Ni lepšega, kot pozno popoldne kolesariti po takših poteh. Sence so dolge, svetloba pa sanjska. Brezskrbno lahko kilometre in kilometre voziva drug ob drugem, vsak v svoji kolesnici.
Mogoče je zjutraj še lepše. Vendar ne za naju. Zjutraj rada poleživa. Da se od doma ne odpraviva prezgodaj, se soglasno izgovarjava na jutranjo roso in svežin.
Fotodnevnik - ena na dan 