Pod vrhom Slivnice

 

Včeraj je bila nedelja. Pravijo, da naj bova doma, midva sva šla pa vseeno za hišo v gozd in tam ostala do kosila. Našla sva pot, ki preči južno pobočje Slivnice na kakih 900m in se  pod vrhom obrne navzdol proti Martinjaku.

Videti je, da ni prav veliko uporabljana. Stezo je bilo komaj videti, po poti pa že odganja grmovje. Pobočje Slivnice, kjer je speljana pot, je bilo dolgo golo. Sedaj je poraščeno z gostim grmovjem in bukovjem.

Po neznanih poteh Slivnice

Doma sva ob vznožju Slivnice, veliko hodiva, pa sva danes spet prišla na shojeno pot, ki jo ne poznava. Pa ne samo to. Ko sva se vračala sva ugotovila, da tako visoko že dolgo nisva bila in da se je vse spremenilo.

. . .

Že zdavnaj sem rekel, da ne bom šel nikamor brez fotoaparata. Tokrat sem imel seboj le telefon. In prav takrat je vse naokoli polno zanimivih motivov za fotografiranje.

Teloh – zadnjič

To so najbrž res zadnji posnetki teloha letošnjo zimo. Videti je, da je dozorel. Temperature se bodo dvignile in kmalu se bo umaknil spomladanski rasti drugih rastlinic.

V teh časih so najini dnevi potekajo v že utečenem ritmu. Začneva s pravim zajtrkom. Dopoldne opraviva prvi sprehod.  Kosilo je ponavadi določeno že dan prej, s pripravo ni nobenih težav. Po popoldanski kavi je na vrsti drugi sprehod.

Na ta način je najin ritem miren in prav takšno tudi najino počutje. Mir nama zmotijo kvečjemu kakšne nelogičnosti, ki sva jih deležna zvečer pred televizorjem.

 

Razkošna

Dober teden dni nazaj sva imela iz dnevne sobe takšen pogled. Češnja je cvetela, da je bilo veselje. Mraz zadnjih dni jo je čisto osmodil.

Izgleda, da čebele o tem niso obveščene, saj jo kljub temu veselo obletavajo.

Nad hišo

Saj ne vem točno, ali sva v samoizolaciji ali v karanteni. V glavnem, nimava stikov in sva ves dan čisto sama drug z drugim.

Ugotovila sva, da nama je obema všeč, da opraviva en sprehod dopoldne in drugega popoldne. Včasih nama dodatno uspe še kakšna vaja joge. Če drugega ne, na ta način se rešiva računalnikov in se res posvetiva samo hoji in pogovoru.

Srečo imava, da je gozd samo nekaj deset metrov od najinega vhoda. Najraje sva v gozdu nad najinim domom.

Mah ob cesti

Sva že v ritmu: en daljši sprehod dopoldne in en daljši sprehod popoldne. Največkrat greva po samotnih gozdnih poteh, ki nastale po zadnjem vetrolomu, sem in tja pa tudi po kakšni makadamski poti.

V zadnjem času sva opazila, da pogosto videvava mah, ki je neverjetno živo zelen. Ne veva ali se nama takšen zdi, ker je pomlad in pričakujeva, da bo vsak hip vse ozelenelo, ali pa je v resnici tako močno zelen.

Rabutovje

Vsak dan sva zunaj najprej dopoldne, potem pa še popoldne. V gozdu nad hišo se nadihava zraka.

In seveda med potjo ugledava vse polno nenavadnih stvari, ki so tako pred nosom, da jih ne vidiva. Takšen je vršiček, poganjek grma, ki mu tu rečemo rabutovje. Vprašal sem Google, pa za rabutovje ne ve. Mogoče je to brogovita.

Saharski prah

Z istega mesta sem napravil fotografijo kot pred par dnevi. Pa je zelo drugačna.

Vreme se spreminja. Predvčerajšnjim je bil še sneg, včeraj ga ni bilo več. Zato so prizori čisto drugačni. Včeraj je svoje prispeval še saharski pesek, ki ga je prineslo nad naše kraje.