Sveder, ki je debel kot moje zapestje, dolg pa toliko, kot jaz cel, ni kar tako. Trofeja je že, če se lahko z njim fotografiraš.
Ampak iz ozadja se je zaslišal čisto tih glas lastnika svedra: “Če bi delal z njim, ne bi na fotografiranje niti pomislil.”
Še prejšnjo nedeljo, to je pred enim tednom, je bilo sredi dneva -5 stopinj. Da je šel mraz do kosti, je pripomogel tudi močen veter. Za prihodnje dni pa napovedujejo temperature tja to 20 stoopinj. Očitno politika ni edina, ki je čisto zmešana.
Jarice se ne dajo. Ta čas cvetijo, pa če je mraz ali toplo. Vesela sva jih.
Pri svakinji imajo težave z bramorjem. Po vrtu jim naredi veliko škode in poskusili so že marsikaj, da bi se ga znebili. Menda se še najbolj obnesejo jogurtovi kozarčki, ki jih vkopljejo v zemljo do roba, vanjo pa natočijo malo vode. Ta pošast tako pade vanjo in se utopi.
Ne razumem, kako sem ga lahko videl šele pri mojih letih, ves ta čas pa se me je izogibal. O tej naši živalici ne vem čisto nič, prav tako pa verjetno večina ljudi okrog mene.
Kako pa naj bi drugače imenoval dolino, kjer so bile krtine posejane na gosto in nenavadno visoke?
Dokler na semaforju sveti rdeča luč, mi je čisto jasno: Stoj!
Ko pa se semafor spremeni na zeleno, po desetih metrih pridem do znaka, ki mi pomeni, da je cesta zaprta za promet v obe smeri. Čemu so sploh postavili semafor!
No, ni tako hudo. Tisti, ki so tam doma, že vedo, za kaj gre. Ampak od postavitve prometnih znakov pričakujemo, da jih razumemo tudi, če nismo tam doma.
Ko je bilo še vroče, smo na Bonačevem griču pripravili seno za baliranje. Breda je neštetokrat ponovila ta gib, meni pa ga je uspelo ujeti.
Hm, “grabiti seno” je bilo še do nedavnega nekaj običajnega. Vprašanje je, če bodo današnji malčki še vedeli pomen teh dveh besed.
Po zaključenem teku in pohodu, po razglasitvi rezultatov je čas za klepet s prijatelji in znanci. Breda in Janez sta že 14. poskrbela za prijetno vzdušje in da smo se imeli lepo.
Na startu smo bili vsi zbrani. Med najmlajšimi je bilo čutiti napetost. No, potem smo startali.
Precej se nas je zbralo, več kot prejšnja leta. Saj ni čudno, pri oraganizaciji je pomagalo celo vreme. Noben od preteklih Noujorških tekov in bil v tako lepem vremenu.
Včeraj sta Janez in Breda pripravila že 14. Noujorški tek in pohod. Da, to je že 14. Več o teh prireditvah sem že opisal na tej strani.
Organizacija, pogostitev, proga, vreme in udeležba je bilo tako, da boljšega si ne znam niti zamisliti. Še posebno pa sem vesel takšnih prizorov, kjer je med udeleženci na takšni prireditvi toliko malčkov. Pa upam, da je jasno, vseh z eno fotografijo niti ni bilo mogoče zajeti.
Eno od mamic sem vprašal, kolikoktat je bil njen triletni otrok že udeleženec na tej prireditvi. Skupaj sva ugotovila, da je bil na prireditvi večkrat, kot je imel praznovanj rojstnih dni.
. . .
Fotografij sem napravil veliko. Nekaj dni dela bo potrebnih, da jih bom lahko uredil. Potem pa bo tu zagotovo tudi kakšna fotozgodba.
