V družbi po gozdu

Rada sva v gozdu a v družbi je pa še lepše.

V jezero

Za pravo jezero je vode premalo, za kopno pa preveč. Presihajoče jezero je kar pravo ime.

Avto sva peljala v avtopralnico v Martinjak. Tam sva ga pustila in ravno dovolj dolgo je bilo za čakati, da sva šla lahko peš proti jezeru. Šla sva tako daleč, kolikor je bilo mogoče z najino obutvijo.

 

Zadnji kraj

Vedno bolj dojemam jezero kot nekaj čarobnega. Še posebno skrivnosten je Zadnji kraj. Tam redko srečaš človeka in zdi se mi, da sva daleč, daleč od vsega.
. . .
Panoramo sedaj sestavim kar mimogrede. Še lažje je s telefonom. Če samo pomislim, kako zapleteno je bilo to še nekaj let nazaj!

Blato

V deževnem vremenu izkoristiva odmore med nalivi in se vseeno podava na kakšen krajši sprehod. To ima za posledico blatne čevlje, včasih pa je blato vse do kolen.

Če pred nama ni šel po poti še noben avtomobil, potem je ponavadi bolje. Res je, da je blato posledica naših aktivnosti.

Z vrečko

V Iško smo šli z namenom, da fotografiramo enega od obeležji. A kaj, ko je bilo na drugi strani vode, kot smo bili mi. Nekaj časa smo si ogledovali, potem presojali, se odločali in na zadnje sta gospe ugotovili, da ni potrebe, da bi imeli mokro v čevljih. In kot ponavadi je obveljala njuna.

Že smo se odpravili proti domu, ko je Janez našel polivinlno vrečo. Dal jo je na noge in poskusil zakoračiti čez Zalo na drugo stran, kjer je bilo obeležje. Samo ze en korat smo bili prekratki. Res je bilo smešno a tudi tokrat sta nama prepovedali poskus, da bi suha prišla na drugo stran.

Domov smo se vrnili brez posnetka obeležja a vsi suhi. Malo bomo počakali, da voda upade in ponovno poskusili.