Škocjan caves

Janez je že večkrat pripovedoval, da po Menišiji večkrat tavajo tujci in sprašujejo za Škocjanske jame. Menda je na ozke makadamske poti Menišije, kjer se prav lahko izgubijo tudi domačini, pritaval celo avtobus. Ja, kolesarjenje je tam prijetno, avtobusa pa si na tistih poteh niti ne predstavljam.

V soboto sva v bližini Begunj našla to obvestilo, ki naj bi takšnim turistom in popotnikom povedalo, da niso na pravi poti. In jim seveda pokazalo, da so zgrešili kar za 47 kilometrov.

Doma sem z Googlom poskusil poiskati Škocjanske jame. In res me je usmeril nekam v Minge, v bližino begunjske lovske koče. Izgubljeni turisti najbrž samo sledijo Googlu in tako namesto v Škocjanske jame pridejo v Menišijo. Ne verjamem, da bi to lahko koga osrečilo.

Prepričan sem, da je Google že kdo obvestil, saj je to enostavneje in ceneje, kot izdelati takšno obvestilo in ga obesiti. Ni mi pa jasno, zakaj je v Google Maps še vedno napaka.

 

Bisernik ali bela pamela

Prijatelj me je opozoril na ta grmiček. Saj sem ga že videl, ampak kakšne pozornosti mu pa nisem posvečal. Pozanimal sem se na spletu in ugotovil, da je doma v Severni Ameriki. Imenujejo ga Snowberry. Pri nas ga uporabljamo kot okrasni grm, je pa že na seznamu invazivnih rastlin.

Vejica mi je bila zanimiva, ker so na njej hkrati plodovi in cvetovi. Ko sem ga proti večeru želel fotografirati, skozi okna v dnevni sobi ni bilo več dovolj svetlobe. Sem pa zato po dolgem času spetu uporabil svetlobo fleša in zlat odbojnik.

Ni mi uspelo

V petek smo se spustili do Iške. Na poti navzdol smo videli vsaj 5 odraslih, velikih močeradov. Fotoaparat sem imel pri roki, na njem pa pravi objektiv. Vseeno mi ni uspelo fotografirati niti enega. Enkrat sem bil predaleč, drugič mi je ušel v luknjo, tretjič nisem izostril na pravo mesto, četrtega sem skoraj pohodil in skoraj padel, ….

Ta je glavo skril. Kazal je le hrbet, del repa in zadnjo taco. Saj sem pomislil, da bi ga premaknil, pa ga potem nisem.

Skratka, ni mi uspelo.

Muškatna hobotnica

Že kar nekaj časa fotografiram “portrete” rib in ostalih artiklov petkove potujoče ribarnice. Ribe poskušam fotografirati čisto od spredaj, saj sem ugotovil, da si jih tako nikoli ne ogledamo.

Podobno sem poskusil tudi z muškatno  hobotnico, nastal je spodnji posnetek. Ampak z njim nisem zadovoljen.Sprijaznil sem se, da  “portreta” hobotnice pač ne znam narediti.

Košute na obisku

Ponoči so nama košute pobrale še zadnji pridelek z najinega vrtička. Vrt so nama pravzaprav opustošile. Očitno so v soseščini že vse pojedle, pa je prišel na vrsto najin vrt, na katerega je za košute nekoliko ožji dostop.

Prehitele so naju za kakšnih 12 ur. Za kosilo sva imela predvideno cvetačo z vrta, pojedle pa so jo košute že za zajtrk.