Po petkovem dežju potok v Cerknici spet teče. Na jezeru se je na nekaterih mestih struga napolnila čisto do roba.
V suši je zemlja na jezeru razpokala. Ponekje so razpoke širše od centimetra. Marsikje jih je zalila voda. Tako je razpoke videti pod vodo. Pričakoval bi, da se bodo zaprle, pa nič ne kaže na to. Ne razumem.
Na kolesarjenju imava telefon vedno seboj. Bolj brezkrbna sva lahko, da imava lahko povezavo tudi na redko obiskanih krajih. Marsikdaj naju kdo pokliče, pa si ne more predstavljati, kje sva ravno tisti trenutek.
Kar zadovoljna sva z možnostjo, da v primeru potrebe lahko od kjerkoli koga pokličeva.
Na jezeru sta dva mostička. Če si pravilno predstavljam, eden prečka Martinščico, drugi pa Žerovniščico.
Ne uspe nama priti sem vsako leto. Letos je izredno suho, pa se lahko voziva po mili volji. Ne štejem več, kolikokrat sva se ob strugi peljala do Gorenjega Jezera.
Letos imamo res srečo z vremenom. Saj lahko bi jamrali, da je suša, da je bilo spomladi mraz, da je letina zaradi vremena slaba, pa še bi se kaj našlo.
Ampak za kolesarjenje je vreme odlično. Za nekaj dni vnaprej lahko določiva, kam in kdaj bova šla. Zelo majhna verjetnost je, da bo potrebno načrte spremeniti.
Jezero je suho. Odkrivava poti, kjer še nisva peljala. Res je lepo.
Ni lepšega, kot pozno popoldne kolesariti po takših poteh. Sence so dolge, svetloba pa sanjska. Brezskrbno lahko kilometre in kilometre voziva drug ob drugem, vsak v svoji kolesnici.
Mogoče je zjutraj še lepše. Vendar ne za naju. Zjutraj rada poleživa. Da se od doma ne odpraviva prezgodaj, se soglasno izgovarjava na jutranjo roso in svežin.
Na jezeru sta dva lesena mostička, ki nista pogosto dosegljiva in zato manj znana. Tudi midva sva tu bolj poredko, med enim in drugim obiskom mine več let ali celo desetletje. Ni dovolj, da sta nad vodno gladino, za naju mora biti tudi pot do njih brez blata.
Oba sta narejena iz švelerjev, odsluženih hrastovih železniških pragov. Oba sta v precej slabem stanju ampak očitno še služita svojemu namenu.
Vreme je lepo, jezero je suho, tako lahko še kar naprej raziskujeva jezero po poteh, kjer še nisva bila. Skoraj ne moreva verjeti, da se je vse tako uskladilo, da je nama omogočilo takšna neverjetna potepanja.
Po jezeru in okolici redno kolesariva že nekaj desetletij. Trudiva se, da ne voziva vedno po enih in istih poteh. Kljub temu sva zadnje dni odkrila nove poti komaj kakšnih 5 kilometrov od doma. Še nikoli nisva peljala po njih. Odkritje!!!
Teh nekaj dni lepega vremena, ki se nam obetajo, bova izkoristila še za nove podobne smeri. Se že veseliva.
Fotografija je nastala pred Skadolico. Južni del jezera je bil že v senci Javornikov, Slivnica pa je bila še osvetljena.
Vreme je še suho in spet je nekoliko topleje. Jezero je še čisto prazno, občasni dež ni dovolj niti, da bi namočil poti po jezeru. Prevozne so celo stezice, kjer je ponavadi blato ali celo voda. Traktorji so z jezera odpeljali bale sena in pustili za seboj sledi, ki nama kažejo pot. Včeraj sva poskusila kar precej novih, takšnih, kjer še nisva vozila.
Do Skadolice sva po suhem jezeru prišla nazadnje pred več kot desetimi leti.
Sedaj kolesariva doma. Tudi tu je lepo. Jezero je suho, kar je tudi za naju nekaj posebnega. Praviva, da je vse, kar lahko doseževa v enem dnevu in se domov tudi vrneva, doma.
Velik dom imava.
