Božansko

Bila sva na obisku in tam sva odprla to steklenico. Pričakovali smo kvečjemu kaj povprečnega. Odprem in poskusim. Ojoj, saj tako dobrega vina že dolgo ali pa še nikoli nisem okusil!

Božo sem prosil, da bo namesto mene peljala domov, jaz pa sem pri kosilu dobil še en kozarec te dobrote. Zvečer sva se doma pogovarjala, kako dobro da je bilo kosilo, vino pa še boljše. Takrat sva ugotovila, da v avtomobilu pozabila zamenjati sedeža.

Steklenico sem poiskal na internetu. Izkazalo se je, da je to vino res nekaj dragocenega.

. . .

Za fotografiranje te dragocene steklenice sem se pripravil, kot bi slikal portret.

Čudne klešče

Sam nikoli ne bi uganil, čemu služijo te tako različne klešče. Boštjan mi jih je pokazal, ko sem ga spraševal o brušenju. Povedal je, da služijo za razpiranje zob pri žagi, ki je ena izmed faz brušenja žag.

Te klešče niso bile uporabljane že desetletja. Kdo ve, ali jih še vedno uporabljajo ali pa so pogruntali kaj drugega, na knof.

Zanimive, ne?

Slatko od kljukve

Ne spomnim se, še v študentskih letih sem kupil nekaj kozarcev, na katerih je pisalo Slatko od kljukve. Drugačni časi so bili. Trgovine so imele drugačno izbiro, kot jo imajo danes. Želeli smo si stvari, ki se v trgovinah niso dobile. Če pa so jih slučajno dobili, jih je bilo potrebno kupiti toliko, da so zdržale nekaj časa. Tako sem si nabavil zalogo marmelade iz brusnic. Od takrat je že toliko časa, da sem pozabil, kdaj, kjer in koliko kozarcev sem kupil. Bila je uvožena iz CCCP in čisto poceni.

Brusnična marmelada mi je še danes najbolj včeč, tudi če jo lahko lahko kupim, kolikor hočem. Ampak jesti je pa ne smem prav veliko.

Boža pospravlja po hiši, prišla je tudi do tistih omaric, ki jih ne odpremo prav pogosto. Izgleda, da smo vanjo zložili stvari še ob selitvi. Kot rezultat čiščenja mi je na mizo prinesla tudi ta kozarec.

Saj marmelada ni pokvarjena, ni pa več užitna. Pred mnogimi leti smo odprli podoben kozarec, da mo ugotovili, da je kislina čisto razpadla. Marmelada, ki je samo sladka in čisto brez kisline, pa ni užitna.

Ja, na zadnji strani je nalepka, ki veliko pove. Je iz tistih časov, ko roka trajanja še niso iznašli. Živila so bila uporabna toliko časa, dokler se niso pokvarila ali pa smo jih prej pojedli.  No, septembar 1972 je že skoraj pol stoletja daleč. To je pa tudi za marmelado preveč.

Georg je na to temo na svojem blogu napisal zanimiv prispevek.

Vidim te!

Zagotovo me je videl. Najbrž drugače ne bi stezal svojih oči proti meni. Ali pa je kar tako poziral.

Na “tavelikem” fotoaparatu imam sedaj makro lečo, na katero sem skoraj pozabil. Prav vse, kar mi pride pod roke, mi pride prav tudi za fotografiranje.

Skeniranje

Fotografiram pač to, kar ljubiteljski fotografi običajno fotografirajo: potovanja, rožice, posebne dogodke. Poleg tega slikam tudi vsakdanje stvari, ki jih potem uporabim za ta Fotodnevnik.

Pri skupini Stareslike skrbim za skeniranje starih fotografij. Sem in tja dobim v delo tudi kakšen dokument, zemljevid, fotografijo ali publikacijo, ki odstopa od standardnih mer in je na skenerju ne morem poskenirati.

Takrat uporabim fotoaparat. Sprva sem kompliciral z osvetlitvijo in stativom, sedaj pa imam že ustaljen enostaven postopek. Za podlago uporabim rolo mat, ne čisto belega, papirja. V dnevni sobi na tleh najdem mesto s primerno osvetlitvijo, tja razvijem papir in tako je v minuti na voljo studio za fotografiranje knjig, publikacij ali starih fotografij. Za vse to je fotografiranje primerno od zgoraj in ne od strani.

Tako sem fotografiral tudi te stare nalepke, ki smo jih pred več kot 50 leti lepili v zvezke za spoznavanje družbe in narave.