Da bomo tudi letos polhali, je bilo že samo po sebi umevno. Polhali smo že tolikokrat, da smo že pozabili šteti.
Matija je imel novo kamerco, ki jo usmeril tako, da je ujel utrip.
Naslednje jutro po polhanju se že nekaj deset let dobimo, da pospravimo, kar smo prejšnji večer nasvinjali. Počasi odraščamo in opažam, da je smeti vsako leto manj. Pravzaprav lahko rečem, da se zadnja leta samo še dobimo zaradi druženja, pospravljanja skoraj ni več.
več..
Samo še palčki manjkajo.
Normalen Slovenec se najbolj razveseli, ko najde jurčka. Meni pa je ta pikasta pravljica polepšala dan. Pa tudi vsem drugim, ki so bili tam, saj se jih je prav vsak razveselil.
več..
Bonsai po naše
Kaj se zgodi z mizo, ki jo v gozdu nekaj časa pustiš na prostem? Ja, gozd jo preraste, ne?
. . .
S temnim ozadjem se je lepo izšlo. Velja si zapomniti za drugič, ko bom to poskusil narediti s flešem.
Letošnje leto je dobro za polhe. Menda jih je toliko, kot že dolgo ne. Posredno je leto dobro tudi za polharje. Slike potrjujejo, da se je polh ujel skoraj v vsako škrinjico.
. . .
Žal mi je, da pred leti nisem fotografiral izrazov na obrazih pravih polharjev, ko sta se v eno škrinjico “ujela” dva polha.
