Vlaka

 

Na svojih poteh po gozdovih vidiva nešteto vlak. Nekatere, novejše, so kot rane v naravi, vrezane v teren, polne kamenja, razbitih skal in vejevja. Druge pa se v naravo lepo vključujejo, skoraj so nekakšen okrasek.

Poseben užitek mi je, če se po takšni vlaki lahko spustim s kolesom. To je seveda možno le v letnih časih, ko po tleh ni listja, ki bi lahko skrivalo kakšen grd kamen. Zadnje čase tega ne počnem več, imam pa lepe spomine.

Pri kapelici

Ni kaj, ta kapelica je pri nas ena od bolj slikovitih. Da je za njo jezero, ni možno videti prav velikokrat. Pregledal sem ta fotodnevnik in prav čudno se mi zdi, da na njem še nisem objavil fotografije, ki bi nastala tukaj.  

Še je zeleno

V petek sva se še spraševala, če je v gozdu jesen že sploh kaj čutiti. V soboto so bile rumene in rdeče barve listja že očitne. V nedeljo je ves dan močno deževalo, ponoči pa je snežilo. V ponedeljek ne dežuje več, je pa jesensko barvanje listja najbrž že v polnem zamahu

Sedaj sva doma, za kolesarjenje nama je premraz. Ohladitev je pričakovana posledica sneženja. Zunaj je le nekaj stopinj nad ničlo. Tudi za najina zimska kolesarska oblačila je to prehladno.

Voda čez cesto

Jasno, da greva po nekaterih poteh pogosto, po drugih pa niti vsako leto ne. Pogoste poti imava določene tako, da sva čim manj na glavnih cestah in asfaltu, tudi če je zato pot daljša. Tako se iz Starega trga zadnje čase redno vračava čez Nadleško polje.

V soboto nama ni uspelo. Loška dolina je poplavljena. Pričakal naju je takšen pogled. Na srečo gre pod glavno, asfaltirano potjo še ena, makadamska. 

Stara vrata

Izgled Casermanove ulice v Cerknici se bo kmalu spremenil. Na njej je nekaj skednjev, ki jih bodo zagotovo podrli, ker se bodo drugače kar sami.

To je bilo dovolj, da sem se lotil novega projekta – fotografiranja stavb na tej ulici. Posebno pozornost sem namenil tem vratom, kakršnih skoraj ni več videti, pa tudi tukaj ne bodo več dolgo. Če se prav spominjam, so takšna vrata imeli na žagah. Bila so dovolj široka in dvignjena od tal, da so hlod lahko zvalili v notranjost neposredno z voza.

Kosilo na terasi

Pogrinjek je že bil na mizi, ko se je Boža spomnila, da je mogoče še zadnji dan letošnjega leta, da imava možnost kosila na terasi. V toplem popoldnevu sva na stežaj odprla vrata na teraso in pripravila mizo, ki je tam že čakala. 

Za kosilo je bil “fish curry”, kuhan riž in radič  izboljšan z granatnim jabolkom.

Tople sončne žarke sva zavestno dodobra izkoristila, saj vremenska napoved za prihodnje dni ne predvideva sonca. Potem bo pa itak že mraz.

Fižol v štantu

V Loški dolini so fižol sušili na ostrnicah, v Cerknici pa v štantu kozolca. Te količine fižola so zame, ki na leto porabim nekaj konzerv fižola, čisto nepredstavljive.

Ob tem mi je na misel prišlo, kako različne besede uporabljamo za tisto palico, okrog katere se ob kateri se fižol ovija, seveda, če ni počepar. Zanimivo, da je celo koren besede različen. Ljubljanskemu in hkrati knjižnemu je še najbliže beseda iz Blok.

  • moj oče, ki je bil iz Ljubljane je rekel prekla,
  • mama iz Loža jo je imenovala natek,
  • Boža, ki je nekdaj bila doma na Blokah, ji pravi prajtla,
  • za svaka Janeza iz Begunj pa je rajžen.

Deveto leto

Spet smo začeli s tečajem Fotopraktikum. Lansko leto sem na koncu povabil tečajnike na valeto, saj so jo z osemletnim obiskovanjem tečaja zaslužili. Pa so me hitro podučili, da je sedaj za valeto potrebno devet let.

Torej tečaj fotografije, bo potekal še deveto leto. Samo dve možni razlagi mi prideta na misel, zakaj tečaj z istimi tečajniki poteka že toliko let.

 

  • ali sem kot predavatelj tako zanič, da so se tečajniki premalo naučili
  • ali pa se imamo tako dobro, da nam je v veselje in zadovoljstvo, da se dobimo vsak torek.

. . .

Tudi na tem Fotodnevniku je kar precej objav, ki sem jih napravil v zvezi s tečajem.

 

Ciklame

 

Pred dobrim tednom smo hodili po hribih okrog Kobarida. Pozornost so nam pritegnile ciklame, ki za razliko od naših tam največkrat rasle kar v šopih. Polega tega so bile vsaj dvakrat večje od naših.

Zanimalo me je, ali je to posledica dobrih pogojev za rast ali pa so drugačne od naših. S pomočjo interneta sem ugotovil, da pri nas po gozdovih raste več kot 60 variant. Vse so ista vrsta Navadne ciklame (Cyclamen purpurascens), razlikujejo pa se v podrobnostih. O tem je napisana celo knjiga.

Našel sem tudi, da so zaščitene. Dovoljeno je nabiranje samo nadzemnih delov.