Mljask v Palermu

Slatko od kljukve

Ne spomnim se, še v študentskih letih sem kupil nekaj kozarcev, na katerih je pisalo Slatko od kljukve. Drugačni časi so bili. Trgovine so imele drugačno izbiro, kot jo imajo danes. Želeli smo si stvari, ki se v trgovinah niso dobile. Če pa so jih slučajno dobili, jih je bilo potrebno kupiti toliko, da so zdržale nekaj časa. Tako sem si nabavil zalogo marmelade iz brusnic. Od takrat je že toliko časa, da sem pozabil, kdaj, kjer in koliko kozarcev sem kupil. Bila je uvožena iz CCCP in čisto poceni.

Brusnična marmelada mi je še danes najbolj včeč, tudi če jo lahko lahko kupim, kolikor hočem. Ampak jesti je pa ne smem prav veliko.

Boža pospravlja po hiši, prišla je tudi do tistih omaric, ki jih ne odpremo prav pogosto. Izgleda, da smo vanjo zložili stvari še ob selitvi. Kot rezultat čiščenja mi je na mizo prinesla tudi ta kozarec.

Saj marmelada ni pokvarjena, ni pa več užitna. Pred mnogimi leti smo odprli podoben kozarec, da mo ugotovili, da je kislina čisto razpadla. Marmelada, ki je samo sladka in čisto brez kisline, pa ni užitna.

Ja, na zadnji strani je nalepka, ki veliko pove. Je iz tistih časov, ko roka trajanja še niso iznašli. Živila so bila uporabna toliko časa, dokler se niso pokvarila ali pa smo jih prej pojedli.  No, septembar 1972 je že skoraj pol stoletja daleč. To je pa tudi za marmelado preveč.

 

Lepši od pravih

Na zadnje srečanje skupine Stareslike je Milena za vsakogar prinesla nageljček, ki ga je izdelala iz papirja. Meni so se zdeli veliko lepši od pravih, da ne govorim o izvirnosti darila. K vsakemu je bil privezan rožmarin ali roženkraut, da je še dišalo.

Preden jih je začela pripenjati, sem ji iz rok iztrgal lično košarico, v kateri jih je prinesla. Postavil sem jo na toplo peč, saj se mi je edino tam zdela svetloba in ozadje kolikor toliko primerno za fotografiranje.

Pa sem bil takoj kregan: “Saj menda veš, da se rož ne postavlja na toplo peč. Ovenele bodo!”. Potem pa je bilo nekaj smeha, ko sem jim razložil, da to vem, da pa papirnati nageljčki ne morejo oveneti.

Znanec

Velikokrat se vidiva, nikoli pa mi ni prišlo na misel, da bi ga pogledal naravnost v oči.

Mala malica

Nenavaden oblak

Zvečer sva se vračala s sprehoda, pa sva s Peščenka gledala ta nenavaden oblak.
. . .
Spet je prišel prav fotoaparat iz denarnice.

Obeležje

Kakšno takšno pozabljeno obeležje me spomni, da časa ne razumem.

Z besedami nisem dober, pa je najbolje, da podam primer: dve uri v čakalnici zdravstvenega doma nista enako dolgi kot dve uri na plaži, v kinu, za računalnikom. Štiri leta srednje šole nikakor ni hotelo miniti, tale blog pa pišem že devet let, pa je švignilo mimo, kot bi mignil. Ko sem se zadnjič prevrnil s stolom vred, se mi je zdelo, da padam celo večnost. Naslednji dan pa smo stoje klepetali celo uro, minilo je kot trenutek, ni bilo časa niti, da bi se vsedli.

Motoristi in kolesarji

Značka

Zadnje čase imam macro lečo na fotoaparatu kar pogosto. Zadnja naloga, kjer sem jo uporabil, je bilo fotografiranje kake 2 cm velike značke.

Napravil sem več poskusov v različnih dneh ob različnem času in rezultati so me presenetili. Nisem pričakoval, da se bodo tako razlikovali. Še pomisliti ne smem, da bi jo bilo potrebno fotografirati tako, da bi bila vsakič enaka, le ozadja, da bi se menjavala. Najbrž bi za to bila potrebna kakšna bolj kontrolirana svetloba.

Sladoled v žemlji

Ste že videli sladoled v kruhu? Tako ga v Palermu prodajajo na večih koncih.

Prerežejo, ne čisto do konca, nekaj takšnega kot je bombetka, kajzerica ali žemlja in vanjo naložijo veliko kepo sladoleda. Niti ni tako čudno, zagotovo se manj cedi kot po kornetu.
. . .