V Snežniških gozdovih

Najlepše mi je kolesariti po gozdovih Javornikov in pod Snežnikom. Če sije sonce, je prav nebeško.

Še lepše mora biti zjutraj in zvečer, ko je sonce nizko in svetloba še lepša. A tega že dolgo nisem doživel. Do tja od doma potrebujeva več ur in sva tako tam lahko samo sredi dneva. Do teme mora ostati  dodatno  v rezervi še vsaj kakšna ura, saj se lahko zamudiva zaradi predrte gume ali celo morebitnega padca. V teh gozdovih bi bilo tavanje v temi vsaj neprijetno.

V teh mogočnih gozdovih se počutim kot drobna pikica.

Veksel

Le še kakšen dan, pa bo jesen tu tudi koledarsko. Na poti do Mašuna sem pričakoval, da bo hladneje.  Do Veksla se pot kar naprej dviga in tako sva do tu prišla s kratkimi rokavi. Kolesarjenje navkreber je vedno toplejše kot spust navzdol.

Tu je bilo le dobrih 14 stopinj, tako je bil zadnji čas, da sva oblekla dolge rokave. Zadnja leta sva postavila mejo za kolesarjenje pri 12 stopinjah. Kadar so temperature nižje, se kolesarjenju rade volje odpoveva. Tokrat naju je toplo sonce v sodelovanju s klanci zgoljufalo, da mraza nisva čutila.

Za Vekslom je do Mašuna nekaj kilometrov spusta in tu sva se zmrazila. Ogrela naju ni niti juha pred večerjo, niti vsa oblačila, kar sva jih imela seboj. Brrrrr.

Jurjeva dolina

Izkoristila sva zadnje lepe dni. Za dva dni sva odkolesarila na Mašun. Že dalj časa greva vsaj enkrat letno na podoben izlet.  Poti ne opraviva več s takšno lahkoto kot pred dvajsetimi leti, še vedno pa nama je v veselje.

Po Javornikih je vse polno koč, hiš in podbnih objektov, ki v glavnem služijo lovcem ali pa za počitniške hišice. Skoraj vsem je videti, da je obisk lastnikov bolj poredek. Poleg tega pa jagri niso poznani ravno po čutu za lepo.

Izjema je hiša v Jurjevi dolini, ki je edina, ki je okrašena z rožami. Ko sva se ji bližala, se je Boža spomnila, so bile tam tudi pretekla leta. Potem pa sva kar nekaj časa ugibala, če bodo tudi letos. Rože so spet tam.

 

Kolovrat

Po dolgem času sem bil spet na Kolovratu. Tokrat smo bili tam z avtomobilom in lepo se je spomniti na izlet nekaj let nazaj, ko sva bila tam s kolesom. Z avtomobilom je bil klanec čisto dovolj strm. Verjetno je bilo takrat s kolesom  naporno, vendar sem že čisto pozabil in  in imam Kolovrat v lepem spominu.

Slap Kozjak

Bili smo na Kobariškem in obiskali smo slap Kozjak.

Dostop je vzorno urejen in primeren tudi za večje število obiskovalcev. V ozki soteski, kjer je večkrat visoka voda, so ga lično uredili. Vstopnino so menda začeli pobirati šele pred kratkim.

Kaj takšnega bi bilo lepo videti tudi v Rakovem Škocjanu, recimo pri Malem naravnem mostu. Tam me moti, da je vse razkopano in blatno, ker se vsakdo driča navzdol po svoji stezi.