Po in pred dežjem

Pred dnevi je bilo ves dan deževno. Držala sva se kar doma, za tisti dan je kolesarjenje odpadlo.

Proti večeru je pod oblaki posijalo sonce. Bil sem primerno razpoložen, vsedel sem se v avto in odpeljal do nasipa na jezeru. Sonce je kukalo izpod oblakov in čez nekaj minut zašlo. Dovolj časa sem imel, da sem napravil več fotografij.

Zelo poredko, skoraj se ne spomnim, da bi se z avtomobilom odpeljal na fotografiranje.

Dan po nalivu

Po velikosti kamnov, ki jih je voda prinesla na cesto, je enostavno sklepati, da je bil naliv močan. Na gozdni vlaki je nastal globok jarek, material pa je naneslo na cesto.

To je bil letos že drugi tak naliv. Ceste po gozdovih spomladi niso bile urejane tako, kot prejšnja leta in je zato učinek teh dveh nalivov še večji. Marsikakšen klanec je komaj še prevozen. Deroča voda je odnesla material in ga odložila na kupe. Po klancih navzdol se sedaj s kolesom ne upava več spuščati. Velikokrat je v vznožju klanca naliv izkopala kanal prečno čez cesto, ki je lahko globok tudi kakšnega četrt metra. Ne bi bil hec, če bi s hitrostjo vanj zapeljal nepripravljen.

Sredi julija

Včeraj popoldne sva nameravala narediti nekoliko daljši kolesarski izlet. Pa je bilo kosilo tako okusno in obilno, da nisva mogla takoj na kolo. Še sreča. Popolnoma nepričakovano se je pooblačilo in kake pol ure tudi deževalo.

Ko se je zvedrilo, je bilo kosilo že pozabljeno. Le daljši izlet sva spremenila v krajšega. Po gozdu je bilo zelo mrzlo. Za sredino julija je pač 15,7 stopinje ledeno. Po cesti so bile luže, nad vsako lužo po črn roj komarjev. Ni čudno, da sva že tako kratek izlet še skrajšala.

Kolesariva

Ja, končno kolesariva. Mišice in rit se še niso prilagodili novemu režimu.

Najini kolesarski izleti so zaenkrat kratki. Manjka nama, da bi se ustavila na pico, na kavo. Kolesariva skoraj vsak dan. Vsake toliko si vzameva prosto. Pa ne, da bi bila utrujena. Le dan za dnem ne gre, potrebujeva spremembo.