Ne spomnim se, še v študentskih letih sem kupil nekaj kozarcev, na katerih je pisalo Slatko od kljukve. Drugačni časi so bili. Trgovine so imele drugačno izbiro, kot jo imajo danes. Želeli smo si stvari, ki se v trgovinah niso dobile. Če pa so jih slučajno dobili, jih je bilo potrebno kupiti toliko, da so zdržale nekaj časa. Tako sem si nabavil zalogo marmelade iz brusnic. Od takrat je že toliko časa, da sem pozabil, kdaj, kjer in koliko kozarcev sem kupil. Bila je uvožena iz CCCP in čisto poceni.
Brusnična marmelada mi je še danes najbolj včeč, tudi če jo lahko lahko kupim, kolikor hočem. Ampak jesti je pa ne smem prav veliko.
Boža pospravlja po hiši, prišla je tudi do tistih omaric, ki jih ne odpremo prav pogosto. Izgleda, da smo vanjo zložili stvari še ob selitvi. Kot rezultat čiščenja mi je na mizo prinesla tudi ta kozarec.
Saj marmelada ni pokvarjena, ni pa več užitna. Pred mnogimi leti smo odprli podoben kozarec, da mo ugotovili, da je kislina čisto razpadla. Marmelada, ki je samo sladka in čisto brez kisline, pa ni užitna.
Ja, na zadnji strani je nalepka, ki veliko pove. Je iz tistih časov, ko roka trajanja še niso iznašli. Živila so bila uporabna toliko časa, dokler se niso pokvarila ali pa smo jih prej pojedli. No, septembar 1972 je že skoraj pol stoletja daleč. To je pa tudi za marmelado preveč.
Georg je na to temo na svojem blogu napisal zanimiv prispevek.
