Nova sezona

Začenja se nova sezona aktivnosti zunaj. S kolesarjenjem sva že malo začela, sedaj pa koles nisva videla že cel mesec. Pa po hribih je še sneg.

Sprehod z vnučkom

Z vnučkom sva spet naredila daljši sprehod. Ocenjujem, da sva naredila kar 10 km.

Oba sva bila zadovoljna. Ko sem ga dajal v voziček, je bil vidno vesel. Potem je pa spal in spal.

Ves čas je čisto po malem deževalo, vendar mokra nisva bila.

Jutranja megla

Jutranja megla v kombinaciji s pomladanskim soncem naredi prav posebno vzdušje.

Dobrodošlica

V Celju so naju takole razveselili. Ob cestah je posajenih tisoče raznobarvnih tulipanov, ki so cveteli ravno takrat, ko sva bila tam.

Internacionalno

Za sedem besed so uporabili kar 4 jezike. Če niste opazili – po slovensko piše POZOR STOPNICA.

Zidani most

Tokrat je bila priložnost, da sva vlake v Zidanem mostu videla z zunanje strani.

Priložnost sva izkoristila z obiskom blagajne na železniški postaji, da sva podaljšala najini brezplačni vozovnici za prevoz z vlakom. Lansko leto jih nisva uporabila, saj nisva bila na nobenem kolesarskem izletu, s katerega bi se vrnila z vlakom. Tako sta vozovnici postali neveljavni.

Presenetilo naju je, kako se je podoba železnice spremenila. Na postaji sva videla več vlakov, vsi so bili urejeni. Najlepše presenečenje so bili kondukterji, ki izgledajo prav italijansko elegantni. Čudnozelene uniforme so zamenjali s temno modrimi in prav lepo jih je pogledati.

Železen most

V Radečah sva našla zanimiv star železen most. Doma sem na spletu poiskal več informacij o njem. Očitno je iz nekih drugih časov, danes pa služi samo še pešcem in mogoče še kakšnemu kolesarju.

Izlet

Dva dni sva morala biti zdoma. Izkoristila sva ju za izlet, ki nama drugače ne bi prišel niti na pamet. Ustavila sva se v krajih, kjer še nisva bila ali pa sva se peljala samo mimo. Tako sva naredila postanek v Zidanem mostu, Rimskih toplicah, Radečah, Sevnici in Šentjanžu.

V Radečah so ob cestah pravi drevoredi okrasnih dreves, najbrž so kakšna vrsta japonske češnje ali slive. Zamudila sva nekaj dni, saj so po cvetoćih vejah že pognali listi in jih nekoliko prekrili. Po drugi strani pa cvetovi v rahlem vetriču že spuščajo lističe, da jih je povsod polno, tudi po cestah in vodi.

Barviti grafiti

V Ljubljano ne greva prav pogosto, pa mi mogoče zato bolj padejo v oči stvari, ki jih doma ni.

Ja, zid je barvito porisan, z občutkom za red pa so avtorji bolj na “švoh”.

Prometni znak za padalce

Nekdo je prometni znak obrnil tako, da velja samo za padalce, ki bi pristali v bližini.

Domača naloga

Na poti iz šole sta se zavlekla pod otroško igralo in skupaj napisala domačo nalogo. Prav simpatično ju je bilo videti.

. . .

Fotografiral sem skozi steklo. Nisem bil pozoren na odseve, opazil sem jih šele doma, na. računalniku.

Citroen

Polepšal je središče Cerknice.

Kabli na Peščenku

Vsakič, ko hočem kjerkoli na Peščenku narediti kakšno fotografijo, ugotovim, da moram hkrati obvezno slikati še kable. Drugače ne gre.

No, lahko bi bilo še slabše.

Diši

Zadnje dni je bilo bolj hladno in deževno, pred tem pa je bilo zelo toplo obdobje. Cvetovi na vrtovih so se kar po vrsti odpirali. Vsak dan je bilo drugače. Najprej je zacvetelo spodaj, v Cerknici. Naslednji dan sva videla cvetove že za eno vrsto hiš višje, naslednji dan pa je cvetenje napredovalo še za eno vrsto višje.

Tole ne vem kaj je, je pa prav lepo dišalo.

Z vnučkom daleč

Zadnje tri dni sva z vnučkom popoldneve preživela skupaj, sama. Popoldansko spanje sva raztegnila na dve uri. Dve uri je bilo dovolj, da sva lahko vsakič naredila več kot 10 kilometrov. Vnučku je bilo to tako všeč, da ga je bilo potrebno ob vrnitvi zbuditi, saj bi drugače spal še kar naprej.

Taljan se smeje

Pri nas vreme največkrat pride z jugozahoda. Ko je pri nas še oblačno, pod obzorjem na zahodu pa je že lepo vreme, pride proti večeru do zanimive svetlobe. Oblaki so osvetljeni od spodaj in takrat pravimo, da se “Italijan smeje”.

Vsakdanja kava

Najino vsakodnevno hojo največkrat združiva z vsakodnenvno kavo. Zanimivo, zadnja leta največ poti opraviva tako, da greva peš na kavo, potem pa še nazaj domov.

Tokrat so se za najin machiato potrudili. Lepo so vidne tri plasti.

Sprehod

Takole sva se z vnučkom sprehajala do trde teme. Potem pa so naju poklicali, naj vendar prideva domov, da drugače zvečer ne bo mogel zaspati.

V Ljubljani

Sploh si ne znam več predstavljati, kako smo se lahko v Ljubjano skoraj 20 let vozili prav vsak delavnik. Sedaj greva le še zaradi kakšnega zobozdravnika, pregleda ali kaj podobnega. Pa še takrat nama je odveč.

Mokra klopca

Kakor je videti, že dolgo ni nikogar zamikalo, da bi se tu usedel.