
Tudi ko sem sam, pa tudi ko so počitnice, mi gredo kar naprej po glavi domače naloge s tečaja Fotopraktikum. Takole sem ujel linije kar čez Ljubljanico.
To električno kolo je očitno iz Belgije in tam tudi registrirano. Ne vem, ali tam registrirajo vsa kolesa ali samo električna.
Kadar potujeva se velikokrat ustaviva v kavarnici, se poskušava zliti z okolicoi in opazujeva, opazujeva. Nikakor ne begava od znamenitosti do znamenitosti. Po nekaj dnevih takšnega opazovanja ugotoviva, da na mesto gledava čisto drugačno, kot sva ga dojemala ob prihodu.
Gospod in gospa iz Belgije sta se z električnima kolesoma pripeljala do Šuštarskega mosta, se ustavila za kakšno minuto, naredila nekaj posnetkov s telefonom in se odpeljala k neki drugi turistični znamenisti.
Bil sem v Ljubljani. Sonce sredi dneva niti pribižno ni primerno za fotografije, ki sem jih nameraval napraviti. Za to razstavo pa je bila svetloba čisto v redu.
Na Galusovem nabrežju sem si ogledal razstavo fotografij Plečnikovih partizanskih spomenikov. Zelo lepo, čisto ostrmel sem. Kar nekaj novih idej sem dobil.
Pravijo, da ko nimamo česa bolj pametnega, se pogovarjamo o vremenu. Pa ni čisto tako. Čez noč se je ohladilo za vsaj 15 stopinj, pa še dežuje. Doma kuriva, iz omare sva potegnila bundi. Prav nič naju ne vleče, da bi šla ven.
Proti večeru sva opravila vsaj minimalno dozo korakov. Skupaj sva šla pod dežnikom. Saj niti ni deževalo, le v zraku je lebdelo toliko drobnih kapljic, da sva jih čutila na koži tudi pod dežnikom.