki povezujejo napikane luknjice v papirju. Enkrat si bom moral ogledati, kako to gre.
. . .
Upam, da mi je uspelo s fotografijo in osvetlitvijo pokazati, kako potekajo nitke.
Na našem vrtu je vse polno nenavadnih divjih jagod. V zvezi z njimi je več stvari čudnih in nerazumljivih.
– te jagode so že dozorele, navadne divje jagode v bližini njih šele cvetijo,
– zelo goste so, divje jagode niso nikoli tako polne,
– debelejše so od divjih jagod,
– tam kjer rastejo, jagod nismo nikoli sadili.
Edina razlaga mi je, da so divje jagode podivjale ali pa da so se domače jagode spremenile v divje. No pa tudi ta razlaga ne pojasni vseh nenavadnosti.
Pa saj je vseeno. Matija jih je na hitro nabral kar veliko posodico, da smo se lahko vsi štirje posladkali.
Iz naše dnevne sobe je tak pogled na jezero. Sedaj je poln vode in zato še lepši.
Pikica v sredini fotografije je bogec, ki je bil postavljeno ob lipci. Lipco je nadomestila mlada lipa, bogec pa je ostal.
Pregledoval sem satrejše posnetke. Ta pogled se skozi leta in letne čase bolj spreminja, kot bi pričakoval.
Na letošnjem Kolesarjenju po Menišiji sem napravil kar precej fotografij.
Janez želi to kolesarjenje približati šolskim otrokom oziroma ga spremeniti tako, da se ga bodo tudi otroci udeležili z veseljem. V ta namen sem natisnil nekaj fotografij letošnjih kolesarjev, ki so še šolarji.
Presenečen sem bil. Vajeni smo fotografij na zaslonu, na fotografije na papirju pa smo že pozabili. Občutek je čisto drugačen, veliko lepši, če dobro natisnjeno in lepo fotografijo držim v rokah.
Vsak dan se pri nama oglasi kakšen od znancev, sorodnikov ali prijateljev. Vsi obiski so takšni, da naju razveselijo, nama polepšajo dan.
Včeraj sva imela poseben obisk. Tole mu je viselo iz žepa, pa sem fotografiral. Uganete, kdo je bil?
