Drašlerjev studenec

Pred kosilom sem poiskal zemljevid, na katerem je bil narisan tudi Drašlerjev studenec. Na spletu sem se pozanimal, če je tam kaj znanega o njem, pa nisem našel skoraj ničesar. Le, da so ga imenovali tudi Mikšetov studenec. Menda je poleg Brejnic v tem območju edini izvir.

Po kosilu sva šla na sprehod. Za sladoled ali kavo na terasi kavarnice je bilo premraz, pa še rositi je začelo. Pa sva vseeno nadaljevala proti naselju na Loškem, potem pa še kar naprej. In sva prišla do Drašlerjevega studenca.

Pomislil sem, da sva do tja prišla kar tako oblečena za v kavarnico, po kosilu, brez kakšnega večjega truda. Torej je to skoraj doma.

Po kosilu greva brez hujšega truda lahko v Begunje, na Jezero, na Slivnico, do Drašlerjevega studenca. Res sva doma na lepem koncu.

Prva!

Jasno je, da so pri nas prve vedno bezgove prstaste kukavice. Včeraj sem jo našel tudi jaz. Ampak ni bila samo ena. Na istem travniku jih je bilo nekaj sto. To je bil res lep pogled.

Fotografije tega prizora nisem znal narediti, saj so bile orhideje predrobcene, travnik pa prevelik.

Vedrila sva

Do Rešeta sva peš še nekako prišla, potem pa je v nasprotju z napovedjo začelo deževati. Izza Javornikov so se valili temni oblaki, počasi pa se je dež še okrepil. Na srečo je bil bife v Rešetu odprt, zavlekla sva se na teraso, pod streho. Naročila sva kavi in čakala, čakala. Jezero sva lahko gledala izza ograje več kot uro. Potem pa je iznenada prenehalo padati in domov sva čez slabo uro prišla čisto suha.

Že kar nekaj časa nama ni bilo potrebno vedriti.

Zeleni

Večkrat se spomnim tiste Ivanove izjave izpred nekaj desetletij, da je najlepša zelena tista, ki jo pokaže bukev, ko spomladi začne zeleneti.

Včeraj je bilo vlažno, težko oblačno, hladno, moreče – idealni pogoji za fotgrafiranje. K Sv. Ani sva se odpeljala, da bi poiskala partizansko obeležje. Našla sva ga šele v drugem poskusu, ko sva že skoraj obupala.

Na poti tja sva hodila po bukovih gozdovih, kjer so drevesa že začela kazati prve listke.

Z malo domišlije…

. . . vidim na tem drevesu podobo gospodične, ki je pokrita v ruto in oblečena v dolgo obleko. V naročju drži bogat šopek. Niti se mi ni treba preveč truditi, pa uganem še približno starost gospodične in barvo prosojne rute in obleke.

Že kar nekaj časa je, odkar sem napravil posnetek. Na relief me je opozorila prijateljica, s katero sem se srečal prav blizu tega drevesa. Danes pa na Facebooku vidim, da je namišljena podoba “padla v oči” tudi drugim.

Star in mlad

Tole, kar je na mizi, sta kožica starega in kožica mladega polha. Bistvena je razlika v kvaliteti, ki jo s prsti takoj začutiš. Pa tudi barvno sta precej različni.

Janez je iz strojenja končno dobili kožice polhov, ki jih je ujel lansko jesen. Kar lep kupček je bil na mizi.

Sedaj je čas, da jih izbere dovolj za novo polhovko. Stara je že res stara in to se ji tudi vidi. Ne bo mu težko zbrati kožic za novo. Seveda so za lepo polhovko zaželjene kožice starih polhov, ki pa morajo biti še barvno usklajene.

Polhovko pozimi večkrat nosim tudi sam. Včasih so jo ljudje nosili za vsak dan, jaz pa jo uporabljam bolj za posebne priložnosti.

Po zaslugi Maksima Gasparija in Dedka Mraza je polhovka pri nas še prepoznavna. Pred dobrim mesecem sem bil z njo pokrit v Ljubljani. Srečal sem skupino otrok, ki je šla iz vrtca na sprehod. Vzgojiteljice so imele kar nekaj dela, da so jih spravile od mene.

Črni trn cveti

V gozdu je vsak dan kaj novega. Pred dobrim tednom je bil čas, ko je polno cvetel teloh, sedaj pa je čas ko cveti črni trn.

Po gozdu je neskončno število grmov, ki belo cvetijo. Izstopajo iz drugače enolične pokrajine, saj se zelena barva to pomlad še ni razlila po gozdu. Cvetje črnega trna sem si ogledal pobliže in ugotovil, da je po izgledu zelo podobno cvetju sadnega drevja.

Pred dnevi sva na jezeru v bližini Vodonosa naletela na kupe vejevja, ki so ga pred kratkim odložili, ko so čistili teren. V takšnih kupih dračja je bilo videti veliko vej črnega trna v polnem cvetju. Ne znam si razlagati drugače, kot da so zacvetele že posekane veje.

To mi je čudno. Črni trn cveti tako lepo, da sva cvetoče veje že prinesla domov. A kaj, ko je cvetje že v enem dnevu ovenelo. Poskusiti morava še z vejami, kjer je cvetje še v popkih.

Kontrast

Dan smo preživeli na približno 1000 m nadmorske višine. Kljub temu, da smo bili že čisto na koncu marca, je bilo neverjetno toplo. Hodili smo po snegu, ponekje ga je bilo še več kot meter. Vsake toliko sem se vdrl čez kolena. Kljub temu smo bili v samih majicah s kratkimi rokavi. Nisem pričakoval, po vratu me je pomladno sonce močno opeklo.

Na tej višini so se spomladanske rožice močno razcvetele. H kontrastom vseh čutil so prispevali ti podleski s svojim barvnim kontrastom.