Na polhanju se zberemo vsako leto, že več kot trideset let. Letos je bilo še prav posebno prijetno. K temu je pripomogel ženski zborček, ki je aktiven vsakič, že kdo ve koliko let. Letos pri Žabah niso bile tako zagrete, kot smo jih vajeni, so se zato potrudile pa pri Kukavici.
. . .
Seboj sem imel dodaten fleš, ki sem ga s pomočjo pomočnikov usmerjal na sceno. Precej bolj zanimive fotografije so nastale, kot pa če bi osvetljeval samo s flešem na fotoaparatu. Prihodnjič bo potreben še eden, za protisvetlobo.
Lepa svetloba! Se kar cuti vzdusje.
Všeč mi jeVšeč mi je
Bom vprašal Mileta, če lahko dam na osebno izkaznico kar fotko s polhanja. Osebna, ki jo imam sedaj, je tako grozna, da je niti na meji ne upam pokazati.
Všeč mi jeVšeč mi je
Na meji bi te zagotovo vprašali, zakaj imaš luč na čelu. Ko bi jim povedal, da zato, da v gozdu lahko bereš besedila, pa bi te najbrž kar zaprli.
Všeč mi jeVšeč mi je
Bojan, Mile sploh ne bo kompliciral, glava je cisto biometricna, ramena se vidijo, vse je v eni liniji, glavno da prstni odtisi stimajo…
Všeč mi jeVšeč mi je
Tako dobre slike, da je kar slišat kako pojete.
Všeč mi jeVšeč mi je
Pingback: Na mostu s flešem | Fotodnevnik – ena na dan
Pingback: Letošnje polhanje | Fotodnevnik – ena na dan