Kolesarja

Veseli me, da so razmere, v katerih smo že zadnji dve leti, vzpodbudile toliko ljudi, da so začeli hoditi, kolesariti. To je dobra stran teh sprememb, ki nas v glavnem le razburjajo. Povsod srečujem ljudi s pohodnimi palicami, kar bi bilo še nekaj let nazaj vsaj nenavadno. Še posebej na Slivnico se ob lepem vremenu valijo stotine ljudi.

Včeraj pa sem opazil, da so bile v tri dni starem snegu shojene le poti, ki vodijo na vrh Slivnice. Po najinih običajnih poteh sva bila prva.  Pred nama ni šel vsaj tri dni nihče.

Na nekaterih delih sva šla po sledeh dveh kolesarjev. Sledila sva jih in hkrati občudovala. Na nekaterih odsekih, kjer sva zaradi strmine in snega morala potruditi, da ne padeva, sta se onadva lepo peljala.

 

Odjuga

Pred tremi dnevi je še bila takšna zimska pravljica, od takrat pa se sneg samo še topi. Včeraj sta vnučka pred hišo praktično porabila prav ves sneg. Tako sta ga premetavala, rinila in tlačila, da v toplem vremenu ni ostalo ni ostalo prav nič.

Zlata rozga

V dežju

Zlata rozga je invazivna rastlina, ki raste tudi ob gozdnih poteh, kjer vsak dan opraviva za naju primerno porcijo gibanja. Menda je zelo agresivna in dovolj močna, da prepreči ostalim rastlinam, da se razvijejo.

Moram pa priznati, da se mi zdi kljub škodljivosti lepa. Poleti rumeno obroblja najine poti, jeseni pa jih okrasi s puhastimi kepami.

Včeraj sva se kljub slabemu vremenu in dežju sprehodila po gozdu. Presenečeno sem opazil, da so puhaste kepe izginile in postale precej bolj skromne.

Zlata rozga v puhastih kepah

Orhideje v cvetju

Peš sva šla v Begunje. Za tja sva videla nekaj kukavic, ki so pri nas kar pogoste. Vračala sva se po isti poti. Za nazaj  pa sva našla kar 10 primerkov te divje orhideje, ki sva jih za tja spregledala.

Muholiko mačje uho je pri nas kar redko. Saj ga najdem vsako leto, najbrž tudi zato, ker poznam nekaj rastišč. Ampak prav vsakič se jih razveselim.

Ta bo še cvetela. Ta in vse okoli nje so imele še veliko nastavkov, iz katerih se bodo razvili ti nenavadni cvetovi. Sedaj jim tudi mi rečemo “hudički”. Poimenovala jih je že pred leti gospa, ki mi je pokazala bogato rastišče. 

Na tem blogu sem objavil že nekaj deset prispevkov, v katerih so fotografije naših divjih orhidej.

Črni trn cveti

V gozdu je vsak dan kaj novega. Pred dobrim tednom je bil čas, ko je polno cvetel teloh, sedaj pa je čas ko cveti črni trn.

Po gozdu je neskončno število grmov, ki belo cvetijo. Izstopajo iz drugače enolične pokrajine, saj se zelena barva to pomlad še ni razlila po gozdu. Cvetje črnega trna sem si ogledal pobliže in ugotovil, da je po izgledu zelo podobno cvetju sadnega drevja.

Pred dnevi sva na jezeru v bližini Vodonosa naletela na kupe vejevja, ki so ga pred kratkim odložili, ko so čistili teren. V takšnih kupih dračja je bilo videti veliko vej črnega trna v polnem cvetju. Ne znam si razlagati drugače, kot da so zacvetele že posekane veje.

To mi je čudno. Črni trn cveti tako lepo, da sva cvetoče veje že prinesla domov. A kaj, ko je cvetje že v enem dnevu ovenelo. Poskusiti morava še z vejami, kjer je cvetje še v popkih.

Vse brsti

Vreme in temperature nama dopuščajo, da sva res veliko časa zunaj.

Te dni naju zaposluje, da gledava, kako vse brsti. Dren je v polnem cvetju, naveliko rastlinah so popki tik pred tem, da se odprejo. Robida je verjetno ena od bol trdoživih rastlin. Ni nama najbolj priljubljena, prej nasprotno. Ampak tale naju je razveselila s prvimi listki.

Po najinih poteh

Najlepše se počutiva na najinih običajih poteh po gozdovih. Le redko koga srečava. Če pa je pot poprhnjena s snegom tako, kot je bila včeraj, pa opaziva komaj kakšno sled. Tudi če dnevni sprehod opraviva sredi dneva, je komaj zaznati, da je bil tam že kdo pred nama.

Včeraj sva opazila, da se med takim sprehodom veliko pogovarjava, precej več kot doma, ko sva vsak na svojem kavču. Obema nama je veliko do tega, da vsaj nekaj ur prav vsak dan preživiva na takšnih poteh.

Barvito

Ena od poti, po katerih greva skoraj vsakodnevno, je od včeraj bolj barvita. Nekdo je tam odvrgel veliko, živo zeleno vrečo, polno smeti. Povzročila je, da sva se klanca lotila precej bolj dinamično.

Kaj naj naredim? Predvčerajšnjim sva srečala domačina, ki je veje s prikoliice odvrgel ob cesto. Niti nerodno mu ni bilo. Ob tej vreči se bodo verjetno kmalu začele nabirati še ostale smeti.

. . .

Po nekaj tednih je bilo to prvič, da seboj nisem imel fotoaparat. Na srečo telefona nikoli ne pustim doma.