Optika – se nadaljuje

Izgleda, da bomo kmalu dobili optično povezavo in s tem večje hitrosti prenosa podatkov.

Tokrat sva dobila obisk, ki se je najavil, kot je treba. Res so prišli točno ob uri, ki so jo napovedali že prejšnji teden. Tokrat so nama povezavo na optiko pripeljali od hišne omarice do dnevne sobe.

Hm, o tem naj bi tudi jaz kaj vedel, pa se mi v resnici ni niti sanjalo, kaj je počel in kaj je meril. Očitno je to tehnologija, ki jo bom moral sprejeti ne da bi se kaj dosti spraševal.

Čik

V Ljubljano skoraj ne greva več. Še dobro, da je vsake toliko potreben obisk pri zobozdravniku ali pa zdravniški pregled.

Tale čik me je prav zbodel. Pa ne zato, ker je bil nekdo pacek in je posmetil urejeno ulico. Vznemirilo me je, ko sem pomislil, da ga še nekaj let nazaj najbržj sploh ne bi opazil. Spomnil sem se, kako je bilo kajenje prisotno prav povsod. Menda je bil kino edina izjema v takratnem kadilskem svetu.

Orhideje v cvetju

Peš sva šla v Begunje. Za tja sva videla nekaj kukavic, ki so pri nas kar pogoste. Vračala sva se po isti poti. Za nazaj  pa sva našla kar 10 primerkov te divje orhideje, ki sva jih za tja spregledala.

Muholiko mačje uho je pri nas kar redko. Saj ga najdem vsako leto, najbrž tudi zato, ker poznam nekaj rastišč. Ampak prav vsakič se jih razveselim.

Ta bo še cvetela. Ta in vse okoli nje so imele še veliko nastavkov, iz katerih se bodo razvili ti nenavadni cvetovi. Sedaj jim tudi mi rečemo “hudički”. Poimenovala jih je že pred leti gospa, ki mi je pokazala bogato rastišče. 

Na tem blogu sem objavil že nekaj deset prispevkov, v katerih so fotografije naših divjih orhidej.

Testenine z beluši

Za kosilo imava pogosto rezance ali kakšne drugačne testenine. Pripraviva jih z ostanki prejšnjih obrokov ali pa kar samo z zelenjavo. Pri kuhanju ne komplicirava. Večina obrokov je hitro pripravljenih. Vse pripraviva v času, ko se kuhajo testenine ali riž.

Tokrat so bili na voljo beluši. Ker pa sva se ravno vrnila s sprehoda na Gradišče in sva se tudi pravi čas spomnila, sva jed lahko dopolnila še z veliko pestjo drobno narezanega čemaža.

Knjige iz kleti

Menda ima prav vsakdo v dnevni sobi manj prostora, kot bi ga “nujno” potrebova za stvari,ki bi morale biti nedvoumno pri roki.

Pred nekaj leti so tako te knjige in še kakih desetkrat toliko podobnih odpotovale iz dnevne sobe v klet. Seveda sem hitro pozabil, da so v kleti. Zato pa sem se jih še bolj razveselil, ko sem jih pred kratkim pri iskanju nečesa drugega, našel.

Za čas, da sem jih prelistal, sem jih začasno presellil v dnevno sobo, sedaj pa so že spet nazaj v kleti. Navdušile so me z vsebino in tehniko učenja.

S temi in podobnimi knjigami sem se veliko naučil. Menim, da se učenje z ekrana ne more primerjati z učenjem iz knjig. Pri ekranu ne moreš zavihniti vogala lista, vstaviti razglednice med dve strani, listati z vstavljenim prstom med listi, pa tudi slinjenje prsta nič ne pomaga.

Stara vrata

Izgled Casermanove ulice v Cerknici se bo kmalu spremenil. Na njej je nekaj skednjev, ki jih bodo zagotovo podrli, ker se bodo drugače kar sami.

To je bilo dovolj, da sem se lotil novega projekta – fotografiranja stavb na tej ulici. Posebno pozornost sem namenil tem vratom, kakršnih skoraj ni več videti, pa tudi tukaj ne bodo več dolgo. Če se prav spominjam, so takšna vrata imeli na žagah. Bila so dovolj široka in dvignjena od tal, da so hlod lahko zvalili v notranjost neposredno z voza.

Deveto leto

Spet smo začeli s tečajem Fotopraktikum. Lansko leto sem na koncu povabil tečajnike na valeto, saj so jo z osemletnim obiskovanjem tečaja zaslužili. Pa so me hitro podučili, da je sedaj za valeto potrebno devet let.

Torej tečaj fotografije, bo potekal še deveto leto. Samo dve možni razlagi mi prideta na misel, zakaj tečaj z istimi tečajniki poteka že toliko let.

 

  • ali sem kot predavatelj tako zanič, da so se tečajniki premalo naučili
  • ali pa se imamo tako dobro, da nam je v veselje in zadovoljstvo, da se dobimo vsak torek.

. . .

Tudi na tem Fotodnevniku je kar precej objav, ki sem jih napravil v zvezi s tečajem.