Na tečaju Fotopraktikum imamo zadnje tedne teme povezane s flešem. Zaradi tega kar naprej iščem motive, ki bi jih droben fleš na fotoaparatu lahko naredil boljše. Le tako lahko pripravim primere, na katerih bomo videli možne uporabe fleša.
Upam, da je fleš tako obsedel tudi tečajnike in da prav tako iščejo, kaj bi se dalo fotografirati na ta način.
Zadnje dni je bilo toplo, termometer se je sredi dneva dvigal proti 20 stopinjam. Boža je izkoristila lepo vreme in na vrtu pospravila zimski nered. Sedaj je res lepo. V garaži ni več avtomobila, pa je tako lahko pogled skozi garažo na vrt čisto odprt. Še sonce, da prav posije, pa je na vrtu kot v raju.
Ampak, včeraj zvečer se je že ohladilo. Šla sva na sprehod, pa se nisva primerno oblekla. Dodobra naju je zmrazilo. Ni še prava pomlad.
Včeraj sva pod roštiljem letos prvič zakurila. Zunaj je bilo prijetno toplo. V majici brez rokavov sem bil na terasi so sončnega zahoda – februarja. Šele takrat sva se spomnila, da bi bilo to dobro dokumentirati tudi s fotografijo.
Verjetno se bo kmalu precej ohladilo. Nič zato, sezona se je začela. Mraz jo bo prekinil le za kakšen dan, teden, …
Ta je bila zadnja. O tem sem že vse napisal. Na začetku jih je bilo toliko, da sem mislil, da jih bo dovolj za vedno. Motil sem se. Vseeno so zdržale ohoho let.
No, ko sem jo prinesel iz kleti, ni bila nič kaj ugledna. Preden takšno odprem, lahko samo ugibam kaj bo. Pa se je izkazala, zdržala je do konca.
Izgleda, da je vino na tem blogu kar pogosta tema. Prešetl sem prispevke na temo vino, več kot štirideset jih je. Ob pregledovanju so se mi včeraj cedile sline.
V skeniranju imam star album. Sestavljen je iz 40 listov. V njem so fotografije iz prve svetovne vojne, z ruske in soške fronte. Kar nekaj ur bom presedel z njim. Če bomo le dobili kakšno zgodbo ali podatke, ki so vezani na slike iz albuma, jih bomo objavili na strani Stareslike.
Fotografije sem že poskeniral. Album in razpored fotografij na strani s podnapisi pa bom ohranil tako, da jih bom fotografiral. Da bodo fotografije posameznih listov med seboj konsistentne, bo zahtevalo kar nekaj dodatnega napora in časa.
Na prednji strani albuma je pritrjena značka.
Za hišo imamava čisto majhen vrt. Pozimi izgleda še manjši. Na njem Boža vsako leto z velikim veseljem pridela dovolj zelenjave za poletne mesece. Celo krompir, ki tu zraste, nama zadostuje kar za nekaj časa.
Pozimi vrt počiva. Zjutraj je prvi pogled usmerjen preko vrta na jezero in naprej na Javornike in Snežnik. To jutro je bil pogled zaradi sneženja zabrisan. So pa bile videti sledi parkljev velikih košut, ki so prišle pogledat, če je kaj za pod zob. Privoščile so si ohrovt neke čudne vrste, ki je bil za naju pretrd.
Na tečaju Fotopraktikum je bila za zadnji dve domači nalogi črno-bela fotografija. Dobil sem lepe fotografije. Poskusil sem še sam. Da bo nekoliko drugače, sem Božin fotoaparat nastavil na črno-belo in napravil nekaj posnetkov. V glavnem so me prav razveselili.
. . .
Skodelici za čaj sva kupila pred skoraj devetimi leti. Od takrat sta stalno v uporabi. Sedaj, ko smo več doma sta uporabljeni zagotovo večkrat na dan. Ker sta postavljeni na pravo mesto, jih včasih mimogrede uporabim tudi za vodo. Kadar jim Boža iz notranjosti ostrga oblogo, ki jo pušča čaj , sta še vedno kot novi.
Hobotnica je na najini mizi bolj poredko. Glavni razlog je, da je vedno prevelika samo za naju. Če pa nas je več….
V teh corona časih so najina kosila odlična. Vsako je nekaj posebnega, kot da bi hotela kompenzirati ostale užitke, ki so sedaj nedostopni ali pa celo prepovedani. Nič hudega. V naoljen pekač nareževa čebulo, krompir, po vrhu še odmrznjeno hobotnico. Pokrijeva s folijo in pekač pustiva v pečici na 200 stopinj za eno uro in pol.
Petek je. Odkar so ti čudni časi z virusom, so naju navadili, da sva doma in da se drživa reda. V petek pride v Cerknico potujoča ribarnica. Vsakič in redno kupiva rib vsaj za dva ali celo tri dni. Od poletja menda nisva manjkala niti enkrat.
Pozimi si lahko privoščiva večje ribe, saj jih lahko spečeva v pečici. Kupujeva vedno večje in večje, ki vedno bolj zapolnjujejo pekač. Sedaj morajo v pekač že diagonalno.
Zadnje čase večkrat spečeva ribo skupaj s krompirjem in zelenjavo, ki ju prej malo prevreva. Tako se nama zdi, da se vse skupaj lepše speče.
Nad potujočo ribarnico sva navdušena a se vsakič spomniva na čase, ko je bila v Cerknici še stalna ribarnica.
Mmmmm… Včasih pomislim, da ob takih jedeh ni prav nič težko biti vegetarianec. Prej nasprotno.
