Letošnji krompir

Doma sva, končno. V prejšnjem mesecu sva bila najprej sva bila dober teden v Bosni, potem malo manj v Londonu. Sedaj pa sva doma in nekaj časa ne bova šla nikamor.

Le doma je prvi krompir tako dober. Prvi je vedno pečen. Boža nama ga je spekla za poskušino, potem pa se je odločila in ga polovico skopala. Ostala polovica je očitno druge sorte in bo še nekaj časa počakala v zemlji.

Advertisements

Bosa na ulici

Ja. V čevljih z visokimi petami noge bolijo. Tudi zato jih na ulicah skoraj ni več videti.

V Sarajevu sem srečal celoten orkester, ki je odhajal na nastop ali pa je z nastopa prihajal. Bili so enotno oblečeni, visoke pete pa je imela le redko katera. Eno punco so noge tako bolele, da je po ulici s čevlji v rokah raje hodila bosa.
. . .
Na ulici se mi velikokrat zgodi, da se zgodi najbolj zanimiv prizor ravno takrat, ko imam fotoaparat pospravljen. Trudim se, da se je vseeno vredno potruditi in premagati lenobo in tudi v takem primeru fotoaparat izbrskati, pa če je v nahrbtniku še tako globoko. Včasih vseeno uspe, da ujamem prizor.

Tokrat mi je bosonoga skoraj že ušla, zato pa so njene kolegice čez nekaj sekund pripravile pravi show.

Pri izviru

Včasih tudi jaz naredim kakšno domačo nalogo, ki jo dam tečajnikom na tečaju Fotopraktikum.
. . .
Na izviru reke Bosne, Vrelu Bosne, sem se spomnil, da lahko fotografiram tudi z daljšo ekspozicijo. V tem primeru mi je z zapiranjem zaslonke ob ISO 100 uspelo čas podaljšati samo do 1/8 sekunde, saj je bilo preveč svetlo. Vseeno je bila ekspozicija dovolj dolga, da je videti gibanje vode.

Drugačen svet

Na potovanju po Bosni sem se velikokrat spraševal, zakaj se mi zdijo razlike v kulturi tako velike. Ko smo bili še skupaj v eni državi, so bile te razlike veliko manj opazne. Že res, da so se kulture razlikovale, pa kaj potem. Saj se razlikujemo tudi na manjših razdaljah. Včasih se mi je zdelo vse to veliko bolj sprejemljivo, prav vsakdanje.

Ko sem opazil, da sem se spremenil, da razmišljam drugače, mi ni bilo všeč.

Pivnica

Pred odhodom v Bosno smo se sedveda pozanimali o stanju pri znancih, ki tja redno zahajajo. Nihče nas ni opozoril na pivovarno oziroma na njeno pivnico.

Stanovali smo prav blizu pivnice in že prvi večer smo si zvečer pred spanjem zaželeli pivo. Vstopili smo v pivnico, kjer je bila živa glasba in natrpana z gosti. Tako nam je bilo všeč, da smo pivce za spanec ponovili še dvakrat.

Ne vem, če je v Ljubljani lokal s takšno kapaciteto. Pivnica je kar v dveh nadstropjih.
. . .
Naslednji dan sem v pivnico skrenil že kar sredi dneva, da sem jo lahko fotografiral v miru in brez gneče.

Na mostu

Most v Mostarju je res nekaj posebnega. Ko smo takole stali na njem, so mi misli uhajale. Pred dobrimi petnajstimi leti ga je nek bumbar s sodobno tehnologijo in drugačno pametjo – porušil. Kaj je razmišljal takrat? Kako na to gleda sedaj?

Kako so ga obnavljali, kako so se spopadali z občutki? Vsi naši sogovorniki so se izmaknili odgovoru. O tem enostvno niso hoteli govoriti.

Sence

S tem blogom sem začel pred skoraj devetimi leti. Nabralo se je tri tisoč in toliko prispevkov. Izoblikoval sem si svoj način dela, saj takrat ni bilo prav veliko izkušenj s podobnimi objavami. Osnovni namen mi je, da me drži v gibanju in mi ne pusti, da bi se polenil. Zaradi bloga sem moral razviti različne spretnosti, kar me močno veseli.

Na blogu We follow the sun pa sta Iva in Matija podobno zadevo naredila veliko, veliko boljšo. Prav zanima me, kako si objavljanje organizirata, pripravljata in uskladita. Z mojim znanjem in vedenjem se mi zdi, da popotniški blog ne more biti nič boljši kot je njun. Vsaj videl nisem še nič boljšega. Neskončno uživam v njunem pisanju.  Najprej sta poročala s poti okoli sveta, potem sta imela enoletni premor, sedaj pa nadaljujeta z javljanjem iz Španije.