Samo spomini

Že kakšna dva tedna nisva bila na kolesu. Da bi letos še kaj kolesarila, je najbrž bolj prazno upanje. So bili zato pa zadnji letošnji izleti lepši. Vreme je bilo čudovito, jesen v gozdu pa tudi.

Kolesariva daleč od asfalta in tu sva na eni od najbolj prometnih cest, kar jih je na najinih poteh. Tej cesti praviva kar avtocesta. Pa tudi tu še ni peljalo dovolj avtomobilo, da bi piš odpihnil listje, ki se je nabralo na obeh straneh ceste.

Še je zeleno

V petek sva se še spraševala, če je v gozdu jesen že sploh kaj čutiti. V soboto so bile rumene in rdeče barve listja že očitne. V nedeljo je ves dan močno deževalo, ponoči pa je snežilo. V ponedeljek ne dežuje več, je pa jesensko barvanje listja najbrž že v polnem zamahu

Sedaj sva doma, za kolesarjenje nama je premraz. Ohladitev je pričakovana posledica sneženja. Zunaj je le nekaj stopinj nad ničlo. Tudi za najina zimska kolesarska oblačila je to prehladno.

Spet na kolesu

Odkar sta se vnučka vrnila, sva pospravljala, čistila in okrog hiše opravila dela, za katere prejšnji mesec ni bilo časa. Nekaj časa pa sva potrebovala tudi za to, da sva nazaj v svojem ritmu, prehrani, opravilih…

Več kot teden dni od odhoda nisva kolesarila. Odkar kolesarim se je menda prvič zgodilo, da avgusta nisem bil na niti enem kolesarskem izletu.

Opazovalnica

Ob jezeru postavljajo različne objekte v zvezi z učnimi potmi, opazovalnicami. Vse je že dalj časa zgolj zastavljeno, dokončano menda ni še nič. Domišljija nama deluje, ko gledava konstrukcije, ki so prehude za mojo prostorsko predstavo. Oglati tramovi so prepleteni na tak način, da jih ne znam niti opisati.

Med enim najinih sprehodov pa sva le prišla do dokončane opazovalnice za ptiče. Le oglejte si prepletanje tramov levo od vhoda in poskusite to komu razložiti.

Škoda, opazovalnica je bila zaklenjena.

Cibore so še aktualne

Na Otoku so cibore še vedno na drevesu. Samo bolj temne so postale, skoraj črne. Nekatere so se res že malo nagubale, pa nič zato, postale so samo še bolj sladke. Čisto drobne so. Še češnje, kupljene v Hoferju, so bolj debele. So pa zato bolj sladke. Očitno so dovolj zrele, saj sedaj gredo tudi od kosti.

Spet cibore


Tokrat sva jih opazila na Otoku. Izgleda, da sva nanje postala bolj občutljiva, kasneje sva jih videla še v Lazah.

Na Otoku sva samo ob cesti videla vsaj 10 dreves. Očitno so bile okrog jezera kar razširjenje. Dobre so in lepe, všeč so nama. Letos so se še posebno izkazale. Eno samo napako imajo: “Ne gredo od kosti.”

Na kolesu se voziva vštric in se pogovarjava. Ne vem, če se spomnim vseh besed, ki smo jih uporabljali za sadeže podobne le tem:

cibore, češpe, slive, mirabele, ringlo, grehek, bosanke, štrbuoncel…