Hruška

V zimskih mesecih, ko je bilo premraz ali premokro za kolo, sva šla večkrat peš v Begunjje. Tam sva se vsakič oglasila pri sorodnikih. Večkrat so naju postregli s posebnim žganjem, v katerega so bile dolgo namočeni krhlji suhih hrušk.

Tudi kozarčki za žganje so nekaj posebnega.

Betonski tlak z vzorčkom

 Sodelujem pri spletni strani Stareslike. Tam opisujemo dogodke in predmete, ki so bili včasih običajni, sedaj pa jih ne poznamo več. Npr. kdo se še spomni, kaj je to duršlak? Da stvari izginjajo se ne zavedamo niti tisti, ki takšne stvari opisujemo.

Pri sorodnikih, ki jih največkrat obiščeva sem prvič zavestno opazil takšne vzorčke na betonskem tlaku. Očitno so jih s šablono vtisnili v svež beton.

Spomnim se, da so bila takšna tla pred časom v starejših hišah kar pogosta. Verjetno so še iz časov, ko ploščic ni bilo, ali pa so bile predrage.

 

Nenavadna omara

Ker skoraj vsak dan fotografiram, zvečer navadno fotografije urejam. To si pravzaprav želim. Kar naprej sem nekaj sto ali celo tisoč fotografij v zaostanku, tako urejam fotografije, ki sem jih napravil pred mesecem, včasih pa še prej.

Pri urejanju sem zagledal fotografijo s to nenavadno omaro. Kar nekaj sekund sem potreboval, da sem si v glavi lahko predstavljal, kako omara izgleda v resnici.

Na toplem

Tudi ti otroci najbrž ne bodo več imeli veliko priložnosti, da bi se pogreli na zakurjeni krušni peči. Zanimivo je bilo opazovati presenečenje na obrazih vnučkov, ko sta sedla na toplo peč.

Velika večina današnjih otrok še peči ni nikoli videla, kaj šele, da bi se na njej pogreli.

 

Nočni sprehod


Čas leta je, ko je dan kratek, noč pa dolga. Tako smo se sinoči podali na nočni sprehod. Luna je bila svetla in nebo polno zvezd. Šli smo po poti brez cestne razsvetljave ali kakšnih drugih luči. Ko so se nam oči privadile, smo videli kot podnevi.

Pa sem se spomnil, da bi napravil fotografijo. Zaradi časa osvetlitve sem sosprehajalce prosil, naj za trenutek obstanejo in naj bodo mirni. Z odraslimi ni bilo težav, z otroci pa…
. . .
Nikoli nisem niti pomislil, da bom za protisvetlobo, ki izriše obrise, kdaj uporabljal luno.

V pravem traktorju

Vsak dan se zgodi dovolj zanimivega, da bi lahko kaj napisal v ta svoj dnevnik. No, skoraj vsak dan. Včeraj sva pospravljala po hiši, da bova lahko čimprej prešla v običanjo stanje. Saj ni bilo hudega, ampak igrače je bilo pa le treba pospraviti in hišo posesati.

Sem pa zato urejal fotografije, ki so nastale med obiskom obeh vnučkov. Na vrsto je prišla tale, na kateri je vnuček čisto v oblakih. Seveda, za šestletnega dečka iz Londona je verjetno res sanjsko, da lahko sam sedi v pravem traktorju.

Sinhrono grabljenje

Fotografije grabljenja sem uredil. Pri prvi fazi urejanja skupine fotografij izberem tiste, ki so dovolj dobre, da jih je smisleno obdelovati naprej. Ostale izbrišem. Tokrat mi jih je ostalo več, kot sem pričakoval.

Pri pregledovanju urejenih fotografij sem ugotovil, da je več fotografij takšnih, kjer je videti, da so gibi usklajeni. Mogoče bo pa kdaj nastala fotozgodba z naslovom Sinhrono grabljenje.

 

Grabimo seno

Pred prbližno dvema tednoma sem eno popoldne fotografiral grabljeneje sena. Zanimivi so se mi zdeli gibi, ki so pri tem potrebni. Na fotoaparat sem nataknil teleobjektiv in slikal, slikal. Grabljenje je bilo pozno popoldne in tako mi  je prizore sonce lepo osvetlilo. Posnetke obdelujem in nad marsikaterim  sem  sedaj prijetno presenečen.

Fotografijranje samo je potekalo tako, kot sem pričakoval. Žal pa sem šele sedaj ugotovil, da so bile prav vse grablje plastične.

Kozolec

Na prvi pogled izgleda vse v redu. Pa ni. Gre zgolj za maketo kozolca, ki jo je Dušan izdelal neverjetno natančno.

Janez je v trenutku ugotovil, da ne gre za pravi kozolec. Rekel je: “Ni kozolca, ki bi bil tako pospravljen.!

Glede na velikost vrtalnega strojčka na spodnji sliki, lahko sklepamo, kako je maketa velika.