Mir

Sredi dneva, sredi tedna, sredi novembra, Zadnji kraj. Bolj mirno ne more biti.

Vse je lepo

Že kar nekaj let novembra nisva več kolesarila. Za naju je bilo preveč mraz. Letos pa sredi novembra v lepem vremenu lahko kroživa po jezeru.

Sončno je, toplo in suho. Za naju so nepričakovano dobre razmere. Poleg tega sta bili kolesi ta teden na servisu. Zato je očitna razlika, kako vrtiva pedala.

Pa še most v Vratih pod Otokom je za kolesarje odprt.

Most v Vratih

Most pred Otokom popravljajo. Popravilo bo temeljito, saj so stari most kar podrli in na novo položili traverze.

Proti Otoku in naprej protu Mašunu sva v nedeljo peljala kar tukaj. Gradbišče je bilo zaprto z mrežo, zagotovo zaradi varnosti. Ampak, za pešce in za pešce s kolesom ograja ni dovolj. Midva, pa še kdo drug smo se skopali pod zaščitno mrežo in pot nadaljevali čez gradbišče. Na misel mi je prišlo, da bi bilo lepo, če bi delavci z bagrom malo očistili prehod, da bi se pešci lažje prerinili v prepovedano območje. 🙂

Most v Vratih bo širok

V Vratih, pod Otokom, je vse razkopano. Mislim si, da bodo razširili most. Videti je, da bo precej širok. Nič še ni videti, da bodo razširili in naredili manj strm tudi klanec od mosta proti Otoku.

Metulji

Na enem od zadnjih kolesarjenj sva na večih mestih opazila, da grme smrdečega bezga prav oblegajo takšni metuljčki.

Ustavila sva se pri grmu, da bi opazovala metulje. Seveda sem napravil še nekaj posnetkov. Ne vem, ali jih privabi vonj te vrste bezga ali pa to, da ta čas ne cveti prav veliko rastlin. Samo na tem grmu je bilo nekaj deset metuljev. Na prvi pogled so bili prav vsi enaki in ne tako majhni. Tudi pri drugih grmih sva videla skoraj samo takšne metulje.

S pomočjo interneta sem poskusil določiti, za katero vrsto metuljev gre, pa sem hitro obupal.

Proti svetlobi

Včasih se mi na kolesu zdi, kot da peljeva proti svetlemu, proti svetlobi. Takrat so tudi posnetki najlepši.

Luknja v oblakih

Sem in tja posije sonce tudi skozi luknjo v oblakih in osvetli kakšen delček tako, kot ni še nikoli in najbrž tudi nikoli več ne bo. Takrat mrzlično vlečem fotoaparat iz žepa, da bi trenutek ujel še s fotoaparatom.

Včasih mi uspe, še večkrat pa ne. Ko je fotoaprat v nekaj sekundah končno v rokah in pripravljen, je prizor že čisto drugačen.

Eksplozija zelene

Tisti del leta je, ko je vsak dan bolj zeleno. Včasih se mi zdi, da se barva gozda samo v nekaj dneh spremeni tako, kot bi razneslo bombo zelene barve. Še posebno bode v oči prav poseben odtenek zelene, ki ji rečeva “bukovo zelena“.

Kdo bi si mislil, da je že štiri tedne od takrat, ko sva bila nazadnje na kolesu.

Ciklame

Mama je vedno govorila, da ciklame naznanjajo konec poletja. Letos jih je toliko, kot že dolgo ne.

Spet na kolesu

Po pettedenskem premoru sva naredila izlet s kolesom. Nisva vedela, kako bo po tako dolgi pavzi sedalo prenašalo sedež kolesa. Tudi vremenska napoved je obljubljala prevroče vreme za lagodno kolesarjenje. Zato sva izbrala najlažjo kolesarsko turo, kar se nama jih ponuja.

Obiskala sva opazovalnico Orlek. Ta nama je od vseh, kar so jih zadnje čase postavili ob jezeru, najbolj všeč.

Košnja

Zadnje dni je suho in vroče. V dveh dneh je bilo vse pokošeno. Ne morem verjeti, eno večjih in zahtevnejših letnih opravil v življenju naših prednikov je sedaj lahko opravljeno v nekaj dneh.

To mi je dalo misliti. Še za časa mojih šolskih dni, so vse kosili na roko. Šele tam sredi šestdesetih let so prišle prve ročne kosilnice. Sedaj ugibam, koliko ljudi nadomesti en sam traktorist danes. Je ta številka 500, 1000 ali še več? Tako so avtomatizirana vsa dela v zvezi s košnjo: čiščenje travnika, košnja, obračanje, grabljenje, nakladanje, razkladanje…

Ta stroj na sliki je malček v primeri s traktorji, ki jih videvava v naših krajih sedaj.

S poti

Navadno se s kolesom peljeva po ustaljenih poteh. Tako ni potreben napor, da bi iskal poti, po katerih se voziva bolj poredko. Včeraj pa sva ubrala drugo pot. Posnetek je nastal na izviru Otoškega obrha, kjer nisva bila že vsaj dvajset let.

Samo spomini

Že kakšna dva tedna nisva bila na kolesu. Da bi letos še kaj kolesarila, je najbrž bolj prazno upanje. So bili zato pa zadnji letošnji izleti lepši. Vreme je bilo čudovito, jesen v gozdu pa tudi.

Kolesariva daleč od asfalta in tu sva na eni od najbolj prometnih cest, kar jih je na najinih poteh. Tej cesti praviva kar avtocesta. Pa tudi tu še ni peljalo dovolj avtomobilo, da bi piš odpihnil listje, ki se je nabralo na obeh straneh ceste.

Še je zeleno

V petek sva se še spraševala, če je v gozdu jesen že sploh kaj čutiti. V soboto so bile rumene in rdeče barve listja že očitne. V nedeljo je ves dan močno deževalo, ponoči pa je snežilo. V ponedeljek ne dežuje več, je pa jesensko barvanje listja najbrž že v polnem zamahu

Sedaj sva doma, za kolesarjenje nama je premraz. Ohladitev je pričakovana posledica sneženja. Zunaj je le nekaj stopinj nad ničlo. Tudi za najina zimska kolesarska oblačila je to prehladno.

Rdeča stena

Pred dvema dnevoma sva ugibala, ali se na drevju že kaj vidi, da prihaja jesen. Menda je za danes pa že napovedano sneženje.

Na Otoku je sredi vasi ovijalka naredila takšno rdečo steno. Včeraj je bilo oblačno, prav tu pa je za trenutek pokukalo sonce.

 

Spet na kolesu

Odkar sta se vnučka vrnila, sva pospravljala, čistila in okrog hiše opravila dela, za katere prejšnji mesec ni bilo časa. Nekaj časa pa sva potrebovala tudi za to, da sva nazaj v svojem ritmu, prehrani, opravilih…

Več kot teden dni od odhoda nisva kolesarila. Odkar kolesarim se je menda prvič zgodilo, da avgusta nisem bil na niti enem kolesarskem izletu.

Opazovalnica

Prejšnji mesec je menda nekdo vlomil v opazovalnico na Otoku. Pri našem prihodu so bila vrata odprta in tako smo bili tudi mi deležni razgleda na jezero s Slivnico v ozadju.

Opazovalnica

Ob jezeru postavljajo različne objekte v zvezi z učnimi potmi, opazovalnicami. Vse je že dalj časa zgolj zastavljeno, dokončano menda ni še nič. Domišljija nama deluje, ko gledava konstrukcije, ki so prehude za mojo prostorsko predstavo. Oglati tramovi so prepleteni na tak način, da jih ne znam niti opisati.

Med enim najinih sprehodov pa sva le prišla do dokončane opazovalnice za ptiče. Le oglejte si prepletanje tramov levo od vhoda in poskusite to komu razložiti.

Škoda, opazovalnica je bila zaklenjena.

Cibore (4)

Tudi po večkrat na teden kolesariva mimo cibor na Otoku. Sedaj jih opazujeva že več kot dva meseca, pa so še vedno na drevesu. Večina jih je že odpadla, na drevesu pa so še vedno črni plodovi.

Pod vejami, ki se stezajo čez cesto, je na asfaltu nastala preproga iz pešk in posušenih lupin.

Cibore so še aktualne

Na Otoku so cibore še vedno na drevesu. Samo bolj temne so postale, skoraj črne. Nekatere so se res že malo nagubale, pa nič zato, postale so samo še bolj sladke. Čisto drobne so. Še češnje, kupljene v Hoferju, so bolj debele. So pa zato bolj sladke. Očitno so dovolj zrele, saj sedaj gredo tudi od kosti.