Obeležje

Kakšno takšno pozabljeno obeležje me spomni, da časa ne razumem.

Z besedami nisem dober, pa je najbolje, da podam primer: dve uri v čakalnici zdravstvenega doma nista enako dolgi kot dve uri na plaži, v kinu, za računalnikom. Štiri leta srednje šole nikakor ni hotelo miniti, tale blog pa pišem že devet let, pa je švignilo mimo, kot bi mignil. Ko sem se zadnjič prevrnil s stolom vred, se mi je zdelo, da padam celo večnost. Naslednji dan pa smo stoje klepetali celo uro, minilo je kot trenutek, ni bilo časa niti, da bi se vsedli.

Godejšev laz

Včerajšnji zahodnik in temperature nad ničlo so vzrok, da drsanja na jezeru za letos najbrž ne bo več. Tam, kjer smo še predvčerajšnjim drsali, je bila včeraj že voda. Led je ostal samo, če je zaradi upadanja vode ostal na suhem.

Na suhem je ostal led tudi v Godejševem lazu. Saj ni čudno, jezero je od nastanka ledu upadlo za več kot meter. No, na travniku je nastal prav zanimiv pojav, ki lahko nastane le kot kombinacija ledu, travnika, jame in usihanja.

Na jezeru je led

Pred desetimi leti mi je bila takšna novica signal za akcijo. Letos ni več tako. Do jezera sva šla na sprehod peš, drsalke pa so še v kleti.

Boža se je najprej spomnila na boleče padce na kolena, jaz pa na nestabilno stanje pri prvih korakih z drsalkami v sezoni. Danes bova vseeno poskusila.

Špička

Vsak dan se večkrat spomniva, kako se nama je posrečilo, da živiva v Cerknici.

Ena od radosti, ki jo uživava na polno, je narava okoli najinega doma. Tudi pot na Špičko spada v to kategorijo.

Deževni sprehodi

S kolesom ne moreva več. Tudi, če ne dežuje in je dovolj toplo, so najine ceste tako blatne, da si ne drzneva na kolo. Nista opremljena za vožnjo po blatu, nimata blatnikov. Prav nič nimam lepega spomina na poti, ko gume mečejo pesek in blato vse naokrog. Nekaj tega pride tudi od ust in potem hrusta pod zobmi.

Sva pač preklopila na zimsko gibanje. Po lepih potkah v okolici preživiva toliko časa, kot nama vreme dopušča.

Je to vrsta vrbe?

Hodila sva po gozdu, na tleh sem zagledal zanimivo rožico, pa sem počepnil, da bi jo fotografiral. Ko sem vstal mje je po obrazu pobožala tale zadeva, ki sem jo zagotovo že večkrat videl, pa še nikoli opazil. Tako nemogočih oblik je, da se razočaran nad seboj, da je do danes še nisem opazil. Kdo ve, katero drevo je to?

Prva letošnja

Tole sem ujel v sredo na prvomajskem obisku Slivnice.

Ne obvladam več, pa tudi mi ni več tako pomembno, da prepoznam prav vsako kukavico, ki raste pri nas. Vseeno mislim, da je na sliki bezgova kukavica, saj če se prav spomnim, je prav ta tista, ki jo lahko pričakujem ob tem času. To je verjetno edina naša kukavica, ki jo najdemo v dveh barvah, rumeno in vijoličasto.