Pri opazovalnici

Ob jezeru sva v čudovitem vremenu preživela lep dan. Med drugim sva bila prvič pri visoki opazovalnici, odkar je odprta za obisk.

Vreme postaja bolj prijazno, pa se nama bo razširilo območje za najine sprehode.

Kamen v Rešetu

V Rešetu je kamen s kovinsko rinko na vrhu. Najverjetneje je bil namenjen za privezovanje čolnov.

Na fotografiji lahko vidimo, kako nenavadno se jezero obnaša. Ko je zamrznilo, je bil kamen pod vodo. Videti je tudi, kako debel je bil led. Potem pa je nekaj vode odteklo, gladina se je znižala in z njo tudi led. Le del, ki je nasedel na kamen, ni mogel nikamor. Ostal je na kamnu, sila teže pa ga je ob straneh malo skrivila.

Peš na jezero

Namesto da bi vsak dan drsala, greva peš do jezera, pogledava ali je primerno za drsanje in se peš vrneva domov.

Vreme je sončno in toplo, jezero je zamrznjeno, meni pa se toži po drsanju.

Ogrlice

Na Cerkniškem jezeru ni vse tako, kot drugje. Če drugega ne, je presihajoče. In s tem je povezanih več pojavov.

Ponavadi jezero zamrzne, potem pa se nivo vode počasi niža. Kot posledica tega, nastane veliko čudes. Recimo: led je na travi in ni več vodoraven, led na bregovih se upogne, pa je težko priti z leda na kopno. Glede na mraz, veter, vlago, hitrost upadanja vode in verjetno še drugih pogojev, lahko nastanejo takšne ogrlice. Videl pa sem že tudi, ko so namesto ogrlic nastali pravi zvonovi.

 

Že drži!

Na Dolenjem jezeru in Dolenji vasi ta preprost izraz  izgovorjen s povdarkom na i – “Že drži!” pomeni čisto nekaj drugega kot drugje po Sloveniji. Poleg tega, da nekaj trdi, brez dodatnih besed vsebuje tudi podatke: kaj, kje, do kje, koliko, pa verjetno še kaj drugega, kar mi je ostalo skrito.

Izraz pomeni, da je led na jezeru dovolj debel in čvrst, da je drsanje za silo možno.  To seveda še ne pomeni, da se pod kom ne bo vdrl. Pred nekaj desetletji  sem to tudi sam izkusil, pa ni bilo niti najmanj prijetno.

Peš sva bila na jezeru. Vedela sva, da je lepo vreme, da “drži”, pa sva se drsanju tudi v takšnih razmerah odpovedala. Moj križ se je po nekaj mesecih za silo umiril. Sedaj si na vse pretege prizadevan, da ne bi napravil  kakšnega hitrega, nekontroliranega giba.

 

Poprhnjeni Javorniki

Fotografija mi je zelo všeč, le nekaj manjka. Ko razmišljam, kaj je to, mi manjka en živo rdeč ali oranžen kajak z veslačem v črnem. Seveda moral bi biti ravno prav daleč in še bolj pomembno – na pravem mestu in obrnjen v pravo smer. Tudi za to dvoje vem, kaj bi rad.

Saj želim si lahko, ne? S tem pa res nikomur ne škodim. Pravijo, da če si ne želiš, potem se res ne more zgoditi.

Vseeno so mi takole s snegom poprhnjeni Javorniki všeč. Tale pogled z nasipa proti Ušivi loki me je že večkrat shecal za posnetek.

Vodonos pozimi

Pozimi so v Vodonosu čisto drugačni prizori, kot sem jih vajen. Snega je bilo samo toliko, da so drevesa poprhnjena. Tako mi je bilo všeč, da sem na fotoaparatu izpraznil batrijo.

Malo manjka do vrha

Zdi se nama, da na jezeru nisva bila že celo večnost. Zagotovo nisva bila, kar je kavarnica v Rešetu zaprta.

Napoved, da ne bo padavin, naju je včeraj prepričala, da greva pogledat, koliko vode se je nateklo.

Boža je na mostu rekla, da do vrha manjka še čisto malo.

Pred leti je bil do mosta klančina, sedaj pa se cesta spusti.

Prejšnjo nedeljo na jezeru

Prejšnjo nedeljo je bilo tako lepo vreme, mogoče zadnjič pred zimo, da je vsakdo, ki ima čoln, le tega na jezero tudi prinesel. V vodi jih toliko še nisem videl. Bilo je res tako lepo,  sončno in čisto brez vetra, da se ni bilo mogoče upreti, da ne bi napravil vsaj kakšnega sprehoda.

Napravil sem nekaj posnetkov uživačev na vodi. Prvič sem jim zavidal.

Mladoletnice s hišicami