Fotozgodba

To ni izmišljeno. Napisano je po resničnih dogodkih.

————————

Pozvonilo je, pa ne samo enkrat. Hišni zvonec je kar zvonil in zvonil. Sem šel pa pogledat. V motnem steklu predsobe sem še ujel, da je pogumnež, ki je zablokiral zvonec, pobegnil izpred vrat.

Odprl sem vrata in pokukal, kaj se dogaja.
_MG_0334

Zabliskalo se je in mi posvetilo točno v oči. Jebela, kdo od prijateljev je kupil fleš, saj vem, da ga nima nihče!

Obiskovalci so pa kar peli in peli!

_MG_0342

Ni mi še potegnilo: ” Ja, komu pa ste pravzaprav prišli?”. Tako se ponavadi odkrižaš maškar, ko nekaj nabirajo za Pusta-Hrusta. Ni mi prišlo na misel, da so mogoče prišli k meni. Rojstni dan imam šele septembra, poročil sem se pred 33 leti, od rojstva zadnjega otroka je pa tudi že več kot 25 let.  Za novoletno voščilo so prepozni, potem sem začel čekirati rojstne dneve bližnjih sorodnikov….

Oni pa kar še vedno: “V Ljubljano, v Ljubljano, v Ljubljano gremo mi ….lalalalalala…”

_MG_0345

Pa mi je le prišlo – Bojan je zbral večino tistih, ki smo se v zadnjih dvajsetih letih skupaj vsak dan redno vozili v Ljubljano.

Jasno, gasilska slika je res primerna.

_MG_0357

Nisem si mislil, da nas je bilo toliko. Samo gimnazijk naj bi bilo 10, za 7 od teh je bil skupen prevoz edini način potovanja v Ljubljano za vsa štiri leta. Potem je pa še kar nekaj takšnih, ki so hodili zjutraj v službo 1 leto ali pa 2 leti ali pa 3 leta, Bojan pa vseh 20 let.

_MG_0361

Dobro so me! Prvih deset minut sploh nisem vedel, zakaj gre. Potem sem prišel k sebi in naslednje tri ure smo preživeli skupaj in obujali spomine, kako so se menjavale teme jutranjih pogovorov, kakšne radijske oddaje so bile včasih, pa jih ni več, kdo je največkrat zaspal, koliko je trajala najdaljša vožnja, komu se je najbolj mudilo na stranišče, koga smo pozabili, kdaj in koliko nas je bilo v avtomobilu največ …..

Šele zjutraj sem se spomnil, da bi se jim moral zahvaliti in kakšne besede bi bile najbolj primerne.
. . .
Izkazalo se je, da je bil neznanec s flešem Bajčkov Matjaž, ki je ovekovečil mojo največjo zmedo odkar sem zaključil študij.

9 thoughts on “Fotozgodba

  1. To pa je res zgodba. Mislim, da ga ni junaka, ki bi prepeljal več ljudi, tako “usput” v Ljubljano kot Miloš. Še dobro, da si šel šele zdaj v penzijo, ko si vse zvozil. Saj drugače bi moral kar še hodit v službo. Še jaz in Ana sva bili nekajkrat deležni prevoza.
    Bravo, Bojan, dobro si se to spomnil.
    Majhna pozornost, veliko dejanje.

    Liked by 1 person

  2. Pingback: Avto sva prodala | Fotodnevnik – ena na dan

Vpiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s