Vedriva

V sredo sva se vračala s kolesarjenja, ko je brez napovedi začelo deževati. Zatekla sva se v gostilno, boljšega zatočišča si ne morem niti predstavljati.

Odločila sva se, da bova čas izkoristila za kosilo. Po skoraj dveh urah je nehalo deževati, da sva se lahko odpravila naprej proti domu.

Na Rakeku je padalo kot iz škafa, v Cerknici pa ravno toliko, da je zmočilo asfalt.

V novi hiši

Obiskala sva sorodnike, ki so se pred dobrima dvema mesecema vselili v novo hišo. Neverjetno!

Vse je zaključeno in delujoče. Iz stene nikjer ne visi kabel, niti ena žarnica ni brez lestenca, V nobenem kotu ni nepogrešljivih stvari iz starega stanovanja, ki čakajo, da jih bodo razporedili na novo mesto. Nisva videla stene, ki bi jo še bilo potrebno pobeltii, grablje, orodje je pospravljeno na mesto, ki mu je dodeljeno, celo poštni nabiralnik je na mestu, kjer je bil predviden. Še trava je na novo posejana. Dela na hiši so zaključena.

Ravno mineva eno leto, odkar so na tem mestu podrli stari objekt.

Kolesarska steza v napačno smer

Na kolesarski stezi proti Dolenjemu Jezeru so simbola narisali napak obrnjena. Ko so to ugtovili, so ju zbrisali in čeznju narisali pravilno obrnjena. Brez popravkov tega sam najbrž sploh ne bi opazil.

Vsakič, ko grem tam mimo, me spomni, koliko napak vsak dan naredim jaz sam. Jaz se ne bi zmotil samo enkrat, verjetno bi napak narisal kar vse. Pri popravljanju napak pa bi napravil še dodatne neumnosti. 

Pri svojem delu si ne zaupam. Kar naprej kontroliram, da je vse prav, pa kljub temu kar naprej popravljam svoje napake. Najhuje je, ko po zaključenem popravljanju ugotovim, da napake sploh ni bilo.

 

Trn

Prav iskala sva samotne poti, kar ni bilo težko. V času kosila le poredko koga srečava. Tokrat ni bilo nikogar.

Spet je bil to eden od sprehodov, ko ni “nič” za fotografirati. Svetloba okoli poldneva tudi ni prava, pa še sonce je bilo zelo močno.

Še vedno sem pod vtisom, da na tečaju nisem primerno razložil o pritisvetlobi. Najbrž so zato vse fotograifije, ki sem jih napravil na sprehodu, takole osvetljene. Z vsemi sem zadovoljen.

Trilja

 

 

Trlja

Trilja je prav nežna ribica. Nisva je še kupila, tako ne veva, kako okusna je.

Matic iz potujoče ribarnice jo je podržal, da sem lahko napravil portret. Že kar nekaj časa vsak petek napravim fotografijo vsaj ene ribe, ki jo pripelje Matic s potujočo ribarnico. Ko sem prvič pogledal ribo prav od spredaj, me je presenetila. Takšnega pogleda na ribo nisem bil vajen. Takrat sem sklenil, da bom napravil več portretov rib naravnost od spredaj.

 

Optika – se nadaljuje

Izgleda, da bomo kmalu dobili optično povezavo in s tem večje hitrosti prenosa podatkov.

Tokrat sva dobila obisk, ki se je najavil, kot je treba. Res so prišli točno ob uri, ki so jo napovedali že prejšnji teden. Tokrat so nama povezavo na optiko pripeljali od hišne omarice do dnevne sobe.

Hm, o tem naj bi tudi jaz kaj vedel, pa se mi v resnici ni niti sanjalo, kaj je počel in kaj je meril. Očitno je to tehnologija, ki jo bom moral sprejeti ne da bi se kaj dosti spraševal.