Na Špičko

Z vnučkoma smo bili na Špički. Ugotovili smo, da je to odlična tura tudi za malčke. Ni ravno mačji kašelj, prehuda pa tudi ne. Oba vnučka sta uživala.

Višek izleta je bil, ko smo našli pajka, ki je ravno ujel metulja in ga ovijal s pajčevino.

. . .

V gozdu je za fotografijo veliko različnih svetlob. Ko se skupaj počasi premikamo, je dovolj časa, da si lahko različne osvetlitve ogledam in poskušam ugotoviti, kakšna bo fotografija.

Hrast na Brezjah

Približno enkrat na teden greva mimo tega hrasta peš v Begunje. Z druge strani ga vidiva, ko se vračava. Vsakič mi pade v oči.

. . .

Vreme je bilo za fotografiranje primerno, za hojo pa ne preveč. Seboj sva nosila dežnik, ki nama ga je v Begunjah posodil Mile, saj so se v drugače sončniem dnevu na hitro privalili debeli oblaki. Tu na Brezjah pa se je vse poklopilo: svetloba je bila primerna, oblaki so bili lepo vidni, na drevesu so bili svetli listki, na fotoaparatu pa je celo bila primerna leča. Menda je to kar edina fotografija, ki sem jo napravil ta dan in je primerna za objavo na tej strani.

Orhideje v cvetju

Peš sva šla v Begunje. Za tja sva videla nekaj kukavic, ki so pri nas kar pogoste. Vračala sva se po isti poti. Za nazaj  pa sva našla kar 10 primerkov te divje orhideje, ki sva jih za tja spregledala.

Muholiko mačje uho je pri nas kar redko. Saj ga najdem vsako leto, najbrž tudi zato, ker poznam nekaj rastišč. Ampak prav vsakič se jih razveselim.

Ta bo še cvetela. Ta in vse okoli nje so imele še veliko nastavkov, iz katerih se bodo razvili ti nenavadni cvetovi. Sedaj jim tudi mi rečemo “hudički”. Poimenovala jih je že pred leti gospa, ki mi je pokazala bogato rastišče. 

Na tem blogu sem objavil že nekaj deset prispevkov, v katerih so fotografije naših divjih orhidej.

Drašlerjev studenec

Pred kosilom sem poiskal zemljevid, na katerem je bil narisan tudi Drašlerjev studenec. Na spletu sem se pozanimal, če je tam kaj znanega o njem, pa nisem našel skoraj ničesar. Le, da so ga imenovali tudi Mikšetov studenec. Menda je poleg Brejnic v tem območju edini izvir.

Po kosilu sva šla na sprehod. Za sladoled ali kavo na terasi kavarnice je bilo premraz, pa še rositi je začelo. Pa sva vseeno nadaljevala proti naselju na Loškem, potem pa še kar naprej. In sva prišla do Drašlerjevega studenca.

Pomislil sem, da sva do tja prišla kar tako oblečena za v kavarnico, po kosilu, brez kakšnega večjega truda. Torej je to skoraj doma.

Po kosilu greva brez hujšega truda lahko v Begunje, na Jezero, na Slivnico, do Drašlerjevega studenca. Res sva doma na lepem koncu.

Prva!

Jasno je, da so pri nas prve vedno bezgove prstaste kukavice. Včeraj sem jo našel tudi jaz. Ampak ni bila samo ena. Na istem travniku jih je bilo nekaj sto. To je bil res lep pogled.

Fotografije tega prizora nisem znal narediti, saj so bile orhideje predrobcene, travnik pa prevelik.

Vedrila sva

Do Rešeta sva peš še nekako prišla, potem pa je v nasprotju z napovedjo začelo deževati. Izza Javornikov so se valili temni oblaki, počasi pa se je dež še okrepil. Na srečo je bil bife v Rešetu odprt, zavlekla sva se na teraso, pod streho. Naročila sva kavi in čakala, čakala. Jezero sva lahko gledala izza ograje več kot uro. Potem pa je iznenada prenehalo padati in domov sva čez slabo uro prišla čisto suha.

Že kar nekaj časa nama ni bilo potrebno vedriti.