Na tečaju Fotopraktikum imamo zadnje tedne teme povezane s flešem. Zaradi tega kar naprej iščem motive, ki bi jih droben fleš na fotoaparatu lahko naredil boljše. Le tako lahko pripravim primere, na katerih bomo videli možne uporabe fleša.
Upam, da je fleš tako obsedel tudi tečajnike in da prav tako iščejo, kaj bi se dalo fotografirati na ta način.
Včeraj so pri Ledi začeli s sezono sladoleda. Da je že čas za sladoled je razvidno s spodnje slike. Sef je povedal, da jim ni uspelo narediti toliko sladoleda, kot so ga želeli obiskovalci.
Včeraj sva se najprej povzpela do Gradišča. Med potjo sva se počasi slačila, da sva bila nazadnje s kratkimi rokavi. Popoldne sva bila na vrtu, pa se ni bilo treba nič bolj obleči. Pogledal sem fotografije, kakšno vreme je bilo v preteklih letih, pa sem pripravil kratek pregled prispevkov, ki so v preteklih letih nastali zadnje dni februarja po letih. Sladoled v teh prispevkih ni bil omenjen niti enkrat:
Saj ne bi verjel, a je res. Upokojenci nimamo časa in pika. Za dokaz je ta slika.
Ves dan sva bila zaposlena z delom okrog hiše in rednimi opravili. Na sprehod sva utegnila šele v večernem mraku.
Na pustni torek popoldne sva se sprehodila po Cerknici. Srečala sva samo dve maškari. Potem sva šla na pokopališče in Dušanu prižgala svečko.
O svečah na pokopališčih je imel nenavadno mnenje, pa ne bi o tem tu. Vsekakor pa je bil letošnji Pust prvič brez njega. Če bi Dušan videl, kakšen je bil karneval letos, najbrž ne bi preživel.
Očitno se je na Dušana spomnil tudi nekdo s Pustnega društva in mu na grob prinesel šopek.
Vsak dan grem mimo, včasih tudi večkrat, pa ga nisem še nikoli opazil. Tako sem na svojih običajnih poteh slep, da sem ga spregledal. Za hotelom v Cerknici raste drevo nenavadne oblike.
Počakal bom, da dobi listje in da vidim, kakšne vrste je. Verjetno je tam posajeno za okras, saj pri nas v naravi takšna ne rastejo.
Drevo je pritegnilo mojo pozornost, spodnji del debla je res nenavaden. Začelo me je zanimati, kdo ga je posadil, koliko je staro. Pobrskal sem po svojem arhivu, pa ga tam po krajšem iskanju nisem našel. Šele kasneje sem na strani Stareslike našel fotografijo, za katero je ocenjeno, da je nastala leta 1968.
Včasih je vreme tako žalostno, da me mine tudi volja do fotografijranja. No, takšnale trava pri sosedih pa je vseeno vredna posnetka.
Presenečena sva bila, ko sva zagledala, kako vprega z lojtrnikom dirja proti krožišču. Da je bilo še malo manj razumljivo, so v krožišču samo obrnili in se v diru vračali proti Cerknici.
Kmalu so naju ujeli. Seveda, Martinšč je šel prezračiti lojtrnik.
Za današnje čase je to sila nenavaden prizor.
Drugi sprehod največkrat opraviva zvečer. Navadno greva po praznih ulicah Cerknice, narediva krog in se počasi vrneva domov.
Tu naju je prehitel avtomobil, pa je lepo osvetlil redke snežinke.
Že nekaj let v denarnici nosim mali fotoaparatek, s katerim lahko fotografiram, če ravno nanese, da opazim primeren prizor. Ta fotoaparatek je z menoj tudi na kolesarjenju, saj ni težak, niti prevelik.
Ampak zadnje čase se mi dogaja, da denarnice ne jemljem seboj. “Saj greva samo malo v gozd nad hišo”. Ali pa: “Noge greva pretegnit.” No in zakaj bi v takšnih primerih jemal seboj denarnico? In res sem takrat brez fotoaparata. In kot zakleto, ravno takrat vidiva kakšno stvar, ki bi jo “če bi imel fotoaparat sabo….”
Zadnje čase pa jemljem na takšne sprehode Božin fotoaparat. Sedaj v zimskem času so žepi dovolj veliki, fotoaparat pa veliko bolj primeren za fotografiranje od telefona in malega aparatka.
Ni bilo več svetlo, tema pa tudi ne. Ravno prav za kakšen posnetek na Casermanovi. 
Spet sem se spomnil, da mi v nekaj desetletjih fotografiranja na film najbrž ni uspela niti ena nočna fotografija.
Te tri hruške pred pokopališčem mi vsakič, ko grem mimo, pritegnejo pozornost. Nekako nenavadne so, pa še nisem ugotovil, kaj je vzrok za to. So pa zanimiv fotografski motiv.
