Krmilnico je zametlo

Zjutraj, ko zapade prvi sneg, je še posebno prijetno, ko se še za nekaj časa stisnem pod toplo odejo. Nikamor se ne odpravljava, torej ni treba, da je že takoj zjutraj dvorišče odkidano.

Ne gre, da bi imel miren zajtrk, dovozna pot čez dvorišče pa še ne bi bila očiščena. To je že treba narediti prej.

Kljub temu, da snega ni prav veliko, nama je ptičjo krmilnico sneg zasul. Očistila sva jo in nastavila semena, da bodo ptice priletele pred najino okno dnevne sobe bolj pogosto.

Je to gozd?

Na zelo starih fotografijah je bilo tu golo pobočje. Porasla ga je v glavnem leska, prava drevesa so precej na redko. Vendar so veje leskovih grmov velikokrat tako debela, da bi jih lahko štel med manjša drevesa.

Videti je, da je že dolgo, odkar je tu poraščeno. Sedaj je že prava zima. Snega sicer še ni, listja pa je že zdavnja odpadlo. Takšen gozd pa me spominja na ilustracije iz mladinskih knjig, ki so me poskušale strašiti.

 

Lignji iz pečice

Ob petkih pride v Cerknici potujoča ribarnica. Menda jo obiščeva prav vsakič.

Ob petkih imava ponavadi za kosilo lahko kakšne pečene kalamare. Do pred kratkim sva jih pripravljala na žaru, sedaj, ko je bolj mraz, pa v pečici. V soboto so za kosilo pečene ribe. Velikokrat se zgodi, da je riba prevelika za naju oba, pa kakšen košček ostane še za kasneje. Iz njega narediva odlične rezance in tako so ribe na jedilniku za glavni obrok vsaj trikrat na teden.

V zmrzovalniku je vedno kakšen ribji filet in pa repki kozic. Prav pridejo, če ni vnaprej določeno, kaj bova imela za kosilo. Zmrznjene fileje velikokrat sopariva s popečeno zelenjavo, včasih pa končajo kot curry. Repki so nama najboljši z rezanci.

Slani fileti ičunov so odlični za zajtrk, še posebej, če so v kombinaciji s kakšno v olje vloženo zelenjavo.

Tako pride večino dni na mizo nekaj ribjega.

Ulica ali dvorišče?

V Cerknici je več takih kotičkov, ko ne veš, ali gre za ulico, prehod ali za dvorišče. Nanje bolj poredko zaideva, morava res imeti kakšne nevsakdanje poti.

Prav tukaj je bila mala, prijazna pritlična hišica, v kateri sta živela Lojz in njegova vedno nasmejana žena Anica. Hišico sem vedno imel za primer, kako izgledajo majhne hišice v pravljicah.

22 minut

Zadnje čase ne potrebujeva avtomobila. Že v mraku sva šla v Cerknico, ko sem opazil nenavadne oblake. Tako nenavadni so bili, da so bili vredni fotografije. V takšnih primerih pride prav fotoaparatek, ki ga nosim v denarnici.

Čez 22 minut pa je bila slika čisto drugačna. To drugo sem napravil s telefonom, da sem lahko kar od tam sliko poslal hčerkama. No, doma sem ugotovil, da je bil Facebook čisto preplavljen s podobnimi fotografijami in vse so bile narejene s telefonom.

Luža

Jutra so sedaj že precej hladna, luže pa v senci ostanejo zmrznjene do poldneva. Pač, zima se bliža.

Le kaj vse se mora dogajati, da luži uspe zmrzniti v takšne neverjetne oblike! Kot bi si naredil tunele!

Te najine poti so bile zelo samotne. Saj so še, čeprav je verjetno zaradi Corona virusa na njej neprimerno več sprehajalcev.