Brogovita že odpira svoje drobne cvetke, ki so združeni v socvetje. Na enem od sprehodov sem jo zagledal in si od bliže ogledal delno razcveteno socvetje in nato še en sam cvetek. Čisto me je prevzel.
. . .
Cvet sem vzel domov. Enega samega cvetka nisem mogel fotografirati, ker s svojo opremo ne zmorem potrebne povečave. Odločil sem se za tale šopek cvetov in s tem se je začelo.
Ozadje je bilo hitro izbrano, nikakor pa nisem tega šopka mogel postaviti, da bi bil prav obrnjen. Uporabil sem ščipalke. Pri takšni povečavi je globinska ostrina čisto majcena. Tu sem uporabil zaslonko f22, pa še ni dovolj ostro. Seveda je bilo svetlobe premalo. Pomagal sem si s flešem, ki je bil od cvetov oddaljen le nekaj centimetrov na desni. Tako svetloba ni bila preveč trda. Da ni bila čisto usmerjena in da so bili osvetljeni tudi cvetki na levi, sem le nekaj centimetrov levo postavil še aluminijasto folijo.
Pripraviti in poiskati sem moral baterije za fleš, oddajnik in sprejemnik za proženje fleša, pa kabla in baterije zanju. Dovolj sta bili dve stojali – za fleš in za fotoaparat. Na macro objektiv sem dal dva obročka, ki sta lečo odmaknila 26 mm od fotoaparata in sem s tem dosegel še večjo povečavo. Aja, cvetki so veliki 2-3 mm.
Ostril sem lahko le ročno, brez avtomatike. Slika je bila pretemna, da bi na zaslončku lahko videl, kje točno bo slika ostra. Zato sem si pomagal z ročno svetilko. Ekspozicijo sem hitro našel, z ostrenjem pa ni šlo tako gladko.
Posnetek je trajal samo stotinke sekunde, uporabljene pripomočke pa sem potem pospravljal vsaj pol ure.
Slivniške novice so pozvale bralce, naj jim posredujejo fotografije starih hišnih tablic. Sosed me je prosil, da sva pofotografirala tablico njegove domače hiše.
Poskenirali in pofotografirali smo album dr. Rada Primica. Delo je zaradi obsega trajalo kar precej časa. Pripravili smo kratko predstavitev albuma. V njej smo predstavili eno stran albuma.
V skeniranje sem za Stareslike pred nekaj tedni dobil album čudovitih fotografij. Album je dobro ohranjen, avtor sam pa je fotografije opremil z napisi. Album sem že poskeniral, skene uredil, pofotografiral strani, da bo ostal jasen razpored slik v albumu…
Ko je bilo že vse urejeno, sem mi je po naključju odvahnila ena od fotografij, ki je bila nalepljena samo po zgornjem robu. Opa! Potem sem na zadnji strani fotografije še opazil napis, ki verjetno pojasnjuje, kaj je na fotografiji. Še bolj pa sem bil presenečen, ko sem ugotovil, da so vse fotografije v albumu zalepljene samo po zgornjem robu in skoraj vse imajo dodatne podatke na zadnji strani.
Najprej mi je prišlo na misel, da bo potrebno vse fotografjie odlepiti. Ampak, verjetno se lastnik albuma ne bi strinjal s takšnim grobim posegom. Potem pa sem se domislil, da je precej manj grobo, če bi zadnje strani previdno fotografiral s pomočjo ogledala. In tako sem tudi vseh 220 fotografij fotografiral tudi z zadnje strani.
Seveda ni šlo čisto enostavno. Niti primernega ogledala pri nas doma ni. Največ težav je bilo z osvetlitvijo. Globoko pod sliko je zagotovo senca, potreboval pa sem veliko svetlobe, saj sem moral fotografirati z veliko globinsko ostrino. Da pa nisem še sam delal sence, sem uporabil objektiv z veliko goriščno razdaljo, da jsem lahko slikal z večje razdalje.
Tako ni šlo drugače, kot da sem uporabil fleš. Postavil sem ga na mizo, desno od albuma in ga nameril v odbojnik, da sem svetlobo zmehčal. Odbojnik je bil postavljen več kot meter stran od albuma in odbijal svetlobo na album, ne da bi bil jaz v napoto. Ta oddaljenost je bila potrebnoa, da so bile fotografije na levi in desni strani albuma kolikor toliko enako osvetljene. Fotoaparat sem nastavil na ročne nastavitve, zaslonko zaprl na f11 in začel.
Trajalo je kakšni dve, tri ure. Ponavljal sem operacije: ogledallo sem z obema rokama previdno porinli pod sliko, kolikor daleč je šlo, fotografijo sem nekoliko privzdignil z levo roko, z desno sem dvignil fotoaparat z mize, z eno roko nameril na rob fotografije v ogledalu, počakal na izostritev, sprožil fotoaparat, odložil fotoaparat na mizo in ponavljal, ponavljal, ponavljal.
Nekatere fotografije sem moral fotografirati večkrat, saj sem hitro ocenil, da posnetek ni uspel. Vse je potekalo čisto mehanično a trajalo je in trajalo. Prišel sem skoraj do konca albuma, ko je fleš zatajil. Nič več ni hotel prožiti. Preveril sem oddajnike, fotoaparat, pa je bilo vse v redu. Potem pa sem se domislil, da so verjetno baterije po nekja sto proženjih na vsakih nekaj sekund verjetno že prazne. Iz fleša sem jih stresel v roko – in se opekel. Bile so tako vroče, da jih nisem mogel ujeti v dlan, kaj šele, da bi jih držal v roki.
Sedaj nekaj sto fotogrfij čaka na obdelavo. Potrebno jih je urediti, obrezati, izravnati in prezrcaliti, saj sem besedila slikal v ogledalu.
Rezultat za posamezno zadnjo stran fotografije iz albuma pa izgleda nekako takole, kot je videti na spodnji fotografiji. Nekaj fotografij je bilo pred lepljenjem obrezanih z besedilom vred, da je album lepše urejen. Redke pa so fotografije,ki so nalepljene ravno na mestu, kjer je na zadnji strani napisano besedilo.
V skeniranju imam star album. Sestavljen je iz 40 listov. V njem so fotografije iz prve svetovne vojne, z ruske in soške fronte. Kar nekaj ur bom presedel z njim. Če bomo le dobili kakšno zgodbo ali podatke, ki so vezani na slike iz albuma, jih bomo objavili na strani Stareslike.
Fotografije sem že poskeniral. Album in razpored fotografij na strani s podnapisi pa bom ohranil tako, da jih bom fotografiral. Da bodo fotografije posameznih listov med seboj konsistentne, bo zahtevalo kar nekaj dodatnega napora in časa.
Pa so poskenirane. Kar dolgo je trajalo, da sem zbral v enem kosu dovolj časa, da sem lahko očistil, poskeniral in zaščitil nekaj deset steklenih plošč.
Steklenih fotografskih plošč ne poskeniram prav veliko. Toliko jih v skeniranje že dolgo nisem dobil. Tudi brez tega bi bilo zanimivo. Nekaj je bilo strtih, nekaj počenih, pri nekaterih pa je manjkala kar cela polovica plošče. Vse pa so bile strašansko zaprašene.
Negativi in plošče so mi zanimivi, ker s sedanjo tehnologijo lahko izdelamo fotografije, ki so bile zaradi slabe ekspozicije izgubljene. Tako za marsikatero fotografij lahko rečem, da sem prvi, ki jo je pogledal.
Tam nekje na sredi skeniranja sem se spomnil, da bolje, da kakšne plošče niti po nesreči ne izpustim. Če je ne bi poskeniral, je najbrž nikoli več ne bo nihče videl.
Ko k nama pridejo obiski, sem in tja ruknemo kašnega takratkega. Pri zadjnih obiskih je bila steklenička z žganjem čisto prazna. To se res ne zgodi prav pogosto. Odšel sem v klet in s spodnje police izbral tole steklenico. Ko sem jo opral, je postal viden tudi napis na nalepki. Presenetljivo dobro se je ohranil, pisava pa ni zbledela. Na nalepki piše:
ŽGANJE LUNKA 1981.
Hudo dolgo je že od takrat. Šele dobro sem prišel od vojakov, začel sem s službo. Nisva imela še niti svojega stanovanja. Prijatelj, s katerim sva skupaj služila vojsko, mi je takrat prinesel darilo, ki je bilo shranjeno do sedaj.
Nalepka se je lelpo ohranila. Zamašek tudi. Kaj pa vsebina? Smo jo kar takoj poskusili. Dobra je.
Samo omenil sem, da sva čisto brez petršilja, pa je Breda ob prvem obisku prinesla tole.
. . .
Ob takšnih priložnostih ni niti za pomisliti, da bi spreminjal svetlobo, sence, iskal najboljšo kompozicijo, ozadje …
Brogovita že odpira svoje drobne cvetke, ki so združeni v socvetje. Na enem od sprehodov sem jo zagledal in si od bliže ogledal delno razcveteno socvetje in nato še en sam cvetek. Čisto me je prevzel.
