Malo pred sončnim zahodom

Pogled na vzhod


Malo pred sončnim zahodom je sonce nepričakovano pokukalo izpod oblakov. Svetloba je bila zelo nenavadna, saj je bilo nebo cel dan prekrito s težkimi oblaki.

Pogled na zahod

Sosedova čebela

Božine “bodeče neže” so za fotografiranje zelo prikladne a nenavadne. Vseeno kakšno globinsko ostrino izberem in vseeno na kateri del ostrim, vsaka fotografije zase je zanimiva. Kar vse uspejo, čeprav se močno razlikujejo.

Tokrat pa sem na njej ujel še sosedovo čebelo. Sosed ima na podstrehi nekaj panjev, čebele pa se veselijo Božnih rož, še posebno sivke, ki jo sedaj prav oblegajo. Te čudne bodeče neže še niso polno zacvetele. Zacvetel je le sem in tja kakšen cvetek, čebele pa so jih takoj opazile.

Portret orade

Petek je dan za ribe na jedilniku in za fotodnevnik.

Ugotovil sem, da portreta orade še nisem napravil. To sem popravil prejšnji petek, ko je bil doma skoraj kilski primerek. Takšno z lahkoto spečem na žaru, z večjo pa bi že imel težave, saj moj žar ni narejen za tako velike ribe.

Prvi krompir

Na obisku sta vnučka. Prišla sta iz najbolj mestnega okolja, kar je možno, saj sta doma v Londonu.

Že pred prihodom je mamica naredila seznam, kaj vse naj bi na počitnicah poskusila. Na seznamu je bilo tudi, da naj kakšno zelenjavo izpulita, izkopljeta ali odtrgata. Že prvi delavnik smo kopali krompir in nabirali kumare.

Letošnji krompir je bolj tako-tako. Zelo se mu pozna suša, pa tudi veliko ga ni. V primerjavi s prejšnimi leti je leetošnja letina pičla.

Natikači

Takole so se na terasi nabrali natikači, ki jih nataknemo za hojo po vrtu.

Doma je nenadoma nenavadno živo. Covid je vzrok, da je pri nas še bolj tiho. Obiski so zelo redki. Večkrat se vprašam, ali sosedje sploh vedo, kdaj sva doma in kdaj naju ni. Še na terasi najraje posedava v temi.

To pa se je v soboto spremenilo. Nenadoma se je število stanovalcev več kot podvojilo, novi stanovalci pa so neprimerno bolj živi in glasni od naju.

Lubenica

Na obisk sta prišla vnučka. V živo se nismo videli že eno leto. Ko si star tri leta je to gromozansko dolgo.

Sedaj je pri hiši več jedcev, pa sem lahko kupil malo večji kos lubenice.

Špicpajk ponovno

Pri nama doma so špicpajki čisto domače živali. Ne da bi se zavedala, očitno zelo dobro skrbiva zanje. Dobro se počutijo, saj se veselo razmnožujejo, da jih je vedno več.

Ko se mi takole nastavljajo, me zamika, da bi jih fotografiral. Od vseh bib so še najbolj mirni. Včasih se celo pustijo prijeti. Fotografijo sem obdelal in bil z njo celo zadovoljen. Tik preden sem jo hotel prilepiti v ta prispevek, sem opazil, da je brez ene noge.

Ponovil sem fotografiranje, le drug model sem izbral. Tokrat je šlo še lažje.

Enodnevnica

V dnevni sobi na šipi sem opazil tole enodnevnico. Hitro sem šel po fotoaparat. Bila je pridna in me je počakala. Tako sem jo lahko fotografiral.

Ker je bila biba na zunanji strani šipe, jaz pa sem bil na notranji, je slikana od spodaj. Ja, nenavadna perspektiva za fotografiranje žuželk. Največkrat bibe fotografiramo tako, kot jih vidi čevelj. Pravijo, da je prav vsak drugačen pogled bolj primeren.