Matera

Med bivanjem v Bariju smo šli na celodneven izlet v Matero. Nismo najeli avtomobila, bolj udobno in enostavno je bilo tja z vlakom.

Ogledovali smo si stari del mesta in od tam otrokom, kot ponavadi, poslali SMS pozdrave in še priložili fotografijo. Skoraj takoj je priletel odgovor, da je bila Matera prizorišče zadnjega filma Jamesa Bonda. Tudi odgovoru je bila priložena fotografija – iz omenjenega filma.

Naš ogled je bil skoraj pri koncu, to pa nam je dalo nove energije. Iskali smo mesto in ugibali, kje naj bi bil posnet prizor iz filma. Nismo ga našli.

Prizor iz filma Ni čas za smrt

Napoleonov most

Pri nas je več mostov, ki se jih je prijel vzdevek Napoleonov. Ta je v Markovcu, tja pa sem šel, da bi fotografiral letnico, ki naj bi bila vklesana v skalo ob mostu.

Ni mi uspelo, sosedje so povedali, da je pokrita z zemljo in da bi jo bilo treba odkopati.

. . .

Bregovi potokov so menda kar vsi zaraščeni. Tudi tukaj sem le s težavo prikoračil do vode. In tu sem obstal, nisem mogel ne bolj levo in ne bolj desno. Ni preostalo drugega, napravil sem tri v pokončne fotografije in jih sestavil v eno.

Panorama

Panoramo s fotoaparatom sem prvič poskusil še, ko sem v temnici razvijal črno bele fotografije s pomočjo razvijalca in fiksirja. Poskusil sem samo enkrat. Dve fotografiji sem obrezal in na zadnji strani zlepil z lepilnim trakom. Z rezultatom nisem bil niti najmanj zadovoljen. Prvič sem videl, kakšne napake imajo leče. Potem vsaj dvajeset let nisem niti poskusil.

Z digitalnimi fotoaparati je bila izdelava panorame veliko bolj enostavna. Če drugega ne, sem posnetke lahko vsaj videl. Prvi programi za lepljenje fotografij so bili strašansko nerodni in če so bili posnetki vsaj malo nepopolni, je algoritem čisto odpovedal.

Potem sem nabavil posebno drago in težko glavo za stativ, ki je omogočala, da sem fotoaparat lahko sukal okrog optične osi, ki je nekje v objektivu. Tudi to sem se naučil, ampak vse skupaj je bilo tako nerodno, da se prav dosti s tem nisem ubadal.

Potem pa so prišli pametni telefoni. Z njimi si samo potegnill, pa je bilo narejeno. Za ostalo, da je prišla ven panorama, so poskrbeli programi. Nič več ni bilo potrebno skrbeti za stojalo, da so bile fotografije popolnoma vodoravne, da so se ravno prav prekrivale, da leče niso imele prevelikega popačenja.

Potem ko so to naredili za telefone, je to prišlo še na fotoaparate.

Na letališču sva dolgo čakala, pa sem se naučil, kako se panorama s potegom naredi z mojim fotoaparatom. Slikal sem kar skozi stekleno steno.

Stolpnice in odsevi stolpnic

Prav pred kratkim smo imeli obletnico mature. S sošolci iz srednje šole smo obujali spomine tudi na nekatere podrobnosti, ki smo se jih učili. Takrat smo pri pouku angleščine veliko brali Modern English, revijo za tujce, ki se učijo jezika.

Spomnim se, da smo brali članek, kako so začeli graditi Canary Wharf. Sprva je bil tu poslovni center, sedaj pa je ogromno stanovanjskih stolpnic. Na sliki je vidno, v kaj se je spremenilo to območje v teh štiriinpetdesetih letih.

Pred nekaj leti so ugotovili, da je na območju toliko stanovanj, da širitve niso več možne, saj javni prevoz ne bi zmogel večjih obremenitev. No, v dveh covid letih je veliko ljudi začelo delati od doma in tako bodo stanovanja gradili še naprej.

Mural v Ljubljani

Na  ta  mogočen  grafi  sem  naletel  v Ljubljani.  Tolikšen  je, da je bilo zagotovo potrebno precej trud in časa, da so ga dokončali. Zagotovo ni bilo tako, kot si predstavljam nastanek grafita: ponoči samotni ulici temna oseba z ruto čez spodnji del obraza s sprejem v vešči roki z širokimi potezami na steno napiše geslo in izgine.

Takšni murali in grafiti so mi všeč. Razveselim se jih prav kjerkoli jih vidim in jih včasih tudi fotografiram. Enega zanimivega in še veliko večjega imamo v Cerknici.  Žal ga še nisem fotografiral.

Na Placu

Na tečaju Fotopraktikum smo se učili o panoramah. Tudi jaz sem jih napravil nekaj.

Ta je nastala na večernem sprehodu. Pripeljali so nas v stanje, ko smo zadovoljni, da v takšnih primerih nismo več obvezni nositi maske. Halo! Saj v Cerknici se  podnevi, še bolj pa zvečer, počutim kot v mestu duhov. Pravzaprav, še duhov ni.

 

Zadnji kraj

Vedno bolj dojemam jezero kot nekaj čarobnega. Še posebno skrivnosten je Zadnji kraj. Tam redko srečaš človeka in zdi se mi, da sva daleč, daleč od vsega.
. . .
Panoramo sedaj sestavim kar mimogrede. Še lažje je s telefonom. Če samo pomislim, kako zapleteno je bilo to še nekaj let nazaj!

13. Noujorški tek

Včeraj sta Janez in Breda organizirala že 13. Noujorški tek.

Da ne bo nesporazuma – to je tek skozi begunjski Noujork in ne ameriški New York.

Precej nas je bilo. Meni se je zdelo, da nas je nemogoče prešteti. Razlezli smo se po Cencovem dvorišču, da vseh udeležencev nisem mogel zajeti z enim posnetkom. Napravil sem dva posnetka in ju sestavil v panoramo.

Za primerjavo sem izbrskal fotografijo vseh udeležencev 1. teka, ki je bil leta 2006. Bilo nas je 11.

V tem času smo se razmnožili. Danes so udeleženci sestavljeni iz treh generacij. Tastari smo ostali enaki, tamladi pa so se v teh 12 letih strašansko postarali 🙂