Led v ovinku

Na prisojnih legah snega ni več, sonce ga je vzelo. Lepa zima je. Podnevi je toplo, ponoči pa stisne. Tako je v senčnih legah še vse belo. Pred garažo je še vedno kup snega in nič ne kaže, da bo izginil.

Prav tako je v tistih grapah, kamor nizko zimsko sonce ne seže. Ne samo, da je še zasneženo. Pot je tako ledena, da stopam prav previdno. Ne bi rad spodrsnil. Včasih mi je bilo vseeno, sedaj me pa boli že če pomislim, kako se lahko prekucnem.

Po asfaltu

Zadnje dni je vsaj podnevi toplo, da od povsod teče. Kot posledica tega so vse najine običanje poti blatne.

Na srečo je bila jeseni narejena nova kolesarska steza in poleg nje še pešpot iz Cerknice do Dolenjega Jezera. Tu greva lahko ne glede na to, kako mokro je. Celo z dežnikom sva že šla.

V Rešetu je odlična kava in tako ni težav kje je cilj. Odkar sva se vrnila iz Nevegala, greva menda tja kar vsak dan.

Kolesarjenje pozimi

Joj, kje je že, ko sem še kolesaril pozimi. Spomnim se samo to, da  me je prav vsakič, ko je bilo manj od 7 stopinj, zeblo do kosti. Poskusil sem vse mogoče, zimske čevlje, neoprenske gamaše in neoprensko masko, … Nič ni pomagalo. Vsakič sem bil vsaj malo podhlajen.

Spomnim se, nekajkrat se mi je voda v bidonu spremenila v ledeno brozgo. Zmrzniti ni mogla, ker je v bidonu na kolesu kar naprej klompala. Spremenila pa se je v nekaj napol tekočega in ledenega. Ne vem, zakaj sem jo vozil seboj. Kadar ima voda manj kot pet stopinj, zame itak ni pitna.

Sedaj sem precej starejši in za spoznanje bolj moder. Sedaj me zazebe že ob pogledu na ta prometni znak.

Po pešpoti v Rešeto

Vreme je bilo lepo, vendar so se nenadoma pojavile obveznosti, ki jih nisva mogla odstaviti. Zato sva se na hitro odločila in šla na čaj v Rešeto. Šla sva po sprehajalni poti, ki je speljana ob kolesarski poti Cerknica – Dolenje Jezero.

Pihalo je, drugače pa je bil sprehod v sončnem dnevu pravi užitek.

. . .

Spet sem na fotoaparatu imel ceneni pokrovček, ki je hkrati leča – ribje oko. S tem objektivom je fotografiranje drugačno, kar mi je prav v veselje.

Kolesarja

Veseli me, da so razmere, v katerih smo že zadnji dve leti, vzpodbudile toliko ljudi, da so začeli hoditi, kolesariti. To je dobra stran teh sprememb, ki nas v glavnem le razburjajo. Povsod srečujem ljudi s pohodnimi palicami, kar bi bilo še nekaj let nazaj vsaj nenavadno. Še posebej na Slivnico se ob lepem vremenu valijo stotine ljudi.

Včeraj pa sem opazil, da so bile v tri dni starem snegu shojene le poti, ki vodijo na vrh Slivnice. Po najinih običajnih poteh sva bila prva.  Pred nama ni šel vsaj tri dni nihče.

Na nekaterih delih sva šla po sledeh dveh kolesarjev. Sledila sva jih in hkrati občudovala. Na nekaterih odsekih, kjer sva zaradi strmine in snega morala potruditi, da ne padeva, sta se onadva lepo peljala.

 

Dve cerkvi

S ceste nad naseljem pod Slivnico je Cerknica videti takole. V prizoru je še dodatno cerkvica v Zelšah.

Piha, dežuje, nizka oblačnost – vreme je vse prej kot prijazno, čeprav so temperature nepričakovano visoke. Doma čez dan niti ne kuriva, pa čeprav je na koledarju že januar.

Vseh teh težav na fotografiji ni videti, se pa v takšnem vremenu težko odpraviva od doma. Ampak vsaj malo pa se morava razgibati in prezračiti, tudi če se prehlad še ni čisto  dobro pozdravil. Minimalno dozo gibanja opraviva po neprometnih cestah in se tako izogneva blatu.

Odjuga

Pred tremi dnevi je še bila takšna zimska pravljica, od takrat pa se sneg samo še topi. Včeraj sta vnučka pred hišo praktično porabila prav ves sneg. Tako sta ga premetavala, rinila in tlačila, da v toplem vremenu ni ostalo ni ostalo prav nič.

Snežni metež

Precej snega je zapadlo. Mene je to presenetilo, pa nič hudega. Pač, imamo pravo zimo.

Dopoldne sva pretegnila noge. Sprehajalna pot proti Dolenjemu Jezeru je bila dobro očiščena. Sprehajalcev takrat še ni bilo, sva pa srečala kolesarja.