Najine steze

Pri izbiri poti, po katerih opraviva najino dnevni sprehod sva kar precej izbirčna. Pot mora biti mehka, ne preveč strma, osamljena, brez vetra, predvsem pa, da je dosegljiva peš od doma. Lahko so na njej korenine, nikakor pa ne sme biti kotalečega kamenja.

Takšnih potk je v gozdu za najino hišo vse polno.

Pod vrhom Slivnice

 

Včeraj je bila nedelja. Pravijo, da naj bova doma, midva sva šla pa vseeno za hišo v gozd in tam ostala do kosila. Našla sva pot, ki preči južno pobočje Slivnice na kakih 900m in se  pod vrhom obrne navzdol proti Martinjaku.

Videti je, da ni prav veliko uporabljana. Stezo je bilo komaj videti, po poti pa že odganja grmovje. Pobočje Slivnice, kjer je speljana pot, je bilo dolgo golo. Sedaj je poraščeno z gostim grmovjem in bukovjem.

Po neznanih poteh Slivnice

Doma sva ob vznožju Slivnice, veliko hodiva, pa sva danes spet prišla na shojeno pot, ki jo ne poznava. Pa ne samo to. Ko sva se vračala sva ugotovila, da tako visoko že dolgo nisva bila in da se je vse spremenilo.

. . .

Že zdavnaj sem rekel, da ne bom šel nikamor brez fotoaparata. Tokrat sem imel seboj le telefon. In prav takrat je vse naokoli polno zanimivih motivov za fotografiranje.

Zadnji teloh

Teloh je dozorel, malo je že celo obgrizen. Najbrž bo to zadnji teloh, ki sem ga letos fotografiral.

Na najinih sprehodih srečujeva veliko zadovoljnih sprehajalcev, svet pa se zaradi koronavirusa počasi ustavlja.

Jezero te dni


Takšno je jezero te dni, ko se drživa bolj doma.

Čisto redno greva na sprehod, najprej dopoldne, potem pa še po kosilu. Nad hišo je poraščeno pobočje Slivnice, pa narediva krožno pot. Dopoldne greva proti vzhodu, popoldne pa na zahod. Poti je kolikor hočeš, vsakič odkrijeva še kakšno novo.

Zadnje dni so razmere in vreme zelo primerno za sprehode.

Stezice

Nad najinim domom je kilometre in kilometre takšnih stez. Niti približno jih še nisva prehodila, pa najbrž jih tudi ne bova mogla. Nastale so po žledu in zadnjem vetrolomu. Malo se zaraščajo ampak je vseeno zanimivo, ko prav blizu doma hodim po neznanem terenu.

Tole stezico nama je pravzaprav pokazal motorist, ki se je pred nama zapodil v ta klanec. Tudi na fotografiji je videti njegovo sled. Nič, sva rekla: “Pojdiva pa še midva.”

Teloh

Na prvi četrtini februarja smo, v gozdu pa že cveti, kot spomladi. Resje ima cvetove že dolgo, povsod pa so tudi zvončki in teloh. Prvič sva videla tudi trobentice.

Prejšnje dni sva bila bolj na jezeru, včeraj pa sva lepo vreme izkoristila za sprehod v vznožju Slivnice in po logeh ob potoku.

Spletne galerije

Dolgo je že tega, kar sem fotografije pošiljal na spletne strani, ki objavljajo lepe fotografije. Takrat sem imel obdobje, ko sem poskušal različne fotografske tehnike in se trudil ugotoviti, kakšne fotografije gredo skozi sito spletnih strani.

Prav velikokrat mi ni uspelo. Vsako zavrnitev sem čutil kot poraz. Ugotovil sem, da mi tega ni treba in tako v fotografiji uživam vse do danes.

Tudi ta fotografija je bila takrat zavrnjena.