Nič

Všeč mi je, ko najdem prizor, na katerem ni skoraj nič. Ni jih veliko ali pa jih ne znam poiskati.

Tokrat mi je bilo zanimivo, kako neenakomerno se je v toplem vremenu sneg topil. Razlagam si tako, da je kmalu po sneženju deževalo, kar je naredilo drobne kotanjice. S topljenjem so se samo še poglabljale.

Trnje

Poti se zaraščajo. Včasih je bilo pobočje čisto golo. Tudi ko sem se v svojih že srednjih letih preselil nazaj v Cerknico, je bila Slivnica še gola. Sedaj je poraščenost na južnem pobočj tako gosta, da je včasih bolje narediti ovinek, kot se prebijati skozi.

Ne vem, zakaj najprej in najbolj na gosto zraste prav trnje.

Pozabljene poti

Te poti na pobočju Slivnice niso nič manj pozabljene, kot kje pod Snežnikom, na Javornikih… Vsi pohodniki gredo na Slivnico po eni in isti poti, saj le to šteje. Tu pa ni nikoli nikogar.

Malo naprej po sredini te poti že rastejo drobna dreveca in v nekja letih bo to verjetno že kar neprehodno.

. . .

Tu so mi bile zanimive črte, ki so jih pravokotno na pot narisale sence.

Ribon

Ne, to je Matic. Pravzaprav sem slikal ribona.

V potujoči ribarnici me Matic večkrat podraži s kakšno veliko ribo. Vedno mi pokaže tolikšno, ki je vsaj dvakrat prevelika za naju.

Sline se mi pa le cedijo.

Preštel sem, na tej strani sem objavil že 67 prispevkov o ribah, ki sem jih kupil od Matica. Še zdaleč nisem fotografiral vsega, kar prodaja.

S krplji v gozdu

Po več letih sva s krplji spet krenila v gozd. Kaki dve uri sva hodila v cel sneg. Kljub krpljam se nama je udiralo. Na srečo se je sneg že sesedel, saj je od zadnjega sneženja že več kot teden. Niti pomisliti nočem, kako bi bilo v čisto svežem snegu.

Jasno, poiskala sva poti, ki jih v tem snegu razen živali ni še nihče prehodil. V gozdu je bilo lepo, le pod kakšno od snega upognjeno vejo se je bilo potrebno splaziti.

Pričakoval sem, da bo v teden dni starem snegu več sledov živali. Videla sva le odtise parkljev jelenov in košut. Najbrž so to tisti, ki hodijo k nama na vrt.

Pasji kakci

Skupina Stareslike je sodelovala pri postavitvi zgodovinskih tabel v Cerknici. Skrbno smo izbrali fotografije in poskrbeli, da so vrhunsko obdelane. Še bolj skrbno smo pazili na spremno besedilo. Oblikovalec je table s premiselkom oblikoval kot to pritiči tabli s kulturno vsebino. Tako premišljenih tabel nisem še videl. 

Tako kot za druge mestne table, je bilo mesto postavitve skrbno izbrano po dolgotrajnih tehtanjih, naknadno pa dodana še drevesa s klopco, da si sprehajalec pri tabli lahko odpočije. 

No, sedaj samo ducat korakov stran stoji koš in tabla za pasje kakce. Po velikosti in vsiljivosti popolnoma zasenči eleganco in kuturno vsebino informacijske table. Še za WC so ponavadi v uporabi majhne tablice, nikoli pa ne velike table.

Pasji kakci bi me motili manj kot takšno kričeče reklamiranje kante s pasjimi vrečkami.

Odsevi

Ne vem kaj mi je bilo, fotoaparat na telefonu sem zvečer v trdi temi nameril skozi okno in prišlo je do dvojnih, trojnih odsevov. Sploh ne morem razložiti, kako je slika zmešana, saj še meni ni čisto jasno, kako se je moglo to zgoditi. Če ne bi sam napravil fotografije, bi nikoli ne verjel, da je to pri nas doma.

Desna stena je odsev v steklu, skozi katerega sem slikal. Levi stebri so pravi in niso odsev, naravnost je miza na terasi. Miza na levi z računalnikom pa sploh ne razumem, kako se lahko vidi. Izgleda, kot bi bila zunaj na terasi.

Nočni sprehodi

Dnevi so še vedno kratki, čeprav se že pozna, da se noč krajša. Tako greva velikokrat na sprehod, ko je že čisto temno.

Še posebej sedaj, ko povsod leži sneg in so pločniki zaledeneli, je najbolj enostavno, da se sprehodiva po pešpoti proti Dolenjemu jezeru. Vedno je dobro očiščena snega in posuta s soljo. Tako se ne bojiva, da bi spodrsnila, pa tudi če je že nekaj korakov od kraja posnetka prava tema.

Klešče

Morska bogomoljka ni ravno vsak dan na mizi. Zato sem na njej opazil veliko podrobnosti, ki so me čudile.

Takšen izrastek ima tam, kjer bi pričakoval klešče. Takšno obliko ima, da jo je z besedami nemogoče opisati. Morda pa so res klešče.

Sneg se topi

Včeraj je bilo snega do kolen, do danes pa se je sesedel in deloma tudi stopil. Vse to, seveda s pomočjo strojev za pluženje, je ob pločniku povzročilo takšne okrasne skulpture z vodoravnimi žlebovi. Če bi bile čisto bele, bi bile še lepše.

Kidamo, kidamo

Včeraj je ves dan snežilo, zato je dan minil v znamenju kidanja snega. Kupi okrog hiše so kar visoki.

Vsakič, ko so plužili ulico, so nama na dvorišče porinili velik kup zbitega snega. Pa nič zato. Rada sva zunaj, še posebno, ko tako lelpo sneži.

Totan

No, kako naj napravim portret takega bitja? Saj ne vem niti, kje se glava začne in kje konča. So lovke del glave? Nič, slikal sem oko, to je zagotovo na glavi. Portret naravnost od spredaj pa mi tako ta teden ni uspel.

Nisem vedel, da obstaja žival s takšnim imenom. Totan je neke vrste ligenj. Pravzaprav menda sploh ne spada med lignje, čeprav je le teh ogromno vrst.

Totan se od lignja razlikuje, vsaj koliko sem sam ugotovil, v razmerjju med glavo z lovkami in trupom. Totan ima daljšo glavo, ligenj pa trup. Matic iz potujoče ribarnice pravi, da je tudi pigment drugačen. Tudi ko je kuhan, je bolj čvrst od lignja. Meni je tako, kot vse stvari, ki jih pripelje Matic, strašansko všeč.

Nočni sprehod s telefonom

Kamere na telefonu mi čez dani ni uspelo preizkusiti. Šele pozno zvečer, ko sva šla v dežju in plundri na sprehod, sem napravil prve posnetke.

Opazil sem, da mimovozeči avtomobii v trdi temi cerkvico nekoliko osvetlijo. Na srečo je bilo prometa dovolj, da mi ni bilo treba prav dolgo čakati. Telefon se je odlično odrezal.