Spet kolesariva. Ne moreva pa še uganiti, kako naj se oblečeva. Še vedno imava zimsko jakno in hlače, pa tudi glavo še pokrivava. Tako gre čisto v redu – do prvega klanca. Tam nenadoma postane vroče in potem se začne: kapo gor, kapo dol, jakno odpeti, pa spet zapeti…
Nič zato. Še vedno je bolje, da je vreme sončno in malo pretoplo. Ko naju prehiti kolesar v kartkih hlačah in majici, me kar strese.
Skoraj je že pomlad. Skoraj mesec dni je bilo toplo in očitno je res pravi čas za pripravo drv za naslednjo zimo.
Kamorkoli greva, na obrobju vseh krajev rastejo nove skladovnice drv.
Zadnje dni je bilo vreme tako lepo, da nisva mogla več odlašati. Prvič letos sva kolesarila.
Prva vožnja v novi sezoni običajno pokaže več stvari, ki jih je potrebno urediti. Težave so z obleko, čelado, števcem, gumami, fotoaparatom. pa še kaj bi se našlo, kar kvari užitek prve vožnje. Vse je potrebno vsaj na novo nastaviti.
Zato pa so spomladanske makadamske poti gladke, kot da bi bile asfaltirane. Dovolj kratko pot sva izbrala, da ni bilo težav s sedalom.
Prav zjutraj je bilo menda -11 stopinj. Ko sva šla mimo, je že malo popustilo, pa je bilo še vseeno zelo mraz. Tudi sonce ni moglo ogreti.
Uspelo nama je. En dan prej nisva mogla na jezero, ker je preveč pihalo. Sneg je zaradi mraza čisto sipek, pa ga je veter čisto stisnil, da sva po njem lahko hodila.
