Star in mlad

Tole, kar je na mizi, sta kožica starega in kožica mladega polha. Bistvena je razlika v kvaliteti, ki jo s prsti takoj začutiš. Pa tudi barvno sta precej različni.

Janez je iz strojenja končno dobili kožice polhov, ki jih je ujel lansko jesen. Kar lep kupček je bil na mizi.

Sedaj je čas, da jih izbere dovolj za novo polhovko. Stara je že res stara in to se ji tudi vidi. Ne bo mu težko zbrati kožic za novo. Seveda so za lepo polhovko zaželjene kožice starih polhov, ki pa morajo biti še barvno usklajene.

Polhovko pozimi večkrat nosim tudi sam. Včasih so jo ljudje nosili za vsak dan, jaz pa jo uporabljam bolj za posebne priložnosti.

Po zaslugi Maksima Gasparija in Dedka Mraza je polhovka pri nas še prepoznavna. Pred dobrim mesecem sem bil z njo pokrit v Ljubljani. Srečal sem skupino otrok, ki je šla iz vrtca na sprehod. Vzgojiteljice so imele kar nekaj dela, da so jih spravile od mene.

Po medvedovih stopinjah

V nedeljo smo se zgodaj odpravili na potep po medvedovih stopinjah. Pot je res lepa. Čutil sem, da hodim po poteh, ki so pred časom služile v drugačne namene.

Že ko smo se vračali, je začenjalo snežiti. Ko pa sva prišla domov, se je vsulo. V nekaj minutah je bilo vse belo. Sneženje se je potegnilo do večera in najbrž je to letošnje najobilnejše sneženje.

Štemarca

Sveder, ki je debel kot moje zapestje, dolg pa toliko, kot jaz cel, ni kar tako. Trofeja je že, če se lahko z njim fotografiraš.

Ampak iz ozadja se je zaslišal čisto tih glas lastnika svedra: “Če bi delal z njim, ne bi na fotografiranje niti pomislil.”

Jarice

Še prejšnjo nedeljo, to je pred enim tednom, je bilo sredi dneva -5 stopinj. Da je šel mraz do kosti, je pripomogel tudi močen veter. Za prihodnje dni pa napovedujejo temperature tja to 20 stoopinj. Očitno politika ni edina, ki je čisto zmešana.

Jarice se ne dajo. Ta čas cvetijo, pa če je mraz ali toplo. Vesela sva jih.

Bramor

Pri svakinji imajo težave z bramorjem. Po vrtu jim naredi veliko škode in poskusili so že marsikaj, da bi se ga znebili. Menda se še najbolj obnesejo jogurtovi kozarčki, ki jih vkopljejo v zemljo do roba, vanjo pa natočijo malo vode. Ta pošast tako pade vanjo in se utopi.

Ne razumem, kako sem ga lahko videl šele pri mojih letih, ves ta čas pa se me je izogibal. O tej naši živalici ne vem čisto nič, prav tako pa verjetno večina ljudi okrog mene.

Prometna ureditev

Dokler na semaforju sveti rdeča luč, mi je čisto jasno: Stoj!

Ko pa se semafor spremeni na zeleno, po desetih metrih pridem do znaka, ki mi pomeni, da je cesta zaprta za promet v obe smeri. Čemu so sploh postavili semafor!

No, ni tako hudo. Tisti, ki so tam doma, že vedo, za kaj gre. Ampak od postavitve prometnih znakov pričakujemo, da jih razumemo tudi, če nismo tam doma.

En gib

This slideshow requires JavaScript.

Ko je bilo še vroče, smo na Bonačevem griču pripravili seno za baliranje. Breda je neštetokrat ponovila ta gib, meni pa ga je uspelo ujeti.

Hm, “grabiti seno” je bilo še do nedavnega nekaj običajnega. Vprašanje je, če bodo današnji malčki še vedeli pomen teh dveh besed.