Zlata rozga

V dežju

Zlata rozga je invazivna rastlina, ki raste tudi ob gozdnih poteh, kjer vsak dan opraviva za naju primerno porcijo gibanja. Menda je zelo agresivna in dovolj močna, da prepreči ostalim rastlinam, da se razvijejo.

Moram pa priznati, da se mi zdi kljub škodljivosti lepa. Poleti rumeno obroblja najine poti, jeseni pa jih okrasi s puhastimi kepami.

Včeraj sva se kljub slabemu vremenu in dežju sprehodila po gozdu. Presenečeno sem opazil, da so puhaste kepe izginile in postale precej bolj skromne.

Zlata rozga v puhastih kepah

Prehod za pešce

Dan je bil hladen, pihalo je in kar naprej  je deževalo. Vseeno sva poskusila na sprehod, pa sva se po sto metrih obrnila in se vrnila vsa mokra.

Kaj v takšnem dnevu, ko nimam fotografije, da bi jo objavil na Fotodnevniku? Saj dnevnik pišem ravno zato, da bi redno, vsak dan fotografiral.

Nič. Zvečer sva se oblekla in obula in šla na krajši sprehod, samo toliko, da bi napravil vsaj eno fotografijo. Na fotoaparat sem dal objektiv, ki je daleč najmanjši od vseh, kar jih imam – ribje oko. Tako sem lahko fotoaparat vzel seboj kar v žepu.

Z ribjim očesom je tudi križišče s prehodoma za pešce lahko nenavadno, še posebno, če je fotografirano ponoči.

Hrastove mizice

Sedaj sva pa že vajena. Ko je potrebno, v nekaj minutah postaviva studio za fotografiranje kar v dnevni sobi. Več časa je potrebno, da pospraviva in vrneva dnevno sobo v običajno stanje.

Tokrat sem spet fotografiral hrastove čoke in mizice. Mislil sem, da bo šlo zlahka, pa me je zafrknil eden od štorov. Ob strani je bil počen, razpoka pa ni bila navpična ampak kar precej postrani.  Vse fotografije, na katerih  je ta štor izgledajo postrani in jih nikakor ne morem izravnati. Midva sva pa ravno tega obračala tako, da je razpoka na večini fotografij.

Najbrž bo potrebno fotografiranje ponoviti.

Portret sipe

Spet je ribji petek. Za portret je na vrsto prišla sipa. Ker je glavonožec, bi rekel, da so na portretu tudi noge.

Sipe še nisva kuhala. Najprej sva jo hotela narediti kot lignje, pa sem na srečo malo pobrskal po spletu. Našel sem, da je mehka, če se kuha manj kot dve minuti ali pa več kot uro in pol.

Prav, dovolj je bila velika, da sva jo imela za dvakrat – enkrat po prvem pravilu in drugič po drugem. Nama se je obakrat posrečilo, tako da težko verjameva, da je lahko sipa tudi gumijasto trda.

Še jo bova kuhala.

 

Špička

Kakšnih športnih podvigov se ne greva več. Najine poti so v glavnem po ravnem, je pa res, da zunaj preživiva vsak dan po več ur.

Prav všeč nama je, če greva po poteh, ki jih ostali pohodniki ne uporabljajo. Tako sva šla pred nekaj dnevi v družbi na Špičko po stezah, ki jih že dolgo nisva uporabila.

Preslikave za Stareslike

Za objave na strani Stareslike večkrat dobimo v skeniranje fotografije, ki so vložene ali nalepljene v album. Da ohranimo vrstni red in morebitne podnapise, najprej fotografiramo album. Šele nato se lotimo podrobnega skeniranja vsake fotografije posebej.

Albumi ali posamezni listi z nalepljenimi fotografijami so preveliki za moj skener. Zato jih fotografiram. V vseh teh letih se mi je izoblikoval postopek, ki je postal že prava rutina.

Za fotografiranje albumov pripravim: podlogo, ki preprečuje, da bi album pri listanju drsel, svetlomer, belo kartico ali Colorchecker, tablični računalnik, stativ in seveda fotoaparat. Vse nastavitve na fotoaparatu so ročne, razen fokusiranja.

Kakih deset minut potrebujem, da znosim vse skupaj in da pripravim vse za fotografiranje. Postavim stojalo in podlogo. Na fotoaparatu pripravim nastavitve in ga pritrdim na stativ tako, da je vodoraven po obeh oseh. Potem povežem tablični računalnik z fotoaparatom. Tako si omogočim, da fotoaparat prožim kot z daljincem.

Ko je vse pripravljeno, potrebujem za posamezen posnetek le nekaj sekund. Pri tem le pazim, da obračam list za listom in da kakšne strani ne izpustim. Seveda, se mi kljub pozornosti zgodi tudi to.

Ugotovil sem, da je najbolj primerna svetloba od okna. Le dovolj moram biti oddaljen, da na knjigi ni odsevov neba. Ker so dnevi vse krajši, sem tako fotografiral tudi že s fleši. A vseeno je podnevi bolj enostavno.