Tu je bila včasih gostilna, kjer so imeli odlične klobase. Občasno smo iz Begunj tekli do Pokojišča, ostali pa so prišli z avtomobili. Dobili smo se v tej gostilni, malo posedeli in se podprli s klobaso. Potem smo se skupaj odpeljali nazaj domov.
Gostilne že kar nekaj časa ni več, na Pokojišče pa nas nič več ne vleče.
Ta šop je bil viden z mosta in nasipa na jezeru. Najbrž je bil v zadnjem mesecu največkrat fotografiran prizor.
Ko se spomnim na Pokojišče, mi pred oči najprej pride ta vogal že zdavnaj porušene hiše. Ne vem zakaj, ne najdem nobene logične razlage.
Pokojišče je za nas na koncu sveta, prav tako pa verjetno za tiste, ki so doma v Borovnici in ostalih krajih v dolini. Mogoče je bilo zaradi tega še bolj zanimivo, ko sva po dolgem času spet s kolesi videla znane prizore.
Ko se na mojem kolesarskem števcu pokaže številka, ki ima veliko ničel, sem vedno zadovoljen. Nekaj let sem mislil, da se števec prepočasi obrača, sedaj pa sem zadovoljen, da se številke sploh spreminjajo. Precej števcev sem že moral zamenjati, vsakič pa se potrudim, da prenesem na novi števec začetno stanje.
V vseh teh letih, odkar kolesarim, sem poskusil že vse mogoče, kako bi najenostavneje spremljal prevožene kilometre. Pa sem ugotovil, da je še najbolje, da to objavim na tem fotodnevniku, kjer se zbirajo podatki o vseh mojih aktivnostih. Prav zanimivo mi je, ko pogledam prispevke izpred let in se spomnim dogodkov, ki sem jih že zdavnaj pozabil.
Nekaj posebnega je bilo, da sva to sploh lahko izbrala. Bilo je odlično. Ampak, to je bila šele predjed.
Na Otoku so cibore še vedno na drevesu. Samo bolj temne so postale, skoraj črne. Nekatere so se res že malo nagubale, pa nič zato, postale so samo še bolj sladke. Čisto drobne so. Še češnje, kupljene v Hoferju, so bolj debele. So pa zato bolj sladke. Očitno so dovolj zrele, saj sedaj gredo tudi od kosti.
Z vlakom se voziva sila poredko. Sploh pa se na Rakek nisem pripeljal že nekaj desetletij.
V petek pa sva v Borovnici naložila svoja kolesa na vlak in se odpeljala proti Rakeku. Vožnja naj bi trajala le tri postaje. Pri nakladanju koles naju je kondukter malo gledal izpod čela. Celo omenil je, da bi bilo bolje, če greva v zadnji vagon, kamor spadajo kolesa. Vseeno sva jih stlačila v tesen v prehod pred stranišče. Kondukter je pomahal z zelenim loparčkom in smo odpeljali.
Postavila sva se k odprtemu oknu, saj je bilo v vagonu neprimerno bolj vroče, kot prej med vožnjo s kolesom. Iz vlaka sva opazovala redke hiše, prepih pa naju je hladil. Železnica je speljana za hišami in pogled na hiše je iz zadnje strani, kot bi jih gledal iz zavrtov. Čisto drugače je, kot je videti s ceste, stanovalci se obnašajo, kot da jih tam nihče ne vidi.
V Logatcu smo se ustavili. Saj veste, kako se kompozicija na postaji počasi ustavlja Nekaj časa traja, da se čisto ustavi. Najino okno je obstalo točno pred potnikom, ki je čakal na peronu. To je bil Matija, najin zet. Ne vem, kdo je bil bolj presenečen, ampak usta so se nam vsem razvlekla.
Da se to zgodi, je tako majhna verjetnost, da je nesmiselno o tem sploh razmišljati. Kako se temu reče: usoda, sreča, naključje, krompir…? Težko bi našel primeren izraz, saj se to ne dogaja dovolj pogosto, da bi za to imeli posebno besedo.
Aja, Matija se skoraj nikoli ne vozi z vlakom.
Najine kolesarske poti so vedno bolj po ravnem. Klanci, še posebno če so strmi, nama ne dišijo več.
Ko sva se spuščala po strmini od Pokojišča proti Borovnici nisem mogel niti pomisliti, da bi peljala v obratni smeri. Saj včasih smo to počeli, sedaj pa nam nekako ne pristoji več. Tako sva včerajšnjo turo zaključila v Borovnici in se z vlakom odpeljala domov, pravzaprav do Rakeka.
Tako sva imela lep izlet, v klance pa nama ni bilo treba gristi.
Z mosta pod Gorenjim Jezerom sva občudovala labodjo družino, ki je bila na sprehodu. Otroci so bili pridni. Niso niti trmoglavili niti begali sem in tja. Izgledali so kot urejena družina.
Še pomislil nisem, da bi bilo to lahko pirmerno tudi za igro.
