Slatko od kljukve

Ne spomnim se, še v študentskih letih sem kupil nekaj kozarcev, na katerih je pisalo Slatko od kljukve. Drugačni časi so bili. Trgovine so imele drugačno izbiro, kot jo imajo danes. Želeli smo si stvari, ki se v trgovinah niso dobile. Če pa so jih slučajno dobili, jih je bilo potrebno kupiti toliko, da so zdržale nekaj časa. Tako sem si nabavil zalogo marmelade iz brusnic. Od takrat je že toliko časa, da sem pozabil, kdaj, kjer in koliko kozarcev sem kupil. Bila je uvožena iz CCCP in čisto poceni.

Brusnična marmelada mi je še danes najbolj včeč, tudi če jo lahko lahko kupim, kolikor hočem. Ampak jesti je pa ne smem prav veliko.

Boža pospravlja po hiši, prišla je tudi do tistih omaric, ki jih ne odpremo prav pogosto. Izgleda, da smo vanjo zložili stvari še ob selitvi. Kot rezultat čiščenja mi je na mizo prinesla tudi ta kozarec.

Saj marmelada ni pokvarjena, ni pa več užitna. Pred mnogimi leti smo odprli podoben kozarec, da mo ugotovili, da je kislina čisto razpadla. Marmelada, ki je samo sladka in čisto brez kisline, pa ni užitna.

Ja, na zadnji strani je nalepka, ki veliko pove. Je iz tistih časov, ko roka trajanja še niso iznašli. Živila so bila uporabna toliko časa, dokler se niso pokvarila ali pa smo jih prej pojedli.  No, septembar 1972 je že skoraj pol stoletja daleč. To je pa tudi za marmelado preveč.

Georg je na to temo na svojem blogu napisal zanimiv prispevek.

Nenavaden oblak

Zvečer sva se vračala s sprehoda, pa sva s Peščenka gledala ta nenavaden oblak.
. . .
Spet je prišel prav fotoaparat iz denarnice.

Značka

Zadnje čase imam macro lečo na fotoaparatu kar pogosto. Zadnja naloga, kjer sem jo uporabil, je bilo fotografiranje kake 2 cm velike značke.

Napravil sem več poskusov v različnih dneh ob različnem času in rezultati so me presenetili. Nisem pričakoval, da se bodo tako razlikovali. Še pomisliti ne smem, da bi jo bilo potrebno fotografirati tako, da bi bila vsakič enaka, le ozadja, da bi se menjavala. Najbrž bi za to bila potrebna kakšna bolj kontrolirana svetloba.

Komar

Na računalniku sem urejal fotografije, ko mi je nekaj zabrenčalo okrog glave. Zamahnil sem in ga v prvem poskusu ujel. Izkazalo se je, da je v hišo sredi januarja zašel komar. Na srečo je bil osamljen.
. . .
Zlomil sem mu samo krilo, rilček s katerim pika, pa je ostal dobro viden. Postavil sem ga kar na računalnik, na fotoaparatu zamenjal lečo in ga pod lučjo maščevalno slikal.

Polnočni klic

Kmalu po polnoči je pozvonilo, na zaslonu pa se je klicatelj izpisal v čudnih črkah.

Klica nisem pričakoval samo jaz. Čakali smo ga kar vsi, ki smo skupaj pričakali Novo leto.

Klical je Dimitris, prijatelj, ki so mi ga postavili 1978 v Atenah na praksi v elektrodistributerskem podjetju, da je skrbel zame. Stike sva obdržala vsa ta leta, ki jih je že težko izračunati. Z njim sem takrat preživel nekaj lepih dni tudi izven službe. Od takrat sem ga z družino samo enkrat obiskal, enkrat pa je bila pri njem Iva.

Ampak vsako leto po polnoči pokliče. Upam, da to naredi vsaj s takšnim veseljem, kot ga naredi vsem nam.
. . .
Menda je to prva objava na tej strani med vsemi 3.294 prispevki, ki ni fotografija. Pa mi je vseeno pri srcu.

Pravi projekt

Vnuček je potreboval skoraj dva dni in pomoč obeh staršev, da je po navodilih sestavil zahteven Lego projekt. Ne bi verjel, da se lahko štiri leta stari otroci osredotočijo na eno stvar za toliko časa.

Z vnukinjo na vrtu

Da mi je 25. decembra padlo na misel, da lahko kosilo pripravimo zunaj na žaru, ni kar tako. Še sam sem bil presenečen.

Za kosilo je bil v načrtu biftek. Zadnji trenutek sem se spomnil, da se najlepše speče na vrtu, na žaru, pa še kuhinji tako prihranimo nekaj vonjav.

Sam sem bil brez bunde, prisotni gledalci pa so se pred morebitnim mrazom za vsak slučaj dobro zaščitili, saj je konec decembra.