Jesen

Odkar kolesariva se vsako leto vsaj enkrat odpeljeva na Mašun. Zadnja leta, ko sva bolj na “komot”, tam prespiva in se naslednji dan vrneva po kakšni daljši poti.

Izgledalo je že, da bova letos to prvič opustila. Najprej je bilo deževje, potem pa so se že začele kazati obveznosti, ki so hitro zapolnjevale koledar. Prav v nedogled tega kolesarjenja ne moreva prestavljati, saj počasi postaja hladno, še posebno v gozodovih na višjih legah.

Vseeno se je izkazalo, da sva lahko dva dni prosta, vremenska napoved ugodna, midva pa primerno razpoložena. In sva odkolesarila.

Doma nisva opazila, da je jesen že tu. V gozdovih na 1000m nadmorske višine pa je listje že obarvano. Ko se skozi krošnje prebije svetloba, vse zažari. Nič ni lepšega od temnega gozda in ozkega sončega žarka, skozi katerega počasi padajo zlati listki.

Nova domača žival

Poleg komarjev, muh in pajkov lahko med domače živali štejeva tudi košute, saj so kar naprej na najinem vrtu. V ribniku sta že hudo stari zlati ribici, družbo jima dela ena velika, zelena žaba.

Zadnje dni pred deževjem se je na terasi zadrževala velika bogomoljka. Nikamor se ji ni mudilo, kot da je tam res doma.

Zemljevidi

Pri nas je na novo pobeljeno. Beljenju sledi temeljito pospravljanje. S polic in predalov sem vse zložil ven, pregledal in nekaj stvari izločil. Te so za v smeti.

Tako so mi pod roke prišli tudi štirje manjši fascikli, ki so bili polni zemljevidov. Natisnil sem si jih za zahtevnejše poti in izlete, ko sem vozil še po pikicah.

Uh, kakšen kup se je nabral.

Ulična umetnost

Prav v posebno veselje mi je fotografiranje ulične umetnosti, slik na stenah, ki lahko veliko povedo, največkrat pa jih spregledamo.

Občutek imam, da me prav vsako potovanje pregnete, spremeni. Z vsakega potovanja se vrnem vsaj malo spremenjen, boljši.

Tokrat, v Bariju, sem podrobno opazoval naš prihod in odhod. Na letališču nas je pričakala voznik, ki nam ga je organiziral lastnik apartmaja, kjer smo bivali. BIl je razposajen mladenič, ki nas je pričakal s starim avtomobilom. Na eni strani je bil odbijač pritrjen na karoserijo kar s selotejpom. Ko smo se z letališča odpeljali, sem pri 31 stopinjah čakal, da bo vključil klimo, on pa nič. Kar z odprtim oknom smo se peljali do mesta. Glasba po zvočkniku, ki ga je imel kot šofer kar med nogami, se mi je zdela preglasna.

Pri povratku nas je vozil isti simpatični mladec, glasba je bila enaka, okna so bila odprta, klima pa izključena. Vse stavri, ki so me ob prihodu motile, pa so se mi zdele sprejemljive, normalne. Še več, brez njih bi bil naš obisk Barjia slabši, brez občutkov.

Cinquecento

V Bariju smo na ulici videli takšen avtomobilček. Zame je bil prava atrakcija, takšnega smo imeli v naselju pred petdesetimi leti. Že takrat se nam je zdel miniaturen, da smo ga imenovali kar Boby. Tudi ta v Bariju je bil verjetno še iz šestdesetih let. Ob njem sem se zamislil, kako so zrastli avtomobili od tistih časov do danes.

Očitno je bil avtomobil atrakcija tudi za to turistko. Pozirala je svojemu sopotniku, pa sem nekaj posnetkov ukradel še jaz.

Kaprovec

Kapra je popek grma kaprovec, ki so ga vložili v sol, olje ali kis in je tam fermentiral.

Videli smo jih v Materi. Bujno poganjajo iz zidov, kjer še razpoke nisem videl. Pomeni, da ne potrebujejo ne zemlje, ne vode. Bile so prav bujne in mesnate ne glede na to, kako skromne pogoje so imele. Na jugu Italije zna biti tudi strašansko vroče, še posebno na skali in na soncu. Ampak izgleda, da jim je to celo všeč.

Zamikalo me je, da bi jo poskusil. Tam jih je bilo vse polno. Pa nisem. Doma sem prebral, da so sveži popki neužitni.