V gozdu, tudi v dežju

Tudi kadar dežuje, greva rada v gozd. Seveda greva raje brez dežnika, če pa ves dan pada, nama ne preostane drugega, kot da se primerno obujeva, vzameva dežnik in izbereva vlako, ki ni preveč blatna.

Deževni sprehodi

S kolesom ne moreva več. Tudi, če ne dežuje in je dovolj toplo, so najine ceste tako blatne, da si ne drzneva na kolo. Nista opremljena za vožnjo po blatu, nimata blatnikov. Prav nič nimam lepega spomina na poti, ko gume mečejo pesek in blato vse naokrog. Nekaj tega pride tudi od ust in potem hrusta pod zobmi.

Sva pač preklopila na zimsko gibanje. Po lepih potkah v okolici preživiva toliko časa, kot nama vreme dopušča.

Vodonos v oktobru


Vedno, ko se z jezera vračava domov, pa naj bo s kolesom ali peš, se prometu izogneva mimo Vodonosa. Tam greva tudi po večkrat na teden. Tako imava dovolj priložnosti, da spremljava, kako se spreminja. Vedno je lepo, a se le poredko ustaviva, da napravim kakšno fotografijo.

Odkar tam ni več odpadkov, je Vodonos ena od bolj fotogeničnih točk na jezeru.

Še malo


Takšno je jezero videti z razgledne točke. Tu sva velikokrat, pa se prizora ne moreva naveličati. Zadnje dni je vreme nekako divje. Močno sonce se izmenjuje z mrzlo senco oblakov. Zrak je tako čist, da vse skupaj izgleda nekako kristalno. Ampak za opazovanje in fotografiranje je zato še bolj lepo.

Vreme nama dopušča, da kar še kolesariva. Zadnja leta naju na kolesu mraz moti. Zato pozno jeseni in pozimi najini kolesi počivata. Za letos pričakujeva, da se bova še lahko vozila.

Za letni cilj si zastaviva razdaljo, ki jo z rednim kolesarjenjem zmoreva nekako do konca septembra. Letos se je vse skupaj malo zavleklo, saj aprila in maja ni bilo moč na kolo. Tudi najini izleti postajajo nekoliko krajši. Letos sva imela le en izlet dvodneven, čez petdeset kilometrov dnevno pa sva šla prav redko. Greva pa zato na kolo večkrat kot prejšnja leta.

Avtocesta na jezeru


Od Ponikve proti Gorenjemu jezeru so naredili pot, po kateri bodo verjetno vozili tovornjaki. Tu se peljeva skoraj vsako leto, letos pa najbrž ne bova mogla.

Prevroče je bilo, da bi šel po njej in si ogledal. Fotografiral sem samo začetek. Ko bodo po njej šlo več vozil, bo pot tleh toliko drobnega peska in praha, da s kolesom ne bo več niti prijetno niti varno.

Vroče na kolesu

Spet kolesariva. Ne moreva pa še uganiti, kako naj se oblečeva. Še vedno imava zimsko jakno in hlače, pa tudi glavo še pokrivava. Tako gre čisto v redu – do prvega klanca. Tam nenadoma postane vroče in potem se začne: kapo gor, kapo dol, jakno odpeti, pa spet zapeti…

Nič zato. Še vedno je bolje, da je vreme sončno in malo pretoplo. Ko naju prehiti kolesar v kartkih hlačah in majici, me kar strese.