Ješprenj drugače

Ko sem pregledoval ta Fotdnevnik, sem ugotovil, da sem fotografije ješprenja že večkrat objavil. Tako rada ga imava, da sva ga prav vsakič vesela, včasih ga celo fotografiram.

Tokrat ga je Boža skuhala z zelenjavo, ki najbrž ne sodi v tradicionalen ješprenj. Pač, to je bilo pri roki. Tudi ta ješprenj je bil odličen in komaj čakam (najbrž bom dolgo čakal), da pride spet na vrsto.

Sedaj je pa res

Kadar ni snega, še posebno pa poleti, ta znak nekako čudno izgleda. Naj bi pomenil, da poti na Slivnico pozimi ne plužijo. Ampak promet je s takšnim znakom od sredine novembra do 1. aprila prepovedan za vsa vozila, tudi če je kopno. To po moje velja tudi za kolesa. Hm.

Sedaj so prepoved podvojili še z enim znakom in rampo, kot da s tem desnim niso resno mislili. Na zvoženem cestišču je videti, da kljub temu vozniki prepovedi ne jemljejo preveč resno.

Led v ovinku

Na prisojnih legah snega ni več, sonce ga je vzelo. Lepa zima je. Podnevi je toplo, ponoči pa stisne. Tako je v senčnih legah še vse belo. Pred garažo je še vedno kup snega in nič ne kaže, da bo izginil.

Prav tako je v tistih grapah, kamor nizko zimsko sonce ne seže. Ne samo, da je še zasneženo. Pot je tako ledena, da stopam prav previdno. Ne bi rad spodrsnil. Včasih mi je bilo vseeno, sedaj me pa boli že če pomislim, kako se lahko prekucnem.

Še je led

Letos z ledom nimava sreče. Od nedelje naprej sva menda peš v Rešetu prav vsak dan. Odkar je med Cerknico in Dolenjim Jezerom kolesarska steza s pešpotjo, ni več daleč.

V nedeljo so menda prvič zares drsali. Led je izgledal odličen, midva pa sva tja prišla brez drsalk. Prav, sva si rekla, bova prišla z drsalkami pa jutri.

Ampak, naslednji dan je bila odjuga. Vseeno sva šla peš v Rešeto, seveda brez drsalk, kdo pa bi drsal po takšnem ledu. V Rešetu so prav tako drsali, kot prejšnji dan in spet nama je bilo hudo. Jasno, naredila sva zaobljubo, da naslednji dan res prideva.

In tako se je nadaljevalo prav vsak dan tega tedna, saj je bilo vsak dan bolj toplo, enkrat je celo deževalo. Včeraj so še vedno drsali, midva pa  sva ponovno  prišla v Rešeto brez drsalk.

Voziček

Na strani Stareslike objavljamo tudi predmete, ki so iz “starih časov”. Sodelavka je napisala prispevek o svojih punčkah, pa jih je bilo potrebno fotografirati.

Kako pokazati, kako majhna je bila punčka, ki je naredila toliko veselja? Včasih sem za merilo na fotografijo postavil škatlico vžigalic. Včasih so bile vse enako velike, še v kitajski trgovini so imeli enake. Tudi v Vietnamu so bile takšne kot pri nas.  Danes so na voljo v vseh velikostih. Tako niso več primerne za takšne namene.

Iščem nov predmet, ki bi bil dovolj univerzalen, da bi bil lahko na fotografije za merilo za velikost.

Po asfaltu

Zadnje dni je vsaj podnevi toplo, da od povsod teče. Kot posledica tega so vse najine običanje poti blatne.

Na srečo je bila jeseni narejena nova kolesarska steza in poleg nje še pešpot iz Cerknice do Dolenjega Jezera. Tu greva lahko ne glede na to, kako mokro je. Celo z dežnikom sva že šla.

V Rešetu je odlična kava in tako ni težav kje je cilj. Odkar sva se vrnila iz Nevegala, greva menda tja kar vsak dan.