Znanec

Ta mi je nekako znan. Bom moral pogledati, če imam na kakšni od fotografij, ki sem jih napravil v naših cerkvah, kakšnega njegovega dvojnika.

. . .

Ko sem se odpravil na fotografiranje notranjosti cerkvice v Martinjaku, sem sprva nameraval vzeti seboj fleše, stojala, marele in ostalo, kar bi potreboval, da bi notranjost osvetlil tako, kot bi želel. Ugotovil sem, da bi bilo bolje, da najprej pogledam, kakšna svetloba je v cerkvi brez flešev in da je dovolj, da vzamem seboj samo stojalo.

Nazadnje sem odšel samo s fotoaparatom in dvema objektivoma. S prvim sem slikal notranjost, drugega pa sem uporabil za podrobnosti. Še tako sem se zadržal skoraj uro in pol.

Strop

Fotografiral sem cerkvico v Martinjaku. Zanimiva je zunanjost, pa tudi notranjost je drugačna, kot sem pričakoval.

Na trodnevno kolesarjenje

Poletje se zaključuje. Za zadnje dni je bil napovedan nov, nekoliko blažji vročinski val. Mislim, da je za letos konec vročega poletja.

Odpravila sva se na trodnevno kolesarjenje. Ne vem kako, a iznenada sva ugotovila, da tri dni nimava prav nobenih neodložljivih obveznosti. Amapk samo tri dni, tretji dan zvečer morava biti doma.

Predvidevala sva, da bova dva dni kolesarila, večino zadnjega dne pa bova porabila za vrnitev z vlakom. V poštev sta prišla Črnomelj in Brežice. Izbrala sva Brežice. Načrtala sva pot, izbirala sva makadamske stranske ceste, kolikor jih je še ostalo. Najraje kolesariva tako, da voziva vštiric in se pogovarjava.

Zapletlo se je z rezervacijo obeh prenočišč. Za predvidena dneva sva morala poklicati kar nekaj številk, da sva našla prosti sobi. Za prvi dan sva celo morala podaljšati traso, saj na željeni razdalji od doma nisva našla nič prostega.

Na jutro odhoda naju je presenetil mraz. Temperatura doma  ob odhodu je bila 9 stopinj, kar je za naju močno prehladno. Pričakovala sva, da bo neznosno vroče, nazadnje pa sva šla od doma v flisu in anoraku, pa še spodnjo majico sva dodala. V živo sva doživela prve jesenske meglice.

V jezero

Za pravo jezero je vode premalo, za kopno pa preveč. Presihajoče jezero je kar pravo ime.

Avto sva peljala v avtopralnico v Martinjak. Tam sva ga pustila in ravno dovolj dolgo je bilo za čakati, da sva šla lahko peš proti jezeru. Šla sva tako daleč, kolikor je bilo mogoče z najino obutvijo.

 

Blato

V deževnem vremenu izkoristiva odmore med nalivi in se vseeno podava na kakšen krajši sprehod. To ima za posledico blatne čevlje, včasih pa je blato vse do kolen.

Če pred nama ni šel po poti še noben avtomobil, potem je ponavadi bolje. Res je, da je blato posledica naših aktivnosti.

Obeležje

Kakšno takšno pozabljeno obeležje me spomni, da časa ne razumem.

Z besedami nisem dober, pa je najbolje, da podam primer: dve uri v čakalnici zdravstvenega doma nista enako dolgi kot dve uri na plaži, v kinu, za računalnikom. Štiri leta srednje šole nikakor ni hotelo miniti, tale blog pa pišem že devet let, pa je švignilo mimo, kot bi mignil. Ko sem se zadnjič prevrnil s stolom vred, se mi je zdelo, da padam celo večnost. Naslednji dan pa smo stoje klepetali celo uro, minilo je kot trenutek, ni bilo časa niti, da bi se vsedli.

Zadnji žarki

Tudi ta fotografija je že nekaj časa na čakanju. Če na jezero pomislim kje od daleč, recimo v Londonu, je čisto miceno. Ko ga gledam tu, je veliko, z nešteto neznanimi kotički.

V jezero

Že kar nekaj časa je, kar sem napravi ta posnetek. Sedaj je tu voda, jezero je precej polno. Vreme ne pusti, da bi bil dalj časa zunaj, urejam pa stare fotografije.

Bezeg na dimniku

Spet nekaj čudnega

Na najinih sprehodih in kolesarjenjih videvava takšne poganjke vsako leto. Drobni so, a vedno jih veliko skupaj. Ko sem se jih dotaknil, se je kar zakadilo. Še najbolj verjetno je, da je to kakšna vrsta preslice.

Mislim, da sem jih že fotografiral, a fotografij ne najdem. Prelistal sem tudi vse spomladanske objave na Fotodnevniku, pa nisem našel. Tako ostajajo še naprej uganka.
. . .
Mali fotoaparatek, ki ga imam seboj na kolesarjenju, ni najbolj primeren za makro fotografiranje. Težave ima z ostrenjem, pa tudi na zaslonček slabo vidim, saj ga za takšne posnetke držim čisto pri tleh.

Čudna naprava

Nad Martinjakom sem zagledal ostanke pluga, ki so ga včasih uporabljali za “oranje” snega. Leseni deli so izginili skoraj v celoti, ostalo je le še kovinsko ogrodje. Mlajše generacije iz teh ostankov zagotovo ne bi uganile, čemu je bilo vse skupaj namenjeno.

Kaj je plug za sneg se je pozabilo. Celo pri učenju smučanja se menda ne uporablja več, da se smučke postavi v plug. Sedaj uporabljajo besedo pica, saj vsi otroci vedo, kako to izgleda.

Mokro v gozdu

Okoli jezera je kar nekaj takšnih, vlažnih rastišč. Čisto drugačni so od tistih, ki jim rečemo gozd. Mogoče so mi ravno zato fotogenični.

Brez padavin

Na jezero

Z avtom pozimi

Voda še ni čisto šla

Voda se je umaknila

Kaj naredi voda

Jezera ni, jezero je

Trave