Večjega ne moreva

V potujoči ribarnici sem kupil največjega brancina, ki ga še lahko spečeva v enem kosu. Na pekaču, ki gre v najino pečico, sva ga morala položiti po diagonali. Tolikšen je bil, da se je krompir moral peči na dodatnem pekaču.

Že kar dolgo pečeva ribe tako, da krompir in zelenjavo nekoliko skuhava, potem pa v pečici zapečeva skupaj z ribo. Takšemu krompirju se zadnje čase menda reče “sotiran krompir”.

Brancina je bilo dovolj za štiri odrasle osebe.

Brogovita od blizu

Brogovita že odpira svoje drobne cvetke, ki so združeni v socvetje. Na enem od sprehodov sem jo zagledal in si od bliže ogledal delno razcveteno socvetje in nato še en sam cvetek. Čisto me je prevzel.

. . .

Cvet sem vzel domov. Enega samega cvetka nisem mogel fotografirati, ker s svojo opremo ne zmorem potrebne povečave. Odločil sem se za tale šopek cvetov in s tem se je začelo.

Ozadje je bilo hitro izbrano, nikakor pa nisem tega šopka mogel postaviti, da bi bil prav obrnjen. Uporabil sem ščipalke. Pri takšni povečavi je globinska ostrina čisto majcena. Tu sem uporabil zaslonko f22, pa še ni dovolj ostro. Seveda je bilo svetlobe premalo. Pomagal sem si s flešem, ki je bil od cvetov oddaljen le nekaj  centimetrov na desni. Tako svetloba ni bila preveč trda. Da ni bila čisto usmerjena in da so bili osvetljeni tudi cvetki na levi, sem le nekaj centimetrov levo postavil še aluminijasto folijo.

Pripraviti in poiskati sem moral baterije za fleš, oddajnik in sprejemnik za proženje fleša, pa kabla in baterije zanju. Dovolj sta bili dve stojali – za fleš in za fotoaparat. Na macro objektiv sem dal dva obročka, ki sta lečo odmaknila 26 mm od fotoaparata in sem s tem dosegel še večjo povečavo. Aja, cvetki so veliki 2-3 mm.

Ostril sem lahko le ročno, brez avtomatike. Slika je bila pretemna, da bi na zaslončku lahko videl, kje točno bo slika ostra. Zato sem si pomagal z ročno svetilko. Ekspozicijo sem hitro našel, z ostrenjem pa ni šlo tako gladko.

Posnetek je trajal samo stotinke sekunde, uporabljene pripomočke pa sem potem pospravljal vsaj pol ure.

Brancin


Zanimivo mi je, da rib nikoli ne pogledam od spredaj. Če bi mi kdo naročil, naj ribo narišem, bi jo tako, da bi bil viden levi ali desni bok. Mogoče so ribe ravno zato od spredaj tako grozno grde.

To je brancin. Če bi bil slikan s strani, bi bil čisto v redu riba.

Za fotografiranje ribe niso najbolj prijetne. Prekladam jih po podlagi, nikakor nočejo stati tako, kot bi želel. POgosto se nekako izmuznejo ali spodrsnejo. Potem bi moral s  takšnimi rokami prijemati fotoaparat. Fuj. Ampak vsakič, ko jo malo premaknem in popravim, pa tudi ne morem v kopalnico.

Posajeno!

 

Boža je danes na vrtu “naflancala” še nekaj sadik. Tako na vrtu že raste:

  • brokoli
  • brstični ohrovt
  • cvetača
  • krompir
  • šalotka
  • blitva
  • korenček
  • rdeča pesa
  • grah
  • rukola
  • radič solatnik
  • česen
  • por
  • solata

Najbrž sem kakšno stvar izpustil. Ampak Boža pravi, da pride kasneje na vrsto še: paradižnik,  fižol, bučke, kumare. Najbrž tudi ta seznam še ni popoln.

 

Sardela s profila

Nadaljujem s portreti rib, ki jih kupiva v potujoči ribarnici ob petkih. Te nisem kupil, dobil sem jo za fotografiranje. 

Poskusil sem jo fotografirati od spredaj, pa je bila preveč drobcena. Na fotografiji nisem prepoznal niti, da gre za ribo. Ugotovil sem, da je bolje, da jo fotografiram s profila. 

Priznam, sardele nisem še nikoli pogledal od blizu. Dokler se nisem lotil teh portretov, sem mislil, da so si vse ribe podobne. 

Testenine z beluši

Za kosilo imava pogosto rezance ali kakšne drugačne testenine. Pripraviva jih z ostanki prejšnjih obrokov ali pa kar samo z zelenjavo. Pri kuhanju ne komplicirava. Večina obrokov je hitro pripravljenih. Vse pripraviva v času, ko se kuhajo testenine ali riž.

Tokrat so bili na voljo beluši. Ker pa sva se ravno vrnila s sprehoda na Gradišče in sva se tudi pravi čas spomnila, sva jed lahko dopolnila še z veliko pestjo drobno narezanega čemaža.

Skakavka

Petek je, čas za ribe. Tudi danes bova šla k potujoči ribarnici. Ob petkih pa nekaj časa objavljam portrete rib. Tudi to današnjo sva jo tu kupila. Neverjetno, skoraj vsaka riba, ki jo kupiva, je drugačna.V zadnjega pol leta sva kupila že precej več kot deset različnih vrst.

To ribo sva že pojedla, pa sem šel vseeno pogledat na splet, da bi izvedel kaj več. In ravno ta je zelo zanimiva. Zaradi podnebnih sprememb je prišla tudi k nam in je torej invazivna. Prvič so jo videli šele leta 2003. Menda je tako huda roparica, da ji rečejo kar morska piranha. Če ji uspe, da zraste do polne velikosti, ji je menda kos samo še morski pes modrulj.

Ribje oko v kuhinji

Še se igram z ribjim očesom. Leča je bolj pokrovček za fotoaparat, pa še plastična je. Ampak, posnetki so pa nenavadni.

Deževno in vetrovno je, pa še mraz je, da me kar strese, če stopim in hiše. V takšnih razmerah se je lepo igrati in iskati motive doma, na toplem. Nisem vedel, da se da na eno fotografijo stlačiti toliko stvari.

Bolj je grda – bolj je dobra

Potujoča ribarnica, ki se vsak petek ustavi v Cerknici preseneča. Izbor rib je daleč nad mojim poznavanjem ribjega življa. No nekaj izkušenj sem že nabral. Že večkrat se mi je potrdilo, da je pagar zelo, zelo dobra riba. Tale je imel skoraj kilo. Da se ga ustrašiš. Za dvakrat ga bo.

Ta bo šel v pečico. Za takšno kilogramsko, pa še čokato ribo, je pečica skoraj edina rešitev.

Tik preden gre v pekač, ki postaja zadnje čase premajhen, gre riba na fotografiranje. Šele na sliki je videti, kako je riba, zaradi katere se mi še sedaj cedijo sline, grda. Pravzaprav so menda kar vse grde.

Na spletu sem našel, da s podočnjaki tre školjke, ki so ji glavna hrana.