Na glavni sprehajalni ulici, ki vodi skozi središče mesta, sem zvečer opazil skupino fotografov, ki so se pripravljali, da bodo fotografirali eno od turističnih znamenitosti. Zanimivo je bilo videti, koliko so si dali opraviti okrog opreme. Začeli so že v mraku, verjetno pa so slikali nočno osvetlitev gledališke zgradbe.
Prisluhnil sem jim in ugotovil, da so nemci. Doma sem pogledal na splet in ugotovil, da gre za turistično agencijo, ki se ukvarja s fotografskimi tečaji.
Na najinih izletih je hrana odlična. Včasih mi je kar žal, da ne morem več pojesti in s tem poskusiti več različnih jedi.
V Palermu so bili prav vsi obroki odlični. Tole je najino prvo kosilo, ko sva tja pripotovala. Nisva se še razgledala in nisva še vedela, v katerem predelu so restavracije po najinem okusu. Tole je riba, pripravljena z vsemi mogočimi semeni. Ampak glavna je bila buča. Kuhana ali pečena je bila v neki sladko-kisli omaki, ki je imela prav omamno dobro aromo. Za oba je bila nekaj popolnoma novega.
Vrnila sva se iz Palerma. Takoj po prihodu ni pravi čas, da bi uredil vtise. Preveč ostalih stvari je, ki jim je potrebno posvetiti čas, misli in trud. Pa saj bo. Nekaj časa bo potrebno, da se bodo misli v glavi usedle in izkristalizirale.
Lepo nama je bilo. Ni čisto jasno, kaj naj bi tam iskala. Ampak glede na najino zadovoljstvo sva tam to očitno našla.
Po sredini Palerma je dolga ulica, ki jim jo je uspelo zapreti za promet. Velikokrat sva jo prehodila in zelo všeč nama je bila. Tam nama je velikokrat prišlo na misel, koliko cirkusa je bilo potrebnega, da so v Ljubljani za promet zaprli nekaj deset metrov ene od ulic.
. . .
Fotografij nisem niti začel urejati. Tako sem težko izbral fotografijo, ki naj vsaj približno predstalja Palermo, saj nisem imel namena fotografirati kaj podobnega kot je razglednica.
Tako sva naročila. Zvečer prvega dne, ko je bilo dneva že konec, sva šla še na kozarec vina. Saj vino je tam dobro, ne!
Prijazna in nasmejana natakarica nama je prinesla prigrizek, da je slaba vest ob večernem kozarcu lahko nekoliko milejša. Dobila sva nekaj koščkov kruha, nekaj vrst sira, želiran sok Malvazije in oljčno olje. Natakarica je sicer razložila, da gre za marmelado iz soka Malvazije, pa ji ni preveč za verjeti, saj je imela težave z angleščino še večje od naju. Poudarila pa je, da je oljčno olje že letošnje in zato še posebej aromatično. Res nama je teknilo.
Doma sva, vrnila sva se iz Palerma. Čisto sva navdušena. Saj je lepo vedno, ko kam greva, ampak prve dni po povratku sva čisto v zraku. Komaj se zadrživa, da se ne začneva ukvarjati z naslednjo potjo.
Računalnika na potovanja ne jemljem več. Za ta blog pripravim prispevke vnaprej, pa še za kakšen dan po povratku. Zaenkrat mi je uspelo, da sem prispevek pripravil že kar 3244 dni zapored, pa ne bi tega prekinil zaradi nekajdnevne odsotnosti.
Sedaj sem doma in čaka me gora fotografij, ki jih bom postopoma izbiral in obdeloval. Nekaj jih bom objavil tu. Vsekakor pa jih je več zanimivih, kot jih bo mesto našlo tu.
. . .
S fotografijo na potovanju pa je bolj križ. Ne sme ji biti prav vse podrejeno. Fotografije morajo nastati bolj mimogrede, postanki pa ne predolgi. Križ je s svetlobo, saj ni nikoli takšna, kot bi si jo želel, da bi dodatno osvetljeval pa niti ne pomislim. Pri hrani je še dodatno nerodno, saj se na fotografijo velikokrat spomnim šele, ko je krožnik že napol prazen.
Tudi kadar dežuje, greva rada v gozd. Seveda greva raje brez dežnika, če pa ves dan pada, nama ne preostane drugega, kot da se primerno obujeva, vzameva dežnik in izbereva vlako, ki ni preveč blatna.
Takšnih prizorov je v naših vaseh vse polno. Kaj ne, saj je še v Cerknici ob glavni ulici vse polno hiš, ki kažejo, da v njih nihče ne stanuje. Po eni strani tarnamo, da ni dovolj stanovanj, na drugi strani pa je vsaj v najini okolici večina hiš, kjer stanuje le ena ali dve osebi. In večina hiš pri nas je že zgrajenih z mislijo, da bodo dom nudile dvema družinama oziroma dvema generacijama.
Zanimivo, na pokopališčih ni neurejenih ali zapuščenih grobov. Pa so včasih bili. Tam smo znali poskrbeti, da je tako, kot mora biti.
Sedaj, pozno jeseni, je ob najinih poteh veliko gob. Ne nabirava jih in le poredko kuhava.
Naju pa razveselijo, še posebno, če imajo zanimive oblike. Tintnice so zagotovo takšne. Njihova posebnost je še, da pogosto poženejo na robu ceste, kar iz peska.
S kolesom ne moreva več. Tudi, če ne dežuje in je dovolj toplo, so najine ceste tako blatne, da si ne drzneva na kolo. Nista opremljena za vožnjo po blatu, nimata blatnikov. Prav nič nimam lepega spomina na poti, ko gume mečejo pesek in blato vse naokrog. Nekaj tega pride tudi od ust in potem hrusta pod zobmi.
Sva pač preklopila na zimsko gibanje. Po lepih potkah v okolici preživiva toliko časa, kot nama vreme dopušča.
Tak letni čas je, da je okoli hiše vse barvito. Tudi dve vrsti rastlinic nista enake barve, kaj šele drevesa in grmovje.
Mateja naju je spravila v Festivalno dvorano. Tam je bila prireditev, ki jo opiše beseda Balfolk. Ne veste, kaj je to? Tudi jaz nisem vedel, je bilo pa presenečenje prijetno.
Barja uči v glasbeni šoli. Njeni učenci, ona sama in gostje so igrali na skupinskem plesu. Super je bilo, uživala sva. Očitno je bilo všeč tudi glasbenikom. Ko so zaključili uradni del, so neutrudno igrali še na hodniku.
. . .
Odločil sem se, da fotoaparata ne bom jemal seboj. No, na koncu sem uporabil telefon.
