Roza očala

Ko sva se zadnjič vrnila iz Londona sva doma v torbici našla očala, ki sva jih vnukinji pomotoma odnesla. Fotografirala sva jih, da ji sporočiva, da so pri nama.

. . .

Po prvi fotografiji sva se domislila, da bi lahko v odsevu bila kar midva. Očala so ravno prav zakrivljena, da je v vsakem stekelcu drugačen odsev. Ni se nama bilo potrebno veliko premakniti, da sva naredila prav posebno fotografijo.

Večerni sprehod

Vreme je res takšno, da skopni še tisto malo volje, da bi se odpravil od doma. Pomaga, če seboj vzamem fotoaparat. Takrat so poti krajše, čas hitreje teče, mraza ni in tudi vlaga ni moteča.

. . .

Za fotografiranje uporabljamo leče z veliko odprtino, občutljivost fotoaparatov je vse večja, pa še stabilizacija nam pomaga. Tako brez večjih težav fotografiramo tudi ponoči, kar je bilo še 20 let nazaj samo v pravljici. Večkrat se vprašam, zakaj tega ne počnem bolj pogosto.

 

Vse mirno

V tem času, ko moramo biti doma, so mi pričakovano odpovedali zdravniški pregled, ki sem ga čakal skoraj pol leta. Že čez dva tedna, so me obvestili, da naj kar pridem.

In sva se odpeljala v Izolo. Zanimalo naju je, kako je na Obali v tem času, ko bi oblast najraje videla, da smo samo in kar naprej doma. V Izoli je bilo sicer vzdušje precej bolj sproščeno kot v Cerknici, vseeno pa je bilo zelo, zelo mirno. Še morje je bilo kot olje, poglejte odseve na vodi.