Tudi ti otroci najbrž ne bodo več imeli veliko priložnosti, da bi se pogreli na zakurjeni krušni peči. Zanimivo je bilo opazovati presenečenje na obrazih vnučkov, ko sta sedla na toplo peč.
Velika večina današnjih otrok še peči ni nikoli videla, kaj šele, da bi se na njej pogreli.
Čas leta je, ko je dan kratek, noč pa dolga. Tako smo se sinoči podali na nočni sprehod. Luna je bila svetla in nebo polno zvezd. Šli smo po poti brez cestne razsvetljave ali kakšnih drugih luči. Ko so se nam oči privadile, smo videli kot podnevi.
Pa sem se spomnil, da bi napravil fotografijo. Zaradi časa osvetlitve sem sosprehajalce prosil, naj za trenutek obstanejo in naj bodo mirni. Z odraslimi ni bilo težav, z otroci pa…
. . .
Nikoli nisem niti pomislil, da bom za protisvetlobo, ki izriše obrise, kdaj uporabljal luno.
Vsak dan se zgodi dovolj zanimivega, da bi lahko kaj napisal v ta svoj dnevnik. No, skoraj vsak dan. Včeraj sva pospravljala po hiši, da bova lahko čimprej prešla v običanjo stanje. Saj ni bilo hudega, ampak igrače je bilo pa le treba pospraviti in hišo posesati.
Sem pa zato urejal fotografije, ki so nastale med obiskom obeh vnučkov. Na vrsto je prišla tale, na kateri je vnuček čisto v oblakih. Seveda, za šestletnega dečka iz Londona je verjetno res sanjsko, da lahko sam sedi v pravem traktorju.
Fotografije grabljenja sem uredil. Pri prvi fazi urejanja skupine fotografij izberem tiste, ki so dovolj dobre, da jih je smisleno obdelovati naprej. Ostale izbrišem. Tokrat mi jih je ostalo več, kot sem pričakoval.
Pri pregledovanju urejenih fotografij sem ugotovil, da je več fotografij takšnih, kjer je videti, da so gibi usklajeni. Mogoče bo pa kdaj nastala fotozgodba z naslovom Sinhrono grabljenje.
Pred prbližno dvema tednoma sem eno popoldne fotografiral grabljeneje sena. Zanimivi so se mi zdeli gibi, ki so pri tem potrebni. Na fotoaparat sem nataknil teleobjektiv in slikal, slikal. Grabljenje je bilo pozno popoldne in tako mi je prizore sonce lepo osvetlilo. Posnetke obdelujem in nad marsikaterim sem sedaj prijetno presenečen.
Fotografijranje samo je potekalo tako, kot sem pričakoval. Žal pa sem šele sedaj ugotovil, da so bile prav vse grablje plastične.
Na prvi pogled izgleda vse v redu. Pa ni. Gre zgolj za maketo kozolca, ki jo je Dušan izdelal neverjetno natančno.
Janez je v trenutku ugotovil, da ne gre za pravi kozolec. Rekel je: “Ni kozolca, ki bi bil tako pospravljen.!
Glede na velikost vrtalnega strojčka na spodnji sliki, lahko sklepamo, kako je maketa velika.
Pri nama, izgleda, je letos sivka pomrznila. Nič ne bo cvetela.
Sem pa na sprehodu in obsku pri Miletu napravil ta posnetek. Lepa sivka, ne?
Tole, kar je na mizi, sta kožica starega in kožica mladega polha. Bistvena je razlika v kvaliteti, ki jo s prsti takoj začutiš. Pa tudi barvno sta precej različni.
Janez je iz strojenja končno dobili kožice polhov, ki jih je ujel lansko jesen. Kar lep kupček je bil na mizi.
Sedaj je čas, da jih izbere dovolj za novo polhovko. Stara je že res stara in to se ji tudi vidi. Ne bo mu težko zbrati kožic za novo. Seveda so za lepo polhovko zaželjene kožice starih polhov, ki pa morajo biti še barvno usklajene.
Polhovko pozimi večkrat nosim tudi sam. Včasih so jo ljudje nosili za vsak dan, jaz pa jo uporabljam bolj za posebne priložnosti.
Po zaslugi Maksima Gasparija in Dedka Mraza je polhovka pri nas še prepoznavna. Pred dobrim mesecem sem bil z njo pokrit v Ljubljani. Srečal sem skupino otrok, ki je šla iz vrtca na sprehod. Vzgojiteljice so imele kar nekaj dela, da so jih spravile od mene.
V nedeljo smo se zgodaj odpravili na potep po medvedovih stopinjah. Pot je res lepa. Čutil sem, da hodim po poteh, ki so pred časom služile v drugačne namene.
Že ko smo se vračali, je začenjalo snežiti. Ko pa sva prišla domov, se je vsulo. V nekaj minutah je bilo vse belo. Sneženje se je potegnilo do večera in najbrž je to letošnje najobilnejše sneženje.
Sveder, ki je debel kot moje zapestje, dolg pa toliko, kot jaz cel, ni kar tako. Trofeja je že, če se lahko z njim fotografiraš.
Ampak iz ozadja se je zaslišal čisto tih glas lastnika svedra: “Če bi delal z njim, ne bi na fotografiranje niti pomislil.”
Fotodnevnik - ena na dan 