Najine domače živali

Pri nas imamo vse polno domačih živali: polži, nekaj hroščev, komarji, kakšna čebela, ptiči, kobilice, metuljčki, kačji pastirji, martinček, tri ribice v ribniku in ta žaba. Pred časom sva imela tudi mačko, pa nama je bilo preveč hudo, ko je ostarala in na mačko niti pomisliva ne več. Prasca in koze pri nama na srečo ni.

Včeraj sem s fotoaparatom ujel žabo, ki je ravno šla na jutranji sprehod do ribnika. Pri tem mora prečkati teraso in tam jo na srečo lahko vidim. Po isti poti se vask večer vrača domov.

. . .

Vedno se trudim, da je fotografija vsaj nekoliko drugačna, kot se pričakuje.

Advertisements

Je to gad?

Ležal je na poti na Peščenk, ko sva se vračala domov. Najbrž ga je kaj povozilo.

Zelena pošast

Saj ni pošast, samo kobilica je.

Priletela je skozi odprta vhodna vrata in priletela prav pred mene. Odlično. Prijel sem kar prvo tkanino, ki mi je prišla pod roke, jo ujel in nesel na teraso. Tu sem jo predal v  roke Boži kar s tkanino vred. Drugače je verjetno ne bi hotela prijeti.

Skočil sem po fotoaparat, na njem je še vedno macro leča, Boža je naslonila roke na mizo in evo, nastala je takšna pošast.

Vidim te!

Zagotovo me je videl. Najbrž drugače ne bi stezal svojih oči proti meni. Ali pa je kar tako poziral.

Na “tavelikem” fotoaparatu imam sedaj makro lečo, na katero sem skoraj pozabil. Prav vse, kar mi pride pod roke, mi pride prav tudi za fotografiranje.

Cerknica drugače

Prijateljica me je povprašala, če imam kakšno fotografijo Cerknice. Rada bi jo dala za darilo svoji prijateljici, ki se je že pred časom odselila. Hitro sem ugotovil, da primerne fotografije v arhivu nimam, niti se ne spomnim, da bi jo zadnje čase kje videl.

Najbolje, da jo napravim na novo. Super, nov izziv, pa imam nov projekt!

Zamislil sem si, da naj bo Cerknica na fotografiji drugačna od ostalih znanih fotografij, nekaj novega. Seveda pa bi moralo biti že na prvi pogled jasno, da gre za Cerknico. Če bi bila še primerna za nekoga, ki se je včasih iz Cerknice izselil, pa še toliko bolje. Izdelana fotografija naj bi bila v velikosti približno A4.

Na srečo je bilo dovolj časa. V mislih sem preletel različne variante, od kje so prizori na Cerknico takšni, da zadoščajo zgornjim kriterijem. Hitro sem ugotovil, da mora biti na sliki cerkev in šola z južne ali vzhodne strani. Od tu je Cerknica najbolj prepoznavna. Pri vseh ostalih pogledih ne bi bilo čisto jasno, za kateri kraj gre. Ker pa naj bi bila na sliki šola in cerkev precej skupaj, sem se odločil, da bi bilo najbolje, da jo fotografiram iz Podskrajnika.

V naslednjih dneh sem se odpeljal v Podskrajnik, da bi poiskal mesto, od kjer bi bil prizor najbolj primeren. Iskal sem mesto, kjer panorame ne kazijo žice daljnovoda. Napravil sem nekaj poskusnih posnetkov, da sem jih lahko doma pregledal in določil najboljšega. Ugotovil sem, da je zaradi velikosti fotografije, širša slika Cerknice, tja do Kulturnega doma, prepodrobna. Najboljša se mi je zdela varianta, ko sta bili na sliki le šola in cerkev s taborom. Pa tudi cesta obrobjlena z modrimi rožicami, ki vodi pogled v sliko, ima nekaj simbolike.

Vreme je bilo primerno, pa sem se naslednji dan že zelo zgodaj podal tja s fotoaparatom in primernim objektivom. Svetloba je bila čudovita, super. Napravil sem več fotografij.  A kaj, ko je bilo na vsaki fotografiji nekaj avtomobilov. Čakal sem kakšne pol ure, pa mi ni uspelo dočakati, da bi bila cesta prazna.  Obupal sem.

V tretjem poskusu, naslednji dan, sem napravil tofotografijo. Izbral sem čas, ko sem pričakoval manj prometa. Uspelo mi je, da sem našel minuto, ko ni bilo na cesti nobenega avtomobila.  Ker ura ni bila najbolj zgodnja, svetloba ni bila več tista, prava. Cerkev in pobočje Slivnice v ozadju ni bilo več tako slikovito.

Razmišljal sem, da bi posnetek ponovil ob bolj zgodnji uri. Nekaj naslednjih dni je bilo oblačno, potem pa je nastopila suša in zelena ni bila več tako zelena, pa tudi modre rožice ob cesti so se posušile.

Spet lepa številka

Ko se na mojem kolesarskem števcu pokaže številka, ki ima veliko ničel, sem vedno zadovoljen. Nekaj let sem mislil, da se števec prepočasi obrača, sedaj pa sem zadovoljen, da se številke sploh spreminjajo.  Precej števcev sem že moral zamenjati, vsakič pa se potrudim, da prenesem na novi števec začetno stanje.

V vseh teh letih, odkar kolesarim, sem poskusil že vse mogoče, kako bi najenostavneje spremljal prevožene kilometre. Pa sem ugotovil, da je še najbolje, da to objavim na tem fotodnevniku, kjer se zbirajo podatki o vseh mojih aktivnostih. Prav zanimivo mi je, ko pogledam prispevke izpred let in se spomnim dogodkov, ki sem jih že zdavnaj pozabil.

Agapantus v dežju

Na najinem vrtu agapantusi v tem času prevladujejo. Na takšnem mestu so, da jih ne morem spregledati. V zadnjem dežju pa so bili še posebno okrašeni.

Izgleda, da jih fotografiram vsako leto dvakrat ali trikrat.

Potka na vrtu

Boža je na vrtu naredila novo potko, čisto sama. Zelo se je potrudila in temu primeren je rezultat.

Vročina

Če je v preteklih dnevih kolo bilo na soncu, je termometer kazal neverjetne številke.

19 cvetov

Na enem izmed dveh agapantusev, ki sta na terasi, je Boža naštela kar 19 popkov, iz katerih se bodo razvili cvetovi.

Te neverjetne rožice imajo pri nama posebno mesto. Tudi s pomočjo tega dnevnika sva se spomnila, kako lepo nama krasijo vrt.

V drugem loncu je manj popkov, nekateri pa so se že razprli.