Na letalu ni kaj veliko početi. Mogoče bi bilo res dobro vzeti seboj kakšno knjigo ali pa tisti dve uri oddremati. Za meditacijo ni ravno primerno okolje.
Na srečo je pri meni telefon Na sedežu, kjer se ni mogoče niti obrniti, sem poskusil najti motiv, ki ga še nisem nikoli fotografiral.
Že dva tedna je, kar sva bila v Londonu. Tam je bila že prava pomlad, mi pa smo tudi glede tega nekoliko zadaj. No, včeraj so javili, da tam sneži. Kljub temu, da je šele začetek marca, pogrešam lepše vreme.
V Londonu so v parku, v bližini kjer sva stanovala, posadili spomladansko cvetje. Niso ga sadili v gredice ampak v šopih po travi. Tako je park poln zvončkov, narcis, krokusov pa še česa, kar sem spregledal. Lepo je bilo.
Tudi v Londonu se zima poslavlja. Tam so temperature pozimi precej višje od naših, pa je vseeno prijetno loviti zimske žarke.
Takole so se soncu nastavili na bregu Themze. Čez vodo je lepo videti stavbe na Greenwichu.
V Londonu sem fotografiral samo s telefonom. Seveda je nekaj posnetkov nastalo tudi zvečer.
Že dolgo mi je znano, da v slabih svetlobnih pogojih telefon čisto odpove. Zgradba fotoaparat na telefonu je takšna, da razen velikosti nima nobene prednosti pred pravimi fotoaparat. Fizika ima svoje zakonitosti, ki se jih ne da zaobiti.
Tokrat pa me je telefon presenetil. Telefon fizikalne omejitve leče in senzorja kompenzira z računalniško obdelavo. Vse fotografije močno obdela, še posebej pa takšne, ki so posnete pri šibki svetlobi. Tu mu digitalni fotoaparati najbrž še dolgo ne bodo kos.
S telefonom sem napravil fotografije, ki jih s svojim fotoaparatom ne bi mogel. Ostane le še pomislek, kakšen del slike je posnet, kakšne del pa je generirala računalniška obdelava. Ampak vseeno! Pri nočni fotografiji se je tako izkazal, da si s svojim znanjem marsičesa sploh ne znam razložiti.
Stolpnice me vsakič posebej očarajo, tokrat sem jih slikal skozi ograjo. Za poživitev je kot nalašč pripeljal vlak DLR.
Slikal sem na mostu South Quay Footbridge. Tu skoraj redno pripravim fotoaparat. Na tem blogu je več fotografij, ki so nastale na mostu. V bližini mosta sem napravil tudi posnetke odsevov. Do sedaj sem mislil, da jih je vedno videti. Pa sem se motil, tokrat odsevov ni bilo.
Ko sva v Londonu ne hodiva daleč. Sprehode opraviva v glavnem na Isle of Dogs ali pa po Greenwich parku. Pravkar sem ugotovil, da so za ozadje na večini mojih fotografij, ki jih naredim med sprehodi, stolpnice na Canary Wharf. Ni kaj, takšno ozadje je zelo slikovito.
Sredi kopnega na Isle of Dogs v Londonu so takšna vodna prostranstva, Pred pol stoletja so bili to doki, kjer so popravljali in opremljali ladje.
Tudi v Londonu je lepše, kadar sije sonce.
Takole grem zjutraj po kruh. Po enem mesecu fotografiranja samo s telefonom, je v Londonu z menoj tudi pravi fotoaparat. Spet se veselim vsakič, ko škljocne zaklop fotoaparata .
Štiriletna vnukinja je čisto nora na fotografiranje. Kadar le more, vzame fotoaparat in začne samostojno fotografirati. Po vsakem posnetku si fotografijo ogleda na zaslončku in potem nadaljuje. Prav zabavno je gledati ta njen ritual.
Sprva sem mislil, da bom vse njene fotografije preprosto zbrisal, pa sem hitro ugotovil, da bi bilo škoda. Ima zanimivo zorni kot, saj fotografira največ z višine pasu štiriletnega otroka. Čisto neobremenjena je s klišeji.
Osebe na njenih fotografija so tudi drugačne, kot sem jih vajen. Vsi gledajo v fotoaparat in so polni pričakovanja, kaj bo naredila. Tako sproščenih ljudi jaz pred objektiv ne morem dobiti.
Iz njenih fotografij je tudi vidno, kaj jo zanima, kaj se ji zdi vredno fotografirati. Na naslednji njeni fotografiji je kotiček z njenimi najljubšimi stvarmi.
V Londonu je vse drugače. Tudi oprema kolesarjev je drugačna od te, ki jo imamo kolesarji tu, doma.
V Londonu se z avtomobili ne vozijotoliko kot pri nas. Večino prometa je z javnimi prevoznimi sredstvi, v glavnem z železnico. Veliko je kolesarjev. Na srečo tam ni takšne zime kot pri nas. Sneg je zelo poredko, niti vsako leto ne. Tako lahko kolesarijo celo leto.
Takšno urbano kolesarjenje me prav nič ne mika.
V Londonu sem bil že velikokrat. Njihov promet po levi se mi ne zdi nič posebnega. Pri prečkanju ceste vedno pogledam na pravo stran.
Vsakič ša me stisne, ko kolesar zavija na desno in gre po križišču tam, kjer pričakujem, da ga bo vsak čas nekdo podrl.
Fotografiral sem, da sem pripravil primere, ki jih potrebujem na tečaju Fotopraktikum.
Te fotografije so še iz Londona. Precej tednov je že minilo, letni čas se je zamenjal, jaz pa še vedno urejam fotografije, ki sem jih napravil tam.
Na odseve sem nekoliko bolj občutljiv. Hitro jih vidim, tako kot silhuete, osamljene postave… Pač, pri fototečaju imamo domače naloge, pa se teme ponavljajo.
Tokrat sem si za nalogo zadal fotografiranje teh ogromnih stolpnic na Canary Wharf. Čisto drugače sem se jih moral lotiti, kot ko kolesariva po gozdovih okrog doma.
Lahko bi bil tudi avtoportret v oknu.
Kadar sva v Londonu, kaj jemo – v glavnem azijsko hrano. Tam je prilika, da izbirava tudi jedi, ki nama teknejo, pa jih doma ne moreva pripraviti.
Ta suši je z avokadom in tuno. Naokrog so nekakšne ikre. Super!
Zdavnaj sva že doma iz Londona. Ampak, slik za urejanje je še veliko. Med njimi je tudi tale, ki sem jo napravil v Greenwich Park. Tam raste kot pravo drevo.
Na sliki so barviti, jesensko obarvani plodovi navadnje jagodičnice (Arbutus unedo). Menda je eno rastišče celo v Sloveniji, drugače pa raste bolj na jugu. Saj je uporabna tudi kot okrasna rastlina, le pozimi jo je pri nas potrebno umikati.
Videl sem jo žel v naravi, pa je bilo to že davno in sem pozabil kje. Tudi takrat so me zapeljali barviti plodovi, spomnim pa se, da je trpka in komaj užitna. V spominu imam tudi njeno ime, ki pa je tako nenavadno, da sem si ga najbrž napak zapomnil. Menda pa je odlična za marmelade, likerje…
V Londonu je veliko kolesarjev. Ne vem vzroka, lahko je priljubljeno, lahko pa je potreba.
Všeč mi je bila čelada, ki jo je gospa, očitno se je po opravkih pripeljala s kolesom, nataknila kar na torbico.
Verjetno sem že pisal, kako opažam, da ljudje vedno bolj komunicirajo s telefoni in računalniki. Zato se vedno manj pogovarjamo in poslušamo.
V Londonu je to še slabše. Nič posebnega ni, če v družbi prijateljev, ki sedijo skupaj v kavarni, vsak gleda na svoj telefon. Ko sva kje videla koga, ki je jedel sam, ni gledal v krožnik ampak na telefon poleg krožnika. H kavi najbolj paše telefon. Ko smo na letališču nekaj minut stali v vrsti, so prav vsi do enega gledali na telefon.
Ta moški na fotografiji za računalnikom je prodajalec oblačil na tržnici. Tako je zatopljen v računalnik, da bi bilo nespodobno, če bi ga zmotil.
To ni tipičen posnetek iz Greenwich Parka v Londonu. Je pa lepo videti, da vreme, ki sva ga tam imela ni bilo čisto idealno. Izpred observatorija je tak razgled na Canary Wharf. Veliko stolpnic je stanovanjskih. Ne znam si niti predstavljati, kako se tam živi.
Kar nekaj časa je že, kar sva se vrnila iz Londona. Doma se veliko dogaja in vse je bolj nujno od urejanja fotografij. Bodo že prišle na vrsto!
Kaj je to “staro drevo” pomeni v različnih koncih svet različno. V Londonskih parkih pomeni nekaj sto let. Videli smo tudi ostanke hrasta iz 12. stoletja, ki je rastel do 1870. Pustili so ga, da je stal, dokler ga junija 1992 ni podrl vihar.
Tudi za ta kostanj na fotografiji celo po angleških merilih precej star. Boža se je postavila poleg, da je vsaj približno jasno, kako debel je. Lubje na deblu je samo še na eni strani in živih je samo še nekaj vej. Le te so bujne in polne plodov. Mimoidoči so z veseljem s palicami brskali po tleh med odpadlimi ježicami in nabirali kostanje.
Na spodnji fotografiji je kostanj fotografiran bolj od daleč. Bujna rast živih vej kaže, da bo še dolgo pokoncu.
Fotodnevnik - ena na dan 