Zapuščena hiša

Takšnih prizorov je v naših vaseh vse polno. Kaj ne, saj je še v Cerknici ob glavni ulici vse polno hiš, ki kažejo, da v njih nihče ne stanuje. Po eni strani tarnamo, da ni dovolj stanovanj, na drugi strani pa je vsaj v najini okolici večina hiš, kjer stanuje le ena ali dve osebi. In večina hiš pri nas je že zgrajenih z mislijo, da bodo dom nudile dvema družinama oziroma dvema generacijama.

Zanimivo, na pokopališčih ni neurejenih ali zapuščenih grobov. Pa so včasih bili. Tam smo znali poskrbeti, da je tako, kot mora biti.

Ruševine

Takšnih prizorov je veliko na starih fotografijah, ki so nastale v desetletju po 2. svetovni vojni.

Ta fotografija je nastala konec preteklega tedna.

Lepota na zalogo

V nedeljo se je končalo obdobje nepričakovano dobrega vremena. S toploto in lepoto sva napolnila vse najine shrambe, da naju bo grelo še nekaj časa. Še nekaj fotografij sem napravil na zalogo.

Čez Strmec sva šla na Bloke. Boža me je spomnila, da tu vsakič fotografiram. Konec oktobra je in sonce je primerno nizko, da riše močne sence. Kar nisem se mogel nagledati.

Peticija

Fotografija ni od letos, pričakujem pa, da bo čez kakšen mesec tu vsaj tako lepo. Nastala je pred malo manj kot dvema letoma.

“Anonimno” kolesarko sem fotografiral na stari cesti med Grahovim in Radlekom. Takšna kot je, mi je ta pot daleč najlepša in tudi najprimernejša. Z asfaltiranjem bi jo uničili. Strinjam se z besedilom, ki je pripisano na peticiji https://www.peticija.online/ohranimo_staro_cesto_cerknicaradlek?s=63433409.

Pričakoval sem, da bodo peticijo podpisali vsi, ki se strinjajo, da mora ta stara pot ostati takšna, neasfaltirana. Pa ni tako. Bralci pritisnjejo like ali celo komentirajo, podpisati pa jo pozabijo. Če se s peticijo strinjate, jo prosim podpišite.

Pomladno kolesarjenje

Spomladi nama je kolesarjenje polno izzivov. Ponavadi nama gre spomladi težje, kot pričakujeva. Letos ni tako. Že res, da sedalo še ni vajeno sedeža kolesa, je pa zato užitek kolesariti skozi gozdove, ki so se šele pred kratkim rešili snega.

Poseben izziv nama je uganiti, kako toplo naj se za kolesarjenje oblečeva. Težko zadaneva ravno prav toplo varianto. Ugotovila sva, da nama je bolje, če se oblečeva pretoplo, kot da bi zmrzovala. Tako imava tudi pri temperaturah, ki so precej čez 10 stopinj pod čelado kapo, na rokah najtoplejše rokavice, obleka pa je za veter “neprobojna”. Pri vsakem spustu naju vseeno kar dobro shladi. Vroče je lahko le pri kakšnem daljšem vzponu.

Pri nižjih temperaturah pa zadnja leta itak ne kolesariva. Sva preveč zmrznjena. Raje počakava kakšen dan, da se zrak vsaj nekoliko ogreje.