Po moje še nista bila v kinu. V Cerknici lahko počnemo mnogo stvari, ki jih v Londonu ne morejo. Tako sta vnučka lahko uživala v animiranih filmih drugače, kot to običajno počneta na tablici.
Dovolj zgodnji smo bili, da je bila nekaj časa cela dvorana naša.
Bila sva v kinu. Po nekaj letih abstinence, sva letos v kinu zelo pogosto. Prav srečna sva, da so nama dosegljivi tako dobri filmi.
Tokrat pa je bila po koncu filma še dodatna zanimivost. Povezali smo se z avtorico filma Saro Kern v Avstralijo. Vesna Telič se je z njo v živo pogovarjala kake pol ure. Tako smo izvedeli marsikaj zanimivega, kako je film nastajal.
Samo fotoaparat z objektivom ribje oko sem imel seboj.
Tečajniki tečaja Fotopraktikum smo si ogledali razstavo v Narodni galeriji. Zelo rad si ogledam dela kakšnega od starih mojstrov. Pač, v drugem času so se fotografije lotevali precej drugače, kot je v navadi in možno sedaj. In seveda so zato rezultati njihovega dela ravno tako drugačni.
Mislim, da je razstava naredila vtis na vse nas. K temu je pripomoglo še odlčno vodenje dr Smrekarja. Zame je bilo to kar najboljše vodenje, kar sem se jih kdaj udeležil.
Tečaj Fotopraktikum teče že deseto leto. Ob začetku ukrepov proti Covidu smo prenehali s srečanji a smo tečaj nadaljevali s pomočjo elektronske pošte. Celo drugo leto ukrepov smo se srečevali s pomočjo računalnikov in programa Zoom. V tretjem letu ukrepov pa se srečujemo s programom Zoom, enkrat mesečno pa se dobimo na kakšnem vodenju po razstavi ali pa se bomo dobili na kakšnem skupnem fotografiranju.
Včeraj smo si ogledali Cukrarno in razstavo, ki je tam trenutno odprta. Napravil sem en kup fotografij in mnogo sem jih obdržal.
Kdo ve po kakšnem naključju se je na moj zaslon prikotalila ta fotografija z Božinega telefona. Nisem je imel v svojem arhivu fotografij, spomnila pa sva se oba, da je nastala jeseni v Cerkniškem kinu.
Nekaj časa sva potrebovala, da sva se spomnila naslova filma, ki je bil na sporedu. Najprej sva ugotovila, da nama je bil film zelo všeč. Po nekaj minutah zamišljenosti sva si priklicala tudi naslov. Na sporedu je bil film Izbrisana.
Na fotografiji smo menda prav vsi, ki smo si film takrat ogledali Korona, pač.
Ja, v Cerknici. V Kulturnem domu dan pred Valentinovim.
V Cerknici so ta konec tedna Sidharta kar dvakrat nastopili. V nedeljo sva bila na koncertu tudi midva.
Publiki, kot je bila na koncertu, očitno ne delava družbo prav pogosto. Velik del občinstva v dvorani je večkrat fotografirali s telefoni, tudi s fleši. Doma sem videl, da je bilo nekaj tudi neposrednih prenosov iz dvorane na Facebook.
Sam fotoaparata nisem vzel seboj. Odločil sem se, da bom poslušal in da se bom koncertu posvetil brez fotografiranja. Pričakoval sem, da bo dovolj poklicnih fotografov, ki imajo seboj vso potrebno opremo in se lahko sprehajajo celo po odru.
Proti koncu koncerta pa me je nekaj gornjemu podobnih prizorov vseeno prepričalo, da sem iz denarnice vzel mali fotoaparatek in s sedeža v 11. vrsti napravil par posnetkov.
Pred Matijevo predstavo Don Kihot so za gledalce pripravili sedeže na odru. Matija je nastopal na robu odra s hrbtom obrnjen proti dvorani. Fotografija kaže, kako smo se razšli po koncu predstave.
Matija je namazan z vsemi žavbami. Neprimerno bolj primerno je bilo sedeti na odru, kot če bi pri tej predstavi sedeli v parterju.
To je Matija. Včeraj je nastopil v Cerknici. Tisti, ki ga poznate, veste, da se ga ne da opisati. Prav vsakič preseneti.
Če ga ne poznate, zapisu o njem najverjetneje ne bi verjeli.
Torej nima smisla, da bi ga tu opisoval.
V Kulturnem domu v Cerknici sva videla animirani filmček Fundamentalizem. Film je predstavil kar avtor Mitja Manček sam.
. . .
Zadnje dni sva veliko po prireditvah, počasi bo treba vse te fotografije urediti.
Mateja naju je spravila v Festivalno dvorano. Tam je bila prireditev, ki jo opiše beseda Balfolk. Ne veste, kaj je to? Tudi jaz nisem vedel, je bilo pa presenečenje prijetno.
Barja uči v glasbeni šoli. Njeni učenci, ona sama in gostje so igrali na skupinskem plesu. Super je bilo, uživala sva. Očitno je bilo všeč tudi glasbenikom. Ko so zaključili uradni del, so neutrudno igrali še na hodniku.
. . .
Odločil sem se, da fotoaparata ne bom jemal seboj. No, na koncu sem uporabil telefon.
Ujel sem jih še enkrat zvečer, ko se je dogodek uradno že zaključil. Pesemi Pijančkov je dosti na svet’ se kar nismo mogli naposlušati.
Ta veselica je narisana kar na ivernato ploščo. Pred desetletji sem jo videval vsakodnevno, pa mi ni bila nič posebnega. Sedaj jo gledam in gledam in jo vse bolj občudujem.
Verjetno je zvezi s to grafiko ostalo nenapisanih veliko zgodb. Zanimivo bi bilo vsaj kakšno objaviti skupaj s sliko.
Pred odhodom v Bosno smo se seveda pozanimali o stanju pri znancih, ki tja redno zahajajo. Nihče nas ni opozoril na pivovarno oziroma na njeno pivnico.
Stanovali smo prav blizu pivnice in že prvi večer smo si zvečer pred spanjem zaželeli pivo. Vstopili smo v pivnico, kjer je bila živa glasba in natrpana z gosti. Tako nam je bilo všeč, da smo pivce za spanec ponovili še dvakrat.
Ne vem, če je v Ljubljani lokal s takšno kapaciteto. Pivnica je kar v dveh nadstropjih.
. . .
Naslednji dan sem v pivnico skrenil že kar sredi dneva, da sem jo lahko fotografiral v miru in brez gneče.
Če sva le doma, ne izpustiva koncerta BBC. V petek sva bila tako v kulturnem domu, kjer je nastopil BBC z gosti. Bilo je všečno.
. . .
Nekaj časa sem se zadrževal, potem pa sem iz denarnice potegnil mali fotoaparatek, in napravil nekaj posnetkov. Za slikanje iz roke na priklopnem sedežu tam nekje v sedmi vrsti je še kar veliko posnetkov uporabnih. Žal so bili časi predolgi, zato niti stojalo, mirna roka, niti stabilizacija ne pomaga, če je na odru veliko gibanja.
Fotodnevnik - ena na dan 