Doma sva ob vznožju Slivnice, veliko hodiva, pa sva danes spet prišla na shojeno pot, ki jo ne poznava. Pa ne samo to. Ko sva se vračala sva ugotovila, da tako visoko že dolgo nisva bila in da se je vse spremenilo.
. . .
Že zdavnaj sem rekel, da ne bom šel nikamor brez fotoaparata. Tokrat sem imel seboj le telefon. In prav takrat je vse naokoli polno zanimivih motivov za fotografiranje.
To so najbrž res zadnji posnetki teloha letošnjo zimo. Videti je, da je dozorel. Temperature se bodo dvignile in kmalu se bo umaknil spomladanski rasti drugih rastlinic.
V teh časih so najini dnevi potekajo v že utečenem ritmu. Začneva s pravim zajtrkom. Dopoldne opraviva prvi sprehod. Kosilo je ponavadi določeno že dan prej, s pripravo ni nobenih težav. Po popoldanski kavi je na vrsti drugi sprehod.
Na ta način je najin ritem miren in prav takšno tudi najino počutje. Mir nama zmotijo kvečjemu kakšne nelogičnosti, ki sva jih deležna zvečer pred televizorjem.
Dober teden dni nazaj sva imela iz dnevne sobe takšen pogled. Češnja je cvetela, da je bilo veselje. Mraz zadnjih dni jo je čisto osmodil.
Izgleda, da čebele o tem niso obveščene, saj jo kljub temu veselo obletavajo.
Saj ne vem točno, ali sva v samoizolaciji ali v karanteni. V glavnem, nimava stikov in sva ves dan čisto sama drug z drugim.
Ugotovila sva, da nama je obema všeč, da opraviva en sprehod dopoldne in drugega popoldne. Včasih nama dodatno uspe še kakšna vaja joge. Če drugega ne, na ta način se rešiva računalnikov in se res posvetiva samo hoji in pogovoru.
Srečo imava, da je gozd samo nekaj deset metrov od najinega vhoda. Najraje sva v gozdu nad najinim domom.
Sva že v ritmu: en daljši sprehod dopoldne in en daljši sprehod popoldne. Največkrat greva po samotnih gozdnih poteh, ki nastale po zadnjem vetrolomu, sem in tja pa tudi po kakšni makadamski poti.
V zadnjem času sva opazila, da pogosto videvava mah, ki je neverjetno živo zelen. Ne veva ali se nama takšen zdi, ker je pomlad in pričakujeva, da bo vsak hip vse ozelenelo, ali pa je v resnici tako močno zelen.
Cvetje črnega trna mi je spomladi najlepše. Le pogledati ga je treba.
Vsak dan sva zunaj najprej dopoldne, potem pa še popoldne. V gozdu nad hišo se nadihava zraka.
In seveda med potjo ugledava vse polno nenavadnih stvari, ki so tako pred nosom, da jih ne vidiva. Takšen je vršiček, poganjek grma, ki mu tu rečemo rabutovje. Vprašal sem Google, pa za rabutovje ne ve. Mogoče je to brogovita.
Okolica se spreminja, da komaj sledim. Najprej je bilo vse v cvetju. Po gozdu je bilo vse polno teloha. Prav od povsod so pozdravljali cvetovi.
Čez noč se je ohladilo in zapadlo je kake 3 centimetre snega. Po dveh dneh se je stopil. V gozdu pa teloha ni bilo več videti. Najbrž ga je sneg potlačil.
Trobentice pa kar razganja.
Z istega mesta sem napravil fotografijo kot pred par dnevi. Pa je zelo drugačna.
Vreme se spreminja. Predvčerajšnjim je bil še sneg, včeraj ga ni bilo več. Zato so prizori čisto drugačni. Včeraj je svoje prispeval še saharski pesek, ki ga je prineslo nad naše kraje.
Ne, zadnje dni ni nič kaj pomladno.
