Prve kukavice

Na Facebooku sem že pred več kot tednom dni videl, da orhideje pri nas že cvetijo. Prav iskal sem jih in glede na to, da sva vsak dan nekaj ur zunaj, bi jih pa že lahko tudi jaz videl. Pa ni bilo nič.

Zadnji dnevi so bili bolj deževni. Vlaga je vzpodbudila tudi tiste ob najinih poteh, da so zacvetele. Zanimivo, da sem že prvi dan naletel na različne primerke.
. . .
Moja fotografska oprema je majhna in lahka, skoraj igračka. Pa je vseeno ne jemljem seboj na sprehod kar tako. Celo denarnica in z njo mali fotoaparatek med pandemijo korona virusa ostaja doma. Tako mi je spet preostal le telefon.

Po neznanih poteh Slivnice

Doma sva ob vznožju Slivnice, veliko hodiva, pa sva danes spet prišla na shojeno pot, ki jo ne poznava. Pa ne samo to. Ko sva se vračala sva ugotovila, da tako visoko že dolgo nisva bila in da se je vse spremenilo.

. . .

Že zdavnaj sem rekel, da ne bom šel nikamor brez fotoaparata. Tokrat sem imel seboj le telefon. In prav takrat je vse naokoli polno zanimivih motivov za fotografiranje.

Led na suhem

Danes je bilo na jezeru veliko drsalcev. Kar dva dni je bilo toplo, vendar se je zjutraj dalo še čisto lepo drsati. Zaledenela površina je še vedno več kot dovolj velika.

Odkar je letos jezero zaledenelo, je voda upadla za več kot pol metra. Tako je del leda ostal na suhem. Tam se je prilagodil podlagi in ker ni več tako elastičen, so nastale mikroskopske razpoke. Zato ima tako lepe vzorčke.
. . .
Vsakič se odločam, ali naj drsam ali naj fotografiram. Do sedaj je še vedno zmagalo drsanje. Ko pa je poreba le prevelika, napravim kakšno fotografijo s telefonom. S fotoaparatom se ne upam na led. Nisem dovolj stabilen, pa tudi padem vedno na isti bok.

Na ledu

Zaenkrat je vremenska napoved za drsanje ugodna. Kolikor bova le mogla, bova naslednje dni na jezeru.

Danes sem vključil telefon. Pokazal mi je, da sem predrsal 12 kilometrov. V eni uri in pol sem kar pol ure stal na mestu. Nisem pričakoval, saj se mi je zdelo, da se skoraj ne ustavljam. Sploh pa nisem zabušaval.

Telefon kaže sled drsanja.

Led je še

Na jezeru je še led in vremenska napoved kaže, da bomo lahko drsali še vsaj nekaj dni.

Že dvakrat na ledu

V nedeljo in ponedeljek sva drsala. Raje ne pišem o občutkih, ko sem se po dveh letih nekako skobacal na drsalke. Že obuvanje samo ni bila šala. Močno sumim, da mi je težave povzročal tudi EMŠO.

Ampak led je lep, vreme kistalno jasno, po začetnih težavah pa se že peljem. Vremenska napoved obljublja, da bova še lahko drsala.
. . .
Vedno bolj mi je pomembno, da fotografije pregledujem na velikem monitorju. Tudi današnja fotografija je takšna.

Pokrovček za vlečno kljuko

Kdo ga še ni izgubil? Potem se pa vsak znajde po svoje.

Videno včeraj v Cerknici.

Megleno in mokro

Še vedno urejam fotografije iz Palerma. Daleč sem še do tega, da bi bile urejene. Tako so še vedno živi spomini, kako smo tam čez dan hodili naokrog s kratkimi rokavi in sedeli na ulici daleč v noč.

Dva tedna je, odkar sva se vrnila, od tega sva zadnji teden spet bila v Londonu. Tam je bilo tisto pravo angleško vreme, podnebne spremebe niso stanje naredile nič boljše. Mraz je in megleno. Vlaga se zaleze prav povsod. Tudi če nič ne dežuje, so pločniki in cesta mokri, kot bi deževalo. Čez dan se ne posuši, kvečjemu nastane še kakšna lužica.

Slikal sem na poti do trgovino, zjutraj, ko sem šel po kruh. V Millwall Dock je privezanih nekaj ladij, ki so spremenjene v bivališča. Kako vlažno je šele njim!

Izgubljena prtljaga

Takole izgleda Ryanairov kotiček na letališču Stanstead v Londonu, kjer lahko poizveduješ po izgubljeni prtljagi. Prav nič me ne mika, da bi moja prtljaga ostal tu, čeprav je glede na število potnikov kup vsakovrstne prtljage kar majhen.

Pravzaprav potujeva z vedno manj prtljage. Tazaresnega kovčka nisva imela seboj že leta in leta. Ko sva bila v Londonu prejšnji teden, sem imel jaz seboj nahrbtnik, s katerim grem doma po nakupih v Hofer, Boža pa je imela le večjo ročno torbico, pravzaprav cekar. Čisto vse, kar sva potrebovala sva imela seboj.

Z letali potujeva že mnogo let in kar pogosto. Na srečo kakšnih hujših zapletov s prtljago skoraj nisva imela. Spomnim pa se, da so nam pred dvajsetimi leti izgubili nahrbtnik, po katerega sem moral v Trst naslednji dan po povratku.

Prometna ureditev

Dokler na semaforju sveti rdeča luč, mi je čisto jasno: Stoj!

Ko pa se semafor spremeni na zeleno, po desetih metrih pridem do znaka, ki mi pomeni, da je cesta zaprta za promet v obe smeri. Čemu so sploh postavili semafor!

No, ni tako hudo. Tisti, ki so tam doma, že vedo, za kaj gre. Ampak od postavitve prometnih znakov pričakujemo, da jih razumemo tudi, če nismo tam doma.