CE M18 SH

Skrbiva, da sva vsak dan vsaj malo v gibanju. Poleti kolesariva, pozimi pa v glavnem hodiva. Najini izleti so lahko daljši in bolj prijetni, če se recimo s kolesom odpraviva dvajset kilometrov daleč na kosilo. Da bi se kar tako peljala, je škoda časa, če greva pa na kosilo, pa je čisto nekaj drugega. Pogoto greva celo samo na kavo.

Pri kosilu nama je prijetno, če lahko popijeva kozarček vina. Nazadnje so nama ga postregli v takšnih kozarcih. Najbrž so te črke in znaki namenjeni gostu, drugače nebi bili tako vidni. Kaj pomeni 0,2L in 0,1L sem hitro ugotovil. Pa znak CE tudi razumem. Nikakor pa ne morem ugotoviti zakaj je M18 v belem pravokotniku. Še najbolj zagotena pa je oznaka SH. Le kaj bi lahko pomenila.

Te oznake so zagotovo zelo enostavne in lahko razumljive, drugače si ne znam predstavljati, da bi jih kar tako pisali po kozarcih, da jih lahko vsakdo vidi. Jaz jih žal ne razumem, pa tudi s pomočjo interneta mi ni uspelo ugotoviti pomena.

Po moje bi bilo bolje, da takšnih oznak na kozarcu ne bi bilo. Saj pomena razen proizvajalca in tistega, ki jih je predpisal, ne pozna nihče. Če pa že mora nekaj pisati, bi lahko izbrali kar bolj enostavnega in prijetnega.

Advertisements

Še malo

Takšno je jezero videti z razgledne točke. Tu sva velikokrat, pa se prizora ne moreva naveličati. Zadnje dni je vreme nekako divje. Močno sonce se izmenjuje z mrzlo senco oblakov. Zrak je tako čist, da vse skupaj izgleda nekako kristalno. Ampak za opazovanje in fotografiranje je zato še bolj lepo.

Vreme nama dopušča, da kar še kolesariva. Zadnja leta naju na kolesu mraz moti. Zato pozno jeseni in pozimi najini kolesi počivata. Za letos pričakujeva, da se bova še lahko vozila.

Za letni cilj si zastaviva razdaljo, ki jo z rednim kolesarjenjem zmoreva nekako do konca septembra. Letos se je vse skupaj malo zavleklo, saj aprila in maja ni bilo moč na kolo. Tudi najini izleti postajajo nekoliko krajši. Letos sva imela le en izlet dvodneven, čez petdeset kilometrov dnevno pa sva šla prav redko. Greva pa zato na kolo večkrat kot prejšnja leta.

Eksplozija barv

Zfgoraj na Javornikih so barve postale že bolj resne, tu pa je še vse pozlačeno. Večkrat se ustaviva in občudujeva.

Loviva zadnje tople dneve letošnje jeseni. Samo en dež, pa že lahko postane prehladno za najino kolesarjenje. Saj oblekla sva se že za hladno vreme, pa nama je včasih celo prevroče. Včeraj sem poskusil brez kape, pa po klancu navzdol in v senci ni šlo. Hitro sem jo nataknil nazaj.

V gozdu pa je najlepše obdobje leta. Le sonce mora biti na pravi strani. In jeseni gozd čisto drugače diši. Lepo je.

Ostrina

Na nedeljskem triatlonu v Poreču sem nameraval fotografirati Boštjana, ki je bil med tekmovalci. Med plavanjem in med kolesarjenjem ga po progi nisem mogel loviti, pa sem se postavil nekaj sto metrov pred drugo menjavo.

Tekmovalcev na kolesu še nisem fotografiral.  Imel pa sem dovolj časa, da sem poskusil nekaj variant in se tako pripravil na Boštjanov prihod. Najbolj me je skrbelo ostrenje. Boštjana sem vsekakor moral dobiti ostrega. Med poskušanjem večkrat nisem pravilno izostril, precej tekmovalcev je bilo na fotografijah neostrih. Potem sem se odločil, da sem ročno izostril na neko oznako na cesti in tekmovalce fotografiral, ko so se tej oznaki približali. Kljub hitrosti nad 30 km na uro in relativno majhni globinski ostrini, je kar šlo. No, Boštjana sem še kar nekaj časa pomirjen čakal in vmes napravil še vse polno posnetkov.

Tudi ti dve punci sta dovolj ostri. Ena se je že sezula, da bo hitreje zamenjala kolo za tekaške copate. Po 1900 m plavanja sta skoraj 90km prekolesarili v 2 urah in 45 minut. Čaka pa ju še 21 km teka.

Videoklic

Takole se babi pogovarja z vnukinjo po videoklicu iz Londona v Škocjan.

Preprosto. Ustavila se je, iz zadnjega žepa je potegnila tresoč telefon in se pogovarjala. Vse to je nekaj vsakdanjega, nič posebnega. Vnukinja je bila nekoliko začudena le, ker ima babi na glavi čelado.

Joj, kako bi se temu čudili samo kakšnih dvajset let nazaj!

Triatlon

Nedeljo sva preživela v Poreču. Tam sva na triatlonu navijala za Boštjana. Prvič sem bil na kakšnem triatlonskem tekmovanju in vse je bilo tako zanimivo.

Še dobro, da v “našem času” triatlon še ni bil tako popularen in da o njem nismo vedeli prav nič.

Ni res!

Vračava se s kolesarskega izleta. Nekje med  Otokom in Gorico naletiva na ta prizor. Po prvgrozi in šoku opazim, da stvari ne štimajo. Vseeno je bilo potrebno nekaj časa, da sem ugotovil, da je vse skupaj nastavljeno: streha ni pod smreko, deblo je obdelano, poškodbe na avtomobilu so že malo zarjavele, prednje kolo je podloženo s kamnom. Torej ni potrebno obvestiti gasilcev, 112, ….

Z olajšanjem odpeljeva naprej, vseeno pa v glavi  misli iščejo zgodbo, ki bi bila vsaj približno logično povezana s prizorom. Ali je kdo čisto neumen ali pa tako žleht, da se je potrudil in avto pripeljal na tako neprimeren kraj. Na misel je prišla tudi aktualna novica o kombajnih in železnih palicah.

V Rešetu sva dohitela Danico, ki je ravno prišla iz Postojne. Povedala je, da je tam videla gasilce, ki so imeli vajo. Aha, takoj je postalo vse jasno.

Grlice

Ujel sem jih še enkrat zvečer, ko se je dogodek uradno že zaključil. Pesemi Pijančkov je dosti na svet’ se kar nismo mogli naposlušati.

 

Veselica

Ta veselica je narisana kar na ivernato ploščo. Pred desetletji sem jo videval vsakodnevno, pa mi ni bila nič posebnega. Sedaj jo gledam in gledam in jo vse bolj občudujem.

Verjetno je  zvezi s to grafiko ostalo nenapisanih veliko zgodb. Zanimivo bi bilo vsaj kakšno objaviti skupaj s sliko.

Gozdovi na Menišiji

Gozodvi na Menišiji so čisto drugačni od tistih na Javornikih. Očitno je, da so nastali na drugačen način. Predvsem jih sestavlja več različnih vrst rastlin.

Niso takšni, kot si jih predstavljamo pod besedo gozd. Verjetno gospodarsko niso pomembni, so pa vseeno zanimivi in lepi. Rad sem tam.