
Vsakič ko sva na jezeru je prizor nekoliko drugačen. Trave zorijo in s tem spreminjajo barvo, ponekod je že pokošeno. Veter, če je še tako rahel, počeše trave po svoje in s tem naredi vzorce sence in svetlobe.
Na jezeru se mi je vse zdelo nekako nerealno. Barve so bile močne, kot nastanejo, če nisem dovolj previden z drsnikom za barvitost. Za povrhu so bili še oblački takšni, kot jih poznam iz risank.
Mogoče mi je pa Covid povečal občutljivost na barve. Zakaj pa ne, če mi je onesposobil vonj. Saj pravijo, da je v naravi vse v ravnotežju.
Zadnje dni fotoaprata ne nosim seboj. Doma fotografiram telefone, načrte in razne predmete. V kleti sem si uredil preprost studio. Je bolj enostavno, kot če bi vsakič postavljal in pospravljal stojala. Ne vem, kdaj bom utegnil fotografije urediti. Tako mi ni potrebno, da bi fotografriral še na vsakdanjem potepu.
Zgodaj spomladi zacveti jetrnik. Je ena od prvih naših rožic, ki jo vidiva v gozdu. Je značilne modre barve, sem in tja vidiva pa tudi kakšnega roza.