Jesen v kavarnici

Skoraj vsak dan greva v Kavarnico na Plac’. Obisk kavarnice je postal vsakodnevni ritual s kavo, ki ga združiva s sprehodom.

Tudi v kavarnici se pozna jesen. Zunaj postaja hladno. Zaenkrat še gre. V notranjost ne greva, tam mize ne morejo biti tako narazen, kot so lahko zunaj. Kako bova šla na kavo pozimi, še ne veva.

Jesen se pozna tudi na strehi kavarnice. V dežju sva pod streho, na njej pa proseva jesensko listje.

Stara vrata

Izgled Casermanove ulice v Cerknici se bo kmalu spremenil. Na njej je nekaj skednjev, ki jih bodo zagotovo podrli, ker se bodo drugače kar sami.

To je bilo dovolj, da sem se lotil novega projekta – fotografiranja stavb na tej ulici. Posebno pozornost sem namenil tem vratom, kakršnih skoraj ni več videti, pa tudi tukaj ne bodo več dolgo. Če se prav spominjam, so takšna vrata imeli na žagah. Bila so dovolj široka in dvignjena od tal, da so hlod lahko zvalili v notranjost neposredno z voza.

Po čudnih kotičkih

V zadnjem mesecu sva z vnučkoma obiskala tudi nekaj kotičkov v bližini doma, kamor sama ne greva prav pogosto. Želela sva jima pokazati čimbolj raznoliko pokrajino. Mogoče se bosta česa od vsega tega tudi zapomnila. Predvsem smo veliko hodili in bili v naravi, kolikor se je le dalo.

Tako smo sem in tja tudi skakali čez luže in blato, se spustili v jame, veslali po jezeru, pa še kaj bi se našlo.

Mrzlek

Pod Otonico je izvir odlične pitne vode. Seveda smo ga obiskali tudi z  vnučki. Ko smo jima razložili, da tu vodo lahko pijemo kar iz izvira, se je kar nista mogla napiti, tako jima je bilo všeč in nenavadno. Za časa njihovega obiska, smo bili tam kar dvakrat.

Mogoče ne bosta vode naravnost iz potoka pila nikoli več. Kdo ve.

Ob vodi

Sedaj sta že doma, v Londonu. A vsaj na fotografijah sta še vedno tukaj. Vsak dan urejam stotine fotografij, ki so nastale v času njunih počitnic v Cerknici.

Najraje sta se igrala v vodi in pesku. Najbolj zanimivo je bilo metanje vejic in kamenčkov v vodo. To sta počela čisto na robu, tako je čevelj ali pa rokav včasih lahko zajel malo vode. Pa saj je bilo toplo in zakaj bi ju še tu omejeval.

S kanujem

Bili smo na jezeru in iskali žabice. Ena je bila dovolj pogumna, da je nekaj trenutkov čepela na rokah male vnučke.

V bližini so kanuji kar naprej pristajali in odhajali. Dolgo časa smo se tam obračali in obotavljali. Potem smo se odločili in šli še mi. Vnučka sta doživela nekaj novega, ata pa je menda prvič veslal. Vsem so bile te novosti v veselje.

Pod Malim naravnim mostom


Z vnučkom sva se v Rakovem Škocjanu spustila v dolino pod Mali naravni most. Naravnost navdušen je bil, takšnega ga še nisem videl. Pa ne v smislu, kot bi bil navdušen odrasel. Čisto drugačen je bil, očitno je nanj nekaj delovalo.

Ravno te dni sem bral Zvoneta Šerugo, kakšen biser, da je Rakov Škocjan. Z Božo tam veliko kolesariva, ne podava pa se na stezice, kjer s kolesom ne gre. Po tem zadnjem izletu pa se mi zdi, da bom izlet ponovil prav v kratkem.

. . .

Vsake toliko časa pri polni zavesti sklenem, da fotoaparata ne bom jemal sabo. Potem pa me tam premami in fotografiram s telefonom. Vsakič sem potem sam nase jezen.