Mateja naju je spravila v Festivalno dvorano. Tam je bila prireditev, ki jo opiše beseda Balfolk. Ne veste, kaj je to? Tudi jaz nisem vedel, je bilo pa presenečenje prijetno.
Barja uči v glasbeni šoli. Njeni učenci, ona sama in gostje so igrali na skupinskem plesu. Super je bilo, uživala sva. Očitno je bilo všeč tudi glasbenikom. Ko so zaključili uradni del, so neutrudno igrali še na hodniku.
. . .
Odločil sem se, da fotoaparata ne bom jemal seboj. No, na koncu sem uporabil telefon.
Ujel sem jih še enkrat zvečer, ko se je dogodek uradno že zaključil. Pesemi Pijančkov je dosti na svet’ se kar nismo mogli naposlušati.
Ta veselica je narisana kar na ivernato ploščo. Pred desetletji sem jo videval vsakodnevno, pa mi ni bila nič posebnega. Sedaj jo gledam in gledam in jo vse bolj občudujem.
Verjetno je zvezi s to grafiko ostalo nenapisanih veliko zgodb. Zanimivo bi bilo vsaj kakšno objaviti skupaj s sliko.
Pred odhodom v Bosno smo se seveda pozanimali o stanju pri znancih, ki tja redno zahajajo. Nihče nas ni opozoril na pivovarno oziroma na njeno pivnico.
Stanovali smo prav blizu pivnice in že prvi večer smo si zvečer pred spanjem zaželeli pivo. Vstopili smo v pivnico, kjer je bila živa glasba in natrpana z gosti. Tako nam je bilo všeč, da smo pivce za spanec ponovili še dvakrat.
Ne vem, če je v Ljubljani lokal s takšno kapaciteto. Pivnica je kar v dveh nadstropjih.
. . .
Naslednji dan sem v pivnico skrenil že kar sredi dneva, da sem jo lahko fotografiral v miru in brez gneče.
Če sva le doma, ne izpustiva koncerta BBC. V petek sva bila tako v kulturnem domu, kjer je nastopil BBC z gosti. Bilo je všečno.
. . .
Nekaj časa sem se zadrževal, potem pa sem iz denarnice potegnil mali fotoaparatek, in napravil nekaj posnetkov. Za slikanje iz roke na priklopnem sedežu tam nekje v sedmi vrsti je še kar veliko posnetkov uporabnih. Žal so bili časi predolgi, zato niti stojalo, mirna roka, niti stabilizacija ne pomaga, če je na odru veliko gibanja.
