Zadnje dni je vroče, da termometra na kolesu raje ne pogledam. Včasih me prešine, kako vroče mora biti na asfaltu in brez sence.
V takšnem vremenu najraje kolesariva po gostih gozdovih Javornikov in Snežnika. Ampak tudi gozdovi na poti na Bloke nudijo prijetno senco. Pa ne samo to. Sonce se prebija skozi krošnje iglavcev in listavcev in riše zanimive prizore.
Prejšnji teden sva dva dni preživela v snežniških gozdovih. Prvi dan sva se povzpela do Mašuna, drugi dan pa sva se vrnila domov preko Babnega polja.
Od leta 1996 greva vsako leto vsaj enkrat na Mašun, to je že 24 let. To nama ni uspelo le leta 2012, ko sem bil v bolnišnici in 2015, ko se je v Londonu rodil vnuček. Sprva sva se na Mašunu ustavljala le mimogrede, zadnja leta pa porabiva en dan do tja, tam prespiva in se naslednji dan po ovinkih vrneva domov.
Ko zapustiva civilizacijo in običajne ceste, greva do mašuna le mimo dveh koč. Tam se navadno ustaviva in nekaj malega pomalicava. Tako je na Vekslu.
Vsakič, ko prideva na Mašun, je njihova zbirka odsluženih motork, še malo večja.
Vrnila sva se z dvodnevnega kolesarjenja. Podobno dvodnevno kolesarjenje ponavljava enkrat ali dvakrat letno že vrsto let. Tokrat bilo čisto enostavno. Ne vem, mogoče je vzrok v tem, da letos nisva prav dosti kolesarila ali pa je vse bolj preprosto – EMŠO.
Začela in končala sva doma, prespala sva na Mašunu, vračala pa sva se preko Babnega Polja.
V teh dveh dneh kolesarjenja v pravih gozdovih sva videla več živali. Poleg različnih manjših in večjih ptičev, ki jih ne poznava, sva videla še divji mački, več mišk, kakšno kačo in pa lisico. Dvakrat se je pred nama žival tako hitro umaknila, da je nisva mogla niti prepoznati.
Proti večeru sva se vračala, če to sedaj, ko je sonce zahaja ob devetih, sploh lahko tako rečem. Z nasipa na jezeru sem vse že vsaj stokrat fotografiral. Tokrat pa je bil tam veslač, ki mi je pritegnil pozornost.
Nisva počakala, da bi videla, kako mu je uspelo skozi trščico.
V skeniranje sem dobil majhno knjižico, ki pa ima kar 360 strani. V njej je veliko podatkov za izračun cene, pretvorbo dolžinskih in volumskih mer, obresti, pa verjetno bom našel še kaj, ko jo bom nekoliko podrobneje pogledal.
Natisnjena je bila pred slabimi 140 leti in iz njene vsebine lahko tudi vidimo kako strašansko se je v tem času spremenilo življenje.
Nekaj časa sem okleval, ali naj knjigico skeniram ali fotografiram. Podobne dokumente s fotoaparatom fotografiram veliko hitreje od skeniranja. Izpilil sem postopke, da mi tudi obdelava ne vzame veliko časa.
Nazadnje sem knjigico poskeniral. Tako majhna je, da je bilo tudi skeniranje hitro. Pa tudi tako debela je, da noče stati odprta.
No, takole je izgledal nadomestek za kalkulator v času, ko se je rodil moj dedek.
Na sobotnem kolesarjenju je kakih 15 km od doma, pred Metuljami, Boža začutila nenavadno tresenje zadnjega kolesa. Ustavili smo se in ugotovil sem, da je plašč popustil in da se počasi a opazno napihuje. Še pravočasno sem zmanjšal tlak v zračnici, da sem preprečil takojšnje težave.
Kaj v takšni situaciji lahko naredimo? Lahko pokličemo znanca ali prijatelja, da pride po Božo in kolo? Naj nadaljujemo z vožnjo v gozd čez hrib proti Knežji Njivi? Ugotovili smo, da je druga varianta vseeno sprejemljivejša. Če bi prišlo do predrtja zračnice, bi še vseeno lahko koga poklicali, le bolj težko bi mu razložili, kje smo.
Z mešanimi občutki, malo tudi s strahom, smo nadaljevali po gozdnih poteh. Kmalu smo v gozdu naleteli na rezervno kolo, a kaj ko demenzije že na prvi pogled niso ustrezale.
V Loški dolini, v Danah stoji skrivnosten kamen. Peljali smo mimo, pa je Ivi prišlo na misel, da bi preizkusila njegovo čarobnost.
Nanj je položila dlan, malo počakala. In evo dokaza. Očitno je nekaj dobre energije prešlo s kamna na njo.
Lep dan je bil, toplo, suho, kot nalašč za kolesarjenje. V prijetni družbi in klepetu sva dan preživela na kolesu. Izbrali smo nekoliko nenavadno pot. V Stari trg smo se odpeljali preko Blok in Knežje Njive.
Mak v žitu je res nekaj posebnega. Kar nisem mogel mimo, ne da bi napravil nekaj posentkov.
