Kotiček za meditacijo

Del našega vrta, ki je ponavadi najbolj pomirjujoč, zadnje dni izgleda približno takole. Ko avtomobilčki takole ležijo po travi in kakšnega po nesreči brcnem, se mi pred očmi odvije ta  prizor iz filma Sam doma.

Avtoportret z vnučkom …

… v blatniku avtomobila.

 

 

Kakšna je podkev?

Če bi me še pred tednom dni nekdo vprašal, kakšna je podkev, bi mu podal zelo enostaven odgovor. Ta teden pa sem dobil nalogo, naj podkev fotografiram.

Poskusil sem jo predstaviti z enim samim posnetkom, a je podkev preveč zapletene oblike, da bi mi to uspelo. Poskušal sem, vrtel, obračal. Z rezultatom nisem niti približno zadovoljen, ni mi uspelo. Vsaj tri fotografije so potrebne, da je oblika razvidna.

Iskanje kota za tridimenzionalno predstavitev me je tako zaposlila, da sem iskanje prave osvetlitve pustil za prihodnjič.

Sedaj vidim, da sem si podkev predstavljal hudo poenostavljeno. Šele, ko sem jo prijel v roke, sem videl, da je nisem še nikoli videl. Prvi vtis je bil, da je strašansko velika in težka. No, kako pa naj bi na fotografiji pokazal še to? Brez merila za velikost mi ob tej moji fotografiji najprej pride na misel nekakšen robat in neudoben nastavek za WC školjko z naslonjalom.

Trojni odsev

Nikoli ni konec poiskušanja raznih funkcij fotoaparata. Tako kot tokrat, to počnem tudi pozno ponoči. Sem in tja nastane celo kakšen posnetek, ki ga shranim.

Obiščeva tudi kakšno znamenitost

Če bi pred leti rekel, da sva se zapeljala do Hudičevega turna, bi me vsak, ki bi me slišal, vprašal: “Kje pa je to?”

Danes so ob takšni priložnosti vsi tiho, večina potegne iz žepa telefon in začne odsotno tipkati.

Tako se dela kolesarske poti

Obstoječo pot so zaprli za dodaten promet in na vsa križišča namestili table, ki usmerjajo kolesarje. Kolesarske poti niti približno ni potrebno asfaltirati.

Je pa res, da se z asfaltiranjem najlažje, to je z najmanj dela,  porabi največ denarja.

Ču ču

Takšnih prometnih znakov za nezavarovan železniški prehod v Sloveniji in verjetno tudi v Evropi, ni več prav veliko.

Po stezicah

Na Dolenjskem sva se vozila tudi po takih stezicah. Pravzaprav so bile še bolj zaraščene, pa tudi slikal sem jih. Ampak tam Bože ni bilo videti.

Prijetno nama je popestrilo pot, pa še na robido, ki steza svoje poganjke daleč naprej, sva hitro postala pozorna.

Ob Krki

Dva dni sva kolesarila ob Krki. Reka ima poseben čar, ki ga mi, ki živimo na kraškem področju, nimo deležni. Mogoče pa nam je vožnjo po poteh ob reki ravno zato prijetne.

Krko sva večkrat prečkala. Zanimivo se mi je zdelo, da so bili skoraj vsi mostovi leseni, iz smrekovega lesa.

Po dolenjskih gozdovih

Najraje kolesariva po gozdovih. Opaziva, da so gozdovi na Menišiji drugačni od tistih okoli jezera. Po Javornikih so spet drugačni, če pa greva kam drugam, je razlika še bolj očitna. Poskusila sva razlike opisati z besedami, pa ne gre. Čutiva drugačnost, z besedami pa je ne znava opisati.

Seveda so gozdovi na Dolenjskem, od kjer sva se pred kratikim vrnila, res čisto drugačni od naših. V poletni vročini pa so enako blagodejni.