Pasji kakci

Velike tabla in koši za pasje kakce, ki jih zadnje čase postavljajo na vseh mogočih koncih Cerknice naj bil bili kot nekakšna pridobitev. Zame so zgolj vsiljivo vizualno onesnaževanje okolja. Najmanj kar je, so prevelike, poleg tega pa se niti najmanj ne vključujejo v okolje. So v stilu reklam, ki tekmujejo, katera me bo bolj udarila po očeh.

Vizualna podoba informacijskih tabel Notranjskega parka je dodelana in vanjo je bilo vloženega veliko truda, občutka in znanja. Tu pa je videti, kako nesorazmerne in bavno nemogoče so table za pasje kakce v primeri z informacijskimi tablami Notranjskega parka. Celo tabla in koš ne delujeta kot celota ne po obliki, ne po barvah niti po postavitvi.

Mraz

Fuj, kako je zadnje dni mraz. Saj temperature niso nizke, čez dan je tam nekje okrog ničle. Veter je tisti, ki je neusmiljen. Najhuje je med Cerknico in Doljenjim jezerom, tam ne preneha niti za trenutek.

V takšnem vremenu so obiskovalci jezera prav redki.

Drsala sva

Nazadnje sva drsala pred tremi leti. Tisto drsanje mi je ostalo v slabem spominu, saj sem trikrat z viška padel na isto kost. Tisto mesto na boku se je lepo razbolelo in me jezilo še tedne.

Lani nama je skoraj uspelo. Nekaj dni sva peš hodila v Rešeto in se vsakič čudila, kako da je možno drsanje. Ko sva prvič prišla z drsalkami, je bila že odjuga in drsanje bibilo mogoče le še v gumijastih škornjih.

Po treh letih ponovno na drsalke ni bilo ravno enostavno. Že do leda ni bilo prav lahko. Če se prav spomnim, sem bil nekoč na ledu precej okreten. Oboževal sem občutek lahkote, s katero sem hitro predrsal tudi večje razdalje. Tokrat pa sva se s pogledom naravnost predse komaj premikaka, kot bi bila na ledu prvič. Bolj prestopal sem se in drsalke nisem dvignil več kot nekaj milimetrov. Če bi glavo le malo obrnil, se mi zdi, da bi izgubil ravnotežje in padel.

Po kakšni uri na ledu sem dobil občutek, da bi se prihodnjič na ledu lahko nekoliko sprostil, a kaj, ko je že napovedano toplejše vreme.

Ta na sliki v zeleni vetrovki nisem jaz. Če bi jaz včeraj drsalko toliko dvignil, bi bil verjetno takoj na nosu.

Zamrznjeno Rešeto

Jezero je zamrznjeno na široko. V Rešetu je bilo toliko drsalcev, da je bilo parkirišče čisto zasedeno.

Lani nama ni uspelo, da bi prišla do drsanja. Nekaj dni sva odlašala, potem pa se je led stopil. Podobno nama grozi tudi za letos. Nisva še bila na ledu, Upam, da bo zdržal še kakšen dan.

Sneg se topi

Včeraj je bilo snega do kolen, do danes pa se je sesedel in deloma tudi stopil. Vse to, seveda s pomočjo strojev za pluženje, je ob pločniku povzročilo takšne okrasne skulpture z vodoravnimi žlebovi. Če bi bile čisto bele, bi bile še lepše.

Poravnano ribje oko

Tudi v mokrem in meglenem vremenu greva na čaj v Rešeto k Maji. Le če dežuje, tega izleta ne moreva opraviti.

. . .

Fotoaprat je vedno z menoj. Tokrat je bil na njem fisheye objektiv. Fotografiji sem popačenje popravil kasneje na računalniku. Tako lahko ta objektiv uporabljam tudi kot extremni širokokotnik.

Slabo vreme

Kadar je vreme tako, da ne moreva ven, rečeva, da je vreme slabo. Še slabše je, če so pri nama vnučki, ki svoje energije takrat ne morejo sprostiti zunaj, na prostem.

Kljub rosenju smo šli na jezero. Vnuček je našel košček vrvice, jo navezal na palico in začel loviti ribe. V Rešetu je bilo lepo tudi brez sonca.

Oblačno

Vreme preteklih dni je bilo res moreče. Na srečo je bilo toplo a sonca sem si vseeno želel. Ne znam si predstavljati, kako bi prenašal takšno vreme v mrazu.

Na jezeru je vseeno lepo. Veter je ob nasip narinil koščke odmrle tršlice, ki so valove umirili kot težka preproga na vodi. Pojav se mi je tokrat zdel zanimiv, saj sem ga do sedaj spregledal.

Slaba napoved

Takole je bilo v Rešetu. Prav prijelo me je, da bi se tudi jaz martinčkal. Sonce je grelo, kot da za jutri ne bi bilo napovedano sneženje. Napovedujejo do 25 cm snega.

Moja izkušnja je, da so vremenske napovedi v glavnem precej pesimistične. Velikokrat se mi je izkazalo, da ni bilo tako hudo, kot so napovedovali.

Prvi sneg

Najbrž se je začela zima. Nisem pričakoval, da se bo tako ohladilo. Zjutraj je snežilo tudi pri nama. Ko so se okrog 8h začasno oblaki dvignili, je bila na Javornikih narisana čista črta, zgoraj je bil sneg, spodaj pa brez.

Fotografiral sem, ko sva se proti poldnevu odpravila v Rešeto. Na Javornikih je bilo sneg samo še slutiti.

Plavje

Še kot otrok sem občudoval takšne koščke, ki ležijo povsod po jezeru. To so odmrla stebla trščice (tršca), ki jih voda raznosi povsod, do kamor seže. Ti so tu v Vodonosu že dolgo, da so tako na drobno razlomljeni.

Lahki so, zlahka jih je zviti ali prelomiti, hkrati pa so po dolžini neverjetno trdni. Sestavljeni so iz samih cevčic, da lahko plavajo, hkrati pa se zlepa ne premočijo, da bi potonili.

Vse je lepo

Že kar nekaj let novembra nisva več kolesarila. Za naju je bilo preveč mraz. Letos pa sredi novembra v lepem vremenu lahko kroživa po jezeru.

Sončno je, toplo in suho. Za naju so nepričakovano dobre razmere. Poleg tega sta bili kolesi ta teden na servisu. Zato je očitna razlika, kako vrtiva pedala.

Pa še most v Vratih pod Otokom je za kolesarje odprt.

S kratkimi rokavi

Zdi se mi, da je letos listje odpadlo z drevja v nenavadno kratkem času. Le nekaj dni je bilo rumeno, rdeče, potem pa je v nekaj dneh bilo na tleh. Tako se mi zdi, da je trajala barvita jesen le nekaj dni. Boža pravi, da je to verjetno posledica poletne suše, saj več mesecev ni bilo niti kaplje dežja.

Toplo je. Letos sva že kolesarila v toplih oblačilih. Na kolesu zazebe še prej. Včerajšnja nedelja je bila topla, da nisva mogla verjeti. Zadnje dni v oktobru še zagotovo nisva kolesarila s kratkimi rokavi.