Na sedežnici je zanimivo

Na sedežnici ne samo, da ni dolgčas, celo zanimivo je. Poleg tega, da si noge odpočijejo, je časa dovolj, da napravim kakšen posnetek. Res je, telefon je v takšni situaciji vedno pri roki.

. . .

Fotografij ne uredim takoj. Navadno je takoj po vrnitvi domov preveč ostalih opravkov, da bi se spravil k računalniku in urejal slike. Fotografije nekaj časa počakajo in čez teden ali dva je ravno pravi čas, da se jih lotim. Takrat mi je veliko lažje izbrati tiste, ki jih bom hranil, ostale pa izbrisati.

Še tri dni smučanja

Nisem pričakoval, a vseeno so nama uspeli še trije dnevi smučanja. Pomlad je že čutiti in ponavadi se ob takšnih temperaturah bolj oziram za kolesom kot za smučmi.

Tudi v Nevegalu je pomlad. Na takšne prizore z resjem ob smučarski sedežnici res nisem bil pripravljen. Resje cveti na polno, sneg pa je samo še na progi.

Letošnja smučarska sezona je bila kratka.

Analiza padca

Na smučanju sem imel srečo. Nameraval sem napraviti posnetek, smučar pa je ravno takrat padel. Posnetki so bili narejeni s telefonom.

Takole se je začelo. Kdo ve, zakaj ga je dvignilo od tal.

Ko je pristal, mi je levo smučko odpelo in ga zasukalo za 180 stopinj.

Smučka je v zraku, on pa se je že skrčil, da bi ublažil padec

Smučka je kar še v zraku, ni se še dotaknila tal.

Smučka je zraku, smučar pa že na hrbtu.

Pri naših letih je vsak padec lahko kritičen. Smučarju ni bilo nič, le spomniti se ni mogel, kaj se je med padcem dogajalo.

En mesec s telefonom

En mesec sem fotografiral samo s telefonom. Imam nov telefon, ki ima menda zelo dober fotoaparat. Pravzaprav so v telefon vgrajeni kar trije fotoaparati – objektivi in senzorji.

En mesec je verjetno dovolj časa, da sem fotoaparat na telefonu nekoliko bolje spoznal in dobil občutek, kako uporaben je v različnih situacijah.

Ugotovil sem, da so nekatere zmožnosti naravnost čudovite, nekatere omejitve pa resne. Zato bom telefon s fotoaparatom imel še naprej vedno seboj, za zaresno fotografiranje pa bom še naprej uporabljal “starinski” fotoaparat.

V oblaku

V Nevegalu je vedno sonce. Vsi prizori, ki jih imam v spominu, so sončni. Vsakič, ko gremo tja, prej preverimo vreme in na pot se odpravimo, le če je napoved primerna.

Sem in tja pa se nam zgodi, da kakšen dan smučamo v megli. Čeprav je takrat vožnja s trosedo čarobna, smučanje ni najbolj prijetno.

V Nevegalu

Pet polnih dni smučanja nama že dolgo ni uspelo. Zadnje čase sva hodila na smučanje samo za tri dni, saj sva se bala, da bova preveč utrujena. Pa se je nazadnje izkazalo, da je bil najtežji prvi dan, potem pa vsak dan lažje.

. . .

Takole približno sva videla, ko sva se prvič s sedežnico pripeljala do vrha. Prizor je znan, a vseeno sem poskusil narediti fotografijo na drugačen, nov način.

Balkon v Dolomitih

Letos se je v Nevegalu sezona smučanja začela šele pred dvema tednoma. Lani ob tem času sva imela za sabo že kar nekaj dni na snegu.

Letos sem na smučišču brez fotoaparata. V žepu je le telefon. Bomo videli, kako se bo obneslo.

V Nevegal hodiva že dolgo, dolgo. Zadnjih dvajset let seboj vedno vzamem kakšnega od fotoaparatov. Na začetku sem imel na smučišču veliki fotoaparat, včasih celo težak teleobjektiv. Potem sem to zamenjal z majhnim, priročnim fotoaparatkom, ki sem ga nosil v denarnici. Lani sem uporabljal nekaj srednjega. In tako sem prišel do telefona. Bomo videli, kakšni bodo rezultati po po nekajdnevni uporabi.

V teh letih sem se spremenil tudi jaz. Fotografiram čisto drugačne motive, kot sem jih pred časom.

Večeri v Nevegalu

Danes je menda zadnji dan, ko naprave  v Nevegalu še delujejo. To pomeni, da je danes zadnji dan smučarske sezone.

Midva sva pred dobrim tednom tam še smučala. Letos sva  prvič smučala še v januarju in tako imela priložnost občutiti, kako drugačno je smučanje v različnih mesecih.

V Nevegalu zvečer ni kaj početi. Odprt je edini bife, nikjer nikogar, na voljo je le kakšen večerni sprehod. Januarja se kmalu po smučanju stemni, sredi marca pa je sprehod lahko kar precej dolg, pa se še ne stemni.

 

Vreme v Nevegalu

Že res, da greva v Nevegal le, kadar je vremenska napoved dobra. Tako se nama ob besedi Nevegal v mislih takoj pokaže sonce. Tudi hudega mraza tam še nisva doživela.

Sva pa letos eno dopoldne smučala po megli. Nič kaj prijetno ni bilo izgleda da sva na smučanju glede vremena nekoliko razvajena. Pa ni bilo hudega, tisti del dneva sva se rajši držala bolj spodaj, kjer megle ni bilo. Okoli poldneva pa se je razkadila.

V odsevu

Na smučišču komaj da sva še koga videla. Bila sva sama in lepo nama je bilo ob lepih razgledih, vremenu in snegu.

Na trdi progi

Doma sva in začel sem obdelovati fotografije, ki so nastale na zadnjem smučanju.

Sneg, ki ga na smučišču pričakumem, je precej drugačen od tistega, na katerem sem smučal pred dvajsetimi leti. Sedaj naj bo trd, stlačen, sestavljen iz velikih kristalov, z eno besedo: umeten sneg. Takšni progi bi včasih rekli, da je ledena. Za sedanji način smučanja pa je ravno prava.

Po prvem dnevu tokratnega smučanja, sva dala smuči na servis. Ko sva se z nabrušenimi robniki zapeljala po trdi progi, je bila razlika očitna. Bila sva prav navdušena. Ugotovila sva, da je najlepše, da dava smuči urediti na sredini sezone, ko je občutek že v nogah.

Pomladno smučanje

Vsako leto greva vsaj enkrat na smučanje menda že odkar se poznava. Pretekli dve leti sva smučanje izpustila. Vzdušje je bilo bolj virusno, pa tudi na vem, če so smučišča v Italiji sploh delovala.

Letos sva to nadoknadila. Kar štirikrat sva potovala v Nevegal. Podobno kot za kolesarjenje sva tudi za smučanje ugotovila, da je tri dni ravno prav. Tako nisva preveč utrujena in smučava lahko z navdušenjem.

Sonce je kljub mrazu sijalo močno in lahko sva primerjala, koliko več sonca in veselja je v marcu v primeri z januarjem.

Še mislim na Nevegal

Prejšnji teden sva se vrnila iz Nevegala. Letos sva toliko smučala, kot da bi hotela nadomestiti dve leti, ko sva se smučanju zaradi Covida odpovedala.

Razmišljam, kako močno se je smučanje v vseh teh letih, ko pozimi smučava, spremenilo. Najbolj očitno je, da naju prav nič ne moti, da smučamo po umetnem snegu. Nasprotno! Tako, kot smučamo sedaj, bi bila proga iz naravnega snega v trenutku razrita. Od padavin smučišča niso prav nič odvisna. Zadošča, da je primerno mraz in da imajo dovolj vode.

V zadnjih trideseth letih je v Nevegalu vsako leto še za spoznanje bolj samotno. Vsako leto ukinejo še kakšno progo ali napravo. Ampak, tu sva lahko tudi čisto sama na smučišču in tega menda ni nikjer drugje.

Smučar z zmajem

Ta smučar je s pomočjo zmaja smučal navzdol in navzgor. Dvigal se je z enako hitrostjo, kot spuščal.  Izgledalo je prav neverjetno.

Spet v Nevegalu

Še tretjič letos sva šla na smučanje. Tudi tokrat smo gnečo delali samo mi. Pogosto se je zgodilo, da smo bili na progi sami, kakor daleč se je le videlo navzgor in navzdol.

To je prizor iz Nevegala, ki ostane v spominu.

Zadnja fura

Zadnja fura v dnevu je čas za užitke. Imenujeva jo predzadnja, ker ima beseda “zadnja” lahko tudi zelo negativen pomen.

Ko sedežnico ustavijo, paziva, da sva čisto na vrhu. Od tam pa potem uživaško, čisto počasi, zavoj za zavojem, se spuščava v dolino. Večkrat se ustaviva in se razgledava po dolgih sencah in na vršace, ki obkrožajo dolino. V zadnjih sončnih žarkih poskušava ostatina progi kar se da dolgo.

No, včasih naju preženejo reševalci, ki poskrbijo, da je proga prazna, preden se nanjo odpravijo teptalci.

Med hribi

Vrh smučišča je nekako na 1700m. Vse naokoli so precej višje gore, v dolini pa mesto. V lepem vremenu je na hribe v okolici čudovit razgled. Večkrat se ustaviva in si vzamemeva čas za vidne užitke.

Tavelikega fotoaparat na smučišče ne nosim. Čisto dovolj je mali aparatek, ki ima tudi nekaj prednosti – npr.  ne bo me poškodoval, če med smučanjem padem.

Gozdiča ni več

Pred nekaj leti je bil med trosedo in smučiščem gost smrekov gozd. Vihar pred  štirimi leti je podrl vsa drevesa, le nekaj macesnov še stoji. Izgled celotnega področja se je spremenil tako, da zaman iščem znane prizore.

Večer v Nevegalu

Tri čudovite dni smo preživeli v Nevegalu. Da je bilo tako lepo, je pripomoglo tudi vreme. Tja se vračamo vsako zimo že več kot trideset let.

Zvečer tam ni kaj dosti početi. Že res, da je nekatere dni možna tudi nočna smuka, pa se več kot dovolj nasmučamo že podnevi. Tako ne preostane drugega, kot da zvečer naredimo še kakšen daljši sprehod. Tako se je na tej spletni strani nabralo že kar nekaj fotografij s sprehodov.

V Nevegalu so v lepem vremenu zahodi nekaj posebnega.

Težave s selfiem

Pripeljali smo se na vrh hriba in čas je bil za selfie, ki naj bi ga takoj poslal hčerkama. Postavili smo se, v roke sem vzel telefon potem pa se je začelo:

• od kje prihaja  primerna svetloba, da bi bili vsi osvetljeni,
• kako naj podaljšam prekratko roko, da bomo lahko vsi štirje na posnetku,
• če telefon držim vodoravno, mi manjka točno en prst, tisti, ki naj bi pritisnil na sprožilec,
• kam naj umaknem tisti del dlani, ki je kar naprej pred lečo,
• kdaj bo trenutek, ko bomo vsi nasmejani,
• kam so izginili hribi, ki bi se jih moralo videti za nami,
• …

Poleg tega zaradi let in sončnih očal s polarizacijo  na zaslon ne vidim dobro. Poleg tega  na zaslon sije sonce in zagotovo bom poslal tisto fotografijo, za katero mi bo kasneje žal, da sem jo poslal. Zaradi smučarskih očal vsaj ni bilo videti, da je imel vsak trenutek nekdo od nas zaprte oči.

Tele selfije ni prav nič enostavno napraviti, to ni zame.