Knjige iz kleti

Menda ima prav vsakdo v dnevni sobi manj prostora, kot bi ga “nujno” potrebova za stvari,ki bi morale biti nedvoumno pri roki.

Pred nekaj leti so tako te knjige in še kakih desetkrat toliko podobnih odpotovale iz dnevne sobe v klet. Seveda sem hitro pozabil, da so v kleti. Zato pa sem se jih še bolj razveselil, ko sem jih pred kratkim pri iskanju nečesa drugega, našel.

Za čas, da sem jih prelistal, sem jih začasno presellil v dnevno sobo, sedaj pa so že spet nazaj v kleti. Navdušile so me z vsebino in tehniko učenja.

S temi in podobnimi knjigami sem se veliko naučil. Menim, da se učenje z ekrana ne more primerjati z učenjem iz knjig. Pri ekranu ne moreš zavihniti vogala lista, vstaviti razglednice med dve strani, listati z vstavljenim prstom med listi, pa tudi slinjenje prsta nič ne pomaga.

Stara vrata

Izgled Casermanove ulice v Cerknici se bo kmalu spremenil. Na njej je nekaj skednjev, ki jih bodo zagotovo podrli, ker se bodo drugače kar sami.

To je bilo dovolj, da sem se lotil novega projekta – fotografiranja stavb na tej ulici. Posebno pozornost sem namenil tem vratom, kakršnih skoraj ni več videti, pa tudi tukaj ne bodo več dolgo. Če se prav spominjam, so takšna vrata imeli na žagah. Bila so dovolj široka in dvignjena od tal, da so hlod lahko zvalili v notranjost neposredno z voza.

Deveto leto

Spet smo začeli s tečajem Fotopraktikum. Lansko leto sem na koncu povabil tečajnike na valeto, saj so jo z osemletnim obiskovanjem tečaja zaslužili. Pa so me hitro podučili, da je sedaj za valeto potrebno devet let.

Torej tečaj fotografije, bo potekal še deveto leto. Samo dve možni razlagi mi prideta na misel, zakaj tečaj z istimi tečajniki poteka že toliko let.

 

  • ali sem kot predavatelj tako zanič, da so se tečajniki premalo naučili
  • ali pa se imamo tako dobro, da nam je v veselje in zadovoljstvo, da se dobimo vsak torek.

. . .

Tudi na tem Fotodnevniku je kar precej objav, ki sem jih napravil v zvezi s tečajem.

 

Čez progo

Najraje kolesariva po naših gozdovih. Izbirava poti brez prometa. Po marsikateri glavni poti se nisva peljala ze leta in leta.

Sem in tja pa morava prečkati železniško progo. Nič kaj prijeten občutek ni to. Najprej je na nasip potrebno splezati po kotalečem kamenju kak meter visoko, včasih pa še več. Potem pa kolo na ramo in čez oboje tračnice. Glava se kar sama obrača in gleda, s katere strani se bo prikazala lokomotiva.

Opazil sem, da se na drugi strani ustaviva in oddahneva.

Na maratonu

Stella
Ko sva bila v Londonu tokrat, je bil prav takrat Londonski maraton. Navijal sem in vzpodbujal polnih pet ur – kolikor mi je dal glas. Imam izkušnje, kako tekmovalcem to pomaga. Vesel sem bil vsakega odziva tekačev, tudi če je bil to le komaj zaznaven nasmešek.

Že kar pozno je k navijačem, ki so stali neposredno poleg mene, pritekla punca. Navdušeno so jo sprejeli, ona pa je objela babico in planila v jok. Solze so ji tekle po licih, ko smo jo tolažili, potem pa je le nadaljevala.

Ena od punc, ki so bile tam, je opazila, da fotografiram. Prosila me je, da naj jim jih pošljem. Pripravil sem to fotozgodbo in jim jo poslal.