S Slivnice

Tako smo se v rahlem dežju spuščali s Slivnice. Kar vzdihovali smo, tako je bilo lepo. Ko smo prišli doteh ostankov bunkerja smo soglasno ugotovili, da smo tu prvič. Pa sem doma takoj po povratku ugotovil, da imam še dve skoraj enaki sliki in da je med njima nekaj let razlike.

Na Slivnici

Takole sta dva štirikolesnika zaparkirala Forda na Slivnici v bližini spomenika. Lastnik avtomobila, čez 80 let star gospod, je pri avtomobilu že kar nekaj časa čakal, da ga sprostita. Razlagal nam je, kako lahko takšni štirikolesniki vozijo po vseh terenih in da bi zlahka parkirala kje drugje.

Prvomajsko na Slivnico

Ko smo šli na Slivnico, kot se pri nas spodobi, je še lepo kazalo. Med vračanjem smo sprva začutili le kakšno kapljo, nekaj sto metrov pred domom pa se je vlilo.

Ni nas motilo. Tako smo se spet vračali po čudoviti poti, po kateri sem šel do danes samo dvakrat. Po njej smo se spuščali s Slivnice za Prvi maj 2013 in 2018.

Rad grem po poteh, ki jih ne poznam. Če so samotne in pozabljene, je še bolje. Toliko zanimivih stvari vidim, da je hoja lažja in sam ne vem, kdaj sem na koncu. Izgleda, da me radovednost prav vleče.

Črni trn spomladi

Stal sem pred Slivnico, ki je napol že, kmalu pa bo cela v belem cvetju črnega trna. Tako sem gledal in razmišjlal, katero vejico naj fotografiram s svojim majcenim fotoaparatkom. Odločil sem se za te tri. Za včeraj je bilo dovolj.

Pogledal sem in na tem Fotodnevniku našel veliko fotografij, ko črni trn cveti. Zdi se mi, da ima najlepše cvetke, ki pa jih žal prehitro odpihne.

Trn

Prav iskala sva samotne poti, kar ni bilo težko. V času kosila le poredko koga srečava. Tokrat ni bilo nikogar.

Spet je bil to eden od sprehodov, ko ni “nič” za fotografirati. Svetloba okoli poldneva tudi ni prava, pa še sonce je bilo zelo močno.

Še vedno sem pod vtisom, da na tečaju nisem primerno razložil o pritisvetlobi. Najbrž so zato vse fotograifije, ki sem jih napravil na sprehodu, takole osvetljene. Z vsemi sem zadovoljen.

Kosmatinec

Menda objavim kakšnega kar vsako leto. Toliko časa že objavljam na tem blogu, da se jih je nabralo že cela kopica.

Izgleda, da sem v objektiv ujel kar istega kosmatinca kot lani. Je tik ob najbolj prometni stezi na Slivnico, mogoče celo že na poti. Lani je bil zaščiten s kamnom, ki ga je nekdo premaknil ob rastlinico, letos pa je zapičena ob njem kovinska šipka. Očitno ga dobro varuje. Na enak način sta zavarovana še dva sosednja. Stotine ljudi stopa čez njega, pa ga na srečo še nihče ni utrgal.

Kolesarja

Veseli me, da so razmere, v katerih smo že zadnji dve leti, vzpodbudile toliko ljudi, da so začeli hoditi, kolesariti. To je dobra stran teh sprememb, ki nas v glavnem le razburjajo. Povsod srečujem ljudi s pohodnimi palicami, kar bi bilo še nekaj let nazaj vsaj nenavadno. Še posebej na Slivnico se ob lepem vremenu valijo stotine ljudi.

Včeraj pa sem opazil, da so bile v tri dni starem snegu shojene le poti, ki vodijo na vrh Slivnice. Po najinih običajnih poteh sva bila prva.  Pred nama ni šel vsaj tri dni nihče.

Na nekaterih delih sva šla po sledeh dveh kolesarjev. Sledila sva jih in hkrati občudovala. Na nekaterih odsekih, kjer sva zaradi strmine in snega morala potruditi, da ne padeva, sta se onadva lepo peljala.