Letošnjo prireditev Kolesarjenje po Menišiji so pripravili mladi organizatorji. To se je poznalo tudi pri udeležencih, veliko je bilo mladih.
Saj ne, da je hudo, a prišlo mi je na misel, da je cela skupina udeležencev na tej fotografiji skupaj nabrala približno toliko let kot jaz sam.
Kolesarjenja po Menišiji se vsakič udeleživa, če le nisva kje v tujini in če ravno ni epidemije. Letos nama je uspelo.
Ta dogodek se je razvil iz izletov družbe po Koželjškem grabnu. Prve fotografije takšnega izleta imam iz leta 2000 in smo ga večkrat ponovili. Kasneje je postal datum vnaprej določen, dodali so krajšo varianto za otroke, označili progo. Od tedaj se ga vsako leto udeleži kar lepo število kolesarjev.
Pogledal sem fotografije kolesarjenja v Koželjškem grabnu leta 2000. Zbodlo me je, da je imela čelado točno polovica udeležencev. Letos so čelado nosili prav vsi kolesarji.
Janez je že večkrat pripovedoval, da po Menišiji večkrat tavajo tujci in sprašujejo za Škocjanske jame. Menda je na ozke makadamske poti Menišije, kjer se prav lahko izgubijo tudi domačini, pritaval celo avtobus. Ja, kolesarjenje je tam prijetno, avtobusa pa si na tistih poteh niti ne predstavljam.
V soboto sva v bližini Begunj našla to obvestilo, ki naj bi takšnim turistom in popotnikom povedalo, da niso na pravi poti. In jim seveda pokazalo, da so zgrešili kar za 47 kilometrov.
Doma sem z Googlom poskusil poiskati Škocjanske jame. In res me je usmeril nekam v Minge, v bližino begunjske lovske koče. Izgubljeni turisti najbrž samo sledijo Googlu in tako namesto v Škocjanske jame pridejo v Menišijo. Ne verjamem, da bi to lahko koga osrečilo.
Prepričan sem, da je Google že kdo obvestil, saj je to enostavneje in ceneje, kot izdelati takšno obvestilo in ga obesiti. Ni mi pa jasno, zakaj je v Google Maps še vedno napaka.
Precej let je že minilo, odkar sem nazadnje skuhal juho v kotličku. Včasih je bilo to kar pogosto. Celo na dopustu, ki sva jih preživela še sama, je bil kotliček poleg lončka za kavo, edina posoda za kuhanje, ki sva ga vzela seboj.
Na zadnjem nedeljskem kosilu v gozdu sem zakuril in v kotličku skuhal “ajmoht”. Bil mi je tako dober, da bom to zagotovo ponovil še letos.
Z vnučki hočemo poskusiti čim več novih stvari, ki jih še nista mogla izkusiti. Tako smo v gozdu včeraj zakurili ogenj in na njem v kotličku skuhali juho. Še bolj pa je bilo zanimivo, ko sta si na palčki nad žerjavico sama spekla hrenovki.
Takole sva se peljala v Logatec. V tej vročini po gozdu kar gre. Z znojem se nama telo samo hladi. Ko pa prideva iz gozda na plano, pa sonce pokaže svojo moč. Hitro postane neprijetno prevroče.
Takšna pot je za najino kolesarjenje skoraj sanjska: šodra in nastrganega peska na vozišču ni, pot je gladka brez lukenj in kamnov, za okras pa je po sredini pas trave.
Po najinem trodnevnem kolesarjenju sva kakšen dan počivala, potem pa sva nadaljevala z izleti v okolici. Na povratku iz Logatca sem v gozdu zagledal nekaj bleščeče rumenega. Tik ob makadamski poti so še v cestnem pesku pririli drobceni poganjki veliki vsega kaka dva centimetra. Ampak bili so tako živo rumeni, da so kar bodli v oči.
Prehiter sem bil, da bi ustavil, saj sem jih zagledal le s kotičom očesa. Obrnil sem, jih poiskal in napravil nekaj posnetkov.
Niti sanjalo se mi ni, kaj bi to lahko bilo. Doma sem pogledal po spletu. Najverjetneje sta to poganjka ene vrste pojalnikov. Tudi na spletu ni prav veliko fotografij pojalnikov v tako zgodnji fazi.
V torek je bilo vreme še suho in toplo. S kolesi smo raziskovali traktorske poti v bližini Zavrlovega griča. Sem in tja je bilo tako strmo, pot pa tako kamnita, da smo šli za vsak slučaj raje peš.
Tako lepega še nisem videl.
S kolesi smo se peljali po gozdu, po na novo razširjeni traktorski poti, kjer se podrast še ni čisto dobro razrastla. Traktor gre tam očitno bolj poredko. Breda ga je zagledala tik poleg kolesnice, ni veliko manjkalo, pa bi ga povozila.
Pred kosilom sem poiskal zemljevid, na katerem je bil narisan tudi Drašlerjev studenec. Na spletu sem se pozanimal, če je tam kaj znanega o njem, pa nisem našel skoraj ničesar. Le, da so ga imenovali tudi Mikšetov studenec. Menda je poleg Brejnic v tem območju edini izvir.
Po kosilu sva šla na sprehod. Za sladoled ali kavo na terasi kavarnice je bilo premraz, pa še rositi je začelo. Pa sva vseeno nadaljevala proti naselju na Loškem, potem pa še kar naprej. In sva prišla do Drašlerjevega studenca.
Pomislil sem, da sva do tja prišla kar tako oblečena za v kavarnico, po kosilu, brez kakšnega večjega truda. Torej je to skoraj doma.
Po kosilu greva brez hujšega truda lahko v Begunje, na Jezero, na Slivnico, do Drašlerjevega studenca. Res sva doma na lepem koncu.
Jasno je, da so pri nas prve vedno bezgove prstaste kukavice. Včeraj sem jo našel tudi jaz. Ampak ni bila samo ena. Na istem travniku jih je bilo nekaj sto. To je bil res lep pogled.
Fotografije tega prizora nisem znal narediti, saj so bile orhideje predrobcene, travnik pa prevelik.
Po Menišiji se je izgubiti čisto enostavno. Med Begunjami in Logatcem so poti in križišča vsa enaka. Nikjer ni videti hribov, da bi se po njih lahko orientiral. Smerokazov skorajda ni in prepuščen si sam sebi, zemljevidu in GPS. Razen na tem križišču. Rakek je tu kar trikrat označen, kam vodijo ostale poti tega križišča, pa očitno ni važno.
Na najinih kolesarskih poteh po okoliških gozdovih se seveda včasih tudi ustaviva. Največkrat je vzrok lep razgled, da si pobliže ogledava kakšno rožico, za potešitev žeje ali pa za fotografijranje. Namenoma ne hitiva tako, da bi se morala ustaviti zaradi počitka.
Takrat kolesi velikokrat obležita kar na cesti. Ne izgleda prav lepo, ampak tako je najbolj enostavno. Zaradi prometa jih ni potrebno umikati, pa še domov prineseva kakšnega klopa manj.
Gozodvi na Menišiji so čisto drugačni od tistih na Javornikih. Očitno je, da so nastali na drugačen način. Predvsem jih sestavlja več različnih vrst rastlin.
Niso takšni, kot si jih predstavljamo pod besedo gozd. Verjetno gospodarsko niso pomembni, so pa vseeno zanimivi in lepi. Rad sem tam.
Prav zanima me, če že kdo podrobno opisal, kako se nastavi škrinjco, na kaj je potrebno paziti, kaj se sme…
Nekatera opravila so čisto vsakdanja, pa se kar naenkrat ugotovi, da je znanje izginilo.
Janez škrinjco napne, pokapa z žganjem in škrinjco nastavi na vejo. Izbere takšno vejo, za katero oceni, da polhom služi za prehod.
Letos sem fotografiral tudi nastavljanje.
Polhanje nam je že nekaj desetletij najpomembnejši jesenski dogodek. Za letos je bolj slabo kazalo, menda polhov letos ni.
Vseeno se je stalna družba zbrala in se lotila polhanja tako, kot se spodobi. In skupaj smo preživeli čudovit večer.
Samo pod prvi grm v gozdu pogledam, pa že najdem kaj zanimivega.
Proga je ravno prav dolga, da smo se po njej lepo razporedili. Osem kilometrov ni bilo dovolj, da bi se tisti, ki smo hodili skupaj, dovolj pogovorili.
Tekači so pohodnike kmalu dohiteli. Ob takšni vzpodbudi je tek še lepši.
Fotodnevnik - ena na dan 