Ob torkih je po Zoomu tečaj fotografije. Za domačo nalogo imamo pripraviti fotografijo s črnim ozadjem.
Tečajnikom sem hotel pokazati, da to ni nič težkega, pa sem zvečer doma pograbil prvi predmet, ki je prišel pod roke, ga postavil na mizo in naredil črno ozadje brez uporabe fleša, črne tkanine, črnega papirja ali česa podobnega. Luč nad mizo v jedilnici je bila dovolj.
Za takšno steklenico ni prav veliko primernih priložnosti. Ime Mazuran’s je zame povezano z lepimi spomini.
S tečajem Fotopraktikum smo bili v Celju in si gledali fotoatelje Pelikan. Čisto me je prevzelo. Občudoval sem svetlobo, rekvizite, okolje, vzdušje.
Mislil sem, da ne bom nič fotografiral, pa se mi je fotoaparat kljub temu nekajkrat sprožil.
Morska bogomoljka ni ravno vsak dan na mizi. Zato sem na njej opazil veliko podrobnosti, ki so me čudile.
Takšen izrastek ima tam, kjer bi pričakoval klešče. Takšno obliko ima, da jo je z besedami nemogoče opisati. Morda pa so res klešče.
No, kako naj napravim portret takega bitja? Saj ne vem niti, kje se glava začne in kje konča. So lovke del glave? Nič, slikal sem oko, to je zagotovo na glavi. Portret naravnost od spredaj pa mi tako ta teden ni uspel.
Nisem vedel, da obstaja žival s takšnim imenom. Totan je neke vrste ligenj. Pravzaprav menda sploh ne spada med lignje, čeprav je le teh ogromno vrst.
Totan se od lignja razlikuje, vsaj koliko sem sam ugotovil, v razmerjju med glavo z lovkami in trupom. Totan ima daljšo glavo, ligenj pa trup. Matic iz potujoče ribarnice pravi, da je tudi pigment drugačen. Tudi ko je kuhan, je bolj čvrst od lignja. Meni je tako, kot vse stvari, ki jih pripelje Matic, strašansko všeč.
Tale lastovka iz Maticeve potujoče ribarnice je bila tolikšna, da je bil tudi najin največji servirni krožnik premajhen.
Vtis imam, da njene oči izgledajo nekako neumno.
Spekla sva jo v pečici in zagotovo sodi med najboljše.
Matic v potujoči ribarnici prodaja tudi takšne pošasti.
Prvič sem kupil morsko bogomoljko. Za petkov portret sem jo slikal od zadaj. Glavo ima na drugi strani, kar sem ugotovil šele sredi fotografiranja. Zapeljali sta me ti dve pegi na zadku, ki sem ju zamenjal za oči.
Ta steklenica je bila doma še iz časov, ko sem mislil, da moram o vinu vse vedeti.
Takšno vino odpiram z mešanimi občutki. Lahko je odlično, lahko pa je že minilo. Tokrat je bilo prav neverjetno, prva klasa.
. . .
Poseben užitek mi je fotografiranje steklenic. Najprej naredim posnetek, kakšna je, ko jo prinesem iz kleti, potem pa slikam še očiščeno.
Fotografiral sem kos oblačila, za katerega ne vem čisto dobro, čemu je služil. Izvedel bom, ko bo fotografija objavljena na Stareslike.
Ne morem se odločiti, katero ozadje je bolj primerno: ali svetlo, ali črno. Odločil se bom najbrž šele potem, ko bom vprašal Božo.
Naloga fotografiranja 32 mm velike broške za Stareslike je sprva izgledala čisto enostavna. Izbral sem primerno mehko osvetlitev, izmeril jakost svetlobe, precej zaprl zaslonko in napravil nekaj posnetkov. Fotografija broške je bila čisto po pričakovanjih in sprejemljiva.
Potem pa sem zagledal, da broškin okvir na fotografiji ni videti tako gladko spoliran, kot je v resnici. V njem vidim vse mogoče, Božino rožo, vrata na teraso, tudi sebe.
Poskusil se m s fotografiranjem v šotorčku. Tako naj bi ne bilo odsevov na gladkih površinah. Tudi tokrat nisem bil zadovoljen. Na poševnih stenah okvirja so vidni odsevi delov broške, ki jih tako ni mogoče odpraviti.
Potem pa se je začelo. Prešinilo me je, da je lepota te broške ravno v trodimenzionalnosti. Po globinini meri kakšen centimeter in vsi elementi, vključno z okvirom se raztezajo v globino in se prekrivajo. Kako to prikazati?
Seveda, ne frontalno, ampak od strani in z usmerjeno svetlobo, da bodo nastale mehke sence.
Tako se trodimenzionalnost broške lepše vidi ampak izgubili sem lepoto, ki je vidna samo frontalno.
Poskusim še enkrat: majhen vir svetlobe pod kotom, da bodo sence ostre, broško s treh strani obkrožim s črnim filcem, da bo res samo en vir svetlobe in sence močne. Spet poskusim napraviti frontalni posnetek.
Figo, ni uspelo. Nisem pa obupal, še se bom učil.
V kleti sem pospravil – sprostil en od prostorov in v njega postavil stojala, luči. Ni mi več potrebno v dnevno sobo vsakič znositi opremo na kup in potem spet pospraviti. Sedaj so stojala in luči kar vedno pripravljena.
Ja, sprazniti en prostor v kleti je podvig. Tega se na tečaju ne učimo. Ampak, potrebujem prostor, da lahko posamezne predmete fotografiram s primerne razdalje.
Trenutno fotografiriram zelo stare panjske končnice. Pri Stareslike vedno več uporabljamo fotografije starih predmetov. Sedaj bom lahko fotografiral brez dolgotrajnih priprav, pa še parametri bodo vedno enaki ali vsaj podobni.
Trenutno je vse pripravljeno za fotografiranje majhnih predmetov, dokumentov in knjig.
Vse bolj pogosto me doleti naloga, da fotografiram predmete. Eden od teh je bil furnir. Nikakor se nisem mogel domisliti, kako bi ga predstavil, da bi bi viden trodimenzionalno. Tako se mi zdi, da je vidna globina, še vedno pa manjka merilo, da bi bilo videti, kako tanek je.
Menda je to hrastov furnir.
Za domačo nalogo pri tečaju Fotopraktikum imamo ta teden za fotografirati drobnen predmet doma.
Pri nama sva spet začela uporabljati vlažilnik zraka, ki hkrati rahlo odišavi zrak. Zelo lepo je oblikovan, pa sem ga izbral za predmet fotografiranja.
. . .
Izkazalo se je, da sodobni piezoelektrični vlažilniki ne izdelajo tako lepih meglic, kot sem jih fotografiral pred leti s pomočjo dišečih paličic. Meglica izhaja s preveliko hitrostjo in se potem prehitro zmeša. Tako ni nežnih krivulj in zaobljenosti, ki so značilne za rahle meglice ali dim.
Tudi svežega lista kupiva v potujoči ribarnici ob petkih. Ti listi so tako čudne ribe, da me presenetijo vsakič, ko jih pogledam od blizu.
Ko je list še majhen, izgleda kot kakšna druga riba. Obe boka izgledata enako, očesi pa sta vsaka na svoji stran, tudi plava pokoncu. Usta so pod očesoma. Ko odrašča, se mu eno oko začne seliti na drugo stran in sčasoma začne plavati obrnjen na bok.
Tudi ta riba je odlična!
. . .
Teden se tako hitro obrne, kot bi trajal le dva – tri dni. Tako sem včeraj pomotoma spregledal, da je že petek, čas za ribe. Tako objavljam nov potret ene od rib s potujoče ribarnice šele danes, v soboto.
Sedaj sva pa že vajena. Ko je potrebno, v nekaj minutah postaviva studio za fotografiranje kar v dnevni sobi. Več časa je potrebno, da pospraviva in vrneva dnevno sobo v običajno stanje.
Tokrat sem spet fotografiral hrastove čoke in mizice. Mislil sem, da bo šlo zlahka, pa me je zafrknil eden od štorov. Ob strani je bil počen, razpoka pa ni bila navpična ampak kar precej postrani. Vse fotografije, na katerih je ta štor izgledajo postrani in jih nikakor ne morem izravnati. Midva sva pa ravno tega obračala tako, da je razpoka na večini fotografij.
Najbrž bo potrebno fotografiranje ponoviti.
Oddajo je posnel g. Vojko Frelih
Dr. Milan Trobič je z eno od oddaj Raskošje v glavi napravil mojo najboljšo predstavitev. Precej se je moral potruditi, da je o meni nabral toliko podatkov. V pogovoru je prav vlekel iz mene. In ne nazadnje, moje drobtinice je združil v celoto.
Spremna stran oddaje, kjer je dosegljiva za poslušanje, je na: https://radioprvi.rtvslo.si/2021/10/razkosje-v-glavi-248/
…
Žal mi je, da mi v sobi, kjer sva se z dr. Trobičem pogovarjala, ni uspela kakšna primerna fotografija.
Zmanjkalo mi je ribjih obrazov. Mogoče bo v potujoči ribarnici danes kaj novega.
Sem se pa zato zagledal v nogice kozice. Fotografiral sem jih in to je še en dokaz, da sem slep za podrobnosti okrog sebe. Šele na fotografij sem videl, kako nenavadno zanimive so.
RIbon je že bil pred objektivom. Tokrat je čisto od spredaj,
V skeniranje sem dobil majhno knjižico, ki pa ima kar 360 strani. V njej je veliko podatkov za izračun cene, pretvorbo dolžinskih in volumskih mer, obresti, pa verjetno bom našel še kaj, ko jo bom nekoliko podrobneje pogledal.
Natisnjena je bila pred slabimi 140 leti in iz njene vsebine lahko tudi vidimo kako strašansko se je v tem času spremenilo življenje.
Nekaj časa sem okleval, ali naj knjigico skeniram ali fotografiram. Podobne dokumente s fotoaparatom fotografiram veliko hitreje od skeniranja. Izpilil sem postopke, da mi tudi obdelava ne vzame veliko časa.
Nazadnje sem knjigico poskeniral. Tako majhna je, da je bilo tudi skeniranje hitro. Pa tudi tako debela je, da noče stati odprta.
No, takole je izgledal nadomestek za kalkulator v času, ko se je rodil moj dedek.
Na prvi pogled izgleda vse v redu. Pa ni. Gre zgolj za maketo kozolca, ki jo je Dušan izdelal neverjetno natančno.
Janez je v trenutku ugotovil, da ne gre za pravi kozolec. Rekel je: “Ni kozolca, ki bi bil tako pospravljen.!
Glede na velikost vrtalnega strojčka na spodnji sliki, lahko sklepamo, kako je maketa velika.
Fotodnevnik - ena na dan 