Lahko

Kolesariva s čim manj opreme. Seboj vzameva le najbolj nujno, pa še to zmanjšava. Poleg telefonov, GPS, zemljevidov, fotoaparata, je nepogrešljiva še rezervna zračnica, instant “flika”, univerzalno orodje in tlačilka. Vse ostalo sva v glavnem oblečena. Za to ne potrebujeva velikih potovalnih torb, kolesi pa sta tako lahki in okretni.

Lani sva kupila novi torbi, ki se pritrdita pod sedež. Imati neznansko veliko kapaciteto. Tokrat sva ju za dvodnevno kolesarjenje napolnila manj kot do polovice.

Rumene trave

Sem in tja sva po jezeru videla takšne rumene trave. Poganjajo na novo, stare so bile pokošene. Verjetno je to trščica. Izgledajo, kot da je nanje posijalo sonce in jih obarvalo rumeno. Pa ni res. Rumene so tudi v senci. Prav enake trave so malo stran zelene, prav takšne, kot jih pričakujeva.

Tega pojava si ne znava razložiti.

Panorama

Panoramo s fotoaparatom sem prvič poskusil še, ko sem v temnici razvijal črno bele fotografije s pomočjo razvijalca in fiksirja. Poskusil sem samo enkrat. Dve fotografiji sem obrezal in na zadnji strani zlepil z lepilnim trakom. Z rezultatom nisem bil niti najmanj zadovoljen. Prvič sem videl, kakšne napake imajo leče. Potem vsaj dvajeset let nisem niti poskusil.

Z digitalnimi fotoaparati je bila izdelava panorame veliko bolj enostavna. Če drugega ne, sem posnetke lahko vsaj videl. Prvi programi za lepljenje fotografij so bili strašansko nerodni in če so bili posnetki vsaj malo nepopolni, je algoritem čisto odpovedal.

Potem sem nabavil posebno drago in težko glavo za stativ, ki je omogočala, da sem fotoaparat lahko sukal okrog optične osi, ki je nekje v objektivu. Tudi to sem se naučil, ampak vse skupaj je bilo tako nerodno, da se prav dosti s tem nisem ubadal.

Potem pa so prišli pametni telefoni. Z njimi si samo potegnill, pa je bilo narejeno. Za ostalo, da je prišla ven panorama, so poskrbeli programi. Nič več ni bilo potrebno skrbeti za stojalo, da so bile fotografije popolnoma vodoravne, da so se ravno prav prekrivale, da leče niso imele prevelikega popačenja.

Potem ko so to naredili za telefone, je to prišlo še na fotoaparate.

Na letališču sva dolgo čakala, pa sem se naučil, kako se panorama s potegom naredi z mojim fotoaparatom. Slikal sem kar skozi stekleno steno.

Namesto pepelnika

 

Še se dobro spomnim, na zadnji strani sedežev na avtobusu so pred časi bili pepelniki. Največkrat so bili do vrha polni pepela, smrdljivih čikov in papirčkov. Sem in tja je bil nalepljen še kakšen žvečilni gumi.

Pač, časi se spreminjajo z njimi pa vrste zasvojenosti. Občutek imam, da enak delež ljudi danes neprestano bulji v telefone, kot jih je jih je bilo včasih zasvojenih z nikotinom.

Vedriva

V sredo sva se vračala s kolesarjenja, ko je brez napovedi začelo deževati. Zatekla sva se v gostilno, boljšega zatočišča si ne morem niti predstavljati.

Odločila sva se, da bova čas izkoristila za kosilo. Po skoraj dveh urah je nehalo deževati, da sva se lahko odpravila naprej proti domu.

Na Rakeku je padalo kot iz škafa, v Cerknici pa ravno toliko, da je zmočilo asfalt.

V novi hiši

Obiskala sva sorodnike, ki so se pred dobrima dvema mesecema vselili v novo hišo. Neverjetno!

Vse je zaključeno in delujoče. Iz stene nikjer ne visi kabel, niti ena žarnica ni brez lestenca, V nobenem kotu ni nepogrešljivih stvari iz starega stanovanja, ki čakajo, da jih bodo razporedili na novo mesto. Nisva videla stene, ki bi jo še bilo potrebno pobeltii, grablje, orodje je pospravljeno na mesto, ki mu je dodeljeno, celo poštni nabiralnik je na mestu, kjer je bil predviden. Še trava je na novo posejana. Dela na hiši so zaključena.

Ravno mineva eno leto, odkar so na tem mestu podrli stari objekt.