Na našem vrtu je več kotičkov, kjer je vsak zaključen sam zase, lepo pa se vklapljajo v celoto vrta. Eden od njih je zelenjavni vrt, drugi je za poletno kosilo, tretji za kavo poleti, četrti za zajtrk, peti za žar …
Tega na sliki je Boža najbrž naredila za takšno in drugačno meditiranje.
Že nekaj časa imava za kosilo pridelke z najinega vrta. Boža je že izkopala del krompirja. S pridelkom je zadovoljna. Jedilnik bova lahko popestrila s pečenim krompirjem.
Takšnega brancina se razveselim, če ga lahko kupim, prava trofeja. Kako bi bil ponosen šele, če bi ga ujel sam.
Namenjen je za najin žar. Dovolj ga bo za štiri. Tolikšno ribo speči v enem kosu na žaru ni hec. Na največjem najinem krožniku gleda čez rob na obeh straneh. Še nekaj centimetrov da bi bil daljši, pa bi ga moral peči po diagonali žara.
Kot v pravljici je: vreme je prijazno in toplo, nikamor se nama ne mudi. Boža je na vrtu za hišo in fotografira rožice. To je le ena od mnogih fotografij, ki jih je naredila s svojim fotoaparatom.
Ne ločim niti med metulji in veščami. V prvih razredih osnovne šole sem metulje lovil in jih neuspešno skušal preparirati. Od tedaj se o metuljih nisemu naučil nič uporabnega.
To veščo sem opazil na fasadi hiše. Zanimiv se mi je zdela za fotografiranje – bela vešča na beli podlagi, pa še na soncu. Mi bo uspelo?
Spomnim se, kako sva se pred leti na eni od fotografskih razstav, ki sva jih obiskala, zabavala ob pogledu na vrhunsko portret čisto črnega zamorca v črni srajci na črnem ozadju.
Poskusil sem s črnobelo varianto fotografije, pa mi je bila bolj všeč.
Takšna je vrečka, ki se je prikazala iz ozadja ene od omaric v kuhinji. Spomnila sva se le, da sva jo kupila v eni od kitajstih trgovin v Londonu in da je v njej najbrž zeleni čaj.
Že prvič, ko sva ga pripravila, sva ugotovila, da sta okus in aroma drugačna, kot sva pričakovala. Bila sta prijetna in česa podobnega še nisva okusila.
Na sami vrečki ni bilo v latinici prav nič napisano – razen drobnega napisa: 100g. Vrečko sem fotografiral in uporabil Googlov iskalnik fotografij. Takoj je našel več zadetkov. Med njimi je bila tudi stran japonskega Amazona, seveda z japonskimi pismenkami.
Pisalo je: お茶の丸幸 新茶の香り あさぎり
Sklepam, da je to isti napis, kot je na vrečki, le da so “črke” tiskane. Spet je prav prišel Googlov prevajalnik, ki mi je povedal, da gre za zeleni čaj s posebnim okusom. Če sem prav razumel, je to čaj, ki ga prodaja japonska trgovina s čaji Ochanomaruyuki.
Evo, tudi japonske napise je mogoče prebrati.
Zadnjih nekaj mesecev sem očaran od drobnih cvetkov, ki so v skupinah in skupaj izgledajo kot večji cvet. Do sedaj sem jih vedno dojemal kot enoten cvet, letos pa jih gledam bolj od blizu. Nov svet.
Takole sem se zjutraj zazrl v nič kaj obetaven dan. Danes bo dež, nikamor ne bova mogla. Uh!
Tisti ptič na šipi je nalepljen. Preprečil naj bi, da se kakšen živ ptič ne zaleti v bleščečo šipo.
Georg ugotavlja, da za enega ni lahko kuhati. Karkoli pripravi, mora potem jesti še enkrat ali dvakrat.
Tudi pri nama porcije, ki jih lahko kupiva, nama ponavadi zadoščajo za dva obroka. Ostanke prejšnjega dne navadno pripraviva z zelenjavo, testeninami ali pa rižem.
Takole sva porabila ostanke argentinskih zrezkov iz Hoferja, ki sva jih pripravila prejšnji dan.
