Sveder, ki je debel kot moje zapestje, dolg pa toliko, kot jaz cel, ni kar tako. Trofeja je že, če se lahko z njim fotografiraš.
Ampak iz ozadja se je zaslišal čisto tih glas lastnika svedra: “Če bi delal z njim, ne bi na fotografiranje niti pomislil.”
Na tečaju Fotopraktikum imamo zadnje tedne teme povezane s flešem. Zaradi tega kar naprej iščem motive, ki bi jih droben fleš na fotoaparatu lahko naredil boljše. Le tako lahko pripravim primere, na katerih bomo videli možne uporabe fleša.
Upam, da je fleš tako obsedel tudi tečajnike in da prav tako iščejo, kaj bi se dalo fotografirati na ta način.
Ob torkih imamo tečaj Fotopraktikum. Tam se trenutno učimo, kdaj in kako si pomagati s flešem na fotoaparatu. Najkasenje v ponedeljek moram pripraviti primere, ki jih bom na tečaju pripravil.
Zadnje čase sem čisto obseden s telohi, ki ravno sedaj krasijo gozdove nad hišo. Seveda je med sprehodom prišlo kar smo od sebe, da sem za model uporabil teloh. Posvetil sem ga s flešem, da je osvetljen kot sonce in tako dobil enega od posnetkov, ki jih bomo analizirali na tečaju.
Zadnje dni je bilo toplo, termometer se je sredi dneva dvigal proti 20 stopinjam. Boža je izkoristila lepo vreme in na vrtu pospravila zimski nered. Sedaj je res lepo. V garaži ni več avtomobila, pa je tako lahko pogled skozi garažo na vrt čisto odprt. Še sonce, da prav posije, pa je na vrtu kot v raju.
Ampak, včeraj zvečer se je že ohladilo. Šla sva na sprehod, pa se nisva primerno oblekla. Dodobra naju je zmrazilo. Ni še prava pomlad.
Teloh je pri nas kar malo zapostavljen. Menim, da nima mesta, ki mu pripada.
Najine sprehajalne poti so sedaj v znamenju teloha. Povsod ga je veliko, raste celo po poteh. Očitno je nezahteven, saj raste tudi med kamni. Cvetovi so veliki in razkošni, takšnih v naravi ne bi pričakoval. Nikoli še nisem opazil, letos pa raste v bogatih šopih v katerih je lahko tudi več kot deset velikih cvetov. Kar verjeti ne morem, da so prav povsod po gozdu.
Na najinih poteh po gozdovih od blizu pogledava marsikatero cvetico. Prav vsaka naju razveseli.
Sedaj kraljuje teloh. Tako lepih primerkov, kot sem jih videl včeraj, menda še nisem videl. Po gozdovih je vse polno zvončkov, na Gradišču so kronce, pa jetrnik. Počasi bo vse zacvetelo.
Včeraj so pri Ledi začeli s sezono sladoleda. Da je že čas za sladoled je razvidno s spodnje slike. Sef je povedal, da jim ni uspelo narediti toliko sladoleda, kot so ga želeli obiskovalci.
Včeraj sva se najprej povzpela do Gradišča. Med potjo sva se počasi slačila, da sva bila nazadnje s kratkimi rokavi. Popoldne sva bila na vrtu, pa se ni bilo treba nič bolj obleči. Pogledal sem fotografije, kakšno vreme je bilo v preteklih letih, pa sem pripravil kratek pregled prispevkov, ki so v preteklih letih nastali zadnje dni februarja po letih. Sladoled v teh prispevkih ni bil omenjen niti enkrat:
Saj ne bi verjel, a je res. Upokojenci nimamo časa in pika. Za dokaz je ta slika.
Ves dan sva bila zaposlena z delom okrog hiše in rednimi opravili. Na sprehod sva utegnila šele v večernem mraku.
Včeraj sva pod roštiljem letos prvič zakurila. Zunaj je bilo prijetno toplo. V majici brez rokavov sem bil na terasi so sončnega zahoda – februarja. Šele takrat sva se spomnila, da bi bilo to dobro dokumentirati tudi s fotografijo.
Verjetno se bo kmalu precej ohladilo. Nič zato, sezona se je začela. Mraz jo bo prekinil le za kakšen dan, teden, …
Dokler se ne bo ohladilo, bom imel občutek, da je pomlad že tu. V glavnem me vse veseli, sem in tja pa to prinaša tudi kakšno težavo. V nedeljo sem že bil pomladansko utrujen.
