Najprej se nekaj dni pogovarjava, da že diši po pomladi. Potem praviva, da mogoče pa le prihaja prava zima. Obojega se veseliva.
Zapadel je kakšen centimeter snega. Takole je pred vhodom v najin dom. Trave so čisto zimske, kar je za januar čisto prav. Ko je snežilo, je bilo tako lepo, da sva se oblekla in šla na sprehod po Cerknici. Spustila sva se po klancu le kakšnih 25 m nižje, pa je bilo že toliko topleje, da snega ni bilo.
Tale nesreča, ko je pri nama na vratih peči počilo steklo, ni bila kar tako. Skoraj štiri tedne sva se zaradi tega grela s centralno kurjavo in sedaj sem še bolj prepričan, da mi je peč všeč.
Pa je steklo za na vrata peči končno le prišlo. Vrata peči so v bistvu v celoti steklena, le notranji okvir je kovinski. Visoko je 80 cm, izpostavljeno visokim temperaturnim spremembam in še polkrožno zavito. Že embalaža, v kateri je prišlo do naju, je vredna spoštovanja.
Med Božičem in Novim letom je na najini peči počilo steklo. Tako nisva mogla kuriti, čeprav nama je peč že nekaj let v najini hiši glavno in skoraj edino ogrevalo.
Danes so nama skoraj po štirih tednih pripeljali novo steklo, ga namontirali in tako peč spet deluje. Tudi na tej sliki je videti, da mi je odleglo.
Menda ima prav vsakdo v dnevni sobi manj prostora, kot bi ga “nujno” potrebova za stvari,ki bi morale biti nedvoumno pri roki.
Pred nekaj leti so tako te knjige in še kakih desetkrat toliko podobnih odpotovale iz dnevne sobe v klet. Seveda sem hitro pozabil, da so v kleti. Zato pa sem se jih še bolj razveselil, ko sem jih pred kratkim pri iskanju nečesa drugega, našel.
Za čas, da sem jih prelistal, sem jih začasno presellil v dnevno sobo, sedaj pa so že spet nazaj v kleti. Navdušile so me z vsebino in tehniko učenja.
S temi in podobnimi knjigami sem se veliko naučil. Menim, da se učenje z ekrana ne more primerjati z učenjem iz knjig. Pri ekranu ne moreš zavihniti vogala lista, vstaviti razglednice med dve strani, listati z vstavljenim prstom med listi, pa tudi slinjenje prsta nič ne pomaga.
Te dni je že deset let, kar sem se domislil in sprejel izziv, da lahko vsak dan objavim po eno fotografijo. Bolj za hec sem začel z objavljanjem na tem blogu, ki se prav zato imenuje Ena na dan. V bistvu ni bilo potrebno prav veliko discipline, traja pa že precej dalj časa, kot sem sploh pomislil. To objavljanje mi je prišlo v navado. Prispevek vedno pripravim zvečer. Poredko, a se vseeno zgodi, zjutraj ni nove objave, Takrat to hitro nadomestim s prispevkom, ki ga napišem takoj zjutraj. Če se prav spomnim, objav ni bilo le v času žleda, ko smo bili nekaj dni brez električnega toka.
Deset let je kar veliko število dni, težko si jih je predstavljati. Ampak izgleda, da sem naravnan bolj na dolga obdobja. V zvezi s fotografijo se lahko pohvalim še z dvema številkama:
– na strani Stareslike, kjer sodelujem od začetka, smo danes objavili 4.356. prispevek. Tudi na Stareslike objavljamo po en prispevek na dan, tam pa že enajst let.
– letos vodim tečaj fotografije Fotopraktikum že deveto leto. Približno polovico tečajnikov vztraja z mano na tečaju že vseh teh devet let.
V Rešetu je kamen s kovinsko rinko na vrhu. Najverjetneje je bil namenjen za privezovanje čolnov.
Na fotografiji lahko vidimo, kako nenavadno se jezero obnaša. Ko je zamrznilo, je bil kamen pod vodo. Videti je tudi, kako debel je bil led. Potem pa je nekaj vode odteklo, gladina se je znižala in z njo tudi led. Le del, ki je nasedel na kamen, ni mogel nikamor. Ostal je na kamnu, sila teže pa ga je ob straneh malo skrivila.
Namesto da bi vsak dan drsala, greva peš do jezera, pogledava ali je primerno za drsanje in se peš vrneva domov.
Vreme je sončno in toplo, jezero je zamrznjeno, meni pa se toži po drsanju.
Na Cerkniškem jezeru ni vse tako, kot drugje. Če drugega ne, je presihajoče. In s tem je povezanih več pojavov.
Ponavadi jezero zamrzne, potem pa se nivo vode počasi niža. Kot posledica tega, nastane veliko čudes. Recimo: led je na travi in ni več vodoraven, led na bregovih se upogne, pa je težko priti z leda na kopno. Glede na mraz, veter, vlago, hitrost upadanja vode in verjetno še drugih pogojev, lahko nastanejo takšne ogrlice. Videl pa sem že tudi, ko so namesto ogrlic nastali pravi zvonovi.
Na Dolenjem jezeru in Dolenji vasi ta preprost izraz izgovorjen s povdarkom na i – “Že drži!” pomeni čisto nekaj drugega kot drugje po Sloveniji. Poleg tega, da nekaj trdi, brez dodatnih besed vsebuje tudi podatke: kaj, kje, do kje, koliko, pa verjetno še kaj drugega, kar mi je ostalo skrito.
Izraz pomeni, da je led na jezeru dovolj debel in čvrst, da je drsanje za silo možno. To seveda še ne pomeni, da se pod kom ne bo vdrl. Pred nekaj desetletji sem to tudi sam izkusil, pa ni bilo niti najmanj prijetno.
Peš sva bila na jezeru. Vedela sva, da je lepo vreme, da “drži”, pa sva se drsanju tudi v takšnih razmerah odpovedala. Moj križ se je po nekaj mesecih za silo umiril. Sedaj si na vse pretege prizadevan, da ne bi napravil kakšnega hitrega, nekontroliranega giba.
Čudni časi so. Popolnoma sva se osamila, še po hrano greva manj kot enkrat na teden.
Najbolj pogrešava vsakodnevno kavo. To pomeni, da nama ni prav nič hudega. Zadnjič pa naju je presenetila prijateljica, ki nama je prinesla darilo. Izkoristila sva priložnost, skuhala sva kavo in vsak na svojem koncu terase je imel veliko za povedati. Od daleč in z upoštevanjem predpisane varnostne razdalje smo si lahko celo ogledali kakšno fotografijo.
