Urban se vrača s polhanja. Nič mu ni videti, da je bila noč naporna.
Je pa vsak pravi polhar letos laho zadovoljen: sezona se je začela, vreme je lepo, hrane v gozdu je v obilju, polhov je pa tudi veliko.
Evo, oktober je že tukaj. Začela se je sezona lova na polhe.
Pripravili smo sve potrebno za polhanje. Očistili smo hišico, napravili kurjavo, pospravili prostor. V kratkem se bomo dobili, že enainštiridesetič (41). Manjkal sem prvič, pa najbrž še kdaj, ampak ne velikokrat.
Da bomo tudi letos polhali, je bilo že samo po sebi umevno. Polhali smo že tolikokrat, da smo že pozabili šteti.
Matija je imel novo kamerco, ki jo usmeril tako, da je ujel utrip.
Naslednje jutro po polhanju se že nekaj deset let dobimo, da pospravimo, kar smo prejšnji večer nasvinjali. Počasi odraščamo in opažam, da je smeti vsako leto manj. Pravzaprav lahko rečem, da se zadnja leta samo še dobimo zaradi druženja, pospravljanja skoraj ni več.
več..
Samo še palčki manjkajo.
Normalen Slovenec se najbolj razveseli, ko najde jurčka. Meni pa je ta pikasta pravljica polepšala dan. Pa tudi vsem drugim, ki so bili tam, saj se jih je prav vsak razveselil.
več..
Bonsai po naše
Kaj se zgodi z mizo, ki jo v gozdu nekaj časa pustiš na prostem? Ja, gozd jo preraste, ne?
. . .
S temnim ozadjem se je lepo izšlo. Velja si zapomniti za drugič, ko bom to poskusil narediti s flešem.
