Do Rešeta sva peš še nekako prišla, potem pa je v nasprotju z napovedjo začelo deževati. Izza Javornikov so se valili temni oblaki, počasi pa se je dež še okrepil. Na srečo je bil bife v Rešetu odprt, zavlekla sva se na teraso, pod streho. Naročila sva kavi in čakala, čakala. Jezero sva lahko gledala izza ograje več kot uro. Potem pa je iznenada prenehalo padati in domov sva čez slabo uro prišla čisto suha.
Že kar nekaj časa nama ni bilo potrebno vedriti.
Včerajšnja nedelja je bila lepa, sončna in topla. Prenehala je tudi prepoved prehanjanja iz regije v regijo, ki je bila v veljavi kar nekaj časa.
Na jezero so se obiskovalci prav zgrnili. Parkirišče je bilo zasedeno, zato so obiskovalece usmerjali na nasip od Rešeta do Vodonosa. Parkirani avtomobili so ga zasedli v celoti.
Dan sva izkoristila tako, da sva čez Otok odkolesarila v Loško dolino. Od Rešeta do Vrat sva srečala več kolesarjev, kot jih drugače tam vidiva celo leto. Všeč nama je bilo, da so se lahko navžili sonca, zraka in lepot.
Na povratku, ko sva bila na nasipu, pa se je vreme v trenutku spremenilo. Jezero je bilo še na soncu, Slivnico pa je prekrila senca. Čez nekaj trenutkov sva začutila prve kaplje, ki jim sprva nisva verjela. Do doma sva prišla mokra.
. . . vidim na tem drevesu podobo gospodične, ki je pokrita v ruto in oblečena v dolgo obleko. V naročju drži bogat šopek. Niti se mi ni treba preveč truditi, pa uganem še približno starost gospodične in barvo prosojne rute in obleke.
Že kar nekaj časa je, odkar sem napravil posnetek. Na relief me je opozorila prijateljica, s katero sem se srečal prav blizu tega drevesa. Danes pa na Facebooku vidim, da je namišljena podoba “padla v oči” tudi drugim.
Včeraj sva bila na kolesu prvič, danes pa sva to močno začutila takoj, ko sva se ponovno vsedla na neverjetno trde sedeže. Čez nekaj časa je vsaj postalo znosno. Veva, da ne gre drugače, kot da so tri – štiri kolesarjenja spomladi boleča, potem pa se sedež nekoliko zmehča.
Pod takšnim nebom pa res ne moreva biti doma. Na kolesu z vetrom v obraz, imam občutek, kot da sem ptič, da letim.
Prvič letos sva bila na kolesu.
Veje drevja in grmovja so še gole. Tu na senčni strani ni še niti znamenjev cvetenja. Cesta je še zimska, bolj gradka od asfalta. Se pa skozi gole krošnje dreves kažejo žarki zahajajočega sonca.
Vsako leto začneva s kolesarjenjem v marcu. Prve dni sva bolj skromna, bojiva se, da naju bo bolela rit. Ne podava se na daljše ture, čeprav bi najraje kar poletel. Še imava v spominu napako, ko sva za prvo turo izbrala prezahteven cilj. No, trikrat se po prvem izletu še presedava po sedežu kolesa, potem pa sva že dovolj urtjena, da greva lahko tudi na kaj daljšega.
Ob jezeru sva v čudovitem vremenu preživela lep dan. Med drugim sva bila prvič pri visoki opazovalnici, odkar je odprta za obisk.
Vreme postaja bolj prijazno, pa se nama bo razširilo območje za najine sprehode.
V Rešetu je kamen s kovinsko rinko na vrhu. Najverjetneje je bil namenjen za privezovanje čolnov.
Na fotografiji lahko vidimo, kako nenavadno se jezero obnaša. Ko je zamrznilo, je bil kamen pod vodo. Videti je tudi, kako debel je bil led. Potem pa je nekaj vode odteklo, gladina se je znižala in z njo tudi led. Le del, ki je nasedel na kamen, ni mogel nikamor. Ostal je na kamnu, sila teže pa ga je ob straneh malo skrivila.
Namesto da bi vsak dan drsala, greva peš do jezera, pogledava ali je primerno za drsanje in se peš vrneva domov.
Vreme je sončno in toplo, jezero je zamrznjeno, meni pa se toži po drsanju.
Na Cerkniškem jezeru ni vse tako, kot drugje. Če drugega ne, je presihajoče. In s tem je povezanih več pojavov.
Ponavadi jezero zamrzne, potem pa se nivo vode počasi niža. Kot posledica tega, nastane veliko čudes. Recimo: led je na travi in ni več vodoraven, led na bregovih se upogne, pa je težko priti z leda na kopno. Glede na mraz, veter, vlago, hitrost upadanja vode in verjetno še drugih pogojev, lahko nastanejo takšne ogrlice. Videl pa sem že tudi, ko so namesto ogrlic nastali pravi zvonovi.
Na Dolenjem jezeru in Dolenji vasi ta preprost izraz izgovorjen s povdarkom na i – “Že drži!” pomeni čisto nekaj drugega kot drugje po Sloveniji. Poleg tega, da nekaj trdi, brez dodatnih besed vsebuje tudi podatke: kaj, kje, do kje, koliko, pa verjetno še kaj drugega, kar mi je ostalo skrito.
Izraz pomeni, da je led na jezeru dovolj debel in čvrst, da je drsanje za silo možno. To seveda še ne pomeni, da se pod kom ne bo vdrl. Pred nekaj desetletji sem to tudi sam izkusil, pa ni bilo niti najmanj prijetno.
Peš sva bila na jezeru. Vedela sva, da je lepo vreme, da “drži”, pa sva se drsanju tudi v takšnih razmerah odpovedala. Moj križ se je po nekaj mesecih za silo umiril. Sedaj si na vse pretege prizadevan, da ne bi napravil kakšnega hitrega, nekontroliranega giba.
