Darilo

Samo omenil sem, da sva čisto brez petršilja, pa je Breda ob prvem obisku prinesla tole.
. . .
Ob takšnih priložnostih ni niti za pomisliti, da bi spreminjal svetlobo, sence, iskal najboljšo kompozicijo, ozadje …

Stara škatlica

Spet je k meni prišla ena takšna majhna škatlica. Videti je že malo utrujena, kdo ve koliko časa je založena kje čakala.

Nihče ne ve, kaj je v njej. Počasi bom negativ za negativom jemal ven in jih očistil. Na vrhu so negativi na filmu, spodaj pa je videti skeklene plošče. Previdno se jih bom lotil, nekaj jih je že strtih. Bomo videli, kaj se bo prikazalo, ko bom negative poskeniral.

 

Kakšna je podkev?

Če bi me še pred tednom dni nekdo vprašal, kakšna je podkev, bi mu podal zelo enostaven odgovor. Ta teden pa sem dobil nalogo, naj podkev fotografiram.

Poskusil sem jo predstaviti z enim samim posnetkom, a je podkev preveč zapletene oblike, da bi mi to uspelo. Poskušal sem, vrtel, obračal. Z rezultatom nisem niti približno zadovoljen, ni mi uspelo. Vsaj tri fotografije so potrebne, da je oblika razvidna.

Iskanje kota za tridimenzionalno predstavitev me je tako zaposlila, da sem iskanje prave osvetlitve pustil za prihodnjič.

Sedaj vidim, da sem si podkev predstavljal hudo poenostavljeno. Šele, ko sem jo prijel v roke, sem videl, da je nisem še nikoli videl. Prvi vtis je bil, da je strašansko velika in težka. No, kako pa naj bi na fotografiji pokazal še to? Brez merila za velikost mi ob tej moji fotografiji najprej pride na misel nekakšen robat in neudoben nastavek za WC školjko z naslonjalom.

Mavrodafni

Od sodelavke iz skupine Stareslike sem dobil za darilo steklenico vina. Na njej je bila nalepka z napisom Mavrodafni, ki je pri nama doma zelo poznan in cenjen.

V študentskih letih sem eno počitniško prakso opravljal v Atenah, v Grčiji. Takrat v tujino nismo potovali kar tako mimogrede, kot je to možno danes. Zato se mi je enosmesečno bivanje v Atenah močno vtisnilo v spomin kljub temu, da sedaj stvari zaskrbljujoče hitro pozabljam.

Stanovali smo v študentskem naselju. Prakso sem opravljal v elektro distribucijskem podjetju. Tam sta bila hkrati na praksi še še Wolfgang iz Bremna in Miguel iz Barcelone. Za nas študente je bil v podjetju zadolžen Dimitris, grk, ki me še sedaj, po 42 letih vsaj enkrat letno pokliče po telefonu. Stik imam tudi z njegovim sinom.

Takrat smo še delali ob sobotah. Eno soboto je Dimitris predlagal, da se zvečer dobimo na festivalu vina, ki je bil ravno takrat nekje v okolici Aten. Dobili smo tisti večer, zaradi vročine se mi je zdelo že kar pozno. Za vstopnino je vsakdo dobil vstopnico – steklen kozarček. Na razstavišču so bili ogromni sodi, iz katerih smo obiskovalci v kozarčke vino točili kar sami. Takrat o vinu nisem vedel še ničesar, pa me je vseeno šokiralo, ko je Dimitris pod prvim sodom kar z vinom opral svoj kozarec.

Poskusili smo nekaj vin, potem pa smo se ustavili pred sodom, na katerem je pisalo Μαυροδάφνη. Kaj je bilo naprej, se sedaj nič več ne spomnim, pa najbrž se tudi takrat nisem.

No, to darilo je priklicalo vse te spomine. Še enkrat hvala!

Maurodafni je vrsta vina in sorta grozdja, ki raste na severnem delu Peleponeza. Vino je zelo temno, skoraj neprosojno, gosto, močno in sladko. Fermentacijo, ki pri njih poteka kar v sodih na soncu, ustavijo z dodatkom vinskega destilata. Šele potem vino naprej zori v kleteh.

Prvo polnjenje nove baterije

Lepo je videti, ko se baterija novega fotoaparata prvič polni. Nazadnje sem tako gledal pred sedmimi leti.

Fotografiral sem seveda s starim fotoaparatom, novi je bil tisti trenutek brez baterije.

Mazuran’s

Mazurans, Old Mellow Sweet Sherry

Fotografija ni nič posebnega. Za prazno steklenico, tudi če je tiste vrste, ki tako lepo klokota, se očitno ni bilo vredno potruditi. Georg mi bo enkrat zagotovo očital. Ampak vsebina, ta pa je bila nekaj posebnega, dobesedno enkratnega.
. . .
Včerajšnja objava na tem blogu je imela odziv, ki me je premaknil tako, da sem označil vse prispevke o vinu. Še sam sem bi presenečen, koliko jih je bilo.

Star album poln fotografij

Že nekaj časa skeniram fotografije iz starega albuma. Uporabili jih bomo za objave na Stareslike.

Poln je fotografij. Tako je napolnjen, da je marsikje na istem mestu zataknjenih kar več fotografij. Takšnega albuma še nisem imel, v njem pa so fotografije tudi izpred leta 1900.

Spet negativi

Od časa do časa mi pride v roke kakšen zaklad za Stareslike. Tokrat je bila to kuverta polna negativov in ena steklena plošča.

Pred skeniranjem je v takšnem primeru potrebno negative očistiti. Fotografa že zdavnaj ni več, samo mislim si, kako bi on skrbel za svoje negative. Od takrat je minilo že tričetrt stoletja in v tem času se je na negativih nabral prah, dim, umazanija,  pa najbrž tudi kakšen prstni odtis. Negative očistim, poskeniram in zaščitim, da se ne bi še bolj poškodovali.

Potem pa lahko fotografije pogledam. To je vedno povezano z rahlim razburjenjem. Kaj pa če avtor iz negativa sploh še ni napravil fotografije? Ali bom prvi, ki bo sliko videl? Zagotovo bom prvi, ki jo bo pregledal tako podrobno, saj danes lahko fotografije zlahka povečamo in si ogledamo vse podrobnosti, ki so bile do sedaj skrite.

Božansko

Bila sva na obisku in tam sva odprla to steklenico. Pričakovali smo kvečjemu kaj povprečnega. Odprem in poskusim. Ojoj, saj tako dobrega vina že dolgo ali pa še nikoli nisem okusil!

Božo sem prosil, da bo namesto mene peljala domov, jaz pa sem pri kosilu dobil še en kozarec te dobrote. Zvečer sva se doma pogovarjala, kako dobro da je bilo kosilo, vino pa še boljše. Takrat sva ugotovila, da v avtomobilu pozabila zamenjati sedeža.

Steklenico sem poiskal na internetu. Izkazalo se je, da je to vino res nekaj dragocenega.

. . .

Za fotografiranje te dragocene steklenice sem se pripravil, kot bi slikal portret.

Čudne klešče

Sam nikoli ne bi uganil, čemu služijo te tako različne klešče. Boštjan mi jih je pokazal, ko sem ga spraševal o brušenju. Povedal je, da služijo za razpiranje zob pri žagi, ki je ena izmed faz brušenja žag.

Te klešče niso bile uporabljane že desetletja. Kdo ve, ali jih še vedno uporabljajo ali pa so pogruntali kaj drugega, na knof.

Zanimive, ne?