Usoda, sreča, naključje, krompir…

Z vlakom se voziva sila poredko. Sploh pa se na Rakek nisem pripeljal že nekaj desetletij.

V petek pa sva v Borovnici naložila svoja kolesa na vlak in se odpeljala proti Rakeku. Vožnja naj bi trajala le tri postaje. Pri nakladanju koles naju je kondukter malo gledal izpod čela. Celo omenil je, da bi bilo bolje, če greva v zadnji vagon, kamor spadajo kolesa. Vseeno sva jih stlačila v tesen v prehod pred stranišče. Kondukter je pomahal z zelenim loparčkom in smo odpeljali.

Postavila sva se k odprtemu oknu, saj je bilo v vagonu neprimerno bolj vroče, kot prej med vožnjo s kolesom. Iz vlaka sva opazovala redke hiše, prepih pa naju je hladil. Železnica je speljana za hišami in pogled na hiše je iz zadnje strani, kot bi jih gledal iz zavrtov. Čisto drugače je, kot je videti s ceste, stanovalci se obnašajo, kot da jih tam nihče ne vidi.

V Logatcu smo se ustavili. Saj veste, kako se kompozicija na postaji počasi ustavlja Nekaj časa traja, da se čisto ustavi. Najino okno je obstalo točno pred potnikom, ki je čakal na peronu. To je bil Matija, najin zet. Ne vem, kdo je bil bolj presenečen, ampak usta so se nam vsem razvlekla.

Da se to zgodi, je tako majhna verjetnost, da je nesmiselno o tem sploh razmišljati. Kako se temu reče: usoda, sreča, naključje, krompir…? Težko bi našel primeren izraz, saj se to ne dogaja dovolj pogosto, da bi za to imeli posebno besedo.

Aja, Matija se skoraj nikoli ne vozi z vlakom.

Advertisements

Po zračnice v Logatec

IMG_0987Na krajše kolesarske ture jemljem seboj eno rezervno zračnico. Je kar vedno v torbici na kolesu. Kadar greva kam dalj ali v Javornik, vzameva seboj dve rezervni zračnici, pa še pribor za krpanje. Nikoli ne veš, kaj se lahko tam daleč zgodi.

Zadnje čase sva eno predrla, druga ni ravno zanesljiva, saj spusti čez noč, eno sva dala nesrečniku na Parenzani, ki je ostal s predrtim kolesom 30 km od avtomobila. Pa je zaloga pošla. Le še eno imava. Ravno pravi razlog, da sva šla zadnji sončni dan v Logatec, po nove.
. . .
Ker pa sva že bila tam in nisva hotela prav takoj domov, sva šla na kavo. Blizu kolesarske trgovine je bife, kjer sem že pred leti fotografiral eno prvih skodelic. Sem jo pa še tokrat.