V Godeševem lazu je voda. Tudi to je ena od posebnosti, ki jih je videti na jezeru. Prav prijazno je in obema nama je všeč. To je takšno majhno jezerce, ki se zdi obvladljivo in pregledno. Pa nič blata ni okrog njega.
Če se le da, ga obiščeva v vseh letnih časih in v različnem vremenu. Vsakič je prizor drugačen in nepričakovan.
Sedaj jeseni so najini kolesarski izleti nekoliko krajši. Še največ se zadržujeva v okolici jezera. Prav vsakič, ko greva čez mostiček v Vratih, se tam ustaviva in napraviva nekaj požirkov vode, ki jo imava seboj. To je postalo že navada. In seveda se tudi razgledava naokrog. Tudi tu je ena od slikovitih točk jezera.
Barve listja so prav eksplodirale. Škoda, da je takšno stanje samo nekaj dni.
Kadar jeseni posije sonce, najin vrt zažari.
Včeraj sva v toplem popoldnevu imela kosilo kar zunaj, na terasi. Prijetno je, ko imaš na drugi strani mize takšen prizor.
Spremembe na vrtu dokumentira Boža in tudi tokrat se je na fotografiranje spomnila sama, šla po fotoaparat in naredila to fotografijo.
Če bi videl samo sliko, bi rekel, da ni na jezeru. Pa je. Takole izgleda sedaj z razgledne točke na Cvingerju nad Dolenjo vasjo. Odsevi in voda naredijo dobro znano pokrajino drugačno.
Malo bova pa še kolesarila. Ampak izbirala bova le toplejše dni. Celo kolesariti ni ravno užitek, če me zebe.
Verjetno je v glavnem konec z letošnjim kolesarjenjem. Verjetno bodo temperature le še občasno dovoljevale, da bova šla lahko na kolo. Občutek imam, da na kolesu pod neko temperaturo ni več prijetno. Ta meja pa se očitno viša.
Pa nič zato. Bova pa hodila. Tudi če je mokro ali pa se pripravlja k dežju, na sprehod greva še vedno lahko. Pogleg tega, pa ne bo z mano samo mali fotoaparatek, ampak lahko seboj vzamem tavelikega.
Tako je bilo tudi tokrat. Cesta se ni še niti posušila, midva pa sva bila vseeno zunaj.
Zadnja nedelja je bila sončna in topla. Izkoristila sva jo, da sva se povzpela na Grmado, nad Planino.
Razgled je bil neverjetno slikovit. Planinsko polje je poplavljeno, Cerkniško jezero polno, na nebu pa so bili lepi oblaki. Videti je bilo, da Cerkniško jezero leži na večji nadmorski višini od Planinskega polja. Tudi na sliki je prav lepo videti Gorico in Ribiški kot.
Na srečo sem imel seboj taveliki fotoaparat. Žal je bil na njem preveč širokokoten objektiv, da bi lahko napravil tudi kakšen bližnji posnetek.
Jezero je polno, vse je namočeno. Pa sva rekla, da je verjetno sedaj čas, da vidiva, kako v Pocinovem lazu stoji voda.
Odpeljala sva se s kolesom in res je kotanja zalita z vodo. Predvidevam, da je gladina nekaj metrov višja od jezera, do jezera pa je samo nekaj deset metrov. Lahko, da se motim, a vseeno sem mi zdi nenavadno in nerazumljivo.
Kotanja v Pocinovem lazu je menada spomladi pomembna za razmnoževanje velikega pupka. Tu ni nevarnosti, da bi ribe uničile zarod.
Skoraj vsak dan greva v Kavarnico na Plac’. Obisk kavarnice je postal vsakodnevni ritual s kavo, ki ga združiva s sprehodom.
Tudi v kavarnici se pozna jesen. Zunaj postaja hladno. Zaenkrat še gre. V notranjost ne greva, tam mize ne morejo biti tako narazen, kot so lahko zunaj. Kako bova šla na kavo pozimi, še ne veva.
Jesen se pozna tudi na strehi kavarnice. V dežju sva pod streho, na njej pa proseva jesensko listje.
Ko k nama pridejo obiski, sem in tja ruknemo kašnega takratkega. Pri zadjnih obiskih je bila steklenička z žganjem čisto prazna. To se res ne zgodi prav pogosto. Odšel sem v klet in s spodnje police izbral tole steklenico. Ko sem jo opral, je postal viden tudi napis na nalepki. Presenetljivo dobro se je ohranil, pisava pa ni zbledela. Na nalepki piše:
ŽGANJE LUNKA 1981.
Hudo dolgo je že od takrat. Šele dobro sem prišel od vojakov, začel sem s službo. Nisva imela še niti svojega stanovanja. Prijatelj, s katerim sva skupaj služila vojsko, mi je takrat prinesel darilo, ki je bilo shranjeno do sedaj.
Nalepka se je lelpo ohranila. Zamašek tudi. Kaj pa vsebina? Smo jo kar takoj poskusili. Dobra je.
Pri registraciji kakšnih spletnih storitev je vedno zahteva, da naj naložim tudi “sliko profila”. Ponavadi sem uporabil kar prvo fotografijo, ki mi je takrat prišla pod roko, samo da sem s prijavo lahko nadaljeval. Za registracijo programa Zoom pa sem si rekel, da bom za “sliko profila” napravil prav nalašč fotografijo, na kateri bom predstavljen iz profila.
Glede na moja leta sem izbral zelo usmerjeno svetlobo in napravil avtoportret iz profila. Ni bilo težav.
Ko pa sem fotografijo odprl na zaslonu pa šok! Fuj, be, pošat, groza! Prikazal se mi je en grd starec za katerega sem komaj ugotovil, da sem pravzaprav to jaz, Miloš. Uh, kakšno negativno presenečenje.
Fotografija je nekaj tednov odležala. Nisem je pozabil, vsak dan se mi je prej ali slej prikazala na zaslonu. Počasi sem se nanjo navadil in nazadnje ugotovil, da je čisto dobra, pravzaprav odlična!
Sedaj dobro razumem, zakaj gospe, ki jim pokažem kakšno njihovo fotografijo, ki sem jo ravnokar napravil, utihnejo, onemijo, otrpnejo. Fotografija je meni čisto všeč, drugače je sploh ne bi pokazal. Sedaj vem, kaj čutijo.
Te iste gospe pa so zelo zadovoljne, ko vidijo fotografijo, ki je nekoliko starejša. Recimo, da sem gospo fotografiral pred desetimi leti.
Sedaj vidim, da ni bilo tako hudo. Pri meni je bilo potrebno samo nekaj tednov, da mi je bila slika sprejemljiva in še kakšen teden, da je postala odlična. Gospe potrebujejo za ta proces več časa.
