Včerajšnji zahodnik in temperature nad ničlo so vzrok, da drsanja na jezeru za letos najbrž ne bo več. Tam, kjer smo še predvčerajšnjim drsali, je bila včeraj že voda. Led je ostal samo, če je zaradi upadanja vode ostal na suhem.
Na suhem je ostal led tudi v Godejševem lazu. Saj ni čudno, jezero je od nastanka ledu upadlo za več kot meter. No, na travniku je nastal prav zanimiv pojav, ki lahko nastane le kot kombinacija ledu, travnika, jame in usihanja.
To je kakih 5 cm velik kos leda z jezera. Po takem, samo da je bolj debel, drsamo že ves teden. Le poredko pride leto, ko je mogoče drsati toliko časa.
Led na jezeru mi je napravil veliko zadovoljstva in veselja. Edina težava, ki jo imam je, da ko padem, vedno padem na isti kolk, ki po nekaj padcih postane temno vijoličast.
Danes je bilo na jezeru veliko drsalcev. Kar dva dni je bilo toplo, vendar se je zjutraj dalo še čisto lepo drsati. Zaledenela površina je še vedno več kot dovolj velika.
Odkar je letos jezero zaledenelo, je voda upadla za več kot pol metra. Tako je del leda ostal na suhem. Tam se je prilagodil podlagi in ker ni več tako elastičen, so nastale mikroskopske razpoke. Zato ima tako lepe vzorčke.
. . .
Vsakič se odločam, ali naj drsam ali naj fotografiram. Do sedaj je še vedno zmagalo drsanje. Ko pa je poreba le prevelika, napravim kakšno fotografijo s telefonom. S fotoaparatom se ne upam na led. Nisem dovolj stabilen, pa tudi padem vedno na isti bok.
Po petkovi odjugi včeraj nisva niti pomislila, da je na jezeru led še primeren za drsanje. Zato sva šla peš na sprehod do Rešeta. Med potjo naju je presenetil tak prizor. Prepozna sva bila, da bi šla nazaj domov po drsalke in se jim pridružila.
Za danes je napovedano vsaj dopoldne kar hladno vreme, zato bova šla dovolj zgodaj, da bo led še zanesljiv.
Predvčerajšnjim popoldne je bilo drsanje še čudovito. Led je bil še pravi, dan stare sledi drsalk so bile obraščene z ivjem, izpod drsalk je letel nastrgan led in zvok drsalk na ledu je bil pravi.
Včeraj sva šla na jezero v upanju, da se bova vsaj še malo peljala po ledu. Pa ni bilo nič. Noč ni bila prav mrzla, dopoldne pa je toplo zapihalo. Ko sva prišla v Ribiški kot, je bil pogled prav žalosten. Tam, kjer smo včeraj še tako lepo drsali je bila od vetra nakodrana voda.
Ob pol dvanajstih je pridrsal neznan logačan. Pravi, da je iz Ribiškega kota do gozda še lepo drsal, ko pa se je vračal, je veter po vrhu leda pririnil vodo, da je bil ves moker.
Tudi včeraj sva bila na jezeru. Vreme je čudovito, led tudi, škoda bi bilo to zamuditi.
Še najbolj zoprno je zamenjati čevlje z drsalkami. Nekateri si to olajšajo.
Zaenkrat je vremenska napoved za drsanje ugodna. Kolikor bova le mogla, bova naslednje dni na jezeru.
Danes sem vključil telefon. Pokazal mi je, da sem predrsal 12 kilometrov. V eni uri in pol sem kar pol ure stal na mestu. Nisem pričakoval, saj se mi je zdelo, da se skoraj ne ustavljam. Sploh pa nisem zabušaval.
Telefon kaže sled drsanja.
Na jezeru je še led in vremenska napoved kaže, da bomo lahko drsali še vsaj nekaj dni.
V nedeljo in ponedeljek sva drsala. Raje ne pišem o občutkih, ko sem se po dveh letih nekako skobacal na drsalke. Že obuvanje samo ni bila šala. Močno sumim, da mi je težave povzročal tudi EMŠO.
Ampak led je lep, vreme kistalno jasno, po začetnih težavah pa se že peljem. Vremenska napoved obljublja, da bova še lahko drsala.
. . .
Vedno bolj mi je pomembno, da fotografije pregledujem na velikem monitorju. Tudi današnja fotografija je takšna.
Pred desetimi leti mi je bila takšna novica signal za akcijo. Letos ni več tako. Do jezera sva šla na sprehod peš, drsalke pa so še v kleti.
Boža se je najprej spomnila na boleče padce na kolena, jaz pa na nestabilno stanje pri prvih korakih z drsalkami v sezoni. Danes bova vseeno poskusila.
