Obdobje lepega vremena se končuje, napovedi niso nič kaj prijazne. Kar je bilo na jezeru pokošeno, je potrebno čimprej pospraviti.
Dozdeva se mi, da so traktorij, ki hitijo po jezeru, vsako leto večji in hitrejši.
Takšnih prizorov v Ribiškem kotu nismo vajeni. Saj ni čudno, saj sem ob nedeljah na srečo ne morejo niti avtomobili.
Ta šop je bil viden z mosta in nasipa na jezeru. Najbrž je bil v zadnjem mesecu največkrat fotografiran prizor.
Od Ponikve proti Gorenjemu jezeru so naredili pot, po kateri bodo verjetno vozili tovornjaki. Tu se peljeva skoraj vsako leto, letos pa najbrž ne bova mogla.
Prevroče je bilo, da bi šel po njej in si ogledal. Fotografiral sem samo začetek. Ko bodo po njej šlo več vozil, bo pot tleh toliko drobnega peska in praha, da s kolesom ne bo več niti prijetno niti varno.
Spet kolesariva. Ne moreva pa še uganiti, kako naj se oblečeva. Še vedno imava zimsko jakno in hlače, pa tudi glavo še pokrivava. Tako gre čisto v redu – do prvega klanca. Tam nenadoma postane vroče in potem se začne: kapo gor, kapo dol, jakno odpeti, pa spet zapeti…
Nič zato. Še vedno je bolje, da je vreme sončno in malo pretoplo. Ko naju prehiti kolesar v kartkih hlačah in majici, me kar strese.
Skoraj je že pomlad. Skoraj mesec dni je bilo toplo in očitno je res pravi čas za pripravo drv za naslednjo zimo.
Kamorkoli greva, na obrobju vseh krajev rastejo nove skladovnice drv.
Zadnje dni je bilo vreme tako lepo, da nisva mogla več odlašati. Prvič letos sva kolesarila.
Prva vožnja v novi sezoni običajno pokaže več stvari, ki jih je potrebno urediti. Težave so z obleko, čelado, števcem, gumami, fotoaparatom. pa še kaj bi se našlo, kar kvari užitek prve vožnje. Vse je potrebno vsaj na novo nastaviti.
Zato pa so spomladanske makadamske poti gladke, kot da bi bile asfaltirane. Dovolj kratko pot sva izbrala, da ni bilo težav s sedalom.
