Po pozabljenih poteh

Nedelja je bila lepa, sonce je bilo močno, kot že dolgo ne. Celo ozračje je bilo čisto in videeti je bilo daleč.

Izbrala sva pot nad najino hišo, ki že dolgo ni bila uporabljena. Pot je široka in včasih so po njej verjetno vozili traktorji. Tega mora biti že precej let, saj na krajšem odseku poti po sredini raste gormovje in drevje, ki ima vsaj 5cm debela debla.

Kak osamljen pohodnik in jelenjad so naredili po robu poti ozko stezico. V čast nama je, da živiva v okolju, ki omogoča takšno divjino in samoto.

Večjega kontrasta, kot so fotografije, ki sem jih na tem blogu objavil včeraj, ne more biti.

Oparnica – črni trn

Črni trn mi je eno od najboljših sadežev iz gozda. Pravijio mu tudi oparnica. Užiten postane, ko ga “opari” slana. Do takrat je preveč trpek, potem pa postane mehek in sladek. Koščica je precej velika, pa se zato zdi, da ni vreden uporabe.

Letos sem že našel plodove, ki so bili odlični, mehki in sladki. Včeraj pa sem našel te, ki so še preveč trpki, da bi jih jedel. Sem jih pa seveda poskusil.

Premik ure

Zadnji premik ure sem čutil kot še nikoli. Dolge sence vidim že sredi dneva. Najbolj čutim, da je premik skrajšal dan tam nekje ob 15h. Že tako se dnevi krajšajo, s premikom ure pa ga je na voljo še eno uro manj.

Zvečer poskušam prekiniti delo z računalnikom ob 22h. Kadar “potegnem”, težje zaspim. Čas za spanje naj bi bil ob 23h, pa nama uspe ponavadi šele kasneje.

S Slivnice

Tako smo se v rahlem dežju spuščali s Slivnice. Kar vzdihovali smo, tako je bilo lepo. Ko smo prišli doteh ostankov bunkerja smo soglasno ugotovili, da smo tu prvič. Pa sem doma takoj po povratku ugotovil, da imam še dve skoraj enaki sliki in da je med njima nekaj let razlike.

Na Slivnici

Takole sta dva štirikolesnika zaparkirala Forda na Slivnici v bližini spomenika. Lastnik avtomobila, čez 80 let star gospod, je pri avtomobilu že kar nekaj časa čakal, da ga sprostita. Razlagal nam je, kako lahko takšni štirikolesniki vozijo po vseh terenih in da bi zlahka parkirala kje drugje.

Prvomajsko na Slivnico

Ko smo šli na Slivnico, kot se pri nas spodobi, je še lepo kazalo. Med vračanjem smo sprva začutili le kakšno kapljo, nekaj sto metrov pred domom pa se je vlilo.

Ni nas motilo. Tako smo se spet vračali po čudoviti poti, po kateri sem šel do danes samo dvakrat. Po njej smo se spuščali s Slivnice za Prvi maj 2013 in 2018.

Rad grem po poteh, ki jih ne poznam. Če so samotne in pozabljene, je še bolje. Toliko zanimivih stvari vidim, da je hoja lažja in sam ne vem, kdaj sem na koncu. Izgleda, da me radovednost prav vleče.