. . . vidim na tem drevesu podobo gospodične, ki je pokrita v ruto in oblečena v dolgo obleko. V naročju drži bogat šopek. Niti se mi ni treba preveč truditi, pa uganem še približno starost gospodične in barvo prosojne rute in obleke.
Že kar nekaj časa je, odkar sem napravil posnetek. Na relief me je opozorila prijateljica, s katero sem se srečal prav blizu tega drevesa. Danes pa na Facebooku vidim, da je namišljena podoba “padla v oči” tudi drugim.
Še se igram z ribjim očesom. Leča je bolj pokrovček za fotoaparat, pa še plastična je. Ampak, posnetki so pa nenavadni.
Deževno in vetrovno je, pa še mraz je, da me kar strese, če stopim in hiše. V takšnih razmerah se je lepo igrati in iskati motive doma, na toplem. Nisem vedel, da se da na eno fotografijo stlačiti toliko stvari.
Neverjetno! Raste nekaj centimetrov od steze, kjer gre dnevno mimo nekaj deset ljudi. Pa kar še raste, kar še je tam. Nekdo jo je celo ogradil z vejami in velikim kamnom. Nihče je še ni utrgal, mogoče bo pa dozorela.
Podobno sem bil presenečen pred leti, ko sem jo našel čisto poleg pločnika.
Že hudo dolgo smo doma skoraj priklenjeni. Vsak dan hodiva po istih poteh, vse je že poznano.
Pomagam si z ribjim očesom. Odkrivam nove poglede in vsakič posebej me preseneti, saj si pred fotografiranjem prizor predstavljam čisto drugače.
Tole, kar je na mizi, sta kožica starega in kožica mladega polha. Bistvena je razlika v kvaliteti, ki jo s prsti takoj začutiš. Pa tudi barvno sta precej različni.
Janez je iz strojenja končno dobili kožice polhov, ki jih je ujel lansko jesen. Kar lep kupček je bil na mizi.
Sedaj je čas, da jih izbere dovolj za novo polhovko. Stara je že res stara in to se ji tudi vidi. Ne bo mu težko zbrati kožic za novo. Seveda so za lepo polhovko zaželjene kožice starih polhov, ki pa morajo biti še barvno usklajene.
Polhovko pozimi večkrat nosim tudi sam. Včasih so jo ljudje nosili za vsak dan, jaz pa jo uporabljam bolj za posebne priložnosti.
Po zaslugi Maksima Gasparija in Dedka Mraza je polhovka pri nas še prepoznavna. Pred dobrim mesecem sem bil z njo pokrit v Ljubljani. Srečal sem skupino otrok, ki je šla iz vrtca na sprehod. Vzgojiteljice so imele kar nekaj dela, da so jih spravile od mene.
Petek je, dan za ribe. Ob petkih pride v Cerknico potujoča ribarnica. Ponavadi je dobro založena. Tudi ta žaba je bila kupljena tam.
Portrete rib sem začel delati, ko sem ugotovil, da med sabo tekmujejo, katera je bolj grda. Prav tako tekmujejo, katera je bolj okusna.
V Ljubljani sva bila. Kakšnih 5 ur sva bila na nogah, saj se ne moreš nikamor usesti. In v vsem tem času je bil to edini motiv, ki mi ga je s fotoaparatom uspelo ujeti.
Tem rdečim stvorom smo včasih rekli šuštarji. Pa jih nismo imeli nič kaj radi. Svet se spreminja in kako jim pravijo danes, se mi niti ne sanja.
Pogledal sem objave na tem fotodnevniku. Pred tremi leti sem jih opazil v bližini Poljanske gimnazije. Tokrat so bili blizu tam, le na bregu Ljubljanice.
Na fotoaparatu, ki ga sedaj nosim seboj imam poceni, plastično lečo, ki pa je ribje oko. Ta igračka me je čisto prevzela. Vnaprej si ne znam predstavljati, kakšna fotografija bo nastala. Tako sem skoraj vedno presenečen.
Tako z ribjim očesom izgleda eno od krožišč v Cerknici. Pogled je res nenavaden in nepričakovan.
Prazna luna je za ta mesec menda že mimo. Ampak vreme je kljub temu oblačno, mokro in neprijetno. Spet je napovedan sneg.
Zadnje dni sva sprehode skrajšala. Ne gre drugače, stiskava se pod dežnikom, pa sva vseeno mokra.
. . .
Kljub temu, da vreme, vzdušje in novice po TV niso ravno vzpodbudne, me je prijelo, da s fotoaparatom poskušam še kakšno tehniko, ki jo bolj slabo poznam. A kaj, ko je pogled z ribjim očesom tudi precej temačen in moreč.
Nedelja je bila deževna, res deževna. Komaj sva našla uro, da je deževalo bolj na rahlo in da sva se z dežnikom v roki vsaj malo sprehodila.
Boža pa pravi, da je prav vsako vreme lepo.
