Med jezerom in Cerknico

Če kje, potem piha med Dolenjim Jezerom in Cerknico. Tudi pluženje ne pomaga veliko. Veter nosi sneg ki izniči pluženje.

Povrhu vsega je tu najbolj mraz.

Mraz

Fuj, kako je zadnje dni mraz. Saj temperature niso nizke, čez dan je tam nekje okrog ničle. Veter je tisti, ki je neusmiljen. Najhuje je med Cerknico in Doljenjim jezerom, tam ne preneha niti za trenutek.

V takšnem vremenu so obiskovalci jezera prav redki.

V vetru

Med Dolenjim jezerom in Cerknico je ravnina, kjer menda prav vedno piha. Tako je bilo tudi med zadnjim snežnim metežem. Kljub pluženju ceste in posipanju je bila cesta čisto zasnežena.

Vseeno sva bila dve uri na zraku. Priznam, močno naju je prepihalo.

Pasji kakci niso več moteči

Ko pade sneg, pasji kakci kar naenkrat niso več zanimivi. Še tabla, ki nas na njih spominja, postane začasno nevidna in nemoteča.

Na klopci

Tudi v Londonu se zima poslavlja. Tam so temperature pozimi precej višje od naših, pa je vseeno prijetno loviti zimske žarke.

Takole so se soncu nastavili na bregu Themze. Čez vodo je lepo videti stavbe na Greenwichu.

Pasji kakci v Londonu

Nahrbtnik

Tako izgleda hrbtna stran mojega nahrbtnika. Tkanje tvori tako lep vzorček, da sem ga moral fotografirati.

Zadnja leta se na potovanja podajava le za nekaj dni. Ko so letalske družbe začele zaračunavati tudi večjo ročno prtljago, ki jo vzameva v letalo, sva ugotovila, da je majhen nahrbtnik za najine potrebe in navade čisto dovolj. Vanj gre vse rezervno perilo, zobna ščetka, fotoaparat, polnilci in še kakšna malenkost. Kje so časi, ko je bilo najbolj normalno, da sem na potovanje seboj vlekel največji kovček, ki je bil doma.

. . .

Na tečaju Fotopratkum imamo za domačo nalogo zanimivo temo. Fotografirati moramo nekaj, kar nismo še nikoli. Takšnega ali podobnega vzorčka še nisem nikoli opazil, kaj šele, da bi ga videl na fotografiji.

S telefonom ponoči

V Londonu sem fotografiral samo s telefonom. Seveda je nekaj posnetkov nastalo tudi zvečer.

Že dolgo mi je znano, da v slabih svetlobnih pogojih telefon čisto odpove. Zgradba fotoaparat na telefonu je takšna, da razen velikosti nima nobene prednosti pred pravimi fotoaparat. Fizika ima svoje zakonitosti, ki se jih ne da zaobiti.

Tokrat pa me je telefon presenetil. Telefon fizikalne omejitve leče in senzorja kompenzira z računalniško obdelavo. Vse fotografije močno obdela, še posebej pa takšne, ki so posnete pri šibki svetlobi. Tu mu digitalni fotoaparati najbrž še dolgo ne bodo kos.

S telefonom sem napravil fotografije, ki jih s svojim fotoaparatom ne bi mogel. Ostane le še pomislek, kakšen del slike je posnet, kakšne del pa je generirala računalniška obdelava. Ampak vseeno! Pri nočni fotografiji se je tako izkazal, da si s svojim znanjem marsičesa sploh ne znam razložiti.

Stolpnice skozi ograjo

Stolpnice me vsakič posebej očarajo, tokrat sem jih slikal skozi ograjo. Za poživitev je kot nalašč pripeljal vlak DLR.

Slikal sem na mostu South Quay Footbridge. Tu skoraj redno pripravim fotoaparat. Na tem blogu je več fotografij, ki so nastale na mostu. V bližini mosta sem napravil tudi posnetke odsevov. Do sedaj sem mislil, da jih je vedno videti. Pa sem se motil, tokrat odsevov ni bilo.

Canary Wharf za ozadje

Ko sva v Londonu ne hodiva daleč. Sprehode opraviva v glavnem na Isle of Dogs ali pa po Greenwich parku. Pravkar sem ugotovil, da so za ozadje na večini mojih fotografij, ki jih naredim med sprehodi, stolpnice na Canary Wharf. Ni kaj, takšno ozadje je zelo slikovito.

Millwall Dock

Sredi kopnega na Isle of Dogs v Londonu so takšna vodna prostranstva, Pred pol stoletja so bili to doki, kjer so popravljali in opremljali ladje.

Tudi v Londonu je lepše, kadar sije sonce.

Zjutraj po kruh

Takole grem zjutraj po kruh. Po enem mesecu fotografiranja samo s telefonom, je v Londonu z menoj tudi pravi fotoaparat. Spet se veselim vsakič, ko škljocne zaklop fotoaparata .

Analiza padca

Na smučanju sem imel srečo. Nameraval sem napraviti posnetek, smučar pa je ravno takrat padel. Posnetki so bili narejeni s telefonom.

Takole se je začelo. Kdo ve, zakaj ga je dvignilo od tal.

Ko je pristal, mi je levo smučko odpelo in ga zasukalo za 180 stopinj.

Smučka je v zraku, on pa se je že skrčil, da bi ublažil padec

Smučka je kar še v zraku, ni se še dotaknila tal.

Smučka je zraku, smučar pa že na hrbtu.

Pri naših letih je vsak padec lahko kritičen. Smučarju ni bilo nič, le spomniti se ni mogel, kaj se je med padcem dogajalo.

En mesec s telefonom

En mesec sem fotografiral samo s telefonom. Imam nov telefon, ki ima menda zelo dober fotoaparat. Pravzaprav so v telefon vgrajeni kar trije fotoaparati – objektivi in senzorji.

En mesec je verjetno dovolj časa, da sem fotoaparat na telefonu nekoliko bolje spoznal in dobil občutek, kako uporaben je v različnih situacijah.

Ugotovil sem, da so nekatere zmožnosti naravnost čudovite, nekatere omejitve pa resne. Zato bom telefon s fotoaparatom imel še naprej vedno seboj, za zaresno fotografiranje pa bom še naprej uporabljal “starinski” fotoaparat.

Snežnik iz dnevne sobe

Iz naše dnevne sobe je mimo sosedovega dimnika lepo videti vrh Snežnika. To pomeni, da se z vrha Snežnika lepo vidi naravnost v našo dnevno sobo.

Kaj vse je videti iz naše dnevne sobe je nekakšna igra, ki jo igram sam s sabo. Ta pogled je nekoliko bolj levo od ostalih, ki jih lahko občudujem prav vsak dan ob vsakem času in vsakem vremenu.

Z istega mesta je lahko Snežnik čisto drugačen. Od tega, kakšen objektiv izberem, je lahko blizu ali tako daleč, da ga skoraj ni videti.

Pogled na jezero

Seveda je pozimi pogled skozi okno dnevne sobe na jezero drugačen. Meni je prav vsak lep.

Prizor je vsak trenutek drugačen. Če pa spreminjam še goriščno razdaljo objektiva, se med seboj razlikujejo tako močno, da je težko verjeti, da je vsakič fotografirano z istega mesta v isto smer.

Nasip in most

S te strani ni prav veliko fotografij tega mosta.

Drsala sva

Nazadnje sva drsala pred tremi leti. Tisto drsanje mi je ostalo v slabem spominu, saj sem trikrat z viška padel na isto kost. Tisto mesto na boku se je lepo razbolelo in me jezilo še tedne.

Lani nama je skoraj uspelo. Nekaj dni sva peš hodila v Rešeto in se vsakič čudila, kako da je možno drsanje. Ko sva prvič prišla z drsalkami, je bila že odjuga in drsanje bibilo mogoče le še v gumijastih škornjih.

Po treh letih ponovno na drsalke ni bilo ravno enostavno. Že do leda ni bilo prav lahko. Če se prav spomnim, sem bil nekoč na ledu precej okreten. Oboževal sem občutek lahkote, s katero sem hitro predrsal tudi večje razdalje. Tokrat pa sva se s pogledom naravnost predse komaj premikaka, kot bi bila na ledu prvič. Bolj prestopal sem se in drsalke nisem dvignil več kot nekaj milimetrov. Če bi glavo le malo obrnil, se mi zdi, da bi izgubil ravnotežje in padel.

Po kakšni uri na ledu sem dobil občutek, da bi se prihodnjič na ledu lahko nekoliko sprostil, a kaj, ko je že napovedano toplejše vreme.

Ta na sliki v zeleni vetrovki nisem jaz. Če bi jaz včeraj drsalko toliko dvignil, bi bil verjetno takoj na nosu.

Zamrznjeno Rešeto

Jezero je zamrznjeno na široko. V Rešetu je bilo toliko drsalcev, da je bilo parkirišče čisto zasedeno.

Lani nama ni uspelo, da bi prišla do drsanja. Nekaj dni sva odlašala, potem pa se je led stopil. Podobno nama grozi tudi za letos. Nisva še bila na ledu, Upam, da bo zdržal še kakšen dan.

V oblaku

V Nevegalu je vedno sonce. Vsi prizori, ki jih imam v spominu, so sončni. Vsakič, ko gremo tja, prej preverimo vreme in na pot se odpravimo, le če je napoved primerna.

Sem in tja pa se nam zgodi, da kakšen dan smučamo v megli. Čeprav je takrat vožnja s trosedo čarobna, smučanje ni najbolj prijetno.