Cvetni prah

Kolesarila sva po gozdu, po praznih makadamskih cestah. Kdo ve, najbrž danes tam še ni bilo avtomobila. Ne da bi mislil na to, vedno voziva po delu cestišča, ki je najbolj gladek. še posebej sedaj, spomladi, so nekje kolesnice bolj gladke, kot če bi bile iz asfalta.

Takšne kolesnice so bile včeraj čisto rumene. Na njih se je nabral cvetni prah in jih praktično prekril. Za kontrast pa so bili deli cestišča s peskom, kjer cvetnega prahu ni bilo. Cvetni prah se je lepil na gume, da so bile čisto rumene.

Malo bolj divje

Ko kolesariva, paziva, da zmanjšujeva možnost padca. Včasih pa le zapeljeva na kakšno bližnico.

Tu se že kar nekaj časa nisva peljala. Vse je spremenjeno, steza je sprana, polna kamnov in stopnic. Je precej bolj strma, kot jo imam v spominu. Že res, da je voda sprala še tisto malo peska, ki je pokrival kamne, blažil stopnice in luknje, ampak verjetno sem se še bolj spremenil jaz sam. Nekako nama tokratno izogibanje kamnom in skakanje s stopnic ni bilo več v užitek.

Repuš

Povsod ga videvava. Najlepši in najbolj šetvilčen pa je v Škocjanu. Najbrž gre za jajčasti repuš (Phyteuma ovatum).

Tako, kot je ponavadi, se odpre drugačen pogled, ko ga pogledam od blizu. Še lepše pa je podrobnosti videti na fotografiji, še posebno, kadar jo raztegnem na celoten zaslon računalnika.

Navkreber

Včasih se zgodi, da me razveseli že, če zagledam čisto navadno travico.

Na vožnji s kolesom po gozdu opazujeva drobne rastlinice, ki rastejo tik poti. Občudujeva, koliko različnih rastlinic se bori za svoj prostor. Vsakih štirinajst dni se izgled čisto spremeni. Cvetijo čisto drugačne rožice, kot sva jih videvala teden ali dva nazaj.

Nalepše je videti, ko na kolesu plezam v kakšen klanec. Takrat gre počasi, pa še malo sklonjen sem. Slaba stran klanca pa je, da se še težje odločim za postanek za fotografijo, saj se v klancu težje spet skopljem nazaj na kolo.

 

Po čudnih kotičkih

V zadnjem mesecu sva z vnučkoma obiskala tudi nekaj kotičkov v bližini doma, kamor sama ne greva prav pogosto. Želela sva jima pokazati čimbolj raznoliko pokrajino. Mogoče se bosta česa od vsega tega tudi zapomnila. Predvsem smo veliko hodili in bili v naravi, kolikor se je le dalo.

Tako smo sem in tja tudi skakali čez luže in blato, se spustili v jame, veslali po jezeru, pa še kaj bi se našlo.

Pod Malim naravnim mostom


Z vnučkom sva se v Rakovem Škocjanu spustila v dolino pod Mali naravni most. Naravnost navdušen je bil, takšnega ga še nisem videl. Pa ne v smislu, kot bi bil navdušen odrasel. Čisto drugačen je bil, očitno je nanj nekaj delovalo.

Ravno te dni sem bral Zvoneta Šerugo, kakšen biser, da je Rakov Škocjan. Z Božo tam veliko kolesariva, ne podava pa se na stezice, kjer s kolesom ne gre. Po tem zadnjem izletu pa se mi zdi, da bom izlet ponovil prav v kratkem.

. . .

Vsake toliko časa pri polni zavesti sklenem, da fotoaparata ne bom jemal sabo. Potem pa me tam premami in fotografiram s telefonom. Vsakič sem potem sam nase jezen.

 

ŠRC Kalič

Spodnje table ne razumem. Niti na spletu nisem našel ničesar, kar bi jo pojasnilo. Ne najdem razlage za takšno tablo na začetku slepe ceste. So s tablami označili in s tem ogradili neko območje?

Mislim, da se je pojavila ta teden. V prejšnji petek sva se peljala mimo, pa bi jo najbrž opazil, če bi bila takrat že tam.