Toplo v oktobru

Na kolesu je hitro mraz. To najbolje občutiva jeseni, ko naju kar nenadoma začne zebsti. Velikokrat naju sončno vreme prevara in se zato premalo oblečeva.

Letošnji oktober pa je neverjeten. Samo nekaj dni nama je bilo hladno, sedaj pa sva že nekaj dni vsakič preznojena. Vsak dan se za na kolo manj oblečeva, pa še vedno preveč.

Tudi letošnja jesen je barvita. Najlepše je pozno popoldne. Obema pa se zdi, da bo letos listje odpadlo hitreje kot druga leta.

Cvetni prah

Kolesarila sva po gozdu, po praznih makadamskih cestah. Kdo ve, najbrž danes tam še ni bilo avtomobila. Ne da bi mislil na to, vedno voziva po delu cestišča, ki je najbolj gladek. še posebej sedaj, spomladi, so nekje kolesnice bolj gladke, kot če bi bile iz asfalta.

Takšne kolesnice so bile včeraj čisto rumene. Na njih se je nabral cvetni prah in jih praktično prekril. Za kontrast pa so bili deli cestišča s peskom, kjer cvetnega prahu ni bilo. Cvetni prah se je lepil na gume, da so bile čisto rumene.

Malo bolj divje

Ko kolesariva, paziva, da zmanjšujeva možnost padca. Včasih pa le zapeljeva na kakšno bližnico.

Tu se že kar nekaj časa nisva peljala. Vse je spremenjeno, steza je sprana, polna kamnov in stopnic. Je precej bolj strma, kot jo imam v spominu. Že res, da je voda sprala še tisto malo peska, ki je pokrival kamne, blažil stopnice in luknje, ampak verjetno sem se še bolj spremenil jaz sam. Nekako nama tokratno izogibanje kamnom in skakanje s stopnic ni bilo več v užitek.

Repuš

Povsod ga videvava. Najlepši in najbolj šetvilčen pa je v Škocjanu. Najbrž gre za jajčasti repuš (Phyteuma ovatum).

Tako, kot je ponavadi, se odpre drugačen pogled, ko ga pogledam od blizu. Še lepše pa je podrobnosti videti na fotografiji, še posebno, kadar jo raztegnem na celoten zaslon računalnika.

Navkreber

Včasih se zgodi, da me razveseli že, če zagledam čisto navadno travico.

Na vožnji s kolesom po gozdu opazujeva drobne rastlinice, ki rastejo tik poti. Občudujeva, koliko različnih rastlinic se bori za svoj prostor. Vsakih štirinajst dni se izgled čisto spremeni. Cvetijo čisto drugačne rožice, kot sva jih videvala teden ali dva nazaj.

Nalepše je videti, ko na kolesu plezam v kakšen klanec. Takrat gre počasi, pa še malo sklonjen sem. Slaba stran klanca pa je, da se še težje odločim za postanek za fotografijo, saj se v klancu težje spet skopljem nazaj na kolo.

 

Po čudnih kotičkih

V zadnjem mesecu sva z vnučkoma obiskala tudi nekaj kotičkov v bližini doma, kamor sama ne greva prav pogosto. Želela sva jima pokazati čimbolj raznoliko pokrajino. Mogoče se bosta česa od vsega tega tudi zapomnila. Predvsem smo veliko hodili in bili v naravi, kolikor se je le dalo.

Tako smo sem in tja tudi skakali čez luže in blato, se spustili v jame, veslali po jezeru, pa še kaj bi se našlo.

Pod Malim naravnim mostom


Z vnučkom sva se v Rakovem Škocjanu spustila v dolino pod Mali naravni most. Naravnost navdušen je bil, takšnega ga še nisem videl. Pa ne v smislu, kot bi bil navdušen odrasel. Čisto drugačen je bil, očitno je nanj nekaj delovalo.

Ravno te dni sem bral Zvoneta Šerugo, kakšen biser, da je Rakov Škocjan. Z Božo tam veliko kolesariva, ne podava pa se na stezice, kjer s kolesom ne gre. Po tem zadnjem izletu pa se mi zdi, da bom izlet ponovil prav v kratkem.

. . .

Vsake toliko časa pri polni zavesti sklenem, da fotoaparata ne bom jemal sabo. Potem pa me tam premami in fotografiram s telefonom. Vsakič sem potem sam nase jezen.

 

ŠRC Kalič

Spodnje table ne razumem. Niti na spletu nisem našel ničesar, kar bi jo pojasnilo. Ne najdem razlage za takšno tablo na začetku slepe ceste. So s tablami označili in s tem ogradili neko območje?

Mislim, da se je pojavila ta teden. V prejšnji petek sva se peljala mimo, pa bi jo najbrž opazil, če bi bila takrat že tam.

Kozlička v paru

Skoraj bi ju povozil. S prednjim kolesom bi šel samo nekaj centimetrov bolj desno, pa bi bil lahko fotografija čisto drugačna.

Na spletu sem letos že videl tak par hroščkov, ki sta mirovala na cesti v enaki pozi. Tudi tam je bil manjši zadaj. Tega si ne znam razlagati, ob priliki bom moral vprašati Jošta.

Zanimivo, ti dve fotografiji bukovega kozlička sta nastali pred dvema letoma skoraj na istem mestu.

Eksplozija barv


Zgoraj na Javornikih so barve postale že bolj resne, tu pa je še vse pozlačeno. Večkrat se ustaviva in občudujeva.

Loviva zadnje tople dneve letošnje jeseni. Samo en dež, pa že lahko postane prehladno za najino kolesarjenje. Saj oblekla sva se že za hladno vreme, pa nama je včasih celo prevroče. Včeraj sem poskusil brez kape, pa po klancu navzdol in v senci ni šlo. Hitro sem jo nataknil nazaj.

V gozdu pa je najlepše obdobje leta. Le sonce mora biti na pravi strani. In jeseni gozd čisto drugače diši. Lepo je.

Videoklic


Takole se babi pogovarja z vnukinjo po videoklicu iz Londona v Škocjan.

Preprosto. Ustavila se je, iz zadnjega žepa je potegnila tresoč telefon in se pogovarjala. Vse to je nekaj vsakdanjega, nič posebnega. Vnukinja je bila nekoliko začudena le, ker ima babi na glavi čelado.

Joj, kako bi se temu čudili samo kakšnih dvajset let nazaj!

Toplo oblečena

Iz omar sva potegnila svoja topla kolesarska oblačila. Nekaj mesecev ne bo več toplega vremena. In če nisem prav oblečen, me na kolesu tako strašansko zebe. Po nekaj urah se mraz zaleze prav povsod, najprej pa na stopalih.

Včeraj je bilo tam nekje okrog 12 stopinj, dovolj, da sva pod čelado nataknila kapi. Med Cerknico in Dolenjim Jezerom pa sva vseeno srečala nasmejano mladenko, ki je kolesarila v frfotajoči majici in ¾ hlačah. Zagotovo ni bila prav daleč.

V gozdu pa sva že čutila jesen. Le jeseni se sonce takole nizko prebija, čeprav se listje še ni obarvalo v prave barve.

Mraz na kolesu

Na začetku in koncu sezone kolesarjenja je vedno mraz. Pred leti sem veliko kolesaril in ugotovil, da ga velikokrat polomim, če tempreraturo ocenjujem po občutku. Velikokrat sem šel od doma preveč ali premalo oblečen, pa sem to ugotovil šele ko sem bil predaleč, da bi se lahko vrnil. Kmalu sem se naučil, da je termometer bolj natančen od občutkov.

Z iskušnjami sem prišel do ugotovitev, kako naj bom za kolesarjenje oblečen, da me ne zebe. Z vožnjo v vročini pri nas ni težav, vedno lahko izbereva pot, ki je v senci.

Ta vodila sem uporabljal pred leti, za sedaj pa bi jih moral precej prilagoditi.

  • kratke hlače pridejo v poštev samo, če je temperatura višja od 20 stopinj.
  • do 15 stopin je dovolj majica z dolgimi rokavi in dolge hlače.
  • do 7 stopinj je dovolj zimska obleka, za veter nepropustna jakna in hlače, kapa, prave rokavice. Do tu se še da nekako primerno obleči.
  • do 2 stopinji lahko vozim, če uporabim vso dodatno opremo: maska za obraz, neoprenske gamaše, dolgo perilo, posebne rokavice in kapa, zimske čevlje. Voda iz bidona je premrzla, da bi jo lahko pil. Večurna kolesarjenja niso možna.
  • pod 2 stopinji je brezupno in ne gre drugače, kot da zebe, zebe, zebe.

To je bilo pred leti. Sedaj je hladno že pri 10 stopinjah. Nižje niti ne poskušava. Posebna oprama za mraz pa je lepo zložena in pospravljena.