Dvojna ekspozicija

Na enem od sprehodov po Ljubljani sem se poigral z dvojno ekspozicijo v fotoaparatu. Doma, na velikem zaslonu sem ugotovil, da je nekaj fotografij kar zanimivih.

Dokler smo fotografirali s filmom, je bila dvojni posnetek napaka. Sedaj pa ima vedno več fotoaparatov to vgrajeno kot dodatno možnost.

Seveda je rezultat neprimerno bolj predvidljiv, če dvojni posnetek namesto s fotoaparatom naredimo v Photoshopu. Ampak negotovost, kaj bo nastalo, ima tudi svoj čar.

Odsev v steklu

Odsev v steklu je bil tako oster, da se mu nisem mogel upreti. Pripravljal sem se za avtoportret, ko je mimo pripeljal kolesar. Počakal sem, da je bil na pravem mestu in pritisnil na sprožilec. Na srečo so bile nastavitve na fotoaparatu ravno prave, saj ni bilo časa niti, da bi preveril, kaj šele spreminjal.

Kolesar je v fotografiji že dolgo simbol za pravi trenutek.

 

Gasparijeve jaslice

Mislil sem, da bom napravil kakšen posnetek vnučkov z jaslicami, pa mi ni uspelo. Na vseh fotografijah sta kot duhca, kar je pričakovano pri časih ekspozicije pod 1/10 sekunde.

Še dobro, da se je Boža postavila na mesto, kjer je imela dober pregled in ju nepremično nadzorovala. V jaslice se je odlično vkomponirala.

Nočni sprehod


Čas leta je, ko je dan kratek, noč pa dolga. Tako smo se sinoči podali na nočni sprehod. Luna je bila svetla in nebo polno zvezd. Šli smo po poti brez cestne razsvetljave ali kakšnih drugih luči. Ko so se nam oči privadile, smo videli kot podnevi.

Pa sem se spomnil, da bi napravil fotografijo. Zaradi časa osvetlitve sem sosprehajalce prosil, naj za trenutek obstanejo in naj bodo mirni. Z odraslimi ni bilo težav, z otroci pa…
. . .
Nikoli nisem niti pomislil, da bom za protisvetlobo, ki izriše obrise, kdaj uporabljal luno.