Ob petkih je pri nas potujoča ribarnica. Če ne napravim nobene fotografije, potem prihodnji petek nimam ribje fotografije za objavo na tej strani.
Prejjšnji petek so bili najbolj slikoviti škampi. Ob pisanju tega prispevka sem se spomnil, da bi lahko napravil tudi portret škampa. Zaenkrat si še ne znam predstavljati, kako naj bi izgledal.
Kakšna pošast neki! To je samo gosenica, ki je hitela preko asfalta. Pa še to je slika njenega zadka. Hitela je, da bo prečkala cesto preden jo kakšen avto spešta.
Hitela je, jaz pa sem bil s fotoaparatom nenavadno neroden. Pri takšnih bližnjih posnetkih je že nekaj napačnih milimetrov dovolj, da predmet fotofrafiranja ni oster. Ko sem takole na slepo ostril in motovilil s fotoaparatom čisto na asfaltu se je že toliko premaknila, da ni bila več ostra. Tolažim se, da sem zadek z rožičkom dobro zadel.
Matic s potujoče ribarnice, ki vsak petek pride v Cerknico, me včasih podraži. Pokaže mi kakšno ribo, ki ve, da je ne morem kupiti. Za takšno, kot je na sliki, je najina pečica daleč premajhna. Pa tudi če bi jo spekla, bi je bilo dovolj za cel teden.
Ne vem čisto točno, kako se ji reče. Na spletu sem našel več imen: morska žaba, morska spaka. Morski vrag, hudobina in grdobina je verjetno po hrvaško.
Kakšen teden nazaj sem kupoval ribe, ko me je Matic podražil s tem primerkom. Domov sem šel po fotoaparat in se takoj vrnil, da je ja ne bi kdo odnesel. Tako sem sem lahko napravil še portret tega verjetno najgršega bitja.
V Rešetu sem opazil, da lahko naredim kakšno fotografijo, ki je čisto drugačna od tistih, ki se jih spomnim.
Z vnučkoma moramo veliko časa preživeti zunaj. Tam ju veliko lažje zaposliva.
Tako smo spoznali več kotičkov, kamor drugače zaideva le poredko ali pa celo nikoli. Domislila sva se tudi obiska pri kozicah na Dolenjem Jezeru. Malčka sta bila navdušena.
Včeraj smo se pred nenadnim in zelo močnim nalivom zatekli v kavarnico na tržnici. Naliv se je ulil tako nenadoma in tako silovito, da kaj podobnega še nisem videl. V trenutku je bilo po tleh nekaj centimetrov vode. Ni nam bilo hudega. Naliv je trajal ravno prav, da smo v miru spili kavo in polizali sladolede.
Dve hrabri punci sta zunaj pod senčnikom vztrajali ves čas naliva. Po moje ju je kar dobro zmočilo, pa sta bili vseeno dobre volje.
Ne vem vzroka, ampak našega šestletnega vnučka so čebele čisto prevzele. Pravi, da bo tu čebele kupil in jih odnesel v London. Seveda smo si v Ribiškem kotu morali ogledati čebelje panje.
Vnučka drugače živita v urbanem okolju. V gozdu je vse čisto drugačno in novo. Poskušava jima prikazati drugačno okolje, kot sta ga vajena.
Z avtomobilom smo se spustili v dolino potoka Zale in uživali ob slapu pod Kotlom. Da je bilo vse skupaj še bolj zabavno, smo se pokrili z lapuhovimi listi.
Vnučkoma je kar vse zanimivo. Veliko stvari je popolnoma drugačnih, kot so pri njih doma. Zato ni čudno, da imamo na sprehodu postanek prav pri vsaki luži. Neasfaltirane ceste so polne zanimivosti. Domov se vsakič vrnemo s polnimi žepi kamenčkov.
Z malčkoma je vse drugače. Še gozd gremo gledat drugam, kot če sva sama. Zanimivo, z njima tudi sam vidim druge zanimivosti.
Včasih je svetloba za fotgrafiranje čisto prava.
