Stezica

V času epidemije korona-virusa se drživa doma. Nimava obiskov, nimava stikov. Dopoldne in največkrat tudi popoldne sva do sedaj v lepem vremenu upravila lahek sprehod v gozdu nad hišo. Drugih sprehajalcev skorajda ni. Če se pa le srečamo, se izognemo v širokem loku.

Sekundo pred posnetkom je po tej stezici mimo naju švignil kolesar. Jasno, fotoaparata mi ni pravočasno uspelo niti potegniti iz žepa.

Parkec

Mali fotoaparatek imam kar v denarnici. Tako je vedno z mano in pri roki. Tako niti sam pred sabo nimam izgovora: “Uh, ko bi imel fotoaprat sabo, bi…”.

Včasih pa na sprehod ali po opravkih vzamem seboj “taveliki” fotoaparat. Poredko, zgodi pa se vseeno, nanj nataknem objektiv ribje oko, ki je bolj pokrovček kot pravi objektiv. Fotografije so takrat nenavadne, še sam sem velikokrat presenečen.

Sprehod v Zadnjem kraju

Manj živo sploh ne more biti. Fotografija bi lahko bila tudi črno-bela. Zima je na koncu, še nekaj dni in zelena se bo razpočila, da bo takoj vse odeto v pomladno zeleno.

To so dnevi v letu, ko že težko čakam, da se segreje. Malo že pogledujem na kolo, a je za kolesarjenje vseeno prehladno, da bi bilo prijetno. Ampak sem in tja vidim na kolesu kakšno mamo v plašču in z ruto. Niti sanja se ji ne, kaj je to Goretex, tehnična oblačila…

Včeraj sem brskal po starih fotografijah in zaprepaden ugotovil, da sem pred dobrim desetletjem kolesaril že 2. januarja.

Stara drevesa

Kaj je staro drevo? Tole na fotografiji je zagotovo. V okolici tega drevesa jih je še nekaj, za katera si ne bi upal niti ugibati, koliko so stara. Prav lahko, da bi zgrešil za nekaj stoletij.

Na najinem vrtu doma je drevo staro že, če je starejše od 20 let. V Londonu, v Greenwich Parku, v bližini kjer je nastala ta fotografija, pa ležijo ostanki hrasta, ki naj bi bil posajen v 12. stoletju. Zrušil se je sam leta 1991.