V pravem traktorju

Vsak dan se zgodi dovolj zanimivega, da bi lahko kaj napisal v ta svoj dnevnik. No, skoraj vsak dan. Včeraj sva pospravljala po hiši, da bova lahko čimprej prešla v običanjo stanje. Saj ni bilo hudega, ampak igrače je bilo pa le treba pospraviti in hišo posesati.

Sem pa zato urejal fotografije, ki so nastale med obiskom obeh vnučkov. Na vrsto je prišla tale, na kateri je vnuček čisto v oblakih. Seveda, za šestletnega dečka iz Londona je verjetno res sanjsko, da lahko sam sedi v pravem traktorju.

Sinhrono grabljenje

Fotografije grabljenja sem uredil. Pri prvi fazi urejanja skupine fotografij izberem tiste, ki so dovolj dobre, da jih je smisleno obdelovati naprej. Ostale izbrišem. Tokrat mi jih je ostalo več, kot sem pričakoval.

Pri pregledovanju urejenih fotografij sem ugotovil, da je več fotografij takšnih, kjer je videti, da so gibi usklajeni. Mogoče bo pa kdaj nastala fotozgodba z naslovom Sinhrono grabljenje.

 

Grabimo seno

Pred prbližno dvema tednoma sem eno popoldne fotografiral grabljeneje sena. Zanimivi so se mi zdeli gibi, ki so pri tem potrebni. Na fotoaparat sem nataknil teleobjektiv in slikal, slikal. Grabljenje je bilo pozno popoldne in tako mi  je prizore sonce lepo osvetlilo. Posnetke obdelujem in nad marsikaterim  sem  sedaj prijetno presenečen.

Fotografijranje samo je potekalo tako, kot sem pričakoval. Žal pa sem šele sedaj ugotovil, da so bile prav vse grablje plastične.

Kozolec

Na prvi pogled izgleda vse v redu. Pa ni. Gre zgolj za maketo kozolca, ki jo je Dušan izdelal neverjetno natančno.

Janez je v trenutku ugotovil, da ne gre za pravi kozolec. Rekel je: “Ni kozolca, ki bi bil tako pospravljen.!

Glede na velikost vrtalnega strojčka na spodnji sliki, lahko sklepamo, kako je maketa velika.

Samo sivka

Pri nama, izgleda, je letos sivka pomrznila. Nič ne bo cvetela.

Sem pa na sprehodu in obsku pri Miletu napravil ta posnetek. Lepa sivka, ne?

Star in mlad

Tole, kar je na mizi, sta kožica starega in kožica mladega polha. Bistvena je razlika v kvaliteti, ki jo s prsti takoj začutiš. Pa tudi barvno sta precej različni.

Janez je iz strojenja končno dobili kožice polhov, ki jih je ujel lansko jesen. Kar lep kupček je bil na mizi.

Sedaj je čas, da jih izbere dovolj za novo polhovko. Stara je že res stara in to se ji tudi vidi. Ne bo mu težko zbrati kožic za novo. Seveda so za lepo polhovko zaželjene kožice starih polhov, ki pa morajo biti še barvno usklajene.

Polhovko pozimi večkrat nosim tudi sam. Včasih so jo ljudje nosili za vsak dan, jaz pa jo uporabljam bolj za posebne priložnosti.

Po zaslugi Maksima Gasparija in Dedka Mraza je polhovka pri nas še prepoznavna. Pred dobrim mesecem sem bil z njo pokrit v Ljubljani. Srečal sem skupino otrok, ki je šla iz vrtca na sprehod. Vzgojiteljice so imele kar nekaj dela, da so jih spravile od mene.

Po medvedovih stopinjah

V nedeljo smo se zgodaj odpravili na potep po medvedovih stopinjah. Pot je res lepa. Čutil sem, da hodim po poteh, ki so pred časom služile v drugačne namene.

Že ko smo se vračali, je začenjalo snežiti. Ko pa sva prišla domov, se je vsulo. V nekaj minutah je bilo vse belo. Sneženje se je potegnilo do večera in najbrž je to letošnje najobilnejše sneženje.

Štemarca

Sveder, ki je debel kot moje zapestje, dolg pa toliko, kot jaz cel, ni kar tako. Trofeja je že, če se lahko z njim fotografiraš.

Ampak iz ozadja se je zaslišal čisto tih glas lastnika svedra: “Če bi delal z njim, ne bi na fotografiranje niti pomislil.”

Jarice

Še prejšnjo nedeljo, to je pred enim tednom, je bilo sredi dneva -5 stopinj. Da je šel mraz do kosti, je pripomogel tudi močen veter. Za prihodnje dni pa napovedujejo temperature tja to 20 stoopinj. Očitno politika ni edina, ki je čisto zmešana.

Jarice se ne dajo. Ta čas cvetijo, pa če je mraz ali toplo. Vesela sva jih.

Bramor

Pri svakinji imajo težave z bramorjem. Po vrtu jim naredi veliko škode in poskusili so že marsikaj, da bi se ga znebili. Menda se še najbolj obnesejo jogurtovi kozarčki, ki jih vkopljejo v zemljo do roba, vanjo pa natočijo malo vode. Ta pošast tako pade vanjo in se utopi.

Ne razumem, kako sem ga lahko videl šele pri mojih letih, ves ta čas pa se me je izogibal. O tej naši živalici ne vem čisto nič, prav tako pa verjetno večina ljudi okrog mene.