Na vrtu vse cveti

Ta čas je pri nama na vrtu najlepše. Vse bujno poganja in cveti.

Boža je v roke vzela fotoaparat in vrt poslikala. Še nikoli ni naredila toliko posnetkov.

Vrt v cvetju

 

Doma sva. Nisva opazila, kdaj je bilo konec pomladi, kar naenkrat sva se znašla sredi poletja. Niti peči še nisva očistila. Na vrtu je vse v cvetju, vse je zeleno.

V veselje nama je, da se ustaviva in razgledava po vrtu.

Benetke drugič letos

Samo mesec je, kar sva bila v Benetkah. V soboto pa sva obisk ponovila. Da bi šla v Benetke nama prej že dolgo ni prišlo na misel. Nenadoma pa so postale zanimive, saj turistov v njem zaradi Covida skoraj ni bilo. Mesto je bilo čisto prazno. Sedaj pa je mrtvilo zaradi Covida že popustilo in na ulicah je že bilo nekajkrat več turistov, kot prejšnjič.

Po naključju sva hodila po delih mesta, kamor naju še nikoli ni zaneslo. Pravzaprav sva ugotovila, da sva do sedaj vedno hodila po enih in istih ulicah in da so Benetke veliko večje, kot sva si predstavljala.

Sudoku

Boža prav vsak dan reši sudoku, ki je objavljen v Delu.

Triletna vnučka jo je nekaj časa gledala, potem pa je hotela reševati tudi ona. Boža ji je odrezala podobno uganko in izpolnila jo je s “številkami” prav do zadnje celice.

Pač, zgledi vlečejo. Kdo bi si mislil, kaj takšni malčki vse vidijo. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi meni. Ko sem bil star 4 ali 5 let, sem se s svinčnikom, z 20cm velikimi črkami, podpisal na vhodna vrata stanovanja – na zunanji strani. Še danes se spomnim, kako je svinčnik lepo pisal na hrapavi, svetlo modrozeleni barvi vhodnih vrat.  Seveda sem tajil, da vem, kdo je to napisal, tudi če je besedilo teklo od desne proti levi. Sem pač levičar. Kdo ve, kje sem pred tem videl, da so na vhodnih vratih imena stanovalcev.

Začetek sezone

Včeraj sva pod roštiljem letos prvič zakurila. Zunaj je bilo prijetno toplo. V majici brez rokavov sem bil na terasi so sončnega zahoda – februarja. Šele takrat sva se spomnila, da bi bilo to dobro dokumentirati tudi s fotografijo.

Verjetno se bo kmalu precej ohladilo. Nič zato, sezona se je začela. Mraz jo bo prekinil le za kakšen dan, teden, …

Avto sva prodala

Avto sva prodala. Pri hiši je bil 25 let. Ko je bil nov, sva bila takšnih let, kot so sedaj naši otroci. V tem času je bil del našega življenja. V njem smo preživeli tisoče ur.

Nepogrešljiv je bil za vožnje v službo, smučanje, kolesarjenje in za potovanja. Zelo priročen je bil, da smo se skupaj s hčerkino družino lahko peljali vsi hkrati.

Posebnost tega avtomobila je bila, da se je lahko udobno peljalo šet odralsih oseb. Vsaka taka vožnja je bila zabavna in žur zase. Rekli smo mu kar avtobusek. Če smo odstranili zadnjo vrsto sedežev, so šle vanj zlahka 4 osebe in 4 kolesa. Rekord je bil, ko smo z njim peljali 12 koles, ki so drugače sila neroden tovor.

Najprej sva razmišljala, da bi ga registrirala še za eno leto. Po krajšem razmisleku sva ugotovila,  da ga v tem covid časih niti ne moreva uporabljati.

. . .

Za objavo oglasa sem preiskal svoj arhiv fotografij, ki vsebuje približno 400.000 fotografij, pa sem jih našel manj kot deset. Preveč je bil vsakdanji, da bi pritegnil oko fotografa. Še to sliko je napravila Boža.  Od nastanka gornje slike je minilo 6 let, avto je bil takrat star že 19 let. V vseh 25 letih se niti zunaj niti znotraj ni veliko spremenil. Nam se ta leta poznajo veliko bolj.

V peči spet gori

Med Božičem in Novim letom je na najini peči počilo steklo. Tako nisva mogla kuriti, čeprav nama je peč že nekaj let v najini hiši glavno in skoraj edino ogrevalo.

Danes so nama skoraj po štirih tednih pripeljali novo steklo, ga namontirali in tako peč spet deluje. Tudi na tej sliki je videti, da mi je odleglo.

Sivka cveti drugič

Ta svet je res zmešan. Le prvo stran časopisa preletim, pa lahko rečem le: “Adijo, zdrava pamet!”.

Tudi v naravi ni vse tako, kot bi pričakoval. Sivka na vrtu je letošnje poletje cvetela lepo, veliko veselja nama je naredila. Kot je treba, jo je Boža postrigla in to je videti tudi na današnji fotografiji. Namesto, da bi potem šla v spanje, je zopet pognala in sedaj, v začetku novembra ponovno cveti.

Če bi bil sedaj že sneg, ne bi bilo nič posebnega. Da pa sivka cveti drugič, pa mi je čudno. Počasi mi postaja jasno, da najbrž z menoj ni vse v redu, če me čudi toliko stvari.

Tudi na vrtu je jesen

Takšna je jesen na najinem vrtu. Javor je že slekel polovico svojih listov. Za vrt skrbi Boža. Čez ima tudi fotografiranje vrta.

Sem in tja pri zajtrku samo zaslutim očitek, da na tem blogu objavljam preveč prestreljenih  prometnih znakov, povožene jazbece in polovične lisice. Vsaj za praznik bi lahko objavil kaj lepega.

Ja, res je. Najin vrt je veliko lepši.

Jesen na vrtu

Kadar jeseni posije sonce, najin vrt zažari.

Včeraj sva v toplem popoldnevu imela kosilo kar zunaj, na terasi. Prijetno je, ko imaš na drugi strani mize takšen prizor.

Spremembe na vrtu dokumentira Boža in tudi tokrat se je na fotografiranje spomnila sama, šla po fotoaparat in naredila to fotografijo.

Trave na vrtu

Zjutraj so trave na vrtu pred hišo lepo osvetljene. Boža je napravila nekaj fotografij.

Dve žabici

V najinem ribniku ni ena, ampak sta dve žabici.

Tudi fotografiranje žabic doma na vrtu je lahko razburljivo.

Kotiček za meditacijo

Na našem vrtu je več kotičkov, kjer je vsak zaključen sam zase, lepo pa se vklapljajo v celoto vrta. Eden od njih je zelenjavni vrt, drugi je za poletno kosilo, tretji za kavo poleti, četrti za zajtrk, peti za žar …

Tega na sliki je Boža najbrž naredila za takšno in drugačno meditiranje.

Prvi del pridelka

Že nekaj časa imava za kosilo pridelke z najinega vrta. Boža je že izkopala del krompirja. S pridelkom je zadovoljna. Jedilnik bova lahko popestrila s pečenim krompirjem.

 

Brancin

Takšnega brancina se razveselim, če ga lahko kupim, prava trofeja. Kako bi bil ponosen šele, če bi ga ujel sam.

Namenjen je za najin žar. Dovolj ga bo za štiri. Tolikšno ribo speči v enem kosu na žaru ni hec. Na največjem najinem krožniku gleda čez rob na obeh straneh. Še nekaj centimetrov da bi bil daljši, pa bi ga moral peči po diagonali žara.

Zali klobuček

Kot v pravljici je: vreme je prijazno in toplo, nikamor se nama ne mudi. Boža je na vrtu za hišo in fotografira rožice. To je le ena od mnogih fotografij, ki jih je naredila s svojim fotoaparatom.

Domače testenine

Spet sva doma

Oddaja Dobro jutro

Amaterji – ljubitelji