Slika profila

Pri registraciji kakšnih spletnih storitev je vedno zahteva, da naj naložim tudi “sliko profila”. Ponavadi sem uporabil kar prvo fotografijo, ki mi je takrat prišla pod roko, samo da sem s prijavo lahko nadaljeval. Za registracijo programa Zoom pa sem si rekel, da bom za “sliko profila” napravil prav nalašč fotografijo, na kateri bom predstavljen iz profila.

Glede na moja leta sem izbral zelo usmerjeno svetlobo in napravil avtoportret iz profila. Ni bilo težav.

Ko pa sem fotografijo odprl na zaslonu pa šok! Fuj, be, pošat, groza! Prikazal se mi je en grd starec za katerega sem komaj ugotovil, da sem pravzaprav to jaz, Miloš. Uh, kakšno negativno presenečenje.

Fotografija je nekaj tednov odležala. Nisem je pozabil, vsak dan se mi je prej ali slej prikazala na zaslonu. Počasi sem se nanjo navadil in nazadnje ugotovil, da je čisto dobra, pravzaprav odlična!

Sedaj dobro razumem, zakaj gospe, ki jim pokažem kakšno njihovo fotografijo, ki sem jo ravnokar napravil, utihnejo, onemijo, otrpnejo. Fotografija je meni čisto všeč, drugače je sploh ne bi pokazal. Sedaj vem, kaj čutijo.

Te iste gospe pa so zelo zadovoljne, ko vidijo fotografijo, ki je nekoliko starejša. Recimo, da sem gospo fotografiral pred desetimi leti.

Sedaj vidim, da ni bilo tako hudo. Pri meni je bilo potrebno samo nekaj tednov, da mi je bila slika sprejemljiva in še kakšen teden, da je postala odlična. Gospe potrebujejo za ta proces več časa.

Kotiček (5)

Projekt fotografiranja najinih kotičkov skupaj z avtoportretom se nadaljuje. Vse gre po načrtih, le terminsko se mi ne izide, da bi napravil po en posnetek vsak dan.

Ta kotiček je na terasi, v senci senčnika. Najbolj je primeren za popoldansko kavo. Uporaben pa je še bolj, ker je signal domačega wifi tu še sprejemljiv.

Kotiček (3)

Nadaljujem s fotografiranjem kotičkov. Na tej krožno zaviti klop, ki je na terasi, se občasno ustaviva. Na njej sva bolj skupaj in bolj nama je prijetno, kot če bi bila klop ravna. Tudi kakšno kavo spijeva na njej. Ko pridejo obiski, pa klop premakneva k okrogli mizi, da dobiva dodatne sedeže.
. . .
Za fotografski izziv sem si zadal projekt, da bom fotografiral kotičke najinega vrta, kjer se večkrat ustaviva. Da pa je treba še malo razmišljati, sem dodal zahtevo, da sem na vsaki fotografiji še sam. Tako je vsaka takšna fotografija nekakšen avtoportret, selfi.

Sprva sem si zadal, da bom vsak dan napravil fotografijo enega kotička. Predvideval sem, da se bom izognil temu, da bi bili narejeni vsi po istem kopitu. Pa ni šlo. Že tretji dan je bil prekratek, da bi naredil še posnetek kotička.

Kotiček (2)

Temu kotičku na najinem vrtu je ime dala že pred desetletji moja mama. Imenovala ga je “ognes” (izg. wagnes), kakor so nekdaj v naših krajih rekli nadstrešku.

Kotiček uporabljamo kar pogosto. V vročini imava tukaj kosilo, tu posedimo z obiski, primeren je za klepet, pa tudi za branje časopisa. Mirno je, sonce se ne blešči, v vročini je hladno, uporaben pa je tudi v dežju. Električne razsvetljave tu ni. Če se klepet zavleče v večer, si svetimo s svečami.

Prav vsak ponedeljek, ne glede na letni čas, tu Boža postreže prvo jutranjo kavo, ki jo spijemo skupaj s fanti, ki pridejo s kamionom po smeti.

Kotiček (1)

Zadnjič sva sedela na terasi in med pogovorom sem nenadoma ugotovil, da je na najinem vrtu sedem kotičkov, kjer si občasno vzameva trenutek in se ustaviva. Seveda sva na nekaterih bolj pogosto, na drugih pa le sem in tja. Preveč jih je, da bi vsakega obiskala prav vsak dan.

Prvi je prišel kotiček v kotu vrta. Miza s štirimi stoli je postavljena pod javor. V drugi polovici popoldneva jo pokrije še senca sosedove hiše. Tako je tu tudi poleti prijetno in kot nalašč za poletno popoldansko kavo.
. . .
Preveč se drživa doma, pa je vnema in z njo kreativnost izpuhtela.  Kot zdravilo proti temu sem sklenil, da bom vsak dan napravil avtoportret na enem od najinih kotičkov. To naj bi me fotografsko zaposlilo za en teden.