Darilo

Samo omenil sem, da sva čisto brez petršilja, pa je Breda ob prvem obisku prinesla tole.
. . .
Ob takšnih priložnostih ni niti za pomisliti, da bi spreminjal svetlobo, sence, iskal najboljšo kompozicijo, ozadje …

Stara škatlica

Spet je k meni prišla ena takšna majhna škatlica. Videti je že malo utrujena, kdo ve koliko časa je založena kje čakala.

Nihče ne ve, kaj je v njej. Počasi bom negativ za negativom jemal ven in jih očistil. Na vrhu so negativi na filmu, spodaj pa je videti skeklene plošče. Previdno se jih bom lotil, nekaj jih je že strtih. Bomo videli, kaj se bo prikazalo, ko bom negative poskeniral.

 

Spet tiskam

Vnučka sta šla domov, tu pa je ostal kup fotografij, ki so primerne, da jih razpostaviva po hiši. Potem mogoče ne bo več tako strašansko prazna in tiha.

Zadnje čase največ fotografij natisnem v velikosti A4. Tokrat sem istočasno natisnil še dve večji. K tiskanju se težko spravim. Najbolj neprijetno je izbiranje fotografij, ki so primerne za na papir. Pa tudi potem s težavami še ni konec. Vsaj kakšno zamašeno šoba na  tiskalniku najdem vsakič, pač ne tiskam vsak dan. Fotografije nalepim na plošče, da samostojno stojijo, pa se mi  pri tem kakšna tudi zmakne in se zalepi postrani.

Ampak na koncu je zadovoljstvo veliko, saj se fotografija res pokaže šele, ko je natisnjena. Razpostavim jih po mizi in se naslajam.

Trava

Božine trave na vrtu so zanimive. Pa samo pogledati jih je treba! In to zelo od blizu, da je videti tudi podrobnosti.

Vnučka sta se vrnila domov. Najina hiša je strašansko prazna.

Na disku je veliko fotografij, ki so do sedaj čakale da jih uredim, nekatere tudi natisnem in pa shranim. Za nekaj časa bo dovolj dela in zato nevzpodbudno stanje za novo fotografiranje.

 

 

Poza

Takole se je dveletna vnučka nastavila za fotografiranje, potem, ko sva se dogovorila, da bom napravil nekaj posnetkov. Izvirno, ne?

V roki drži obešalnik, za katerega je ugotovila, da je še najbolj podoben ptičku s kljunom.

Seveda sva napravila dovolj pravih fotografij, ki se že tiskajo. Razumem pa sedaj težave, ki so jih imeli tečajniki tečaja Fotopraktikum, ko so se poskusili s portreti svojih vnukov.

Za en kamion peska

Najinima vnučkoma, ki sta tu na počitnicah, bi rada nudila predvsem tisto, česar v Londonu ne moreta imeti. Tega je na srečo kar veliko. Ena od najbolj zanimivih stvari se jima zdi naveden pesek ob robovih cest in na netlakovanih dvoriščih. Naše dvorišče je žal tlakovano, na srečo pa je veliko posameznih drobnih kamenčov, ki naju drugače jezijo.

Širši družinski svet je sklenil, da nabavimo vrečo ali dve mivke in ju postavimo nekam na dvorišče. Prav, odpeljali smo se v trgovino z gradbenim materialom, da ju kupimo. Še prej smo zavili na sladoled in se tam zadržali toliko časa, da smo bili za v trgovino prepozni. Vrnili smo se domov, ampak tik pred domom je ulico zapirala ogromna prikolica, s katero so pripeljali pesek k sosedovim.

Tako je sedaj na sosedovem dvorišču ogromen kup čudovitega peska. Ravno prav je droben in vlažen, da se iz njega lahko da narediti krasne potičke in gradove. Povrhu vsega pa je čisto svež in rahel, dež ga še ni utegnil zbiti. Ta kup je prav sanjski, na fotografiji pa še nedotaknjen.

V modri oblekci

S stalnimi vsakdanjimi aktivnostimi sem polno zaseden ves dan. Kolesarjenje še nekako stisnem v dan, največkrat na račun branja časopisa, spremljanje poročil in učenja novih stvari, včasih tudi spanja. Če sva od doma  odsotna več kot nekaj dni, rabim tedne, da uredim zadeve, ki so bile ta čas v mirovanju.

No, ta na sliki pa me hoče zase od zgodnjega jutra pa tja do devetih zvečer ali pa še dalj. V preostalem času  ne morem opraviti vsega, kar počnem običajno. Enostavno, ne gre! Včasih to občutim kot napetost, ki pa mi jo tole malo bitje hitro prežene z enim samim stiskom okoli vratu.

Ena od rož

Sonce zahaja, jaz pa čez teraso po igrače, ki so ostale raztresene po vrtu. Eden od žarkov se je napičil na špičaste liste ene od Božinih rož. Fotoaparat je bil v bližini, pa je ta posnetek lahko nastal kar takole mimogrede.