Tečaj fotografije smo nazadnje imeli na gradu. Ogledali smo si razstavo fotografij, ki so jih napravili fotografi National Geographica. Fotografije smo občudovali in uživali več kot dve uri, nazadnje pa nam je bilo žal, da niso razstavili še kakšne.
Kadar kolesariva proti Mašunu, imava na Otoških dolinah prvi pravi postanek in malico. Do tu je že dovolj vzpona, da si malo oddahneva. Še posebno se prileže, ker se ravno tu začne najbolj strm klanec na celi poti.
Vsa leta, kar hodiva na Mašun, je bila tukaj samo enkrat vesela družba, da nisva mogla malicati na udobni klopci.
No, tokrat nisva vedela, da je na drugi strani koče nekdo ves čas najinega postanka, spal v avtomobilu. Opazila sva ga šele ob odhodu.
Vnučka sva odpeljala nazaj v London. Prvič. Nisva vedela, kako bomo preživeli ure čakanja na letališču, kako bo dve uri v letalo, kakšen bo postopek na meji, pot z letališča k njim domov. Vse je bilo brez težav.
Na letališču sta si kar sama našla igro. Za nalogo sta si dala, da bosta od stene do stene prišla, ne da bi se dotaknila tal. Saj na tleh naj bi bila žareča lava.
Črna tema, močne luči, ogromne stavbe in betonirane površine, veliko svetleče kovine, vse prazno, nikjer nikogar, črni oblaki, tišina – kot bi bil v kakšnem drugem svetu, znanstvena fantastika.
V resnici sva pozno zvečer na letališču čakala letalo.
Na Malti nisva bila prav dolgo. Naredila sva kar precej fotografij, saj bi lahko rekel, da je bilo potovanje fotografsko. Udeleženci tečaja Fotopraktikum so mi naložili domačo nalogo.Naslov ene od nalog je bil silhueta.
Tečajniki tečaja Fotopraktikum smo si ogledali razstavo v Narodni galeriji. Zelo rad si ogledam dela kakšnega od starih mojstrov. Pač, v drugem času so se fotografije lotevali precej drugače, kot je v navadi in možno sedaj. In seveda so zato rezultati njihovega dela ravno tako drugačni.
Mislim, da je razstava naredila vtis na vse nas. K temu je pripomoglo še odlčno vodenje dr Smrekarja. Zame je bilo to kar najboljše vodenje, kar sem se jih kdaj udeležil.
Fotografija je nastala pred Skadolico. Južni del jezera je bil že v senci Javornikov, Slivnica pa je bila še osvetljena.
Vreme je še suho in spet je nekoliko topleje. Jezero je še čisto prazno, občasni dež ni dovolj niti, da bi namočil poti po jezeru. Prevozne so celo stezice, kjer je ponavadi blato ali celo voda. Traktorji so z jezera odpeljali bale sena in pustili za seboj sledi, ki nama kažejo pot. Včeraj sva poskusila kar precej novih, takšnih, kjer še nisva vozila.
Do Skadolice sva po suhem jezeru prišla nazadnje pred več kot desetimi leti.
Fotodnevnik - ena na dan 