Kaj počnejo?

V Ljubljani sva bila. Kakšnih 5 ur sva bila na nogah, saj se ne moreš nikamor usesti. In v vsem tem času je bil to edini motiv, ki mi ga je s fotoaparatom uspelo ujeti.

Tem rdečim stvorom smo včasih rekli šuštarji. Pa jih nismo imeli nič kaj radi. Svet se spreminja in kako jim pravijo danes, se mi niti ne sanja.

Pogledal sem objave na tem fotodnevniku. Pred tremi leti sem jih opazil v bližini Poljanske gimnazije. Tokrat so bili blizu tam, le na bregu Ljubljanice.

Deveto leto

Spet smo začeli s tečajem Fotopraktikum. Lansko leto sem na koncu povabil tečajnike na valeto, saj so jo z osemletnim obiskovanjem tečaja zaslužili. Pa so me hitro podučili, da je sedaj za valeto potrebno devet let.

Torej tečaj fotografije, bo potekal še deveto leto. Samo dve možni razlagi mi prideta na misel, zakaj tečaj z istimi tečajniki poteka že toliko let.

 

  • ali sem kot predavatelj tako zanič, da so se tečajniki premalo naučili
  • ali pa se imamo tako dobro, da nam je v veselje in zadovoljstvo, da se dobimo vsak torek.

. . .

Tudi na tem Fotodnevniku je kar precej objav, ki sem jih napravil v zvezi s tečajem.

 

Tekstura

Na tečaju Fotopraktikum smo naredili poskus. Z avtomatiko smo slikali bel list papirja in naslonjalo čisto črnega usnjenega fotelja. Po pričakovanjih sta fotografiji izgledali zelo podobno, bili sta približno enako sivi.

S potemnitvijo in pretvorbo v črno-belo se je na fotografiji naslonjala usnjenega fotelja pokazala čudovita tekstura. Najbrž jo bom dal kar za ozadje na računalniku.

Godalkanje


Mateja naju je spravila v Festivalno dvorano. Tam je bila prireditev, ki jo opiše beseda Balfolk. Ne veste, kaj je to? Tudi jaz nisem vedel, je bilo pa presenečenje prijetno.

Barja uči v glasbeni šoli. Njeni učenci, ona sama in gostje so igrali na skupinskem plesu. Super je bilo, uživala sva. Očitno je bilo všeč tudi glasbenikom. Ko so zaključili uradni del, so neutrudno igrali še na hodniku.
. . .
Odločil sem se, da fotoaparata ne bom jemal seboj. No, na koncu sem uporabil telefon.

Drugačno pokopališče

V pravkar minulih praznikih sva več hodila po pokopališčih. V zadnjem času so pokopališča drugače urejenena, pa mi še vedno ni všeč. Pač, različni smo v vseh podrobnostih v našem življenju. Ne vem pa, kako to urejajo v tujini.

Zaneslo naju je tudi na pokopališče v Polju. Tam so pripravili novo pokopališče, ki pa še ni zaživelo. Takšno prazno, zaenkrat izgleda drugačno, bolj urejeno. Upam, da bomo tam videli, kakšno naj bi bilo pokopališče primerno tudi za enaindvajseto stoletje.

Za znano mizo

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

foto: Janez Strojan

 

Tečajniki tečaja Fotopraktikum smo si ogledali TV Slovenija. Pokukali smo v mnogo prostorov in se seznanili z nekaj od neskončnega števila opravil, ki tam potekajo.

Več kot triurno vodenje je bilo pisano prav nam na kožo. Bolj podrobno smo pogledali ravno tisto, kar nas je najbolj zanimalo. Vodil nas je veteran, ki je celo svoje poklicno življenje preživel v tem okolju, zato so bile razlage in vodenje temu primerne.

Še enkrat – nepozabno.