Nahrbtnik

Tako izgleda hrbtna stran mojega nahrbtnika. Tkanje tvori tako lep vzorček, da sem ga moral fotografirati.

Zadnja leta se na potovanja podajava le za nekaj dni. Ko so letalske družbe začele zaračunavati tudi večjo ročno prtljago, ki jo vzameva v letalo, sva ugotovila, da je majhen nahrbtnik za najine potrebe in navade čisto dovolj. Vanj gre vse rezervno perilo, zobna ščetka, fotoaparat, polnilci in še kakšna malenkost. Kje so časi, ko je bilo najbolj normalno, da sem na potovanje seboj vlekel največji kovček, ki je bil doma.

. . .

Na tečaju Fotopratkum imamo za domačo nalogo zanimivo temo. Fotografirati moramo nekaj, kar nismo še nikoli. Takšnega ali podobnega vzorčka še nisem nikoli opazil, kaj šele, da bi ga videl na fotografiji.

S telefonom ponoči

V Londonu sem fotografiral samo s telefonom. Seveda je nekaj posnetkov nastalo tudi zvečer.

Že dolgo mi je znano, da v slabih svetlobnih pogojih telefon čisto odpove. Zgradba fotoaparat na telefonu je takšna, da razen velikosti nima nobene prednosti pred pravimi fotoaparat. Fizika ima svoje zakonitosti, ki se jih ne da zaobiti.

Tokrat pa me je telefon presenetil. Telefon fizikalne omejitve leče in senzorja kompenzira z računalniško obdelavo. Vse fotografije močno obdela, še posebej pa takšne, ki so posnete pri šibki svetlobi. Tu mu digitalni fotoaparati najbrž še dolgo ne bodo kos.

S telefonom sem napravil fotografije, ki jih s svojim fotoaparatom ne bi mogel. Ostane le še pomislek, kakšen del slike je posnet, kakšne del pa je generirala računalniška obdelava. Ampak vseeno! Pri nočni fotografiji se je tako izkazal, da si s svojim znanjem marsičesa sploh ne znam razložiti.

Analiza padca

Na smučanju sem imel srečo. Nameraval sem napraviti posnetek, smučar pa je ravno takrat padel. Posnetki so bili narejeni s telefonom.

Takole se je začelo. Kdo ve, zakaj ga je dvignilo od tal.

Ko je pristal, mi je levo smučko odpelo in ga zasukalo za 180 stopinj.

Smučka je v zraku, on pa se je že skrčil, da bi ublažil padec

Smučka je kar še v zraku, ni se še dotaknila tal.

Smučka je zraku, smučar pa že na hrbtu.

Pri naših letih je vsak padec lahko kritičen. Smučarju ni bilo nič, le spomniti se ni mogel, kaj se je med padcem dogajalo.

Dobrodošlica

Začne se kakšen kilometer pred Brezjami. Vse do Brezij so palice, ki označujejo cesto, opremljene s takšnimi simpatičnimi modrimi pentljami.

Ob nenavadnih pojavih pogosto ugibam, kaj bi lahko bil vzrok za takšno stanje. Uganka ni pretežka. Nekdo je na ta način najbrž izkazal dobrodošlico malčku in mamici.

Barvito

Ena od poti, po katerih greva skoraj vsakodnevno, je od včeraj bolj barvita. Nekdo je tam odvrgel veliko, živo zeleno vrečo, polno smeti. Povzročila je, da sva se klanca lotila precej bolj dinamično.

Kaj naj naredim? Predvčerajšnjim sva srečala domačina, ki je veje s prikoliice odvrgel ob cesto. Niti nerodno mu ni bilo. Ob tej vreči se bodo verjetno kmalu začele nabirati še ostale smeti.

. . .

Po nekaj tednih je bilo to prvič, da seboj nisem imel fotoaparat. Na srečo telefona nikoli ne pustim doma.

Pod Malim naravnim mostom

Z vnučkom sva se v Rakovem Škocjanu spustila v dolino pod Mali naravni most. Naravnost navdušen je bil, takšnega ga še nisem videl. Pa ne v smislu, kot bi bil navdušen odrasel. Čisto drugačen je bil, očitno je nanj nekaj delovalo.

Ravno te dni sem bral Zvoneta Šerugo, kakšen biser, da je Rakov Škocjan. Z Božo tam veliko kolesariva, ne podava pa se na stezice, kjer s kolesom ne gre. Po tem zadnjem izletu pa se mi zdi, da bom izlet ponovil prav v kratkem.

. . .

Vsake toliko časa pri polni zavesti sklenem, da fotoaparata ne bom jemal sabo. Potem pa me tam premami in fotografiram s telefonom. Vsakič sem potem sam nase jezen.

 

Najboljše otroško igrišče

Sedaj najbrž ni potrebno ponavljati, da sta na počitnicah vnučka iz Londona.

Peš smo se vračali proti domu, pa je bil ob poti kup peska, ki je bil tam, ko so pri eni od hiš prenavljali fasado. Tam je bil tudi pozabljena igračka, tovornjak in pa objemka za strešni žleb, ki se je tam znašla kdo ve po kakšnem naključju. Kup peska je očitno služil za domače otroško igrišče, saj je bil že skoraj izravnan z okolico, v njem pa je bilo izkopanih in zasutih več lukenj.

Z vnučkoma je bilo čisto nemogoče, da bi šla kar tako mimo. Tovornjak in objemka za žleb sta hitro pastala idealna igrača, napol zaraščeni ostanki kupa peska pa idealno igrišče. Takšnega najbrž ni v celem Londonu. Kar nekaj trikov in zvijač je bilo potrebnih, da sem vnučka po dobre pol ure igranja spravil naprej proti domu.

Prve kukavice

Na Facebooku sem že pred več kot tednom dni videl, da orhideje pri nas že cvetijo. Prav iskal sem jih in glede na to, da sva vsak dan nekaj ur zunaj, bi jih pa že lahko tudi jaz videl. Pa ni bilo nič.

Zadnji dnevi so bili bolj deževni. Vlaga je vzpodbudila tudi tiste ob najinih poteh, da so zacvetele. Zanimivo, da sem že prvi dan naletel na različne primerke.
. . .
Moja fotografska oprema je majhna in lahka, skoraj igračka. Pa je vseeno ne jemljem seboj na sprehod kar tako. Celo denarnica in z njo mali fotoaparatek med pandemijo korona virusa ostaja doma. Tako mi je spet preostal le telefon.

Po neznanih poteh Slivnice

Doma sva ob vznožju Slivnice, veliko hodiva, pa sva danes spet prišla na shojeno pot, ki jo ne poznava. Pa ne samo to. Ko sva se vračala sva ugotovila, da tako visoko že dolgo nisva bila in da se je vse spremenilo.

. . .

Že zdavnaj sem rekel, da ne bom šel nikamor brez fotoaparata. Tokrat sem imel seboj le telefon. In prav takrat je vse naokoli polno zanimivih motivov za fotografiranje.

Led na suhem

Danes je bilo na jezeru veliko drsalcev. Kar dva dni je bilo toplo, vendar se je zjutraj dalo še čisto lepo drsati. Zaledenela površina je še vedno več kot dovolj velika.

Odkar je letos jezero zaledenelo, je voda upadla za več kot pol metra. Tako je del leda ostal na suhem. Tam se je prilagodil podlagi in ker ni več tako elastičen, so nastale mikroskopske razpoke. Zato ima tako lepe vzorčke.
. . .
Vsakič se odločam, ali naj drsam ali naj fotografiram. Do sedaj je še vedno zmagalo drsanje. Ko pa je poreba le prevelika, napravim kakšno fotografijo s telefonom. S fotoaparatom se ne upam na led. Nisem dovolj stabilen, pa tudi padem vedno na isti bok.

Na ledu

Zaenkrat je vremenska napoved za drsanje ugodna. Kolikor bova le mogla, bova naslednje dni na jezeru.

Danes sem vključil telefon. Pokazal mi je, da sem predrsal 12 kilometrov. V eni uri in pol sem kar pol ure stal na mestu. Nisem pričakoval, saj se mi je zdelo, da se skoraj ne ustavljam. Sploh pa nisem zabušaval.

Telefon kaže sled drsanja.

Led je še

Na jezeru je še led in vremenska napoved kaže, da bomo lahko drsali še vsaj nekaj dni.

Že dvakrat na ledu

V nedeljo in ponedeljek sva drsala. Raje ne pišem o občutkih, ko sem se po dveh letih nekako skobacal na drsalke. Že obuvanje samo ni bila šala. Močno sumim, da mi je težave povzročal tudi EMŠO.

Ampak led je lep, vreme kistalno jasno, po začetnih težavah pa se že peljem. Vremenska napoved obljublja, da bova še lahko drsala.
. . .
Vedno bolj mi je pomembno, da fotografije pregledujem na velikem monitorju. Tudi današnja fotografija je takšna.

Pokrovček za vlečno kljuko

Kdo ga še ni izgubil? Potem se pa vsak znajde po svoje.

Videno včeraj v Cerknici.

Megleno in mokro

Še vedno urejam fotografije iz Palerma. Daleč sem še do tega, da bi bile urejene. Tako so še vedno živi spomini, kako smo tam čez dan hodili naokrog s kratkimi rokavi in sedeli na ulici daleč v noč.

Dva tedna je, odkar sva se vrnila, od tega sva zadnji teden spet bila v Londonu. Tam je bilo tisto pravo angleško vreme, podnebne spremebe niso stanje naredile nič boljše. Mraz je in megleno. Vlaga se zaleze prav povsod. Tudi če nič ne dežuje, so pločniki in cesta mokri, kot bi deževalo. Čez dan se ne posuši, kvečjemu nastane še kakšna lužica.

Slikal sem na poti do trgovino, zjutraj, ko sem šel po kruh. V Millwall Dock je privezanih nekaj ladij, ki so spremenjene v bivališča. Kako vlažno je šele njim!

Izgubljena prtljaga

Takole izgleda Ryanairov kotiček na letališču Stanstead v Londonu, kjer lahko poizveduješ po izgubljeni prtljagi. Prav nič me ne mika, da bi moja prtljaga ostal tu, čeprav je glede na število potnikov kup vsakovrstne prtljage kar majhen.

Pravzaprav potujeva z vedno manj prtljage. Tazaresnega kovčka nisva imela seboj že leta in leta. Ko sva bila v Londonu prejšnji teden, sem imel jaz seboj nahrbtnik, s katerim grem doma po nakupih v Hofer, Boža pa je imela le večjo ročno torbico, pravzaprav cekar. Čisto vse, kar sva potrebovala sva imela seboj.

Z letali potujeva že mnogo let in kar pogosto. Na srečo kakšnih hujših zapletov s prtljago skoraj nisva imela. Spomnim pa se, da so nam pred dvajsetimi leti izgubili nahrbtnik, po katerega sem moral v Trst naslednji dan po povratku.

Prometna ureditev

Dokler na semaforju sveti rdeča luč, mi je čisto jasno: Stoj!

Ko pa se semafor spremeni na zeleno, po desetih metrih pridem do znaka, ki mi pomeni, da je cesta zaprta za promet v obe smeri. Čemu so sploh postavili semafor!

No, ni tako hudo. Tisti, ki so tam doma, že vedo, za kaj gre. Ampak od postavitve prometnih znakov pričakujemo, da jih razumemo tudi, če nismo tam doma.

Po gozdu

Voziva po najlepših kolesarskih stezah na svetu.

Na njih ni avtomobilov. Ob enih popoldne je tu pred nama čez pot skočila košuta.

Solin

Pred dobrim tednom se nas je nekaj sorodnikov podalo na pot. Vseh šest se nas je naložilo v naš 23 let star avtomobil in se odpeljali na izlet. Ko je toliko ljudi skupaj v enem avtomobilu, je pogovor vedno zanimiv in zabaven.

Kot nalašč je bilo ves teden vroče. Prav vsak dan smo imeli nad 30 stopinj. Takole smo se umaknili v senco v Solinu v bližini Splita.

Smrekica v kavi