Odsevi

Ne vem kaj mi je bilo, fotoaparat na telefonu sem zvečer v trdi temi nameril skozi okno in prišlo je do dvojnih, trojnih odsevov. Sploh ne morem razložiti, kako je slika zmešana, saj še meni ni čisto jasno, kako se je moglo to zgoditi. Če ne bi sam napravil fotografije, bi nikoli ne verjel, da je to pri nas doma.

Desna stena je odsev v steklu, skozi katerega sem slikal. Levi stebri so pravi in niso odsev, naravnost je miza na terasi. Miza na levi z računalnikom pa sploh ne razumem, kako se lahko vidi. Izgleda, kot bi bila zunaj na terasi.

Odsevi in stolpnice

Pogled in odsevi

Te fotografije so še iz Londona. Precej tednov je že minilo, letni čas se je zamenjal, jaz pa še vedno urejam fotografije, ki sem jih napravil tam.

Na odseve sem nekoliko bolj občutljiv. Hitro jih vidim, tako kot silhuete, osamljene postave… Pač, pri fototečaju imamo domače naloge, pa se teme ponavljajo.

Tokrat sem si za nalogo zadal fotografiranje teh ogromnih stolpnic na Canary Wharf. Čisto drugače sem se jih moral lotiti, kot ko kolesariva po gozdovih okrog doma.

Avtoportret z vnučkoma

Niti na misel mi še ni prišlo, da bi za vnučka kdaj rekel, da sta preveč mirna.

. . .

Razen pri največjem fotoaparatu, ki ima iskalo, sem prisiljen, lahko kadriram samo s pomočjo zaslončka. Vse več fotografiram z višine bokov tako, da gledam navpično navzdol na zaslonček aparata. Seveda imam možnost, da zaslonček postavim pravokotno na fotaparat. Ugotovil sem, da ima to kar nekaj prednosti:

  • fotoaparat je v iztegnjenih rokah zelo stabilen,
  • fotoaparat je približno v isti višini, kot če bi počepnil,
  • lažje prepečim odseve na zaslončku,
  • fotoaparat lažje poravnam, da je vodoraven,
  • za mimoidoče in tiste, ki jih fotografiram, sem manj opazen,
  • z očali lepše vidim na bolj oddaljen zaslonček, poleg tega je roke lažje iztegniti navzdol kot naprej v višini oči.

Napoleonov most

Pri nas je več mostov, ki se jih je prijel vzdevek Napoleonov. Ta je v Markovcu, tja pa sem šel, da bi fotografiral letnico, ki naj bi bila vklesana v skalo ob mostu.

Ni mi uspelo, sosedje so povedali, da je pokrita z zemljo in da bi jo bilo treba odkopati.

. . .

Bregovi potokov so menda kar vsi zaraščeni. Tudi tukaj sem le s težavo prikoračil do vode. In tu sem obstal, nisem mogel ne bolj levo in ne bolj desno. Ni preostalo drugega, napravil sem tri v pokončne fotografije in jih sestavil v eno.

Roza očala

Ko sva se zadnjič vrnila iz Londona sva doma v torbici našla očala, ki sva jih vnukinji pomotoma odnesla. Fotografirala sva jih, da ji sporočiva, da so pri nama.

. . .

Po prvi fotografiji sva se domislila, da bi lahko v odsevu bila kar midva. Očala so ravno prav zakrivljena, da je v vsakem stekelcu drugačen odsev. Ni se nama bilo potrebno veliko premakniti, da sva naredila prav posebno fotografijo.

Večerni sprehod

Vreme je res takšno, da skopni še tisto malo volje, da bi se odpravil od doma. Pomaga, če seboj vzamem fotoaparat. Takrat so poti krajše, čas hitreje teče, mraza ni in tudi vlaga ni moteča.

. . .

Za fotografiranje uporabljamo leče z veliko odprtino, občutljivost fotoaparatov je vse večja, pa še stabilizacija nam pomaga. Tako brez večjih težav fotografiramo tudi ponoči, kar je bilo še 20 let nazaj samo v pravljici. Večkrat se vprašam, zakaj tega ne počnem bolj pogosto.

 

Vse mirno

V tem času, ko moramo biti doma, so mi pričakovano odpovedali zdravniški pregled, ki sem ga čakal skoraj pol leta. Že čez dva tedna, so me obvestili, da naj kar pridem.

In sva se odpeljala v Izolo. Zanimalo naju je, kako je na Obali v tem času, ko bi oblast najraje videla, da smo samo in kar naprej doma. V Izoli je bilo sicer vzdušje precej bolj sproščeno kot v Cerknici, vseeno pa je bilo zelo, zelo mirno. Še morje je bilo kot olje, poglejte odseve na vodi.