Ravno smo šli mimo cerkvice pri Sv. Ani, ko sem opazil, da neka gospa vrata ravno zaklepa. Prosil sem jo, če lahko malo počaka, da bi napravil v notranjosti vsaj nekaj posnetov.
Cerkvico sem poslikal, v posebno veselje pa mi je bilo narediti nekaj portretov svetnikov, ki tam potrpežljivo čakajo.
Poleti imava zaradi vročine nekatera okna zagrnjena. Zato je v hiši popolnoma drugačna svetloba kot sva jo vajena v drugih letnih časih.
Vnučka imata toliko igrač, da imam večkrat občutek, da se z njimi ne igrata, ampak jih zgolj razmetavata. Celo pri nama, jih je toliko, da jih je treba kar naprej pospravljati. Nekatere teh igrač je zasnovala stroka, druge pa multinacionalna komercialnost. Praktično se jim je nemogoče upreti.
Včeraj pa je bilo navadno poleno, zaradi grče ne do konca preklano, najbolj zanimiva igrača, ki je vnučkovo pozornost pritegnila za celo popoldne.
Takole se je dveletna vnučka nastavila za fotografiranje, potem, ko sva se dogovorila, da bom napravil nekaj posnetkov. Izvirno, ne?
V roki drži obešalnik, za katerega je ugotovila, da je še najbolj podoben ptičku s kljunom.
Seveda sva napravila dovolj pravih fotografij, ki se že tiskajo. Razumem pa sedaj težave, ki so jih imeli tečajniki tečaja Fotopraktikum, ko so se poskusili s portreti svojih vnukov.
S stalnimi vsakdanjimi aktivnostimi sem polno zaseden ves dan. Kolesarjenje še nekako stisnem v dan, največkrat na račun branja časopisa, spremljanje poročil in učenja novih stvari, včasih tudi spanja. Če sva od doma odsotna več kot nekaj dni, rabim tedne, da uredim zadeve, ki so bile ta čas v mirovanju.
No, ta na sliki pa me hoče zase od zgodnjega jutra pa tja do devetih zvečer ali pa še dalj. V preostalem času ne morem opraviti vsega, kar počnem običajno. Enostavno, ne gre! Včasih to občutim kot napetost, ki pa mi jo tole malo bitje hitro prežene z enim samim stiskom okoli vratu.
Nikoli ni konec poiskušanja raznih funkcij fotoaparata. Tako kot tokrat, to počnem tudi pozno ponoči. Sem in tja nastane celo kakšen posnetek, ki ga shranim.
Če gre vse v redu, potem imam srečo in sem srečen. Uspe celo kaj takšnega.
Za hišo imava čisto majhen vrtiček, kjer je zemlje za en malo večji cvetlični lonec. Boza ima z njim veliko veselja, hkrati pa pridela zelenjavo, s katero se sladkava celo poletje. Eden od bolj cenjenih pridelkov je stročji fižol, ki ga imava oba zelo rada. Pridela ga toliko, da ga komaj sproti pojeva.
Po dolgem času je bil na fotoaparatu objektiv, ki ga uporabljam predvsem za portrete.
Odsotna sva bila osem dni. Ko sva se vrnila, sva doma najprej zagledala divjak na vrbi, ki raste na vrtu.
Takole je gledal veja ven iz krošnje. Vrba je cepljena, da ima svetle lističe, ta veja pa je pognala iz debla pod mestom cepljenja. Zato ima drugačne liste.
Iz krošnje je divjak segal en meter daleč. To sem izmeril z metrom. Najbrž je bil viden že ko sva odhajala od doma, vseeno pa takrat ni mogel biti daljši od kakšnih 20 cm. To pomeni, da je v osmih dneh zrastel približno 10 centimetrov na dan. Saj ne morem verjeti.
Boža ga je odstranila. Skupaj s tistem delom, ki je bil skrit v krošnji, je bil takole velik:
Fotodnevnik - ena na dan 