Enajst let tečaja Fotopraktikum

Zaključili smo 11. leto osnovnega tečaja fotografije, pri čemer so nekateri tečajniki in edini predavatelj ves čas isti.

Na zaključnem srečanju skupine mi ni uspela prav nobena fotografija, ki bi bila primerna za objavo tukaj. Se pač zgodi. Zato sem za objavo izbral fotografijo, ki sem jo napravil kot pripravo za eno od predavanj.

Na tečaju smo ponavljali vajo, da postanemo pozorni na svetlobo, ki nam brez težav pomaga narediti fotografijo s temnim ozadjem brez dodatnega fleša ali luči.

Poskusil sem doma v dnevni sobi, ko sem opazil sončni žarek, ki se je tik pred zahodom pokazal pod črnimi oblaki. Vazico sem podložil kar s skodelico, da sem jo odmaknil od mize, saj mize nisem hotel, da bi bila vidna na sliki.

Na spodnji fotografiji je razvidno, kako enostavna je bila postavitev za to vajo.

Na planini

V soboto sva odkolesarila na planino Matajur pod Suhim vrhom. Tam sva se zapletla v pogovor z Jožetom ki že ne vem koliko poletij tam skrbi za sir. Razložil nama je ves postopek, kako se mleko segreva, sesiri, spravi sir v kalupe, se ga namaka v slanici, odcedi in posuši.

V postopku je vse polno podrobnosti, ki jih obvladuje s svojimi izkušnjami. Celo ni vseeno, s kakšnim svičnikom na hlebec napiše datum. Povedal je, da je poskusil že vse mogoče, tudi moderne stvari. Ugotovil je, da je še vedno najboljši tintni svinčnik iz Tvornice olovaka, Zagreb (TOZ). Pokazal mi je tudi takšne iz Nemčije in Avstrije, pa niso niti približno tako dobri.

Še slike Kolesarjenja po Menišiji

20 let Kolesarjenja po Menišiji

Gvido, Janez in Janko

Fotografija je nastala 21. 6. 2003 v Koželjškem grabnu. Na njej je ¾ udeležencev prvega Kolesarjenja po Menišiji. Turistično društvo Menišija ga organizira vsako leto, tudi letos.

Našel sem 10 fotografij, ki so nastale ob tem dogodku. Trajalo je, da sem jih našel v svojem arhivu, saj niti približno nisem pričakoval, da je od nastanka minilo že toliko časa. S fotografij sem razbral, da so bili takrat moji lasje še črni.

Z vremenom je vsa ta leta v glavnem kar sreča. V začetku junija izgleda, da je vreme še kar stabilno. No, na včerajšnji prireditvi smo se štirje počasnejši kolesarji na progi nekoliko dalj zadržali, pa nas je zato malo namočilo.

Visoko v hribih

Še vedno kadar sem videl, da delajo sir, je bilo nekje visoko v hribih. Nikoli niti pomislil nisem, da lahko tja prikolesaril. Tokrat mi je s pomočjo elektrike uspelo in to zlahka.

Maja me je prepričala, Samo pa je razložil vse v zvezi s kolesom. Po zaslugi obeh sva doživela čudovito izkušnjo, ki se je bova še dolgo spomnila.

Električna kolesa

Prvič sva se poskusila z električnim kolesom. Prevozila sva pot, ki je z najinima kolesoma ne bi zmogla. V osmih kilometrih sva nabrala več kot 700 višinskih metrov, pa se še preznojila nisva. Zaradi grobega kamnitega vozišča je bil povratek po isti poti težji in napornejši.

Kar še naprej se pogovarjava o kolesarjenju z elektriko. Hvaležna sva, da sva dobila možnost preizkusiti nekaj novega in to z odličnima kolesoma. Če bi bila doma v okolici Kobarida, bi si jih zagotovo omislila.

Mrzli vrh pri Matajurju

Nepričakovano sva si lahko izposodila dve “tazaresni” električni gorski kolesi. Odpeljala sva se na Idrsko planino za Mrzlim vrhom. Kolesi sva v nekaj urah lahko dodobra preizkusila.

Na Mašunu

Zadnja leta kolesariva od doma na Mašun in tam prespiva. Naslednje jutro imava za kolesarjenje dobro izhodišče.

Po prihodu na Mašun se v tamkajšnji restavraciji navečerjava, potem pa greva še daljši sprehod. Svetloba na fotografijah, ki jih napravim na Mašunu, je vedno večerna ali vsaj poznopopoldanska.

Kupi hlodov

Pogosto kolesariva po gozdovih, pa so takšni prizori vseeno redki. Ne spomnim se, da bi kdaj videl v naravi takšne kupe hlodov. Ne predstavljam si niti, s kakšnimi stroji jih lahko naložijo tako na visoko. Bolje tudi, da ne pomislim, kako bi bilo, če bi se ena od teh skladovnic sprožila.

Kako gromozansko je vse skupaj si je lažje predstavljati, če na fotografiji poiščeš Božo.

Čez mejo

Dva dni sva kolesarila po naših pravih gozdovih. Med drugim sva iskala tudi obeležje, ki je na hrvaški strani. Do sedaj si ga nisva upala poiskati, saj so naju z večih strani opozorili, da to ne bi bilo najbolj pametno. Ne vem, ali so me samo strašili, ali pa so imeli s tem izkušnje. Nikakor me ni mikalo, da bi me na zaslišanje vozili v Reko ali Zagreb in nazadnje še oglobili.

Prestop hrvaške meje kakšen mesec ni več tako zahteven. To sva tokrat izkoristila. Pot, ki je vodila čez mejo je bila zlahka prevozna z najinima gorskima kolesoma, kaj več pa ne. Saj ni čudno, na zemljevidih je označeno, da ne vodi nikamor. Vseeno je poleg kolovoza stala zapornica, ki je bila tokrat dvignjena. No, to je tista strašna meja, ki mi nekaj let ni dala miru.

Aja, iskanega obeležja po dveh urah spotikanja po gozdnih stezicah in strminah nisva našla.

Popečena polenta

Zelo rada imava polento, ki jo popečeva na žaru, plošči. Prejšnji dan smo imeli praznovanje, na že skuhano polento smo se spomnili šele, ko je bila hrana že na mizi. Tako nama je ostala za današnji, pa najbrž še za kakšen zajtrk.

Za zajtrk žara še nisem zakuril, mogoče se celo ne spodobi. Polento sem popekel kar v ponvi, na štedilniku, na olivnem olju. Pri pravi temperaturi se naredi hrusltjava skorica, ki je vsaj zame nekaj najboljšega. Znotraj polenta ostane kremasta. Za zajtrk sva jo pojedla skupaj z na žaru popečeno zelenjavo. Mmmmm…

Poletje se pozna tudi po tem, da imava zajtrke lahko zunaj na terasi.

Murfatlar

Še ena zanimiva steklenica je za vedno prišla iz kleti. Takšne priložnosti so nekaj posebnega in redno sledi presenečenje. Največkrat, pa tudi tokrat je bilo pozitivno.

Takšne steklenice še nisem odprl in je zelo verjetno ne bom nikoli več. Spomin na izgled steklenice in nalepke bo ostal s pomočjo fotografije.

. . .

Pri nas niso vinorodni kraji, zato so na fotografiji listi v ozadju od okrasne, divje trte, ki ne rodi.

Zanimivi kraji

V glavnem kolesariva po dobro poznanih poteh. Boža že vnaprej ve, kje bom začel vzdihovati, kako da je lepo. Pravi, da je to vedno na enih in istih mestih.

Botarga

Ste že slišali besedo “botarga”? Priznam, jaz do pred kratkim še nikoli!

Na potovanjih če se le da obiščem živilsko tržnico. Tako že od študentskih letna stojnicah v obmorskih mestih videvam nekakšne svitke, ki so po obliki in velikosti še najbolj podobni žemljam. Nikjer niso poceni. V Grčiji in Turčiji so bili celo obliti z voskom.

V Alicente, v Španiji, je bil splet okoliščin takšen, da sem enega končno kupil. Doma sem potem pobrskal po internetu in našel veliko podatkov. To so soljene in posušene ikre tune ali ciplja.

Takoj po vrnitvi domov sem jih poskusill. Kos botarge sem narezal na drobne lističe in jih prelil z olivnim oljem. Poskusil sem jih s kruhom, da je bil okus kar najbolj neposreden. Meni so bile zelo všeč.

Naslednjič bodo na jedilniku naribane preko testenin.

Ponoči s telefonom

Fotoaparat na telefonu me je še najbolj pozitivno presenetil pri slikanju ponoči. S programi za obdelavo fotografij kar dobro rokujem, pri takšnih fotografijah pa fotografij ne znam tako dobro obdelati kot to naredi avtomatika na telefonu.

Še ena luknja

Nekoliko nad našo hišo je poleg že znane še ena luknja. Precej široka je. Vanjo bi lahko zlahka zlezel, pa me je strah.

Pač, živimo na krasu, ki je ves preluknjan.

Mačje uho

Še eno lepo orhidjejo, ki mi zlepa ne pride pred fotoaparat, sem ujel na nedeljskem kolesarjenju. Mačja ušesa, z izjemo muholikega, pri nas res niso pogosta. Meni so kar vsa podobna in raje ne poskušam ugibati katero bi lahko bilo to.

Tudi to je naša divja orhideja – velecvetni serap

Pred desetletjem in pol so me naše divje orhideje čisto zmešale. Omrežile so me tako, da sem jih aktivno iskal po naših travnikih in jih fotografiral. Seboj sem nosil celo fleše, da bi bile fotografije boljše. Z leti je moje navdušenje nekoliko popustilo, še vedno pa so moje oči občutljive na orhideje. Večkrat se razveselim kakšnega lepega primerka ali nenavadne lokacije.

Za pomoč sem uporabljal knjigo Vlado Ravnik: Orhideje Slovenije. Neštetokrat sem jo prelistal in si ogledoval lepe slike. Med njimi je bila tudi fotografija te orhideje in neverjetno je, da sem si jo toliko let zapomnil. Mogoče je to zato, ker je njen izgled tako drugačen od ostalih orhidej. Do sedaj sem mislil, da je preveč eksotična, da bi kdaj prišla pred moje oči in fotoaparat. Tudi knjiga je obtičala na zgornji polici omare in že leta je nisem vzel v roke.

Včeraj pa smo bili na kolesarjenju. Zagledal sem jo kar s kolesa, med vožnjo. Nisem mogel verjeti svojim očem, ko sem jo zagledal v travi. V živo je nisem še nikoli videl. Po toliko letih sem jo takoj prepoznal. Lahko si predstavljate, kako sem se je razveselil.

Uh, koliko jih je bilo na tistem travniku!. Tam bi lahko ostal ure ure in jih fotografiral, pa smo po nekaj minutah odpeljali naprej.

Kotliči

Kotliči v Rakovem Škocjanu so tik pod cesto. Pa se vseeno tam le redko ustaviva.

Trenutno je veliko vode. Kotliči jo bruhajo skoraj meter visoko.

Žal

Blizu mesta, kjer sva pred dvema dnevoma videla piščančka, sva sredi poti našla razbito jajce. Bilo je še zgodaj, pa verjetno ga zato še ni povozil kakšen avto. Videti je, da je v jajcu že nastajalo živo bitje.

Nisem si mogel kaj, da ne bi poskušal ugotoviti, kako je do tega prišlo. Še najbolj verjetna razlaga se mi zdi, da je jajce iz gnezda ukradel kakšen kosmat tat in z njim v gobcu tekel čez cesto od vode v gozd. Sredi ceste ga je moralo nekaj presenetiti, da je jajce izpustil.