Vreme ga biksa

V torek je snežilo kot v najhujši zimi. Imeli smo pravi snežni vihar, ki je na srečo trajal le nekaj ur. Raje ne pomislim, kako bi bilo, če bi tako snežilo dalj časa. Kakšno uro sva bila z avtomobilom nedosegljiva, saj je bil klanec do naju zaradi količine snega neprevozen.

V sredo so bile rekordno nizke temperature. Le nekaj kilometrov zračne razdalje stran je bilo -20 stopinj Celzija. No, pri nas je bilo “samo” -10, kar za april ni ravno običajno. Zagotovo letos še ni bilo takšnega mraza.

Včeraj, v četrtek pa se je spet pokazala pomlad. Sneg je v glavnem skopnel, po poljih proti jezeru pa so se narisali takšni vzorčki.

Optika

Končno smo prišli na vrsto. Tudi pri nas bodo položili vse potrebno, da bomo lahko do interneta dostopali z večjo hitrostjo. Že avgusta sem želel pohitriti dostop, pa so mi povedali, da zaradi tehničnih omejitev omrežja, to ni mogoče.

Samo nekaj mesecev nazaj sem se o tem ponovno pozanimal in ugotovil, da za naše območje za optično omrežje nii niti v načrtih. Lahko si predstavljate, kako sem se razveselil delavcev, ki sem jih zagledal na cesti pred hišo.

Črni trn cveti

V gozdu je vsak dan kaj novega. Pred dobrim tednom je bil čas, ko je polno cvetel teloh, sedaj pa je čas ko cveti črni trn.

Po gozdu je neskončno število grmov, ki belo cvetijo. Izstopajo iz drugače enolične pokrajine, saj se zelena barva to pomlad še ni razlila po gozdu. Cvetje črnega trna sem si ogledal pobliže in ugotovil, da je po izgledu zelo podobno cvetju sadnega drevja.

Pred dnevi sva na jezeru v bližini Vodonosa naletela na kupe vejevja, ki so ga pred kratkim odložili, ko so čistili teren. V takšnih kupih dračja je bilo videti veliko vej črnega trna v polnem cvetju. Ne znam si razlagati drugače, kot da so zacvetele že posekane veje.

To mi je čudno. Črni trn cveti tako lepo, da sva cvetoče veje že prinesla domov. A kaj, ko je cvetje že v enem dnevu ovenelo. Poskusiti morava še z vejami, kjer je cvetje še v popkih.

Kontrast

Dan smo preživeli na približno 1000 m nadmorske višine. Kljub temu, da smo bili že čisto na koncu marca, je bilo neverjetno toplo. Hodili smo po snegu, ponekje ga je bilo še več kot meter. Vsake toliko sem se vdrl čez kolena. Kljub temu smo bili v samih majicah s kratkimi rokavi. Nisem pričakoval, po vratu me je pomladno sonce močno opeklo.

Na tej višini so se spomladanske rožice močno razcvetele. H kontrastom vseh čutil so prispevali ti podleski s svojim barvnim kontrastom.

Visoko

Iva in Matija sta naju izbezala iz najinega balončka. Hvaležen sem jima, da sta naju peljala po drugačnih gozdovih, kot so ti nad najini hišo. Pozabila sva že, kako se odpraviti od doma na celodneven izlet.

Čudovito je bilo, spet sva bila v okolju, ki je drugačno od vsakdanja. Opazil sem, da nama grozi, da se bova zasedela doma.

Boli

Včeraj sva bila na kolesu prvič, danes pa sva to močno začutila takoj, ko sva se ponovno vsedla na neverjetno trde sedeže. Čez nekaj časa je vsaj postalo znosno. Veva, da ne gre drugače, kot da so tri – štiri kolesarjenja spomladi boleča, potem pa se sedež nekoliko zmehča.

Pod takšnim nebom pa res ne moreva biti doma. Na kolesu z vetrom v obraz, imam občutek, kot da sem ptič, da letim.