Barvito

Ena od poti, po katerih greva skoraj vsakodnevno, je od včeraj bolj barvita. Nekdo je tam odvrgel veliko, živo zeleno vrečo, polno smeti. Povzročila je, da sva se klanca lotila precej bolj dinamično.

Kaj naj naredim? Predvčerajšnjim sva srečala domačina, ki je veje s prikoliice odvrgel ob cesto. Niti nerodno mu ni bilo. Ob tej vreči se bodo verjetno kmalu začele nabirati še ostale smeti.

. . .

Po nekaj tednih je bilo to prvič, da seboj nisem imel fotoaparat. Na srečo telefona nikoli ne pustim doma.

Pod Malim naravnim mostom


Z vnučkom sva se v Rakovem Škocjanu spustila v dolino pod Mali naravni most. Naravnost navdušen je bil, takšnega ga še nisem videl. Pa ne v smislu, kot bi bil navdušen odrasel. Čisto drugačen je bil, očitno je nanj nekaj delovalo.

Ravno te dni sem bral Zvoneta Šerugo, kakšen biser, da je Rakov Škocjan. Z Božo tam veliko kolesariva, ne podava pa se na stezice, kjer s kolesom ne gre. Po tem zadnjem izletu pa se mi zdi, da bom izlet ponovil prav v kratkem.

. . .

Vsake toliko časa pri polni zavesti sklenem, da fotoaparata ne bom jemal sabo. Potem pa me tam premami in fotografiram s telefonom. Vsakič sem potem sam nase jezen.

 

Najboljše otroško igrišče

Sedaj najbrž ni potrebno ponavljati, da sta na počitnicah vnučka iz Londona.

Peš smo se vračali proti domu, pa je bil ob poti kup peska, ki je bil tam, ko so pri eni od hiš prenavljali fasado. Tam je bil tudi pozabljena igračka, tovornjak in pa objemka za strešni žleb, ki se je tam znašla kdo ve po kakšnem naključju. Kup peska je očitno služil za domače otroško igrišče, saj je bil že skoraj izravnan z okolico, v njem pa je bilo izkopanih in zasutih več lukenj.

Z vnučkoma je bilo čisto nemogoče, da bi šla kar tako mimo. Tovornjak in objemka za žleb sta hitro pastala idealna igrača, napol zaraščeni ostanki kupa peska pa idealno igrišče. Takšnega najbrž ni v celem Londonu. Kar nekaj trikov in zvijač je bilo potrebnih, da sem vnučka po dobre pol ure igranja spravil naprej proti domu.

Prve kukavice

Na Facebooku sem že pred več kot tednom dni videl, da orhideje pri nas že cvetijo. Prav iskal sem jih in glede na to, da sva vsak dan nekaj ur zunaj, bi jih pa že lahko tudi jaz videl. Pa ni bilo nič.

Zadnji dnevi so bili bolj deževni. Vlaga je vzpodbudila tudi tiste ob najinih poteh, da so zacvetele. Zanimivo, da sem že prvi dan naletel na različne primerke.
. . .
Moja fotografska oprema je majhna in lahka, skoraj igračka. Pa je vseeno ne jemljem seboj na sprehod kar tako. Celo denarnica in z njo mali fotoaparatek med pandemijo korona virusa ostaja doma. Tako mi je spet preostal le telefon.

Po neznanih poteh Slivnice

Doma sva ob vznožju Slivnice, veliko hodiva, pa sva danes spet prišla na shojeno pot, ki jo ne poznava. Pa ne samo to. Ko sva se vračala sva ugotovila, da tako visoko že dolgo nisva bila in da se je vse spremenilo.

. . .

Že zdavnaj sem rekel, da ne bom šel nikamor brez fotoaparata. Tokrat sem imel seboj le telefon. In prav takrat je vse naokoli polno zanimivih motivov za fotografiranje.

Led na suhem

Danes je bilo na jezeru veliko drsalcev. Kar dva dni je bilo toplo, vendar se je zjutraj dalo še čisto lepo drsati. Zaledenela površina je še vedno več kot dovolj velika.

Odkar je letos jezero zaledenelo, je voda upadla za več kot pol metra. Tako je del leda ostal na suhem. Tam se je prilagodil podlagi in ker ni več tako elastičen, so nastale mikroskopske razpoke. Zato ima tako lepe vzorčke.
. . .
Vsakič se odločam, ali naj drsam ali naj fotografiram. Do sedaj je še vedno zmagalo drsanje. Ko pa je poreba le prevelika, napravim kakšno fotografijo s telefonom. S fotoaparatom se ne upam na led. Nisem dovolj stabilen, pa tudi padem vedno na isti bok.

Na ledu

Zaenkrat je vremenska napoved za drsanje ugodna. Kolikor bova le mogla, bova naslednje dni na jezeru.

Danes sem vključil telefon. Pokazal mi je, da sem predrsal 12 kilometrov. V eni uri in pol sem kar pol ure stal na mestu. Nisem pričakoval, saj se mi je zdelo, da se skoraj ne ustavljam. Sploh pa nisem zabušaval.

Telefon kaže sled drsanja.

Že dvakrat na ledu

V nedeljo in ponedeljek sva drsala. Raje ne pišem o občutkih, ko sem se po dveh letih nekako skobacal na drsalke. Že obuvanje samo ni bila šala. Močno sumim, da mi je težave povzročal tudi EMŠO.

Ampak led je lep, vreme kistalno jasno, po začetnih težavah pa se že peljem. Vremenska napoved obljublja, da bova še lahko drsala.
. . .
Vedno bolj mi je pomembno, da fotografije pregledujem na velikem monitorju. Tudi današnja fotografija je takšna.

Pokrovček za vlečno kljuko

Kdo ga še ni izgubil? Potem se pa vsak znajde po svoje.

Videno včeraj v Cerknici.