Predvolilni čas

Takšni prizori so v naših krajih v teh časih pogosti. Ne spomnim se, da bi jih kdaj bilo toliko.

Večnamenska banjica

Kar na vrtu sem s pomočjo črne krpe, ki jo vozim za podlago prtljažnika v avtu, sem napravil to fotograijo večnamenske, pločevinaste banjice. Za to fotografijo se mi je zdelo, da je kar uspela. Videla se je tekstura, ostrina je bila zadovoljiva po globini, svetloba je bila približno prava, torej bi morala biti fotografija primerna za objavo na Stareslike.

Potem pa so mi prinesli podobno banjico, le da je bila večja. Tisti trenutek me je prešinilo, da ta fotografija ne kaže, kako je banjica velika. Lahko bi bila dolga nekaj centimetrov ali nekaj metrov.

Kaj naj bi dodal na fotografijo, da bi bile dimenzije bolj jasne? Nič pametnega mi ni padlo na misel, dokler se Boža ni domislila, da bi bil star stol še najbolj primeren. Ponovil sem posnetek še s tem dodatkom.

Hruška

V zimskih mesecih, ko je bilo premraz ali premokro za kolo, sva šla večkrat peš v Begunjje. Tam sva se vsakič oglasila pri sorodnikih. Večkrat so naju postregli s posebnim žganjem, v katerega so bile dolgo namočeni krhlji suhih hrušk.

Tudi kozarčki za žganje so nekaj posebnega.

Betonski tlak z vzorčkom

 Sodelujem pri spletni strani Stareslike. Tam opisujemo dogodke in predmete, ki so bili včasih običajni, sedaj pa jih ne poznamo več. Npr. kdo se še spomni, kaj je to duršlak? Da stvari izginjajo se ne zavedamo niti tisti, ki takšne stvari opisujemo.

Pri sorodnikih, ki jih največkrat obiščeva sem prvič zavestno opazil takšne vzorčke na betonskem tlaku. Očitno so jih s šablono vtisnili v svež beton.

Spomnim se, da so bila takšna tla pred časom v starejših hišah kar pogosta. Verjetno so še iz časov, ko ploščic ni bilo, ali pa so bile predrage.

 

Nenavadna omara

Ker skoraj vsak dan fotografiram, zvečer navadno fotografije urejam. To si pravzaprav želim. Kar naprej sem nekaj sto ali celo tisoč fotografij v zaostanku, tako urejam fotografije, ki sem jih napravil pred mesecem, včasih pa še prej.

Pri urejanju sem zagledal fotografijo s to nenavadno omaro. Kar nekaj sekund sem potreboval, da sem si v glavi lahko predstavljal, kako omara izgleda v resnici.

Na toplem

Tudi ti otroci najbrž ne bodo več imeli veliko priložnosti, da bi se pogreli na zakurjeni krušni peči. Zanimivo je bilo opazovati presenečenje na obrazih vnučkov, ko sta sedla na toplo peč.

Velika večina današnjih otrok še peči ni nikoli videla, kaj šele, da bi se na njej pogreli.

 

Nočni sprehod

Čas leta je, ko je dan kratek, noč pa dolga. Tako smo se sinoči podali na nočni sprehod. Luna je bila svetla in nebo polno zvezd. Šli smo po poti brez cestne razsvetljave ali kakšnih drugih luči. Ko so se nam oči privadile, smo videli kot podnevi.

Pa sem se spomnil, da bi napravil fotografijo. Zaradi časa osvetlitve sem sosprehajalce prosil, naj za trenutek obstanejo in naj bodo mirni. Z odraslimi ni bilo težav, z otroci pa…
. . .
Nikoli nisem niti pomislil, da bom za protisvetlobo, ki izriše obrise, kdaj uporabljal luno.

V pravem traktorju

Vsak dan se zgodi dovolj zanimivega, da bi lahko kaj napisal v ta svoj dnevnik. No, skoraj vsak dan. Včeraj sva pospravljala po hiši, da bova lahko čimprej prešla v običanjo stanje. Saj ni bilo hudega, ampak igrače je bilo pa le treba pospraviti in hišo posesati.

Sem pa zato urejal fotografije, ki so nastale med obiskom obeh vnučkov. Na vrsto je prišla tale, na kateri je vnuček čisto v oblakih. Seveda, za šestletnega dečka iz Londona je verjetno res sanjsko, da lahko sam sedi v pravem traktorju.

Sinhrono grabljenje

Fotografije grabljenja sem uredil. Pri prvi fazi urejanja skupine fotografij izberem tiste, ki so dovolj dobre, da jih je smisleno obdelovati naprej. Ostale izbrišem. Tokrat mi jih je ostalo več, kot sem pričakoval.

Pri pregledovanju urejenih fotografij sem ugotovil, da je več fotografij takšnih, kjer je videti, da so gibi usklajeni. Mogoče bo pa kdaj nastala fotozgodba z naslovom Sinhrono grabljenje.

 

Grabimo seno

Pred prbližno dvema tednoma sem eno popoldne fotografiral grabljeneje sena. Zanimivi so se mi zdeli gibi, ki so pri tem potrebni. Na fotoaparat sem nataknil teleobjektiv in slikal, slikal. Grabljenje je bilo pozno popoldne in tako mi  je prizore sonce lepo osvetlilo. Posnetke obdelujem in nad marsikaterim  sem  sedaj prijetno presenečen.

Fotografijranje samo je potekalo tako, kot sem pričakoval. Žal pa sem šele sedaj ugotovil, da so bile prav vse grablje plastične.

Kozolec

Na prvi pogled izgleda vse v redu. Pa ni. Gre zgolj za maketo kozolca, ki jo je Dušan izdelal neverjetno natančno.

Janez je v trenutku ugotovil, da ne gre za pravi kozolec. Rekel je: “Ni kozolca, ki bi bil tako pospravljen.!

Glede na velikost vrtalnega strojčka na spodnji sliki, lahko sklepamo, kako je maketa velika.

Samo sivka

Pri nama, izgleda, je letos sivka pomrznila. Nič ne bo cvetela.

Sem pa na sprehodu in obsku pri Miletu napravil ta posnetek. Lepa sivka, ne?

Star in mlad

Tole, kar je na mizi, sta kožica starega in kožica mladega polha. Bistvena je razlika v kvaliteti, ki jo s prsti takoj začutiš. Pa tudi barvno sta precej različni.

Janez je iz strojenja končno dobili kožice polhov, ki jih je ujel lansko jesen. Kar lep kupček je bil na mizi.

Sedaj je čas, da jih izbere dovolj za novo polhovko. Stara je že res stara in to se ji tudi vidi. Ne bo mu težko zbrati kožic za novo. Seveda so za lepo polhovko zaželjene kožice starih polhov, ki pa morajo biti še barvno usklajene.

Polhovko pozimi večkrat nosim tudi sam. Včasih so jo ljudje nosili za vsak dan, jaz pa jo uporabljam bolj za posebne priložnosti.

Po zaslugi Maksima Gasparija in Dedka Mraza je polhovka pri nas še prepoznavna. Pred dobrim mesecem sem bil z njo pokrit v Ljubljani. Srečal sem skupino otrok, ki je šla iz vrtca na sprehod. Vzgojiteljice so imele kar nekaj dela, da so jih spravile od mene.

Po medvedovih stopinjah

V nedeljo smo se zgodaj odpravili na potep po medvedovih stopinjah. Pot je res lepa. Čutil sem, da hodim po poteh, ki so pred časom služile v drugačne namene.

Že ko smo se vračali, je začenjalo snežiti. Ko pa sva prišla domov, se je vsulo. V nekaj minutah je bilo vse belo. Sneženje se je potegnilo do večera in najbrž je to letošnje najobilnejše sneženje.

Štemarca

Sveder, ki je debel kot moje zapestje, dolg pa toliko, kot jaz cel, ni kar tako. Trofeja je že, če se lahko z njim fotografiraš.

Ampak iz ozadja se je zaslišal čisto tih glas lastnika svedra: “Če bi delal z njim, ne bi na fotografiranje niti pomislil.”

Jarice

Še prejšnjo nedeljo, to je pred enim tednom, je bilo sredi dneva -5 stopinj. Da je šel mraz do kosti, je pripomogel tudi močen veter. Za prihodnje dni pa napovedujejo temperature tja to 20 stoopinj. Očitno politika ni edina, ki je čisto zmešana.

Jarice se ne dajo. Ta čas cvetijo, pa če je mraz ali toplo. Vesela sva jih.

Bramor

Pri svakinji imajo težave z bramorjem. Po vrtu jim naredi veliko škode in poskusili so že marsikaj, da bi se ga znebili. Menda se še najbolj obnesejo jogurtovi kozarčki, ki jih vkopljejo v zemljo do roba, vanjo pa natočijo malo vode. Ta pošast tako pade vanjo in se utopi.

Ne razumem, kako sem ga lahko videl šele pri mojih letih, ves ta čas pa se me je izogibal. O tej naši živalici ne vem čisto nič, prav tako pa verjetno večina ljudi okrog mene.

Krtova dolina

Kako pa naj bi drugače imenoval dolino, kjer so bile krtine posejane na gosto in nenavadno visoke?

Prometna ureditev

Dokler na semaforju sveti rdeča luč, mi je čisto jasno: Stoj!

Ko pa se semafor spremeni na zeleno, po desetih metrih pridem do znaka, ki mi pomeni, da je cesta zaprta za promet v obe smeri. Čemu so sploh postavili semafor!

No, ni tako hudo. Tisti, ki so tam doma, že vedo, za kaj gre. Ampak od postavitve prometnih znakov pričakujemo, da jih razumemo tudi, če nismo tam doma.

En gib

This slideshow requires JavaScript.

Ko je bilo še vroče, smo na Bonačevem griču pripravili seno za baliranje. Breda je neštetokrat ponovila ta gib, meni pa ga je uspelo ujeti.

Hm, “grabiti seno” je bilo še do nedavnega nekaj običajnega. Vprašanje je, če bodo današnji malčki še vedeli pomen teh dveh besed.