Pravijo, da ko nimamo česa bolj pametnega, se pogovarjamo o vremenu. Pa ni čisto tako. Čez noč se je ohladilo za vsaj 15 stopinj, pa še dežuje. Doma kuriva, iz omare sva potegnila bundi. Prav nič naju ne vleče, da bi šla ven.
Proti večeru sva opravila vsaj minimalno dozo korakov. Skupaj sva šla pod dežnikom. Saj niti ni deževalo, le v zraku je lebdelo toliko drobnih kapljic, da sva jih čutila na koži tudi pod dežnikom.
Teraso je potrebno prenoviti. Dolgo časa sva odlagala in prav odleže, ko se dela začnejo.
Poskušal sem ugotoviti, koliko časa je obloga že položena. Prvo fotografijo imam iz leta 2002, pa so na njej že te ploščice. Torej so zdržale vsaj 20 let.
Kljub temu, da veva, kakšne poti za kolesarjenje so nama najbolj všeč, nisva preveč izbirčna. Tudi ta pot pod Bezuljakom zadošča kar večim najinim kriterijem dobre poti.
Če le moreva izbirati, se odločiva za makadamsko pot, ki ni prometna, da lahko voziva vštric in ni preveč strma. Če po sredini raste trava, je pa sploh lepo.
. . .
Fotografiral sem, ker sem opazil tako veliko razliko osvetljenosti med delom, ki je bil še obsijan s soncem in delom, ki je bil v senci črnih oblakov. Čez dobro uro je zaradi njih nastal hud naliv.
Ta čas je pri nama na vrtu najlepše. Vse bujno poganja in cveti.
Boža je v roke vzela fotoaparat in vrt poslikala. Še nikoli ni naredila toliko posnetkov.
V sredo sva se vračala s kolesarjenja, ko je brez napovedi začelo deževati. Zatekla sva se v gostilno, boljšega zatočišča si ne morem niti predstavljati.
Odločila sva se, da bova čas izkoristila za kosilo. Po skoraj dveh urah je nehalo deževati, da sva se lahko odpravila naprej proti domu.
Na Rakeku je padalo kot iz škafa, v Cerknici pa ravno toliko, da je zmočilo asfalt.
Ali bi na tej fotografiji prepoznali rožico?
Boži je mak zelo všeč, zato ob takem času na vrtu cvetijo vsako leto.
. . .
Všeč mi je, če mi uspe fotografija, ki je drugačna. Sam sem bil presenečen, ko sem mak pogledal v cvet.
Doma sva. Nisva opazila, kdaj je bilo konec pomladi, kar naenkrat sva se znašla sredi poletja. Niti peči še nisva očistila. Na vrtu je vse v cvetju, vse je zeleno.
V veselje nama je, da se ustaviva in razgledava po vrtu.
Tudi avtoportret je bila ena od tem domače naloge, ki so mi jo za potovanje na Malto naložili tečajniki tečaja Fotopraktikum.
Kadar fotografiram sam sebe ne morem biti preveč natančen. Takrat pač ne morem gledati na zaslonček fotoaparata.
Na Malti nisva bila prav dolgo. Naredila sva kar precej fotografij, saj bi lahko rekel, da je bilo potovanje fotografsko. Udeleženci tečaja Fotopraktikum so mi naložili domačo nalogo.Naslov ene od nalog je bil silhueta.
Na številke sva občutljiva. Večkrat opaziva palindrome, zaporedja ali celo znane datume.
Pri tej registrski tablici se nama je zasmejalo. Ena od črk F bi lahko pomenila “frizer”, kaj pa ostale? Tudi pripadajoče zaporedje številk verjetno ni naključno. Zakaj ni enke?
V Valletti so v trgovini ob stojnici s sadjem prodajali vrečo v velikosti nogometne žoge polno polžkov. Za 5 EUR jih je kar veliko.
Najbrž bom poiskal kakšen recept, kako polže pripraviti za kosilo. Do sedaj sem jih jedel samo enkrat, ko so mi jih v Španiji postregli k vinu.
Lansko leto je na vrtu vse gomazelo. Eden od polžkov je lezel že v spalnici po steni. Ko jih bom nabiral za kuhanje, jih bo zagotovo premalo.
Mogoče je pa to rešitev, kako se ubraniti polžev.
Tak zobatec mi je najboljši. S toplejšim vremenom bova prešla iz pečice na žar. Tam se tako velikih rib ne lotim. Pa saj ni potrebe, največkrat jih pripravim le za dva.
Ugotovil sem, da je edina stalnica v najini prehrani ribji obrok v petek in v soboto.
V pristanišču Valletta na Malti imajo mogotci privezane svoje jahte. Največje na to fotografijo niso šle. Jahte so privezane, če se prav spomnimniti ene nisva videla pluti.
Znotraj pristanišča so kot taksiji vozili takšni čolniči. Pravijo jim tudi malteške gondole. Enrat letno priredijo celo regato.
Ena od stvari, ki naju je na Malti najbolj presenetila je bil Caffe Circus. To je bila kavarnica, ki je bila res utrgana. Vse je bilo drugače, kot sva vajena:
Ves čas, kar sva bila na Malti, sva bila v Valletti in najbližji okolici. Razen izleta, ko sva se z ladijco peljala čez pristanišče, sva se potepala peš.
Valletta in okolica je v znamenju trdnjav. Dovolj je bilo zanimivosti, da so nama dnevi prehitro minili.
Ves čas, kar sva bila na Malti, sva bila v Valletti. Večina zgradb znotraj obzidja je iz 16. in 18. stoletja. Razen parlamenta ni novih zgradb. Zato so uličice ozke, temne, strme in tako neprijazne za sodoben promet.
Rada pokusiva kakšen nov okus ali vsaj drugačen način priprave. Na potovanju je takšnih priložnoti toliko, da je izbira prav težavna.
Na Malti so testenine na izbiro prav v vsaki restavraciji. Poleg različnih okusov, (na voljo jih je vsaj pet, lahko pa tudi deset), sva se morala odločiti še za obliko in barvo.
Pred več kot dvema letoma nama je letalski prevoznik odpovedal let na Malto. Seveda je bil vzrok Covid. Vse od takrat se nisva peljala z letalom, prvi let po dveh letih pa je bil ravno na Malto.
To, da se na potovanje toliko časa nisva odpravila, se nama pozna. Težje sva se odločila, veliko odločitev sva morala sprejeti, ki bi bile drugače kar samoumevne. Skratka, postala sva trda.
Zadovoljen sem, izlet je uspel in spet sva se imela čudovito na najin način.
Nenapovedano se nama je pridružil pri kosilu. Kar iznenada sem ga zagledal na prtu.
. . .
Sedaj šele vidim. Moral bi ga fotografirati s špicami od vilic. Vse štiri so prevelike, da bi šle na sliko. Mogoče bi mi uspelo stlačiti dve.
Kdo ve, če bo takšna priložnost še kdaj.
Fotodnevnik - ena na dan 