Vnučka sva odpeljala nazaj v London. Prvič. Nisva vedela, kako bomo preživeli ure čakanja na letališču, kako bo dve uri v letalo, kakšen bo postopek na meji, pot z letališča k njim domov. Vse je bilo brez težav.
Na letališču sta si kar sama našla igro. Za nalogo sta si dala, da bosta od stene do stene prišla, ne da bi se dotaknila tal. Saj na tleh naj bi bila žareča lava.
Fotoaparata ne pozabim doma, vedno ga imam seboj. Le redko se odločim, da grem od doma brez njega. In ravno takrat zelo pogosto naletim na prizor, ki ga ne morem izpustiti. Takrat prav pride tudi telefon.
Ker nisem ravno v službi kje v bližni letalskega prometa, imam bolj poredko priliko, da vidim letališče ponoči. Zdi se mi bolj slikovito, če drugega ne, luči niso enotne barve.
Črna tema, močne luči, ogromne stavbe in betonirane površine, veliko svetleče kovine, vse prazno, nikjer nikogar, črni oblaki, tišina – kot bi bil v kakšnem drugem svetu, znanstvena fantastika.
V resnici sva pozno zvečer na letališču čakala letalo.
Praznih letališč nismo vajeni. Takrat, ko potujemo je vedno potnikov vsaj za eno letalo. Enako je tudi, ko pristanemo.
Tokrat pa sva na letališču čakala ob 22h. Letališče je bilo prazno in hkrati puščobno. Prav nič prijetno ni bilo.
Sredi praznikov so letališča pač prazna. Dolgi hodniki in prostorne dvorane so kot nalašč za malčke, da lahko uporabijo svojo energijo. Tako je bilo tudi v Trstu v nedeljo zvečer.
. . .
Počasi mi je dovolj fotografij, na kateri so osebe vidne le v hrbet. Ampak, nimam niti najmanjših možnosti, da bi malčke prehitel in se še pripravil na posnetek od spredaj.
Zjutraj naju je šestletni vnuček presenetil z zgodbo, ki nama jo je kar sam narisal. Z risbo je povedal, da se po prazničnih počitnicah vrača domov v London, da naju ima rad in da bo ob slovesu, ko si bomo pomahali, žalosten.
Slovo na letališču je bilo težko, a vseeno je bilo laže kot po poletnih počitnicah, ki nam je vsem obležalo v spominu.
Na letališču v Trstu sva čakala na naše, ki so prišli iz Londona. Dan se je končal nenavadno barvito. Pomislil sem, da mora biti tak zahod zanimiv tudi iz letala. Tina je to potrdila.
Vnučka sta odletela.
Tako simpatično sta se prijela za roke, da sem moral narediti še nekaj posnetkov.
Fotodnevnik - ena na dan 