Pri velikih skalah

Ko smo se s Snežnika spuščali, sem si še enkrat ogledal ta skrivnostni prelaz. Premalokrat grem na Snežnik, da bi vedel za vsa imena vrhov, prelazov in grap.

Ta del poti se mi zdi eden ob bolj zanimivih. Do tu, do te višine pridejo smreke, ne znam pa si misliti, kako so se zasejale. Ne počutijo se prav dobro. Na eni strani debla, tudi to mi je nerazložljivo, so čisto gole. Še najbolj zanimive pa so mi velike skale, za katere si tudi ne znam razlagati, kako so prišle sem. Torej, same skrivnosti.

Ribez na Snežniku

Ko smo se vzpenjali na Snežnik sem malo pod vrhom zagledal te liste. Zdelo se mi je, da so podobni ribezovim. Halo, Snežnik pa ribez? Pomislil sem, da to ne more biti, saj ribez je kulitvirana rastlina. Ostalim v družbi si tega nisem upal povedati. Da sem bil še bolj zmeden, sem zagledal še plodove, ki so enaki kot tisti pri ribezu.

Doma sem s pomočjo spleta ugotovil, da obstaja tudi alpski ribez, ki ga menda pogosto sadijo za žive meje.

Biba

Na Snežniku smo bili s pravo biologinjo. Verjetno smo zato videli in našli toliko zanimivosti, ki bi jih drugače spregledali. Celo pot smo se ustavljali in fotografirali. Za vzpon smo porabili veliko časa, smo se pa zato veliko naučili.

Tam nismo mogli ugotoviti, za katerega hroča gre. Lepo si ga lahko ogledam šele doma, ko ga na zaslonu povečam. Skoraj zagotovo je krešič, ampak v tej družini je več kot 40.000 znanih vrst.

. . .

V podobnih situacijah velikokrat pomislim, da bi moral seboj nositi macro objektiv.

Podrta antena

Včeraj smo bili na Snežniku. Niti ni bilo preveč vroče, pravzaprav je bil prav lep dan. Na vrhu smo se še smejali, da je vremenska napoved predvidela nevihte. Že čez kakšno uro so se res pripeljali temni oblaki in na Postojnskem je padala debela toča.

Poseben občutek je, ko vsaj nekaj kilometrov naokrog ni prav nikogar.

S Slivnice

Tako smo se v rahlem dežju spuščali s Slivnice. Kar vzdihovali smo, tako je bilo lepo. Ko smo prišli doteh ostankov bunkerja smo soglasno ugotovili, da smo tu prvič. Pa sem doma takoj po povratku ugotovil, da imam še dve skoraj enaki sliki in da je med njima nekaj let razlike.

Hruška

V zimskih mesecih, ko je bilo premraz ali premokro za kolo, sva šla večkrat peš v Begunjje. Tam sva se vsakič oglasila pri sorodnikih. Večkrat so naju postregli s posebnim žganjem, v katerega so bile dolgo namočeni krhlji suhih hrušk.

Tudi kozarčki za žganje so nekaj posebnega.

Na Slivnici

Takole sta dva štirikolesnika zaparkirala Forda na Slivnici v bližini spomenika. Lastnik avtomobila, čez 80 let star gospod, je pri avtomobilu že kar nekaj časa čakal, da ga sprostita. Razlagal nam je, kako lahko takšni štirikolesniki vozijo po vseh terenih in da bi zlahka parkirala kje drugje.