Dva pogleda

Skodelice za kavo rad fotografiram. Navadno so lepih oblik in oblin, na njih lahko preizkušam različne položaje in osvetlitve, vedno so pri roki.

Skodelice so dobre za fotografiranje, saj je takoj jasno, kakšna je njihova velikost. Tako ne potrebujem še drugih elementov, ki bi določali velikost.

Zlasti kadar je hladno, si pripravim skodelico instant kave še pred zajtrkom. Tokrat je na površini nastal zanimiv vzorček, ki se mi je zdel vreden, da sem šel po fotoaparat in napravil fotografijo.

Veliko skodelic sem že fotografiral in le težko najdem še kakšen kot, ki bi bil drugačen.

Skodelica za kavo

Pred časom sem veliko fotografiral skodelice za kavo. Na njih sem preizkušal kompozicijo, kote, svetlobo…

Še vedno opazim kakšno lepo skodelico in jo zato tudi fotografiram.

Caffe Circus

Ena od stvari, ki naju je na Malti najbolj presenetila je bil Caffe Circus. To je bila kavarnica, ki je bila res utrgana. Vse je bilo drugače, kot sva vajena:

• vsak stol je bil drugačen, nekateri tudi že večkrat prebarvani in odluščeni, pravzaprav je bil vsak kos pohištva drugačen,
• menda je bila tudi vsaka svetilka drugačna, uporabili so kante, zalivače, kakšna svetilka je imela tudi očala,
• vsaka kava je bila v drugačni skodelici,
• veliko predmetov je bilo recikliranih, pravzaprav ni bilo dveh stvari, ki bi bile enake.
• kavarnica je bila čisto majčkena, bilo pa je več nivojev in je imela veliko kotičkov, kamor si se lahko zavlekel s svojo skodelico,
• stregli so na keramičnih ploščicah,
• da o stranišču sploh ne govorim.

Kufe

V Benetke smo se odpeljali na kufe.

Skodelic za kavo zadnje čase ne fotografiram prav pogosto. Težko najdem še kaj izvirnega ali vsaj zanimivega. Tale pa je bila prav prisrčna. Prej bi pričakoval, da bi napis prebral na Facebook profilu  kakšnega ljubljančana, pa sem ga našel v Benetkah.

Ni napaka leče

Pri takšni fotografiji bi najprej pomislil na hudo ceneno lečo. Pa ni kriva leča. Takšne kozarce ima Maja v Rešetu. Zadnje dni sva večkrat bila tam na kavi, pa naju je presenetila s takšnimi kozarci.

Hrastove mizice

Sedaj sva pa že vajena. Ko je potrebno, v nekaj minutah postaviva studio za fotografiranje kar v dnevni sobi. Več časa je potrebno, da pospraviva in vrneva dnevno sobo v običajno stanje.

Tokrat sem spet fotografiral hrastove čoke in mizice. Mislil sem, da bo šlo zlahka, pa me je zafrknil eden od štorov. Ob strani je bil počen, razpoka pa ni bila navpična ampak kar precej postrani.  Vse fotografije, na katerih  je ta štor izgledajo postrani in jih nikakor ne morem izravnati. Midva sva pa ravno tega obračala tako, da je razpoka na večini fotografij.

Najbrž bo potrebno fotografiranje ponoviti.

Črno-belo

Na tečaju Fotopraktikum je bila za zadnji dve domači nalogi črno-bela fotografija. Dobil sem lepe fotografije. Poskusil sem še sam. Da bo nekoliko drugače, sem Božin fotoaparat nastavil na črno-belo in napravil nekaj posnetkov. V glavnem so me prav razveselili.

. . .

Skodelici za čaj sva kupila pred skoraj devetimi leti. Od takrat sta stalno v uporabi. Sedaj, ko smo več doma sta uporabljeni zagotovo večkrat na dan. Ker sta postavljeni na pravo mesto, jih včasih mimogrede uporabim tudi za vodo. Kadar jim Boža iz notranjosti ostrga oblogo, ki jo pušča čaj , sta še vedno kot novi.

Če se mudi …

… se zlahka pozabi tudi na kavo.

Pravzaprav, skodelico s kavo je pozabila, ko se ni več mudilo. Stranišče je bilo prazno, skodelica pa pozabljena.

Še ena kava

Kava je razvada, ki me vsak dan razvedri približno trikrat.

Sedaj sva že kar nekaj časa doma. Tisti del leta je, ko drugi prihajajo k nama na obisk. Nazadnje, ko sva se vračala iz Londona, sva na letalšču našla nov lokal za kavo. Vsako leto iz Londondona letiva proti domu petkrat. Vsakič preživiva nekaj ur na istem letališču in čakava, čakava. Na kavo greva največkrat v Starbucks, ki pa ni narejen za to, da bi se prijetno počutil. Tokrat sva našla odmaknjeno kavarnico, ki sva jo do sedaj vsakič spregledala in prišla do lepo postrežene kave.

Smrekica v kavi