Na našem vrtu je več kotičkov, kjer je vsak zaključen sam zase, lepo pa se vklapljajo v celoto vrta. Eden od njih je zelenjavni vrt, drugi je za poletno kosilo, tretji za kavo poleti, četrti za zajtrk, peti za žar …
Tega na sliki je Boža najbrž naredila za takšno in drugačno meditiranje.
Že nekaj časa imava za kosilo pridelke z najinega vrta. Boža je že izkopala del krompirja. S pridelkom je zadovoljna. Jedilnik bova lahko popestrila s pečenim krompirjem.
Na najinih kolesarskih izletih se včasih razveseliva tudi samo trave.
Pri svakinji imajo težave z bramorjem. Po vrtu jim naredi veliko škode in poskusili so že marsikaj, da bi se ga znebili. Menda se še najbolj obnesejo jogurtovi kozarčki, ki jih vkopljejo v zemljo do roba, vanjo pa natočijo malo vode. Ta pošast tako pade vanjo in se utopi.
Ne razumem, kako sem ga lahko videl šele pri mojih letih, ves ta čas pa se me je izogibal. O tej naši živalici ne vem čisto nič, prav tako pa verjetno večina ljudi okrog mene.
Na predvčerajšnji objavi sem še v flisu, včeraj pa je bilo čez 30 stopinj. V vročini je prva misel, da bi se zavlekel v senco in se spravil v horizontalo.
V letih, ko sva še veliko kolesarila, sva ugotovila, da je v vročini najprijetneje s kolesom kje visoko v Javorniku. Tam je temperatura znosna, vlaga ravno pravšnja, senca pa nikjer boljša. Paziti je potrebno le, da s tistimi tristo metri vzpona opraviš zmerno, da se ne pregreješ. Včeraj je bilo v Cerknici 31 stopinj, na pobočju Javornika pa senca in 24 stopinj.
Takšnega brancina se razveselim, če ga lahko kupim, prava trofeja. Kako bi bil ponosen šele, če bi ga ujel sam.
Namenjen je za najin žar. Dovolj ga bo za štiri. Tolikšno ribo speči v enem kosu na žaru ni hec. Na največjem najinem krožniku gleda čez rob na obeh straneh. Še nekaj centimetrov da bi bil daljši, pa bi ga moral peči po diagonali žara.
Napovedano je bilo toplo in suho vreme. Tako sva se lahko spet odpravila na kolesarjenje po naših gozdovih. Prepleteni so s cestami, ki so začuda bolje vzdrževane, kot ceste okrog jezera.
Za krajše izlete v naše gozdove zemljevida niti jaz ne potrebujem. Za nekajurne izlete izven glavnih povezovalnih poti pa mi niti na misel ne pade, da bi se na pot podal brez zemljevidov in GPS. Nikakor ne s kolesom, z avtomobilom pa tudi bolje da ne, pa še poln rezervar goriva naj ima. Prav na vsakem križišču preverim tudi na zemljevidu, da je jasno, kje sem.
Pred leti me je ustavil voznik avtomobila, ki se je spuščal po cesti iz Leskove doline proti Kozariščam. Spraševal me je, če bo kmalu na Sviščakih. Sprva sem pomislil, da se šali. Zaupal mi je, da je krenil iz Ilirske Bistrice.
Na isti cesti so me tudi že spraševali za najbližjo pot do bencinske črpalke.
Kot v pravljici je: vreme je prijazno in toplo, nikamor se nama ne mudi. Boža je na vrtu za hišo in fotografira rožice. To je le ena od mnogih fotografij, ki jih je naredila s svojim fotoaparatom.
To je motiv prve slovenske znamke. Na njej je moški, ki trga verige in se osvobaja. Filatelisti so motiv poimenovali “verigar”.
Oktobra 1918 so Slovenci, Hrvatje in Srbi pretrgali vezi z avstro-ogrsko monarhijo. Pojavi se potreba po novih znamkah. Znamko je likovno izdelal Ivan Vavpotič, v uporabi pa je bila že na začetku 1919.
Znamke sem začel zbirati v 2. razredu osnovne šole. Najbolj strasten zbiralec sem bil nekako do konca študija. Z zbiranjem je nadaljeval oče, ki je zbirko dvignil za več nivojev.
. . .
Znamko sem že pred časom poskeniral, da sem si jo končno lahko enkrat pogledal do podrobnosti.
Že res, da živimo na kraškem svetu. Ampak tudi pri nas se ne zgodi, da se po močnem deževju odpre luknja sredi ceste.
Tole sva videla na poti nad Knežjo Njivo. Prvo, kar nama je prišlo na misel, je bilo, da bi vanjo nametala kamenja. Ampak luknja je bila prevelika, primernih kamnov pa v okolici ni bilo. Ob straneh lukjnje so bile odprtine, ki so dale slutiti, da so zelo globoke. Luknja bo morala kar počakati, da jo bi zasul nekdo, ki bo bolje opremljen od naju.
