Luknja v oblakih

Sem in tja posije sonce tudi skozi luknjo v oblakih in osvetli kakšen delček tako, kot ni še nikoli in najbrž tudi nikoli več ne bo. Takrat mrzlično vlečem fotoaparat iz žepa, da bi trenutek ujel še s fotoaparatom.

Včasih mi uspe, še večkrat pa ne. Ko je fotoaprat v nekaj sekundah končno v rokah in pripravljen, je prizor že čisto drugačen.

Eksplozija zelene

Tisti del leta je, ko je vsak dan bolj zeleno. Včasih se mi zdi, da se barva gozda samo v nekaj dneh spremeni tako, kot bi razneslo bombo zelene barve. Še posebno bode v oči prav poseben odtenek zelene, ki ji rečeva “bukovo zelena“.

Kdo bi si mislil, da je že štiri tedne od takrat, ko sva bila nazadnje na kolesu.

Spet na kolesu

Po pettedenskem premoru sva naredila izlet s kolesom. Nisva vedela, kako bo po tako dolgi pavzi sedalo prenašalo sedež kolesa. Tudi vremenska napoved je obljubljala prevroče vreme za lagodno kolesarjenje. Zato sva izbrala najlažjo kolesarsko turo, kar se nama jih ponuja.

Obiskala sva opazovalnico Orlek. Ta nama je od vseh, kar so jih zadnje čase postavili ob jezeru, najbolj všeč.

Košnja

Zadnje dni je suho in vroče. V dveh dneh je bilo vse pokošeno. Ne morem verjeti, eno večjih in zahtevnejših letnih opravil v življenju naših prednikov je sedaj lahko opravljeno v nekaj dneh.

To mi je dalo misliti. Še za časa mojih šolskih dni, so vse kosili na roko. Šele tam sredi šestdesetih let so prišle prve ročne kosilnice. Sedaj ugibam, koliko ljudi nadomesti en sam traktorist danes. Je ta številka 500, 1000 ali še več? Tako so avtomatizirana vsa dela v zvezi s košnjo: čiščenje travnika, košnja, obračanje, grabljenje, nakladanje, razkladanje…

Ta stroj na sliki je malček v primeri s traktorji, ki jih videvava v naših krajih sedaj.

Samo spomini

Že kakšna dva tedna nisva bila na kolesu. Da bi letos še kaj kolesarila, je najbrž bolj prazno upanje. So bili zato pa zadnji letošnji izleti lepši. Vreme je bilo čudovito, jesen v gozdu pa tudi.

Kolesariva daleč od asfalta in tu sva na eni od najbolj prometnih cest, kar jih je na najinih poteh. Tej cesti praviva kar avtocesta. Pa tudi tu še ni peljalo dovolj avtomobilo, da bi piš odpihnil listje, ki se je nabralo na obeh straneh ceste.

Še je zeleno

V petek sva se še spraševala, če je v gozdu jesen že sploh kaj čutiti. V soboto so bile rumene in rdeče barve listja že očitne. V nedeljo je ves dan močno deževalo, ponoči pa je snežilo. V ponedeljek ne dežuje več, je pa jesensko barvanje listja najbrž že v polnem zamahu

Sedaj sva doma, za kolesarjenje nama je premraz. Ohladitev je pričakovana posledica sneženja. Zunaj je le nekaj stopinj nad ničlo. Tudi za najina zimska kolesarska oblačila je to prehladno.

Spet na kolesu

Odkar sta se vnučka vrnila, sva pospravljala, čistila in okrog hiše opravila dela, za katere prejšnji mesec ni bilo časa. Nekaj časa pa sva potrebovala tudi za to, da sva nazaj v svojem ritmu, prehrani, opravilih…

Več kot teden dni od odhoda nisva kolesarila. Odkar kolesarim se je menda prvič zgodilo, da avgusta nisem bil na niti enem kolesarskem izletu.