Še je led

Letos z ledom nimava sreče. Od nedelje naprej sva menda peš v Rešetu prav vsak dan. Odkar je med Cerknico in Dolenjim Jezerom kolesarska steza s pešpotjo, ni več daleč.

V nedeljo so menda prvič zares drsali. Led je izgledal odličen, midva pa sva tja prišla brez drsalk. Prav, sva si rekla, bova prišla z drsalkami pa jutri.

Ampak, naslednji dan je bila odjuga. Vseeno sva šla peš v Rešeto, seveda brez drsalk, kdo pa bi drsal po takšnem ledu. V Rešetu so prav tako drsali, kot prejšnji dan in spet nama je bilo hudo. Jasno, naredila sva zaobljubo, da naslednji dan res prideva.

In tako se je nadaljevalo prav vsak dan tega tedna, saj je bilo vsak dan bolj toplo, enkrat je celo deževalo. Včeraj so še vedno drsali, midva pa  sva ponovno  prišla v Rešeto brez drsalk.

Reža v oblakih

Zadnji dnevi so oblačni. Proti večeru sva šla peš v Dolenje Jezero in še naprej v Rešeto. Odkar lahko greva lahko tja ob kolesarski stezi, sva bila tam že večkrat.

Sonce je skozi režo posijalo na vznožje Slivnice. Potem pa je ta trak svetlobe počasi potoval proti vrhu. Neverjetno!

Dežja še ni bilo dovolj

Ta del Rešeta je še vedno suh. Očitno dežja še ni bilo dovolj, da bi se jezero napolnilo.

Razpokana zemlja

Po petkovem dežju potok v Cerknici spet teče. Na jezeru se je na nekaterih mestih struga napolnila čisto do roba.

V suši je zemlja na jezeru razpokala. Ponekje so razpoke širše od centimetra. Marsikje jih je zalila voda. Tako je razpoke videti pod vodo. Pričakoval bi, da se bodo zaprle, pa nič ne kaže na to. Ne razumem.

Telefon za vsak slučaj

Na kolesarjenju imava telefon vedno seboj. Bolj brezkrbna sva lahko, da imava lahko povezavo tudi na redko obiskanih krajih.  Marsikdaj naju kdo pokliče, pa si ne more predstavljati, kje sva ravno tisti trenutek.

Kar zadovoljna sva z možnostjo, da v primeru potrebe lahko od kjerkoli koga pokličeva.

 

Drugi mostiček

Na jezeru sta dva mostička. Če si pravilno predstavljam, eden prečka Martinščico, drugi pa Žerovniščico.

Ne uspe nama priti sem vsako leto. Letos je izredno suho, pa se lahko voziva po mili volji. Ne štejem več, kolikokrat sva se ob strugi peljala do Gorenjega Jezera.

V suhem ob strugi

Letos imamo res srečo z vremenom. Saj lahko bi jamrali, da je suša, da je bilo spomladi mraz, da je letina zaradi vremena slaba, pa še bi se kaj našlo.

Ampak za kolesarjenje je vreme odlično. Za nekaj dni vnaprej lahko določiva, kam in kdaj bova šla. Zelo majhna verjetnost je, da bo potrebno načrte spremeniti.

Jezero je suho. Odkrivava poti, kjer še nisva peljala. Res je lepo.

Pozno popoldne

Ni lepšega, kot pozno popoldne kolesariti po takših poteh. Sence so dolge, svetloba pa sanjska. Brezskrbno lahko kilometre in kilometre voziva drug ob drugem, vsak v svoji kolesnici.

Mogoče je zjutraj še lepše. Vendar ne za naju. Zjutraj rada poleživa. Da se od doma ne odpraviva prezgodaj, se soglasno izgovarjava na jutranjo roso in svežin.

Mostiček

Na jezeru sta dva lesena mostička, ki nista pogosto dosegljiva in zato manj znana. Tudi midva sva tu bolj poredko, med enim in drugim obiskom mine več let ali celo desetletje. Ni dovolj, da sta nad vodno gladino, za naju mora biti tudi pot do njih brez blata.

Oba sta narejena iz švelerjev, odsluženih hrastovih železniških pragov. Oba sta v precej slabem stanju ampak očitno še služita svojemu namenu.

Še po novih poteh

Vreme je lepo, jezero je suho, tako lahko še kar naprej raziskujeva jezero po poteh, kjer še nisva bila. Skoraj ne moreva verjeti, da se je vse tako uskladilo, da je nama omogočilo takšna neverjetna potepanja.