Sredi praznikov so letališča pač prazna. Dolgi hodniki in prostorne dvorane so kot nalašč za malčke, da lahko uporabijo svojo energijo. Tako je bilo tudi v Trstu v nedeljo zvečer.
. . .
Počasi mi je dovolj fotografij, na kateri so osebe vidne le v hrbet. Ampak, nimam niti najmanjših možnosti, da bi malčke prehitel in se še pripravil na posnetek od spredaj.
Zjutraj naju je šestletni vnuček presenetil z zgodbo, ki nama jo je kar sam narisal. Z risbo je povedal, da se po prazničnih počitnicah vrača domov v London, da naju ima rad in da bo ob slovesu, ko si bomo pomahali, žalosten.
Slovo na letališču je bilo težko, a vseeno je bilo laže kot po poletnih počitnicah, ki nam je vsem obležalo v spominu.
Na letališču v Trstu sva čakala na naše, ki so prišli iz Londona. Dan se je končal nenavadno barvito. Pomislil sem, da mora biti tak zahod zanimiv tudi iz letala. Tina je to potrdila.
Vnučka sta odletela.
Tako simpatično sta se prijela za roke, da sem moral narediti še nekaj posnetkov.
Fotodnevnik - ena na dan 