Barviti grafiti

V Ljubljano ne greva prav pogosto, pa mi mogoče zato bolj padejo v oči stvari, ki jih doma ni.

Ja, zid je barvito porisan, z občutkom za red pa so avtorji bolj na “švoh”.

Stopnišče še enkrat

Veža in stopnišče nista nič posebnega. Tam sem pogosto, pa nisem nikoli opazil njene fotogeničnosti. Nasprotno. Najprej pade v oči njena utrujenost, oglasna deska, dodatne napeljave, ki so nastale po kakšni adaptaciji.

Potem pa sem enkrat le pomislil, kako bi izgledala, če bi jo pogledal skozi fotoaparat. Bil sem prav očaran.

Od takrat naprej najdem vsakič še kakšno mesto, od kjer je lep pogled na zanimivo osvetljen prostor.

. . .

Fotografiral sem s telefonom, svetlobe pa tam ni ravno v izobilju. Rezultet tega je, da je na fotografiji precej šuma. Poskusil sem ga odpraviti s programi, pa potem fotografija ni bila več prava. Bolje je s šumom.

Stopnice gor, stopnice dol

Očitno mi je ta stavba všeč, čeprav se v njej največrat počutim neprijetno. Tu obiskujem zobozdravnika.

Na obeh fotografijah je isto stopnišče, le fotografirano je z različnih strani.

Nič posebnega, popolni dnevi

Bila sva v kinu. FIlm Popolni dnevi (Perfect Days) naju je čisto zavrtel.

Na film me je opozoril Brane. Rekel je, naj si ga ogledam, da mi bo všeč. Lepi posnetki in vse ga je spominjalo name in moje poglede. Verjel sem mu in sem se hotel že kar tisti večer odpeljati v Ljubljano, pa sem za vsak slučaj preveril in ugotovil, da bo v kratkem v Cerknici.

V filmu se pravzaprav ne dogaja prav veliko. Prvi del filma me je zazibal v ritem urejenosti nenavadnega čistilca stranišč v Tokiu. Nekaj časa sem pričakoval, da se bo razvila zgodba, pa se ni. Film mi je še bolj pokazal, da je potrebna urejenost, da lahko najdeš lepoto v preprostih, nepomembnih, vsakdanjih drobnih stvareh.

Kmalu po začetku filmami mi je usta razvleklo v širok nasmeh, da v nenavadnosti in dejanjih glavnega junaka lahko vidim sebe. Ne bi rad modroval, a nekaj njegovih čudaštev je podobnih tudi pri meni:

• vsakodnevno nenavadno fotografiranje enih in istih nepomembnih stvari.
• nenavaden izbor in nenavadno hranjenje fotografij za svoje zadovoljstvo,
• Olympus – nenavadni, drugačni fotoaparati, o katerih se ne pogovarja. Prav takšnega, kot je v filmu sem dolgo uporabljal tudi jaz,
• veliko drobnih a nenavadnih zadovoljstev, ki jih odkriva kar naprej,
• stara glasba, na katero sem bil čisto nor,
• nenavadno veselje do kolesarjenja,
• nobenega dejanje v dveh urah filma ni napravil samo zato, da bi naredil vtis.

Na koncu je se je Boža smejala, kot bi gledala komedijo. Poodobnosti so bile očitne. Ugotovila pa je, da filmu junak ni nikoli iskal ključa od avta, kot to redno počnem jaz.

Za uporabnike neprijazno

Izgleda, da imam težave z blagajnami za plačevanje v parkirnih hišah. Pred nekaj meseci se mi je zgodilo, da nisem znal plačati parkirnine v eni od parkirnih hiš v Ljubljani. Vse sem poskusil, pa vseeno nisem našel reže, kamor bi lahko vstavil parkirno kartico. Avta seveda tam nisem hotel pustiti. Sram me je bilo, potem pa sem le poprosil mimoidočega, da mi je pomagal. Tudi on ni zadel v prvo.

Ta avtomat za plačilo parkirnine pa je v parkirni hiši pod Kongresnim trgom v Ljubljani. Reže, nalepke in zaslončki so brez reda razmetani po celem avtomatu. Mislim, da niti dva elementa nista poravnana.

Režo za parkirno kartico sem našel na levi bolj spodaj, celo z belim so jo obkrožili. Avtomat je potrdil, da sem parkirno kartico vtaknil v pravo režo. Režo za kreditno karticio sem tudi našel desno spodaj, bolj v sredini. Nato mi je avtomat na zaslončku levo zgoraj svetoval, naj ubogam navodila, ki so na nekem drugem zaslonu. Tega, upal sem, da je pravi, sem našel desno spodaj, na njem pa ni pisalo nič posebnega. Potem sva čakala avtomat in jaz. Ker je to trajalo nekaj časa, sem počepnil, da bi si zavezal vezalke. Oho, tedaj sem na majhnem zaslončku desno spodaj zagledal nekaj mm velik nasvet, naj odtipkam pin. Tega stoje seveda nisem mogel videti, ker je bilo drobno navodilo skrito za robom avtomata.

Nekaj ne štima. Izgleda, da če si ne zavežeš vezalk, navodila ne moreš videti. Ali pa je proizvajalec avtomata predvideval, da so povprečne osebe, ki tam parkirajo, visoke največ 1m.

Evo, dokaz, da stoje navodil na zaslončku ni videti. Navodila namreč niso tisti ASSECOPOS in ČAKAM ECR ampak eno vrstico višje, ki je ob takšnem pogledu skrita.

No, ko sem počepnil, sem po naključju opazil vrstico z navodili. Na tej sliki je tam izpisan samo datum in ura. Ju najdete?

Iz prehoda

V Ljubljani nisem več tako pogosto kot včasih. Ponavadi ni prav veliko časa za potepanje. Mogoče je ravno v tem razlog, da vsake toliko zagledam kakšen nepoznan ali pozabljen ljubljanski prizor.

Lustri

Ravno včeraj sem na tečaju Fotopraktikum pripovedoval, kako mi ni nikoli težko čakati. Takrat imam dovolj časa, da se razgledam okrog sebe in z očmi iščem, kaj bi bilo vredno fotografirati. V mislih iščem najboljšo kompozicijo, smer fotografiranja, svetlobo…

Tudi kadar sva na kavi, je dovolj časa, da se razgledam. Prav vesel sem bil, da sem opazil te neverjetne lestence.

Čajnik

Zdelo se nama je, da že ves dan čakava na avto, ki je bil na servisu. V Ljubljani je bilo mraz in vlažno, pa sva se zavlekla v kavarnico in naročila čaj.

Prinesli so nama ga v lepem, litoželeznem čajniku. Ugotovila sva, da sva občutljiva na lepe čajnikel. Prav razveselijo naju.

Sapramiška

Kadar sta tu vnučka iz Londona, gremo v Ljubljano le, kadar imamo vstopnice za Lutkovno gledališče. Letos smo gledali Sapramiško in Mojco Pokrajculjo.

Radi gremo, le težava je, ker so vstopnice prodane tedne vnaprej. Težje pridemo do njih v primerjavi z letalskimi kartami.

Lepe želje

V prihajajočem letu vam želim kar tisto, kar bi rad tudi zase: naj vam Dedek Mraz prinese več zdravja, sreče, aktivnosti in povezanosti z družino in prijatelji.

Takšnega Dedka Mraza, kot ga imam v spominu, že dolgo nisem videl. Tisti v Lutkovnem gledališču mu je bil še najbolj podobem, bil je skoraj pravi Gasparijev. Imel je celo polhovko. Le plašč je bil prelahek in primeren le za letošnjo zimo.

Odsevi so povsod

Odsevi, ogledala so vsepovsod. Rezultat tečaja Fotopraktikum je, da jih pogosto opazim, tudi na nenavadnjih krajih. Tokole sem naredil avtoportret na tekočih stopnicah v Nami. Tam je ogledalo natančno nad stopnicami, odsev v ogledalu pa nenavaden.

Nekaj časa je trajalo, da sem se odločil za fotografijo. Potem je bilo potrebno fotoaparat potegniti iz torbice, ga vključiti, nameriti in sprožiti. Uh, kako hitre so tekoče stopnice.

Zimsko sonce, pravzaprav sence

Tak čas je, da je sonca bolj malo, pa še nizko je. Takole je bilo v Lubljani ob 13h, sonce komaj da pokuka, vse ostalo je v senci.

S tečajem na razstavi

S tečajniki Fotopraktikum smo si ogledali razstavo SLOVENSKE UMETNICE V OBDOBJU 1850–1950.

Precej razstav smo si že ogledali in zdi se mi, da so vedno bolj zanimive.

Samo Luža

Nič, samo luža v Ljubljani, ki je pritegnila pogled. Ponavadi slike v lužah niso tako jasne. Seveda, fotografija je zrcaljena na glavo.

Mural

Tudi v Ljubljani vidim kakšen zanimiv Mural. Tako ga je videti iz novega Roga.

Ravno pravi odsev

Moje oči so na odseve občutljive. Vidm jih, ko jih ostali ne opazijo. Najdem jih v lužah, izložbah, ogledalih, poliranih površinah in avtomobilskih steklih. Verjetno je to rezultat domačih nalog, ki jih opravimo na tečaju Fotopraktikum.

Čevlji za v pisarno

Tale izložba me je spravila čisto iz tira. Takšne da nosijo v uradih!!! Očitno sem res nek mamut. Priznam, da že dolgo nisem bil v nobenem uradu, bolj obiskujem zdravnike in zobozdravnike. Še dobro, da njihovo delo ni pisarniško, saj bi drugače sestre najbrž nosile takšne čevlje.

Ne, tega pa ne razumem!

Stopnišče

V resnici to stopnišče ni nič posebnega, svetloba skozi okna ga je naredila zanimivega.

Da se ti zmeša

V prenovljenem Rogu smo bili na predstavitvi razstave Branka Čeaka. Takrat je Branko povedal, da si razstave v sončnem vremenu ni mogoče ogledati. Na srečo je bilo pri predstavitvi oblačno in njegovemu mnenju glede vremena nismo posvečali pozornosti.

Naslednji dan sem si razstavo ponovno ogledal – sijalo je sonce. V takšni svetlobi težko uživam pri ogledovanju velike fotografije, na kateri je delavec na lestvi. Ste ga opazili?

Stopnišče v Rogu

V torek sem bil v Rogu s tečajniki Fotopraktikum. Včeraj sem bil ponovno v Ljubljani. Dovolj časa sem imel, da sem si obnovljeno nekdanjo tovarno malo pobliže ogledal.

Največji vtis je name naredilo stopnišče, ki se razteza čez štiri etaže.