Kadar ni snega, še posebno pa poleti, ta znak nekako čudno izgleda. Naj bi pomenil, da poti na Slivnico pozimi ne plužijo. Ampak promet je s takšnim znakom od sredine novembra do 1. aprila prepovedan za vsa vozila, tudi če je kopno. To po moje velja tudi za kolesa. Hm.
Sedaj so prepoved podvojili še z enim znakom in rampo, kot da s tem desnim niso resno mislili. Na zvoženem cestišču je videti, da kljub temu vozniki prepovedi ne jemljejo preveč resno.
Na sprehodu sva zagledala prvi letošnji teloh. Ponavadi so do toplejših dni popki cvetov teloh skriti pod listjem, mahom. Takšnih je vse polno. Ta pa se je pretegnil in kar takoj začel razpirati svoj cvet.
Izgleda, da se ga je razveselil še nekdo. S strani je že malo obžrt.
Lepo je, ko so veje poprhnjene s svežim snegom. Še lepše pa je, ko se skozi veje prebije sončni žarek.
Približno enkrat na teden greva mimo tega hrasta peš v Begunje. Z druge strani ga vidiva, ko se vračava. Vsakič mi pade v oči.
. . .
Vreme je bilo za fotografiranje primerno, za hojo pa ne preveč. Seboj sva nosila dežnik, ki nama ga je v Begunjah posodil Mile, saj so se v drugače sončniem dnevu na hitro privalili debeli oblaki. Tu na Brezjah pa se je vse poklopilo: svetloba je bila primerna, oblaki so bili lepo vidni, na drevesu so bili svetli listki, na fotoaparatu pa je celo bila primerna leča. Menda je to kar edina fotografija, ki sem jo napravil ta dan in je primerna za objavo na tej strani.
Pri nas ni nič po ravnem. Ceste in poti so vsekane v bregove, po bregovih pa raste resje, teloh in druge rožice. Tako imam lepe prizore kar v višini oči, še skloniti se mi ni potrebno.
Toliko toplega vremena je že bilo letos, da so se rožice zbudile. Teloh je že v zreli fazi, resja pa razveseli oko, kamor pogledam. Postaja pisano, še zaplate maha so postale bolj intenzivno obarvane. Najlepši so ravno bregovi ob cestah.
Dokler se ne bo ohladilo, bom imel občutek, da je pomlad že tu. V glavnem me vse veseli, sem in tja pa to prinaša tudi kakšno težavo. V nedeljo sem že bil pomladansko utrujen.
Včasih greva peš v Begunje. Največkrat izbereva pot čez Brezje. Nekje na pol poti se odpre takkšen pogled na Brezje, ki me vsakič spomni, da fotoaprata nimam seboj.
Tokrat je bilo drugače, z mano je bil fotoaparat in širokokotni objektiv.
Verjetno je v glavnem konec z letošnjim kolesarjenjem. Verjetno bodo temperature le še občasno dovoljevale, da bova šla lahko na kolo. Občutek imam, da na kolesu pod neko temperaturo ni več prijetno. Ta meja pa se očitno viša.
Pa nič zato. Bova pa hodila. Tudi če je mokro ali pa se pripravlja k dežju, na sprehod greva še vedno lahko. Pogleg tega, pa ne bo z mano samo mali fotoaparatek, ampak lahko seboj vzamem tavelikega.
Tako je bilo tudi tokrat. Cesta se ni še niti posušila, midva pa sva bila vseeno zunaj.
V gozdu in po trevnikih vse cveti. Pa tudi diši, da nikoli tako. Od daleč zavohava prijeten glog. Cvetovi jesena pa za naju dišijo kar preveč močno.
Včasih poskusim kakšno stvar fotografirati tudi drugače. S tem mislim, da poskušam narediti fotografijo drugačno, kot se jo naredi ponavadi. Za takšne poskuse pride prav tudi regrat.
Fotodnevnik - ena na dan 