Jezero

Z avtomobilom sva šla po opravkih, pa sem opazil ta nenavaden prizor. Brž sem napravil nekaj posnetkov, saj če bi to komu pripovedoval, mi ne bi verjel.

Škoda, da je bilo vreme tako žalostno.

Goriščna razdalja

Od vedno občudujem tiste fotografe, ki nosijo seboj cel kup objektivov in jih zamenjujejo, da lahko ujamejo prizor, ki so si ga zamislili.

Pri meni je čisto drugače. Vidim samo prizore, ki jih lahko posnamem z objektivom, ki je trenutno na fotoaparatu. Že to me dovolj zaposluje, kaj šele, da bi videl prizore, ki potrebujejo drugačen objektiv.

Je pa tudi res, da sem se s širokokotnim objektivom mučil kar dolgo. Nisem in nisem videl pravih motivov. Zato sem se pred leti na večdnevno potovanje podal samo s širokokotnim objektivom. Potreboval sem nekaj dni, da sem se ga privadil, od tedaj pa mi je najljubši.

Nekaj takšnega, ko je na tej sliki, nastane s teleobjektivom. Za takšen objektiv nimam oči. Mogoče bom moral pa tudi z njim kdaj na potovanje.

Lepotilni kotiček

Nihče od prisotnih  se ni spomnil, da bi naša dveletna vnukinja lahko kje videla, kaj je to lepotilni kotiček, šminka in podobno.

Bili smo na obisku pri sorodnikih, ki so že “dali skozi” tudi kakšno svojo vnukinjo. Naša se je takoj znašla in kot izkušena lepotica začela uporabljati različne pripomočke. Je to prirojeno?

 

Oprema na kolesu

Če le grem malo dlje od doma, izgleda moja armaturna plošča na kolesu približno tako. Na levi je števec, v sredini je vrečka z zemljevidi, ki sem si jih pripravil že pred dvema desetletjema, na desni pa je GPS sprejemnik.

Če pogledam fotografijo izpred sedmih let, je oprema podobna a enostavnejša. V teh letih sem očitno zamenjal že prav vse elektronske naprave, zemljevidi pa so še vedno isti.

Lepa nedelja

Včerajšnja nedelja je bila res lepa. Z njo se je končalo obdobje lepega in toplega vremena.

Odkolesarila sva na Bloke z namenom, da se ustaviva in okrepčava na Bloškem jezeru.

Cesta, ki zavije z glavne ceste Nova Vas – Strmica proti Volčjem je ozka a asfaltirana. Mislim, da ni širša od 4 m. Po njej sva mirno kolesarila drug za drugim, ko sva v levem nepreglednem ovinku za seboj zaslišala avtomobil in in tik za nama je bilo slišati, da divje pospešuje. Hkrati sva zagledala, da gre nasproti drug avto. Ni bilo časa za razmišljanje. V trenutku sva oba zapeljala daleč na travo, vsaj meter stran od ceste. Na srečo ravno tam ni bilo jarka, drevesa ali grmovja. Divjak se je zadnji hip izognil srečanju z drugim avtom tako, da je zapeljal na bankino, kjer sva še sekundo prej bila midva. Ni bilo časa, da bi videl registrsko tablico. Najbrž je bila Toyota Verso ali Citroen C4 Picasso temno sive ali rjave barve.

No, malo sva se vseeno morala vzpodbujati, da je nedelja še vedno izgledala lepo.

Na Bloškem jezeru so nama povedali, da nimajo nič za pod zob, da pa bo kuhinja začela delati če slabo uro. Prav, spila sva kavo in šla na sprehod okrog jezera. Ko sva se vrnila, so nama povedali, da so se kuharice premislile in da bodo prišle še eno uro kasneje.

Koline sva dobila v Velikih Blokah pri Miklavčiču.