Vreme

Pravijo, da ko nimamo česa bolj pametnega, se pogovarjamo o vremenu. Pa ni čisto tako. Čez noč se je ohladilo za vsaj 15 stopinj, pa še dežuje. Doma kuriva, iz omare sva potegnila bundi. Prav nič naju ne vleče, da bi šla ven.

Proti večeru sva opravila vsaj minimalno dozo korakov. Skupaj sva šla pod dežnikom. Saj niti ni deževalo, le v zraku je lebdelo toliko drobnih kapljic, da sva jih čutila na koži tudi pod dežnikom.

Na morju

V petek sva se zbudila v dežju. V takšnem vremenu je najprijetneje ostati doma. Vseeno sva se odpravila na morje, saj sva bila s prijatelji dogovorjena.

Preživela sva čudovit dan. Le sem in tja se nas je dotaknila kakšna deževna kapljica. Do pozno popoldne smo klepetali, obujali spomine in se smejali.

Včasih je tudi deževen dan lahko lep.

Regrat

Šele proti večeru sem se spomnil, da sem vzel fotoaparat na zelenico, kjer že nekaj dni občudujem regratove cvetove.

Bil sem tako pozen, da so se cvetovi že začeli zapirati. Pa sem vseeno napravil nekaj posnetkov, saj jih bodo lahko zjutraj že pokosili.

Trn

Prav iskala sva samotne poti, kar ni bilo težko. V času kosila le poredko koga srečava. Tokrat ni bilo nikogar.

Spet je bil to eden od sprehodov, ko ni “nič” za fotografirati. Svetloba okoli poldneva tudi ni prava, pa še sonce je bilo zelo močno.

Še vedno sem pod vtisom, da na tečaju nisem primerno razložil o pritisvetlobi. Najbrž so zato vse fotograifije, ki sem jih napravil na sprehodu, takole osvetljene. Z vsemi sem zadovoljen.

Izbrisani

Ulične razstave in predstave me močno privlačijo. Narejene so bolj zame kot tiste, ki so v elitnih galerijah, gledališčih in dvoranah.

Tako sem po naključju naletel na razstavo izbrisanih. Kar stisnilo me je, ko sem razmišljal kako grozna je tista izjava: “Po črki zakona!”, ki vedno velja le za nemočne.  Še huje, izmislijo se je tisti, ki že imajo oblast in želijo to moč izživeti nad nemočnimi.

 

 

 

 

Odsev luči

V Ljubljani sem šel na kavo. Na mizi je bil šopek svežih rož, na mizi pa zanimiv odsev luči in nenavadno senco stekleničke. Iz žepa sem potegnil fotoaparat in to zabeležil.

Natakarica je to opazila. Ko mi je prinesla kavo, je rekla, da že dolgo, dolgo ni videla nikogar s pravim fotoaparatom. Menda vsi fotografirajo s telefonom.

 

 

Čudoviti tlaki

Čeprav so Benetke čisto blizu, že dolgo nisem bil tam. Od tega me odvrača že misel na gnečo in reko ljudi, ki me nese po preozkih ulicah. Pravzaprav sem bil v Benetkah le, ko sem tja pospremil kakšnega gosta iz daljnih krajev.

Še takrat smo bili prisiljeni, da smo se izogibali glavnih znamenitosti, ki jih mora videti prav vsak turist. Med njih spada tudi notranjost katedrale Sv. Marka prav v središču Benetk.

Covid je napravil svoje. Gneče ta dan ni bilo niti v središču Benetk. Pokukati sem hotel v katedralo skozi odprta vrata, napravil sem še en korak in bil sem v notranjosti. Niti enega turista ni bilo v vrsti pred mano.

S telefonom sem napravil nekaj posnetkov, takšnih, ki jih moj telefon zmore. V glavnem je bil obrnjen proti tlom, tam je svetloba bolj enostavna.