Juha v kotličku

Precej let je že minilo, odkar sem nazadnje skuhal juho v kotličku. Včasih je bilo to kar pogosto. Celo na dopustu, ki sva jih preživela še sama, je bil kotliček poleg lončka za kavo, edina posoda za kuhanje, ki sva ga vzela seboj.

Na zadnjem nedeljskem kosilu v gozdu sem zakuril in v kotličku skuhal “ajmoht”. Bil mi je tako dober, da bom to zagotovo ponovil še letos.

Vročina

Takole sva se peljala v Logatec. V tej vročini po gozdu kar gre. Z znojem se nama telo samo hladi. Ko pa prideva iz gozda na plano, pa sonce pokaže svojo moč. Hitro postane neprijetno prevroče.

Takšna pot je za najino kolesarjenje skoraj sanjska: šodra in nastrganega peska na vozišču ni, pot je gladka brez lukenj in kamnov, za okras pa je po sredini pas trave.

Rumeno, da kar bode v oči

Po najinem trodnevnem kolesarjenju sva kakšen dan počivala, potem pa sva nadaljevala z izleti v okolici. Na povratku iz Logatca sem v gozdu zagledal nekaj bleščeče rumenega. Tik ob makadamski poti so še v cestnem pesku pririli drobceni poganjki veliki vsega kaka dva centimetra. Ampak bili so tako živo rumeni, da so kar bodli v oči.

Prehiter sem bil, da bi ustavil, saj sem jih zagledal le s kotičom očesa. Obrnil sem, jih poiskal in napravil nekaj posnetkov.

Niti sanjalo se mi ni, kaj bi to lahko bilo. Doma sem pogledal po spletu. Najverjetneje sta to poganjka ene vrste pojalnikov. Tudi na spletu ni prav veliko fotografij pojalnikov v tako zgodnji fazi.

Drašlerjev studenec

Pred kosilom sem poiskal zemljevid, na katerem je bil narisan tudi Drašlerjev studenec. Na spletu sem se pozanimal, če je tam kaj znanega o njem, pa nisem našel skoraj ničesar. Le, da so ga imenovali tudi Mikšetov studenec. Menda je poleg Brejnic v tem območju edini izvir.

Po kosilu sva šla na sprehod. Za sladoled ali kavo na terasi kavarnice je bilo premraz, pa še rositi je začelo. Pa sva vseeno nadaljevala proti naselju na Loškem, potem pa še kar naprej. In sva prišla do Drašlerjevega studenca.

Pomislil sem, da sva do tja prišla kar tako oblečena za v kavarnico, po kosilu, brez kakšnega večjega truda. Torej je to skoraj doma.

Po kosilu greva brez hujšega truda lahko v Begunje, na Jezero, na Slivnico, do Drašlerjevega studenca. Res sva doma na lepem koncu.

Prva!

Jasno je, da so pri nas prve vedno bezgove prstaste kukavice. Včeraj sem jo našel tudi jaz. Ampak ni bila samo ena. Na istem travniku jih je bilo nekaj sto. To je bil res lep pogled.

Fotografije tega prizora nisem znal narediti, saj so bile orhideje predrobcene, travnik pa prevelik.

Katera pot je za Rakek

Po Menišiji se je izgubiti čisto enostavno. Med Begunjami in Logatcem so poti in križišča vsa enaka. Nikjer ni videti hribov, da bi se po njih lahko orientiral. Smerokazov skorajda ni in prepuščen si sam sebi, zemljevidu in GPS. Razen na tem križišču. Rakek je tu kar trikrat označen, kam vodijo ostale poti tega križišča, pa očitno ni važno.

Postanek

Na najinih kolesarskih poteh po okoliških gozdovih se seveda včasih tudi ustaviva. Največkrat je vzrok lep razgled, da si pobliže ogledava kakšno rožico, za potešitev žeje ali pa za fotografijranje. Namenoma ne hitiva tako, da bi se morala ustaviti zaradi počitka.

Takrat kolesi velikokrat obležita kar na cesti. Ne izgleda prav lepo, ampak tako je najbolj enostavno. Zaradi prometa jih ni potrebno umikati, pa še domov prineseva kakšnega klopa manj.