Tudi avtoportret je bila ena od tem domače naloge, ki so mi jo za potovanje na Malto naložili tečajniki tečaja Fotopraktikum.
Kadar fotografiram sam sebe ne morem biti preveč natančen. Takrat pač ne morem gledati na zaslonček fotoaparata.
Na pustni torek me je obiskala moja prijateljica, čebelica Pavla
Na steni v prodajalni sem opazil to kakih A2 veliko risbo. Dovolili so mi jo fotografirati.
Na tečaju fotografije Fotopraktikum bomo s pomočno nje lahko pogledali eno od možnosti osvetlitve portreta pri fotografiranju.
Ravno smo šli mimo cerkvice pri Sv. Ani, ko sem opazil, da neka gospa vrata ravno zaklepa. Prosil sem jo, če lahko malo počaka, da bi napravil v notranjosti vsaj nekaj posnetov.
Cerkvico sem poslikal, v posebno veselje pa mi je bilo narediti nekaj portretov svetnikov, ki tam potrpežljivo čakajo.
Poleti imava zaradi vročine nekatera okna zagrnjena. Zato je v hiši popolnoma drugačna svetloba kot sva jo vajena v drugih letnih časih.
Vnučka imata toliko igrač, da imam večkrat občutek, da se z njimi ne igrata, ampak jih zgolj razmetavata. Celo pri nama, jih je toliko, da jih je treba kar naprej pospravljati. Nekatere teh igrač je zasnovala stroka, druge pa multinacionalna komercialnost. Praktično se jim je nemogoče upreti.
Včeraj pa je bilo navadno poleno, zaradi grče ne do konca preklano, najbolj zanimiva igrača, ki je vnučkovo pozornost pritegnila za celo popoldne.
Takole se je dveletna vnučka nastavila za fotografiranje, potem, ko sva se dogovorila, da bom napravil nekaj posnetkov. Izvirno, ne?
V roki drži obešalnik, za katerega je ugotovila, da je še najbolj podoben ptičku s kljunom.
Seveda sva napravila dovolj pravih fotografij, ki se že tiskajo. Razumem pa sedaj težave, ki so jih imeli tečajniki tečaja Fotopraktikum, ko so se poskusili s portreti svojih vnukov.
S stalnimi vsakdanjimi aktivnostimi sem polno zaseden ves dan. Kolesarjenje še nekako stisnem v dan, največkrat na račun branja časopisa, spremljanje poročil in učenja novih stvari, včasih tudi spanja. Če sva od doma odsotna več kot nekaj dni, rabim tedne, da uredim zadeve, ki so bile ta čas v mirovanju.
No, ta na sliki pa me hoče zase od zgodnjega jutra pa tja do devetih zvečer ali pa še dalj. V preostalem času ne morem opraviti vsega, kar počnem običajno. Enostavno, ne gre! Včasih to občutim kot napetost, ki pa mi jo tole malo bitje hitro prežene z enim samim stiskom okoli vratu.
Nikoli ni konec poiskušanja raznih funkcij fotoaparata. Tako kot tokrat, to počnem tudi pozno ponoči. Sem in tja nastane celo kakšen posnetek, ki ga shranim.
Če gre vse v redu, potem imam srečo in sem srečen. Uspe celo kaj takšnega.
Fotodnevnik - ena na dan 