Vsako pomlad čakava in se veseliva pogleda, ko se naša glicinija odene v vijoličasto. Letos je kazalo, da se bo razcvetela ravno takrat, ko bova v Londonu. Pa naju je počakala in naju ob povratku domov razveselila. Čez kakšen dan bo pa še lepša.
Tudi moje delovno mesto je praznično okrašeno. Že nekaj let delam v glavnem na računalniku v jedilnici.
Naša ura je na steni že odkar smo se preselili v Cerknico. Prej je kakšnih deset let visela tudi v stanovanju v Ljubljani. Tudi približno si ne znam predstavljati, koliko je stara, zagotovo pa je na svet prišla nekaj desetletij prej kot jaz.
Vsakih nekaj let jo za nekaj dni neseva k Urbancu, da si malo opomore. Takrat šele vidim, kako je tudi v digitalni dobi nepogrešljiva. Vsak dan se izza računalnika neštetokrat ozrem na steno, in če je tam ni, me presneto dobro zmoti.
Zadnje tedne pa ji ne gre in ne gre. Občasno se celo ustavi. Spet potrebuje dopust.
Nekaj mlade čebule smo narezali za na juho. Vnuček je v trenutku dobil idejo in zelene čebulne liste uporabil in se spremenil v pošast.
Na vrtu, pri ribniku sem zagledal tole drobceno jajčece. Veliko je kakšna 2 cm, nekoliko bolj ošpičeno v primerjavi s kurjimi in hudo zanimive barve. Sprva nisem vedel, ali gre za igračko, ki jo je izgubil kdo od otrok, ali pa je jajčece mogoče pravo. Če bi hotel to ugotoviti, bi ga moral razbiti, pa sem se raje odločil za drugo možnost. Pač, s tem nimam nikakršnih izkušenj.
Nekaj hudega se je moralo zgoditi, da je jajčece ostalo na tleh.
Fotografiram pač to, kar ljubiteljski fotografi običajno fotografirajo: potovanja, rožice, posebne dogodke. Poleg tega slikam tudi vsakdanje stvari, ki jih potem uporabim za ta Fotodnevnik.
Pri skupini Stareslike skrbim za skeniranje starih fotografij. Sem in tja dobim v delo tudi kakšen dokument, zemljevid, fotografijo ali publikacijo, ki odstopa od standardnih mer in je na skenerju ne morem poskenirati.
Takrat uporabim fotoaparat. Sprva sem kompliciral z osvetlitvijo in stativom, sedaj pa imam že ustaljen enostaven postopek. Za podlago uporabim rolo mat, ne čisto belega, papirja. V dnevni sobi na tleh najdem mesto s primerno osvetlitvijo, tja razvijem papir in tako je v minuti na voljo studio za fotografiranje knjig, publikacij ali starih fotografij. Za vse to je fotografiranje primerno od zgoraj in ne od strani.
Tako sem fotografiral tudi te stare nalepke, ki smo jih pred več kot 50 leti lepili v zvezke za spoznavanje družbe in narave.
Ne vem, kaj bi naj bilo to. Še nikoli nisem videl česa podobnega, niti na fotografiji ne. Premalo se spoznam na botaniko, moral bi pogledati na Internet. Predstavljam si, da je to macesnov cvet. Ne vem, najbrž se razvije v češarek.
Zagledal sem ga pri Nacetu, ko sem šel mimo. Čisto majhen je bil, komaj sem ga videl. Imel je le nekaj milimetrov.
. . .
Fotografiral sem najbližje, kar sem mogel. Na takšni razdalji je z malim fotoaparatkom težko ostriti. Le dve fotografiji sta bili primerno ostri. Presenečenje sem doživel šele doma, ko sem fotografijo močno izrezal, da je vse skupaj postalo dovolj veliko.
Ni se še čisto dobro razvila, pa ji manjka nekaj značilnosti, s katerimi bi bila bolj prepoznavna.
Zagledal sem jo v soseski tik ob pločniku. Tam je nisem pričakoval, skoraj bi jo spregledal.
Ni kaj, pomlad je tu.
