Na letalu ni kaj veliko početi. Mogoče bi bilo res dobro vzeti seboj kakšno knjigo ali pa tisti dve uri oddremati. Za meditacijo ni ravno primerno okolje.
Na srečo je pri meni telefon Na sedežu, kjer se ni mogoče niti obrniti, sem poskusil najti motiv, ki ga še nisem nikoli fotografiral.
Na sedežnici ne samo, da ni dolgčas, celo zanimivo je. Poleg tega, da si noge odpočijejo, je časa dovolj, da napravim kakšen posnetek. Res je, telefon je v takšni situaciji vedno pri roki.
. . .
Fotografij ne uredim takoj. Navadno je takoj po vrnitvi domov preveč ostalih opravkov, da bi se spravil k računalniku in urejal slike. Fotografije nekaj časa počakajo in čez teden ali dva je ravno pravi čas, da se jih lotim. Takrat mi je veliko lažje izbrati tiste, ki jih bom hranil, ostale pa izbrisati.
Že pred leti sem opazil ta odsev v vodi. Od takrat ga iščem povsod in vsakič, ko pridem do vode. Pa ga nikjer drugje še nisem videl.
Pred kratkim sem bil spet na istem mestu in tam se mi je takoj prikazal. Očitno tam voda vedno ravno prav valovi in strukture, ki se zrcalijo, so ravno prave.
Prav v veselje mi jel, da v dežju napravim kakšno abstraktno fotografijo. Seveda moram takrat biti sopotnik, kar pa ni ravno pogosto.
Letalo je imelo tri ure zamude. Že tako sva bila na letališču v skladu z navodili dve uri pred predvidenim poletom. Potem pa se je odhod še dodatno zamaknil. Kaj početi v tem času?
Seboj sem imel fotoaparat. Tako sem se lahko podal na lov za motivi po letališču.
Na sovoznikovem sedežu se peljem bolj poredko. Pa se je vseeno zgodilo.
Na avtocesti je bila gneča na nasprotnem voznem pasu. Poslusil sem napraviti posnetek stoječe kolone. Fotoaparat ni izostril tam, kjer sem pričakoval. Nič zato, fotografija mi je vseeno všeč, še posebno, če jo pogledam na velikem zaslonu.
Na vratih drvarnice je ob primerni temperaturi in vlagi zraka nastal takšen vzorček. Posamezna “smrekica” je bila velika 1-2 cm.
Za domačo nalogo pri tečaju Fotopraktikum imamo ta teden za fotografirati drobnen predmet doma.
Pri nama sva spet začela uporabljati vlažilnik zraka, ki hkrati rahlo odišavi zrak. Zelo lepo je oblikovan, pa sem ga izbral za predmet fotografiranja.
. . .
Izkazalo se je, da sodobni piezoelektrični vlažilniki ne izdelajo tako lepih meglic, kot sem jih fotografiral pred leti s pomočjo dišečih paličic. Meglica izhaja s preveliko hitrostjo in se potem prehitro zmeša. Tako ni nežnih krivulj in zaobljenosti, ki so značilne za rahle meglice ali dim.
Ne, čisto navadna skuša je.
Na tej strani že nekaj mesecev vsak petek objavim portret ribe. Ribe izbiram v potujoči ribarnici, ki ob petkih pride tudi v Cerknico. Portrete poskušam napraviti tako, da je glava ribe obrnjena naravnost proti objektivu. Tako rib nikoli ne pogledamo in velikokrat povečava izgleda prav grozeče. Te magične proge skuše so me premamile in tako ta teden ni portreta.
Te dni je že deset let, kar sem se domislil in sprejel izziv, da lahko vsak dan objavim po eno fotografijo. Bolj za hec sem začel z objavljanjem na tem blogu, ki se prav zato imenuje Ena na dan. V bistvu ni bilo potrebno prav veliko discipline, traja pa že precej dalj časa, kot sem sploh pomislil. To objavljanje mi je prišlo v navado. Prispevek vedno pripravim zvečer. Poredko, a se vseeno zgodi, zjutraj ni nove objave, Takrat to hitro nadomestim s prispevkom, ki ga napišem takoj zjutraj. Če se prav spomnim, objav ni bilo le v času žleda, ko smo bili nekaj dni brez električnega toka.
Deset let je kar veliko število dni, težko si jih je predstavljati. Ampak izgleda, da sem naravnan bolj na dolga obdobja. V zvezi s fotografijo se lahko pohvalim še z dvema številkama:
– na strani Stareslike, kjer sodelujem od začetka, smo danes objavili 4.356. prispevek. Tudi na Stareslike objavljamo po en prispevek na dan, tam pa že enajst let.
– letos vodim tečaj fotografije Fotopraktikum že deveto leto. Približno polovico tečajnikov vztraja z mano na tečaju že vseh teh devet let.
Mogoče bo slika prav prišla za kakšno ozadje zaslona. Lepo je topla, mirna, nevznemirljiva, in takšna bo prijetna za oči.
Na stopnicah sence rade naredijo kakšne zanimive vzorčke.
Ko sem tole zagledal, se mi je zdelo, da bo fotografija kot grafika.
Boža je poskrbela, da nama na vrtu raste nekakšna okrasna bodeča neža. Če njen cvet pogledam od blizu, izgleda prav nenavadno. Ko jo pa spravim na fotografijo, pa je vse prej kot rožica.
Takšno “abstraktno grafiko” sem opazil v stari ograji.
Fotodnevnik - ena na dan 