Ne morem si pomagati…

… to pesem si večkrat brundam, danes pa mi je v glavi kar ves dan.

Fotografijo in videa sem napravil na festivalu Plavajoči grad še leta 2014 pred Gradom Snežnik.

 

Na Vrhniko

Pozabljam, pozabljam, pozabljam. Nekoliko si pomagam s fotografijami. Fotografiram, fotografije obdelam čez nekaj dni, čez nekaj dni slike opremim z besedilom in jih arhiviram. Potem se vsake nekoliko let od kje pojavijo in velikokrat se dogodka celo spomnim. Pravijo, da je ponavljanje temelj pomnenja.

V sredo sem na prireditvi na Vrhniki fotografiral za svoj spomin. Izkazalo se je, da bodo slike v spomin še komu.

Fiddle Gang

Kavč Festival v februarju

Že dva meseca je, kar sva bila na Kavč Festivalu pri Najgerju v Dolenji vasi. Preden sem fotografije pospravil v arhiv, kjer so vseeno malo težje dostopne, sem jih še enkrat pregledal. Spomini so oživeli in hitro sem sestavil fotozgodbo.

Ampak, saj ta stran je moj fotodnevnik. Vem da pozabljam, zato sem pred kratkim pregledoval to stran, kaj se mi je dogajalo pred osmimi leti. Iskal sem podatke o nekem nakupu. Nepričakovano sem našel mnogo zelo, zelo zanimivih dogodkov, ki so se mi zgodili 2012.

⅓ od Mi2

Ja, v Cerknici. V Kulturnem domu dan pred Valentinovim.

Sidharta 2

Saj ne morem verjeti, da to lahko naredim z malim fotoaparatkom, pa še od daleč.

Pred kratkim smo si s tečajniki ogledali razstavo Neznana Ljubljana, ki je do 12. januarja na ogled na Ljubljanskem gradu. Tam je menda večina fotografij, velikosti povečav se merijo v metrih, narejena s fotoaparatom, ki ima le 16M pikic.

Sidharta

V Cerknici so ta konec tedna Sidharta kar dvakrat nastopili. V nedeljo sva bila na koncertu tudi midva.

Publiki, kot je bila na koncertu, očitno ne delava družbo prav pogosto. Velik del občinstva v dvorani je večkrat fotografirali s telefoni, tudi s fleši. Doma sem videl, da je bilo nekaj tudi neposrednih prenosov iz dvorane na Facebook.

Sam fotoaparata nisem vzel seboj. Odločil sem se, da bom poslušal in da se bom koncertu posvetil brez fotografiranja. Pričakoval sem, da bo dovolj poklicnih fotografov, ki imajo seboj vso potrebno opremo in se lahko sprehajajo celo po odru.

Proti koncu koncerta pa me je nekaj gornjemu podobnih prizorov vseeno prepričalo, da sem iz denarnice vzel mali fotoaparatek in s sedeža v 11. vrsti napravil par posnetkov.

Etno glasba v preddverju

Gledalci na odru

Pred Matijevo predstavo Don Kihot so za gledalce pripravili sedeže na odru.  Matija je nastopal na robu odra s hrbtom obrnjen proti dvorani. Fotografija kaže, kako smo se razšli po koncu predstave.

Matija je namazan z vsemi žavbami. Neprimerno bolj primerno je bilo sedeti na odru, kot če bi pri tej predstavi sedeli v parterju.

Don Kihot

Skodelica kot lutka

To je Matija. Včeraj je nastopil v Cerknici. Tisti, ki ga poznate, veste, da se ga ne da opisati. Prav vsakič preseneti.

Če ga ne poznate, zapisu o njem najverjetneje ne bi verjeli.

Torej nima smisla, da bi ga tu opisoval.

Otvoritev razstave

Fundamentalizem

V Kulturnem domu v Cerknici sva videla animirani filmček Fundamentalizem. Film je predstavil kar avtor Mitja Manček sam.
. . .
Zadnje dni sva veliko po prireditvah, počasi bo treba vse te fotografije urediti.

Jazzva spet v Cerknici

Hitrost in vztrajnost

Takole sem ga ujel v objektiv, hip za tem je že švignil mimo. Oglasila se mi je slaba vest, sam sem prenehal teči že skoraj pred desetimi leti.
. . .
Urejati sem začel fotografije iz Poreča, tam smo bili pred mesecem in pol.

Praznik

Na današnji dan je bil dolga leta pravi praznik. Takrat smo ob sobotah še delali, ob sobotah smo imeli tudi pouk. Samo trije prazniki na leto so bili takšni, da smo bili prosti dva dni.

Na predvečer nekdanjega praznika sva šla v kino. V cerkniškem Kulturnem domu je bil na sporedu slovenski film Preboj. Uvodni pogovor, pa tudi film sam, mi je obudil marsikakšen spomin na čase, ko sem bil še otrok, nad dogajanji v sedanjosti pa sem se kar zamislil.
. . .
Dvorana je bila nabito polna. Prodali so celo “stojišča”. Fotografiral nisem, sem pa fotografijo izbrskal iz svojega arhiva. Videti je, da je bil kulturni dom takrat še drugačen, ob kino predstavah pa prazen.

Godalkanje

Mateja naju je spravila v Festivalno dvorano. Tam je bila prireditev, ki jo opiše beseda Balfolk. Ne veste, kaj je to? Tudi jaz nisem vedel, je bilo pa presenečenje prijetno.

Barja uči v glasbeni šoli. Njeni učenci, ona sama in gostje so igrali na skupinskem plesu. Super je bilo, uživala sva. Očitno je bilo všeč tudi glasbenikom. Ko so zaključili uradni del, so neutrudno igrali še na hodniku.
. . .
Odločil sem se, da fotoaparata ne bom jemal seboj. No, na koncu sem uporabil telefon.

Vnučkova domača naloga

Ludwig Wright

Na istem vogalu