Po čudnih kotičkih

V zadnjem mesecu sva z vnučkoma obiskala tudi nekaj kotičkov v bližini doma, kamor sama ne greva prav pogosto. Želela sva jima pokazati čimbolj raznoliko pokrajino. Mogoče se bosta česa od vsega tega tudi zapomnila. Predvsem smo veliko hodili in bili v naravi, kolikor se je le dalo.

Tako smo sem in tja tudi skakali čez luže in blato, se spustili v jame, veslali po jezeru, pa še kaj bi se našlo.

Pod Malim naravnim mostom


Z vnučkom sva se v Rakovem Škocjanu spustila v dolino pod Mali naravni most. Naravnost navdušen je bil, takšnega ga še nisem videl. Pa ne v smislu, kot bi bil navdušen odrasel. Čisto drugačen je bil, očitno je nanj nekaj delovalo.

Ravno te dni sem bral Zvoneta Šerugo, kakšen biser, da je Rakov Škocjan. Z Božo tam veliko kolesariva, ne podava pa se na stezice, kjer s kolesom ne gre. Po tem zadnjem izletu pa se mi zdi, da bom izlet ponovil prav v kratkem.

. . .

Vsake toliko časa pri polni zavesti sklenem, da fotoaparata ne bom jemal sabo. Potem pa me tam premami in fotografiram s telefonom. Vsakič sem potem sam nase jezen.

 

ŠRC Kalič

Spodnje table ne razumem. Niti na spletu nisem našel ničesar, kar bi jo pojasnilo. Ne najdem razlage za takšno tablo na začetku slepe ceste. So s tablami označili in s tem ogradili neko območje?

Mislim, da se je pojavila ta teden. V prejšnji petek sva se peljala mimo, pa bi jo najbrž opazil, če bi bila takrat že tam.

Kozlička v paru

Skoraj bi ju povozil. S prednjim kolesom bi šel samo nekaj centimetrov bolj desno, pa bi bil lahko fotografija čisto drugačna.

Na spletu sem letos že videl tak par hroščkov, ki sta mirovala na cesti v enaki pozi. Tudi tam je bil manjši zadaj. Tega si ne znam razlagati, ob priliki bom moral vprašati Jošta.

Zanimivo, ti dve fotografiji bukovega kozlička sta nastali pred dvema letoma skoraj na istem mestu.

Eksplozija barv


Zgoraj na Javornikih so barve postale že bolj resne, tu pa je še vse pozlačeno. Večkrat se ustaviva in občudujeva.

Loviva zadnje tople dneve letošnje jeseni. Samo en dež, pa že lahko postane prehladno za najino kolesarjenje. Saj oblekla sva se že za hladno vreme, pa nama je včasih celo prevroče. Včeraj sem poskusil brez kape, pa po klancu navzdol in v senci ni šlo. Hitro sem jo nataknil nazaj.

V gozdu pa je najlepše obdobje leta. Le sonce mora biti na pravi strani. In jeseni gozd čisto drugače diši. Lepo je.

Videoklic


Takole se babi pogovarja z vnukinjo po videoklicu iz Londona v Škocjan.

Preprosto. Ustavila se je, iz zadnjega žepa je potegnila tresoč telefon in se pogovarjala. Vse to je nekaj vsakdanjega, nič posebnega. Vnukinja je bila nekoliko začudena le, ker ima babi na glavi čelado.

Joj, kako bi se temu čudili samo kakšnih dvajset let nazaj!

Toplo oblečena

Iz omar sva potegnila svoja topla kolesarska oblačila. Nekaj mesecev ne bo več toplega vremena. In če nisem prav oblečen, me na kolesu tako strašansko zebe. Po nekaj urah se mraz zaleze prav povsod, najprej pa na stopalih.

Včeraj je bilo tam nekje okrog 12 stopinj, dovolj, da sva pod čelado nataknila kapi. Med Cerknico in Dolenjim Jezerom pa sva vseeno srečala nasmejano mladenko, ki je kolesarila v frfotajoči majici in ¾ hlačah. Zagotovo ni bila prav daleč.

V gozdu pa sva že čutila jesen. Le jeseni se sonce takole nizko prebija, čeprav se listje še ni obarvalo v prave barve.