Luža

Očitno je tudi za konje zabavno, če lahko skačejo po luži.

S kopitom je brcal po luži, da se je naredilo lepo, tekoče blato. Pa ni odnehal. Prej sva se naveličala midva in nadaljevala svojo pot.

Zvečer z dežnikom

Zgodi se, da cel dan zaradi dežja ne moreva od doma. V takšnih primerih narediva malo daljši sprehod kar zvečer, ponoči. Skupaj se skrijeva pod dežnik in če naliv ni prehud, ostaneva v glavnem suha. Je pa res, da navadno nikogar ne srečava.

Tudi ponoči je najbolje, da je fotoaparat v žepu. V temi so motivi drugje in drugačni. Še večji izziv je v primeri z dnevom, pa tudi zadovoljstvo ob posrečenem posnetku je večje. 

Ponoči

V nočnem sprehodu sem in tja še vedno naletim na kakšen spregledan prizor.

Spomenik z ribjim očesom

Že hudo dolgo smo doma skoraj priklenjeni. Vsak dan hodiva po istih poteh, vse je že poznano.

Pomagam si z ribjim očesom. Odkrivam nove poglede in vsakič posebej me preseneti, saj si pred fotografiranjem prizor predstavljam čisto drugače.

Kaj počnejo?

V Ljubljani sva bila. Kakšnih 5 ur sva bila na nogah, saj se ne moreš nikamor usesti. In v vsem tem času je bil to edini motiv, ki mi ga je s fotoaparatom uspelo ujeti.

Tem rdečim stvorom smo včasih rekli šuštarji. Pa jih nismo imeli nič kaj radi. Svet se spreminja in kako jim pravijo danes, se mi niti ne sanja.

Pogledal sem objave na tem fotodnevniku. Pred tremi leti sem jih opazil v bližini Poljanske gimnazije. Tokrat so bili blizu tam, le na bregu Ljubljanice.

Krožišče

Na fotoaparatu, ki ga sedaj nosim seboj imam poceni, plastično lečo, ki pa je ribje oko. Ta igračka me je čisto prevzela. Vnaprej si ne znam predstavljati, kakšna fotografija bo nastala. Tako sem skoraj vedno presenečen.

Tako z ribjim očesom izgleda eno od krožišč v Cerknici. Pogled je res nenavaden in nepričakovan.

Deževno počutje

Prazna luna je za ta mesec menda že mimo. Ampak vreme je kljub temu oblačno, mokro in neprijetno. Spet je napovedan sneg.

Zadnje dni sva sprehode skrajšala. Ne gre drugače, stiskava se pod dežnikom, pa sva vseeno mokra.

. . .

Kljub temu, da vreme, vzdušje in novice po TV niso ravno vzpodbudne, me je prijelo, da s fotoaparatom poskušam še kakšno tehniko, ki jo bolj slabo poznam. A kaj, ko je pogled z ribjim očesom tudi precej temačen in moreč.

Deževno

Nedelja je bila deževna, res deževna. Komaj sva našla uro, da je deževalo bolj na rahlo in da sva se z dežnikom v roki vsaj malo sprehodila.

Boža pa pravi, da je prav vsako vreme lepo.

Sneg v aprilu

Tri dni nazaj smo bili zunaj s kratkimi rokavi, včeraj pa takole.

Le kdo je nastreljal vse te kable in kje je bil takrat njegov čut za red!

Ribe ob petkih

Ob petkih so pri nama ribe zakon. In ob sobotah tudi. Včasih tudi še v nedeljo. Všeč so nama in niti ne pomisliva ne več, da bi konec tedna imela za kosilo kaj drugega.

Zadnje leto kupujeva ribe v potujoči ribarnici, ki se ustavi pred Upravno enoto tam enkrat sredi dneva. Prijazen prodajalec si vzame čas, da nama poišče kakšno pravo ribo.

Nazadnje me je hecal s takšno 2,5 kg orado. Vesel sem bil že, ko sem jo fotografiral. Seveda je nisem kupil. Dovolj bi nama bila za cel teden, do prihodnjega petka.