Glog diši

Vsako toliko časa me prav presune, kako slep sem. Hodim naokoli, pa ne vidim stvari, ki so mi pred nosom.

Zadnje dni z nosom večkrat in na različnih krajih začutiva, kako močno in prijetno diši glog. Če je vetrič pravi, ga zavohava tudi na nekaj deset metrov.

Sedaj vonj poznava in se ga vsakič razveseliva. Včeraj sem zaradi tega napravil nekaj posnetkov, saj tudi cveti lepo. Doma sem fotografije natančneje pogledal in opazil, da so prašniki sprva prav roza barve.

Škoda, da poleg fotografij ne morem shraniti še vonja.

Vse mirno

V tem času, ko moramo biti doma, so mi pričakovano odpovedali zdravniški pregled, ki sem ga čakal skoraj pol leta. Že čez dva tedna, so me obvestili, da naj kar pridem.

In sva se odpeljala v Izolo. Zanimalo naju je, kako je na Obali v tem času, ko bi oblast najraje videla, da smo samo in kar naprej doma. V Izoli je bilo sicer vzdušje precej bolj sproščeno kot v Cerknici, vseeno pa je bilo zelo, zelo mirno. Še morje je bilo kot olje, poglejte odseve na vodi.

Na suhem


Takole je končala tale ščuka. Jezera ni več. Okolje, kjer je bila glavna in najmočnejša, je izginilo in ostala je na suhem.

Ne vem zakaj, ampak že ves večer imam v mislih tisto – riba smrdi pri glavi.