Samoizolacija

Takšna samoizolacija ni težka. Nasprotno, prav uživava.

Čez noč nam je natreslo snega. Ravno toliko ga je, da je vse pospravljeno in čisto. Užitek se je potepati po samotnih poteh v družbi, kjer je vsak pogovor prijeten.

Stezica

V času epidemije korona-virusa se drživa doma. Nimava obiskov, nimava stikov. Dopoldne in največkrat tudi popoldne sva do sedaj v lepem vremenu upravila lahek sprehod v gozdu nad hišo. Drugih sprehajalcev skorajda ni. Če se pa le srečamo, se izognemo v širokem loku.

Sekundo pred posnetkom je po tej stezici mimo naju švignil kolesar. Jasno, fotoaparata mi ni pravočasno uspelo niti potegniti iz žepa.

V gozdu proti večeru

Gozdovi v bližini najinega doma so bili v zadnjem desetletju dvakrat močno poškodovani, dvakrat je bila tu prava katastrofa. Počasi se obnavljajo ali pa smo se samo privadili. Sem in tja naletim tudi na prijazen prizor. Tokrat je pomagalo tudi sonce, ki je bilo že precej nizko.

 

 

Parkec

Mali fotoaparatek imam kar v denarnici. Tako je vedno z mano in pri roki. Tako niti sam pred sabo nimam izgovora: “Uh, ko bi imel fotoaprat sabo, bi…”.

Včasih pa na sprehod ali po opravkih vzamem seboj “taveliki” fotoaparat. Poredko, zgodi pa se vseeno, nanj nataknem objektiv ribje oko, ki je bolj pokrovček kot pravi objektiv. Fotografije so takrat nenavadne, še sam sem velikokrat presenečen.

Slanina

Mesa na jedilniku nimava prav vsak dan. Velikokrat so na sporedu ribe ali lignji, svinjina pa le zelo poredko. Največkrat je v obliki kakšne klobase, krvavic, 2 krat ali 3 krat letno pa tudi v obliki pečenih rebrc iz Mercatorja.

Včasih pa se nama po svinjini le pocedijo sline. Za takšne primere so v zmrzovalniku že pripravljene kocke slanine. Še zmrznjeno kocko nareževa na čisto drobne rezinice. Te se na jeziku kar same stopijo.

Zadnji teloh

Teloh je dozorel, malo je že celo obgrizen. Najbrž bo to zadnji teloh, ki sem ga letos fotografiral.

Na najinih sprehodih srečujeva veliko zadovoljnih sprehajalcev, svet pa se zaradi koronavirusa počasi ustavlja.