Čik

V Ljubljano skoraj ne greva več. Še dobro, da je vsake toliko potreben obisk pri zobozdravniku ali pa zdravniški pregled.

Tale čik me je prav zbodel. Pa ne zato, ker je bil nekdo pacek in je posmetil urejeno ulico. Vznemirilo me je, ko sem pomislil, da ga še nekaj let nazaj najbržj sploh ne bi opazil. Spomnil sem se, kako je bilo kajenje prisotno prav povsod. Menda je bil kino edina izjema v takratnem kadilskem svetu.

Tretji dan kolesarjenja

Že sredi drugega dne najinega trodnevnega kolesarjenja sva ugotovila, da dnevi vročinskega vala, ko so temperature dosegale rekorde, niso najbolj primerni za kolesarjenje. V Žužemberku je bilo še za nekaj stopinj bolj vroče, kot doma. Za tretji dan sva sprva načrtovala, da se bova iz Žužemberka vrnila domov preko Velikih Lašč. Predvideno je bilo, da se bova prav v največji vročini dvignila na Bloke. Sklepala sva tudi, da tudi proti večeru vročina še ne bo popustila.

Zato sva traso vrnitve domov spremenila. Zgodaj zjutraj sva odkolesarilia v Novo Mesto. Z vlakom sva se odpeljala do Ljubljane, prestopila in ob pol dveh bila že na Rakeku. Ko sva stopila iz vlaka, je vročina kar puhnila v naju. Z vodo sva se polila po laseh in oblačilih  že kar na postaji, potem pa sva se mimo kapelice mirno pripeljala do doma.

 

Neprepoznano

V Ljubljani sem imel stalno ali vsaj začasno bivališče kar 25 let, potem pa sem še 19 let vsak delavnik tam preživel večji del dneva. Spodobilo bi se, da vem vsaj za znamenitosti, ki so tam.

Že nekaj časa ne hodim v službo v Ljubljano. Tako marsikakšnega prizora ne prepoznam več. Včasih pa sem celo šokiran. V primerjavi z Ljubljano, ki sem jo poznal, sem skoraj vedno prijetno presenečen.

Kaj počnejo?

V Ljubljani sva bila. Kakšnih 5 ur sva bila na nogah, saj se ne moreš nikamor usesti. In v vsem tem času je bil to edini motiv, ki mi ga je s fotoaparatom uspelo ujeti.

Tem rdečim stvorom smo včasih rekli šuštarji. Pa jih nismo imeli nič kaj radi. Svet se spreminja in kako jim pravijo danes, se mi niti ne sanja.

Pogledal sem objave na tem fotodnevniku. Pred tremi leti sem jih opazil v bližini Poljanske gimnazije. Tokrat so bili blizu tam, le na bregu Ljubljanice.

Deveto leto

Spet smo začeli s tečajem Fotopraktikum. Lansko leto sem na koncu povabil tečajnike na valeto, saj so jo z osemletnim obiskovanjem tečaja zaslužili. Pa so me hitro podučili, da je sedaj za valeto potrebno devet let.

Torej tečaj fotografije, bo potekal še deveto leto. Samo dve možni razlagi mi prideta na misel, zakaj tečaj z istimi tečajniki poteka že toliko let.

 

  • ali sem kot predavatelj tako zanič, da so se tečajniki premalo naučili
  • ali pa se imamo tako dobro, da nam je v veselje in zadovoljstvo, da se dobimo vsak torek.

. . .

Tudi na tem Fotodnevniku je kar precej objav, ki sem jih napravil v zvezi s tečajem.

 

Tekstura

Na tečaju Fotopraktikum smo naredili poskus. Z avtomatiko smo slikali bel list papirja in naslonjalo čisto črnega usnjenega fotelja. Po pričakovanjih sta fotografiji izgledali zelo podobno, bili sta približno enako sivi.

S potemnitvijo in pretvorbo v črno-belo se je na fotografiji naslonjala usnjenega fotelja pokazala čudovita tekstura. Najbrž jo bom dal kar za ozadje na računalniku.