Domov


Le kako lahko takšna reč frči po zraku!!!

Sedaj sva doma. Nekaj dni bo minilo, da bom opravil tista dela, ki so nastala v času, ko sva bila v Londonu. Potem pa bo čas za urejanje fotografij: Poreč, Palermo, London.

November v Londonu

Tako približno izgleda, ko se v oblakih naredi okence, skozenj pa za silo pokuka kakšen sončni žarek. Vreme takoj postane nekoliko bolj znosno.

Bolje, da najprej uredim fotografije iz Palerma. Tam je bil november prav lep.

Megleno in mokro

Še vedno urejam fotografije iz Palerma. Daleč sem še do tega, da bi bile urejene. Tako so še vedno živi spomini, kako smo tam čez dan hodili naokrog s kratkimi rokavi in sedeli na ulici daleč v noč.

Dva tedna je, odkar sva se vrnila, od tega sva zadnji teden spet bila v Londonu. Tam je bilo tisto pravo angleško vreme, podnebne spremebe niso stanje naredile nič boljše. Mraz je in megleno. Vlaga se zaleze prav povsod. Tudi če nič ne dežuje, so pločniki in cesta mokri, kot bi deževalo. Čez dan se ne posuši, kvečjemu nastane še kakšna lužica.

Slikal sem na poti do trgovino, zjutraj, ko sem šel po kruh. V Millwall Dock je privezanih nekaj ladij, ki so spremenjene v bivališča. Kako vlažno je šele njim!

Izgubljena prtljaga

Takole izgleda Ryanairov kotiček na letališču Stanstead v Londonu, kjer lahko poizveduješ po izgubljeni prtljagi. Prav nič me ne mika, da bi moja prtljaga ostal tu, čeprav je glede na število potnikov kup vsakovrstne prtljage kar majhen.

Pravzaprav potujeva z vedno manj prtljage. Tazaresnega kovčka nisva imela seboj že leta in leta. Ko sva bila v Londonu prejšnji teden, sem imel jaz seboj nahrbtnik, s katerim grem doma po nakupih v Hofer, Boža pa je imela le večjo ročno torbico, pravzaprav cekar. Čisto vse, kar sva potrebovala sva imela seboj.

Z letali potujeva že mnogo let in kar pogosto. Na srečo kakšnih hujših zapletov s prtljago skoraj nisva imela. Spomnim pa se, da so nam pred dvajsetimi leti izgubili nahrbtnik, po katerega sem moral v Trst naslednji dan po povratku.

Zaostanek pri urejanju fotografij

Fotografija je še iz julijskega potovanja v London. Čez park je speljana opuščena železniška proga na stebrih.

Vsak dan napravim vsaj kakšno fotografijo. Na potovanjih, ob kakšnih posebnih dogodkih ali pri projektih jih lahko nastane v enem dnevu tudi nekaj sto. Jasno je, da bom shranil samo nekatere, tiste ki so mi najbolj všeč. Vseeno pa je potrebno skozi vse fotografije.

Najtežje mi je, ko se odločam, katere naj brišem, katere pa naj ostanejo. Delo je dokončno, ne morem se več premisliti ali spremeniti odločitev. Vse, kar sledi temu, je lažje, vseeno pa je potreben čas in trud. Le redko mi ostane kakšna mapa fotografij, ki ni prišla na vrsto za urejanje dalj kot en mesec.