Večeri v Nevegalu

Danes je menda zadnji dan, ko naprave  v Nevegalu še delujejo. To pomeni, da je danes zadnji dan smučarske sezone.

Midva sva pred dobrim tednom tam še smučala. Letos sva  prvič smučala še v januarju in tako imela priložnost občutiti, kako drugačno je smučanje v različnih mesecih.

V Nevegalu zvečer ni kaj početi. Odprt je edini bife, nikjer nikogar, na voljo je le kakšen večerni sprehod. Januarja se kmalu po smučanju stemni, sredi marca pa je sprehod lahko kar precej dolg, pa se še ne stemni.

 

Vreme v Nevegalu

Že res, da greva v Nevegal le, kadar je vremenska napoved dobra. Tako se nama ob besedi Nevegal v mislih takoj pokaže sonce. Tudi hudega mraza tam še nisva doživela.

Sva pa letos eno dopoldne smučala po megli. Nič kaj prijetno ni bilo izgleda da sva na smučanju glede vremena nekoliko razvajena. Pa ni bilo hudega, tisti del dneva sva se rajši držala bolj spodaj, kjer megle ni bilo. Okoli poldneva pa se je razkadila.

Na trdi progi


Doma sva in začel sem obdelovati fotografije, ki so nastale na zadnjem smučanju.

Sneg, ki ga na smučišču pričakumem, je precej drugačen od tistega, na katerem sem smučal pred dvajsetimi leti. Sedaj naj bo trd, stlačen, sestavljen iz velikih kristalov, z eno besedo: umeten sneg. Takšni progi bi včasih rekli, da je ledena. Za sedanji način smučanja pa je ravno prava.

Po prvem dnevu tokratnega smučanja, sva dala smuči na servis. Ko sva se z nabrušenimi robniki zapeljala po trdi progi, je bila razlika očitna. Bila sva prav navdušena. Ugotovila sva, da je najlepše, da dava smuči urediti na sredini sezone, ko je občutek že v nogah.

Pomladno smučanje

Vsako leto greva vsaj enkrat na smučanje menda že odkar se poznava. Pretekli dve leti sva smučanje izpustila. Vzdušje je bilo bolj virusno, pa tudi na vem, če so smučišča v Italiji sploh delovala.

Letos sva to nadoknadila. Kar štirikrat sva potovala v Nevegal. Podobno kot za kolesarjenje sva tudi za smučanje ugotovila, da je tri dni ravno prav. Tako nisva preveč utrujena in smučava lahko z navdušenjem.

Sonce je kljub mrazu sijalo močno in lahko sva primerjala, koliko več sonca in veselja je v marcu v primeri z januarjem.

Še mislim na Nevegal

Prejšnji teden sva se vrnila iz Nevegala. Letos sva toliko smučala, kot da bi hotela nadomestiti dve leti, ko sva se smučanju zaradi Covida odpovedala.

Razmišljam, kako močno se je smučanje v vseh teh letih, ko pozimi smučava, spremenilo. Najbolj očitno je, da naju prav nič ne moti, da smučamo po umetnem snegu. Nasprotno! Tako, kot smučamo sedaj, bi bila proga iz naravnega snega v trenutku razrita. Od padavin smučišča niso prav nič odvisna. Zadošča, da je primerno mraz in da imajo dovolj vode.

V zadnjih trideseth letih je v Nevegalu vsako leto še za spoznanje bolj samotno. Vsako leto ukinejo še kakšno progo ali napravo. Ampak, tu sva lahko tudi čisto sama na smučišču in tega menda ni nikjer drugje.

Zadnja fura

Zadnja fura v dnevu je čas za užitke. Imenujeva jo predzadnja, ker ima beseda “zadnja” lahko tudi zelo negativen pomen.

Ko sedežnico ustavijo, paziva, da sva čisto na vrhu. Od tam pa potem uživaško, čisto počasi, zavoj za zavojem, se spuščava v dolino. Večkrat se ustaviva in se razgledava po dolgih sencah in na vršace, ki obkrožajo dolino. V zadnjih sončnih žarkih poskušava ostatina progi kar se da dolgo.

No, včasih naju preženejo reševalci, ki poskrbijo, da je proga prazna, preden se nanjo odpravijo teptalci.

Med hribi

Vrh smučišča je nekako na 1700m. Vse naokoli so precej višje gore, v dolini pa mesto. V lepem vremenu je na hribe v okolici čudovit razgled. Večkrat se ustaviva in si vzamemeva čas za vidne užitke.

Tavelikega fotoaparat na smučišče ne nosim. Čisto dovolj je mali aparatek, ki ima tudi nekaj prednosti – npr.  ne bo me poškodoval, če med smučanjem padem.