Še je

Neverjetno! Raste nekaj centimetrov od steze, kjer gre dnevno mimo nekaj deset ljudi. Pa kar še raste, kar še je tam. Nekdo jo je celo ogradil z vejami in velikim kamnom. Nihče je še ni utrgal, mogoče bo pa dozorela.

Podobno sem bil presenečen pred leti, ko sem jo našel čisto poleg pločnika.

Črni trn cveti

V gozdu je vsak dan kaj novega. Pred dobrim tednom je bil čas, ko je polno cvetel teloh, sedaj pa je čas ko cveti črni trn.

Po gozdu je neskončno število grmov, ki belo cvetijo. Izstopajo iz drugače enolične pokrajine, saj se zelena barva to pomlad še ni razlila po gozdu. Cvetje črnega trna sem si ogledal pobliže in ugotovil, da je po izgledu zelo podobno cvetju sadnega drevja.

Pred dnevi sva na jezeru v bližini Vodonosa naletela na kupe vejevja, ki so ga pred kratkim odložili, ko so čistili teren. V takšnih kupih dračja je bilo videti veliko vej črnega trna v polnem cvetju. Ne znam si razlagati drugače, kot da so zacvetele že posekane veje.

To mi je čudno. Črni trn cveti tako lepo, da sva cvetoče veje že prinesla domov. A kaj, ko je cvetje že v enem dnevu ovenelo. Poskusiti morava še z vejami, kjer je cvetje še v popkih.

Vse brsti

Vreme in temperature nama dopuščajo, da sva res veliko časa zunaj.

Te dni naju zaposluje, da gledava, kako vse brsti. Dren je v polnem cvetju, naveliko rastlinah so popki tik pred tem, da se odprejo. Robida je verjetno ena od bol trdoživih rastlin. Ni nama najbolj priljubljena, prej nasprotno. Ampak tale naju je razveselila s prvimi listki.

Po najinih poteh

Najlepše se počutiva na najinih običajih poteh po gozdovih. Le redko koga srečava. Če pa je pot poprhnjena s snegom tako, kot je bila včeraj, pa opaziva komaj kakšno sled. Tudi če dnevni sprehod opraviva sredi dneva, je komaj zaznati, da je bil tam že kdo pred nama.

Včeraj sva opazila, da se med takim sprehodom veliko pogovarjava, precej več kot doma, ko sva vsak na svojem kavču. Obema nama je veliko do tega, da vsaj nekaj ur prav vsak dan preživiva na takšnih poteh.

Barvito

Ena od poti, po katerih greva skoraj vsakodnevno, je od včeraj bolj barvita. Nekdo je tam odvrgel veliko, živo zeleno vrečo, polno smeti. Povzročila je, da sva se klanca lotila precej bolj dinamično.

Kaj naj naredim? Predvčerajšnjim sva srečala domačina, ki je veje s prikoliice odvrgel ob cesto. Niti nerodno mu ni bilo. Ob tej vreči se bodo verjetno kmalu začele nabirati še ostale smeti.

. . .

Po nekaj tednih je bilo to prvič, da seboj nisem imel fotoaparat. Na srečo telefona nikoli ne pustim doma.

Resje v polnem cvetju

Dnevi v začetku marca so bili lepi. Prav vsak dan sva zunaj preživela po več ur. Letos so naju poleg teloha očarale še blazine resja.

Všeč nama je, pa naj ga gledava od daleč ali od blizu.

In ko sva bila malo bolj pozorna, sva opazila, da je nekje resje nežno roza, le malo stran pa močne vijoličaste barve.

Tako imam za prvič, ko bom srečal Jošta, že pripravjeno vprašanje: Ali so to razlićne vrste, ali pa je to odvisno od tal in drugih pogojev.

 

S flešem v sonce

Ob torkih imamo tečaj Fotopraktikum. Tam se trenutno učimo, kdaj in kako si pomagati s flešem na fotoaparatu. Najkasenje v ponedeljek moram pripraviti primere, ki jih bom na tečaju pripravil.

Zadnje čase sem čisto obseden s telohi, ki ravno sedaj krasijo gozdove nad hišo. Seveda je med sprehodom prišlo kar smo od sebe, da sem za model uporabil teloh. Posvetil sem ga s flešem, da je osvetljen kot sonce in tako dobil enega od posnetkov, ki jih bomo analizirali na tečaju.

Teloh v šopih

Teloh je pri nas kar malo zapostavljen. Menim, da nima mesta, ki mu pripada.

Najine sprehajalne poti so sedaj v znamenju teloha. Povsod ga je veliko, raste celo po poteh. Očitno je nezahteven, saj raste tudi med kamni. Cvetovi so veliki in razkošni, takšnih v naravi ne bi pričakoval. Nikoli še nisem opazil, letos pa raste v bogatih šopih v katerih je lahko tudi več kot deset velikih cvetov. Kar verjeti ne morem, da so prav povsod po gozdu.