V času epidemije korona-virusa se drživa doma. Nimava obiskov, nimava stikov. Dopoldne in največkrat tudi popoldne sva do sedaj v lepem vremenu upravila lahek sprehod v gozdu nad hišo. Drugih sprehajalcev skorajda ni. Če se pa le srečamo, se izognemo v širokem loku.
Sekundo pred posnetkom je po tej stezici mimo naju švignil kolesar. Jasno, fotoaparata mi ni pravočasno uspelo niti potegniti iz žepa.
Takole so se razpočili trije brsti hruške in se pripravili, da bodo odprli svoje cvetove. Fotografija je nastala predvčerajšnjim. Danes bom šel pogledat, kako so preživeli včerajšnjo zmrzal.
Zaradi razmer sva ves dan doma. Nobenih opravkov nimava, pa zato ni več časa. Prav včeraj je sprehod prišel na vrsto šele zvečer.
Prav čarobno je bilo. Malo pred domom je lep pogled na Cerknico, ki je proti večeru še lepši.
Mali fotoaparatek imam kar v denarnici. Tako je vedno z mano in pri roki. Tako niti sam pred sabo nimam izgovora: “Uh, ko bi imel fotoaprat sabo, bi…”.
Včasih pa na sprehod ali po opravkih vzamem seboj “taveliki” fotoaparat. Poredko, zgodi pa se vseeno, nanj nataknem objektiv ribje oko, ki je bolj pokrovček kot pravi objektiv. Fotografije so takrat nenavadne, še sam sem velikokrat presenečen.
Takole v Cerknici skrbimo za zelenice. Ureja jo Komunala, uničujejejo pa po en avtomobil, kombi in traktor.
Dokler takele rastlinice ne pogledam čisto od blizu, si ne predstavljam, kako izgleda. Tu so se popki že razpočili, še en topel dan, pa se bo razcvetela.
Manj živo sploh ne more biti. Fotografija bi lahko bila tudi črno-bela. Zima je na koncu, še nekaj dni in zelena se bo razpočila, da bo takoj vse odeto v pomladno zeleno.
To so dnevi v letu, ko že težko čakam, da se segreje. Malo že pogledujem na kolo, a je za kolesarjenje vseeno prehladno, da bi bilo prijetno. Ampak sem in tja vidim na kolesu kakšno mamo v plašču in z ruto. Niti sanja se ji ne, kaj je to Goretex, tehnična oblačila…
Včeraj sem brskal po starih fotografijah in zaprepaden ugotovil, da sem pred dobrim desetletjem kolesaril že 2. januarja.
Tu na tem dvižnem mostu mi je prizor preveč slikovit, da bi šel lahko kar mimo. Na srečo je fotoaparat vedno pri meni.
V teh nekaj letih, kar hodim tu mimo, se je prizor opazno spremenil.
Tudi v Londonu veter lahko naredi škodo. Takole izgleda pa nekaj sto metrov od središča na Cannary Wharf. Prav lahko bi rekel, da so takšni valovi kje na morju.
Pa sprehajalcev veter ni prav veliko oviral. Brez dežnikov so na cesti tudi takrat, ko ni vetra.
Kaj je staro drevo? Tole na fotografiji je zagotovo. V okolici tega drevesa jih je še nekaj, za katera si ne bi upal niti ugibati, koliko so stara. Prav lahko, da bi zgrešil za nekaj stoletij.
Na najinem vrtu doma je drevo staro že, če je starejše od 20 let. V Londonu, v Greenwich Parku, v bližini kjer je nastala ta fotografija, pa ležijo ostanki hrasta, ki naj bi bil posajen v 12. stoletju. Zrušil se je sam leta 1991.
