Galo de Barcelos je neuradni simbol Portugalske. Prodajalnice spominkov so polne pisanih petelinov iz vseh mogočih materialov.
Te sva videla v parku. Vse polno jih je bilo, ti štirje pa so se še lepo nastavili.
V Portu sva večkrat videla ta grafit. Pa sem se enkrat ustavil in ga malo bolje pogledal. S svojo enostavnostjo me je prav osupnil.
V Portu so tramvaj opustili v šestdesetih letih. Domačini so začeli uporabljati cenejši in hitrejši prevoz.
Še vedno delujejo tri proge, ki pa jih v glavnem uporabljajo turisti. Na najini vožnji z muzejskim tramvajem iz Porta na ustje reke Duoro pa sva videla veliko domačinov, ki so tramvaj uporabili za prevoz po vsakdanjih opravkih.
Saj se ni čisto pokvaril. Baterije za fotoaparat pa vseeno nisem mogel polniti. Sem že kar videl, kako bom zoprn s praznima baterijama. Tudi misel na pritisk, da fotografiram bolj premišljeno in manjkrat, mi ni bi všeč.
Poskusil sem ugotoviti, kaj je s polnilcem. Res je že star in nekoliko razmajan. Poskušal sem in poskušal in še kar hitro našel stanje, ko je za silo deloval. Rdeča lučka, da se baterija polni, se je prižgala le, če sem polnilec v vtičnici nekoliko zasukal,in ga hkrati potisnil navzdol. Prav, pa poskusimo, sem si dejal in s čevlji napravil točno to.
V Portu sem lahko fotografiral do konca, saj sem bateriji na ta način napolnil dvakrat.
Kaj sva jedla? Vse je bilo zelo dobro. Pri takšnih potovanjih so presenečeni vsi čuti. Za oči je samo po sebi umevno, za okus pa se sama potrudiva.
O značilnostih in posebnostih hrane v Portu sem bral šele na letalu, ko sva šla tja. Posebnost Porta so vampi, saj prebivalce Porta kličejo kar vampojedi. Druga takšna posebnost je riž kuhan v kurji krvi.
No, pričakoval sem, da v treh dneh ne bova imela priložnosti poskusiti kakšne od teh jedi. V novem mestu pač potrebujeva nekaj časa, da se privadiva.
Pa sva lahko poskusila in eno in drugo. Vampi so tam nekje vmes med srbskim prebrancem in našimi vampi z precej drugačnimi začimbami. Riž v kurji krvi pa je bil podoben naši godli, ki nastane pri kuhanju krvavic. Krvavice pozanjo tudi na Portugalskem, pa sva bila tam prekratek čas, da bi poskusila, koko se razlikujejo od naših.
Kar nekaj časa sem razmišljal, kakšno fotografijo naj izberem, da bo kar najbolj prikazala, kakšen Porto sem videl. Pa seveda, nisem izbiral med fotografijami, ki prikazujejo turistične zanimivosti.
Z eno fotografijo ni šlo. Zgornja prikazuje središče mesta. Bolj mi je všeč spodnja, ki sem jo posnel nekoliko ven iz strogega centra. V takšnem okolju sva preživela večji del najinega bivanja v Portu.
V Portu sva bila le dobre tri dni. Že ob prvem stiku sva ugotovila, da je to zelo daleč od doma. Vse je bilo drugače kot sva videla in doživela v sredozemskih državah na jugu Evrope.
Malo daljši sprehod sva naredila tudi ob plažah, ki so tu na Atlantiku. Ko pri nas rečemo plaža to pomeni čisto nekaj drugega, kot sva videla v Portu. Pa ne samo izgled, pesek, skale, valovi, restavracije… Niti sama nisva znala z besedami opisati, kaj je tako drugače. Samo čudila sva se.
Ta prispevek sem za objavo pripravil še v Portu, sedaj pa sva že doma. Kakšen teden bo potreben, da bova predelala in uredila vtise. Kot navadno, preveč jih je, da bi jih lahko kar pospravila.
Urejanje fotografij bo trajalo še dlje, saj niti tiste z zadnjega obiska Londona še niso zaključene.
Ko sva bila v Londonu tokrat, je bil prav takrat Londonski maraton. Navijal sem in vzpodbujal polnih pet ur – kolikor mi je dal glas. Imam izkušnje, kako tekmovalcem to pomaga. Vesel sem bil vsakega odziva tekačev, tudi če je bil to le komaj zaznaven nasmešek.
Že kar pozno je k navijačem, ki so stali neposredno poleg mene, pritekla punca. Navdušeno so jo sprejeli, ona pa je objela babico in planila v jok. Solze so ji tekle po licih, ko smo jo tolažili, potem pa je le nadaljevala.
Ena od punc, ki so bile tam, je opazila, da fotografiram. Prosila me je, da naj jim jih pošljem. Pripravil sem to fotozgodbo in jim jo poslal.
