Še prejšnjo nedeljo, to je pred enim tednom, je bilo sredi dneva -5 stopinj. Da je šel mraz do kosti, je pripomogel tudi močen veter. Za prihodnje dni pa napovedujejo temperature tja to 20 stoopinj. Očitno politika ni edina, ki je čisto zmešana.
Jarice se ne dajo. Ta čas cvetijo, pa če je mraz ali toplo. Vesela sva jih.
To obvestilo frizerja pa ni zapisano po ljubljansko! Narečja nisem prepoznal.
V Ljubljani bi bile tudi naše zapisane narečne besede hudo čudne. Pa saj bi bile nemogoče že, če bi bile zapisane tu, v Cerknici.
Ta je bila zadnja. O tem sem že vse napisal. Na začetku jih je bilo toliko, da sem mislil, da jih bo dovolj za vedno. Motil sem se. Vseeno so zdržale ohoho let.
No, ko sem jo prinesel iz kleti, ni bila nič kaj ugledna. Preden takšno odprem, lahko samo ugibam kaj bo. Pa se je izkazala, zdržala je do konca.
Izgleda, da je vino na tem blogu kar pogosta tema. Prešetl sem prispevke na temo vino, več kot štirideset jih je. Ob pregledovanju so se mi včeraj cedile sline.
Pred malo več kot desetimi leti sem se domislil, da se bom potrudil in vsak dan napravil vsaj eno fotografijo. S tem naj bi premagal lenobo, ki mi večkrat na dan prepreči, da bi kaj napravil.
No, res svetloba ni vsak dan najbolj primerna. Tudi vsakdanji sprehod naju ne pelje vedno po zanimivih in razglednih poteh. Pa imam vseeno seboj fotoaparat in res skoraj vsak dan napravim kakšen bolj ali manj posrečen posnetek.
Lenoba pa je v vseh teh letih našla tisoč novih oblik, s katerimi me vsak dan izziva.
Na pustni torek popoldne sva se sprehodila po Cerknici. Srečala sva samo dve maškari. Potem sva šla na pokopališče in Dušanu prižgala svečko.
O svečah na pokopališčih je imel nenavadno mnenje, pa ne bi o tem tu. Vsekakor pa je bil letošnji Pust prvič brez njega. Če bi Dušan videl, kakšen je bil karneval letos, najbrž ne bi preživel.
Očitno se je na Dušana spomnil tudi nekdo s Pustnega društva in mu na grob prinesel šopek.
Ob jezeru sva v čudovitem vremenu preživela lep dan. Med drugim sva bila prvič pri visoki opazovalnici, odkar je odprta za obisk.
Vreme postaja bolj prijazno, pa se nama bo razširilo območje za najine sprehode.
V skeniranju imam star album. Sestavljen je iz 40 listov. V njem so fotografije iz prve svetovne vojne, z ruske in soške fronte. Kar nekaj ur bom presedel z njim. Če bomo le dobili kakšno zgodbo ali podatke, ki so vezani na slike iz albuma, jih bomo objavili na strani Stareslike.
Fotografije sem že poskeniral. Album in razpored fotografij na strani s podnapisi pa bom ohranil tako, da jih bom fotografiral. Da bodo fotografije posameznih listov med seboj konsistentne, bo zahtevalo kar nekaj dodatnega napora in časa.
Na prednji strani albuma je pritrjena značka.
Za hišo imamava čisto majhen vrt. Pozimi izgleda še manjši. Na njem Boža vsako leto z velikim veseljem pridela dovolj zelenjave za poletne mesece. Celo krompir, ki tu zraste, nama zadostuje kar za nekaj časa.
Pozimi vrt počiva. Zjutraj je prvi pogled usmerjen preko vrta na jezero in naprej na Javornike in Snežnik. To jutro je bil pogled zaradi sneženja zabrisan. So pa bile videti sledi parkljev velikih košut, ki so prišle pogledat, če je kaj za pod zob. Privoščile so si ohrovt neke čudne vrste, ki je bil za naju pretrd.
Vsak dan grem mimo, včasih tudi večkrat, pa ga nisem še nikoli opazil. Tako sem na svojih običajnih poteh slep, da sem ga spregledal. Za hotelom v Cerknici raste drevo nenavadne oblike.
Počakal bom, da dobi listje in da vidim, kakšne vrste je. Verjetno je tam posajeno za okras, saj pri nas v naravi takšna ne rastejo.
Drevo je pritegnilo mojo pozornost, spodnji del debla je res nenavaden. Začelo me je zanimati, kdo ga je posadil, koliko je staro. Pobrskal sem po svojem arhivu, pa ga tam po krajšem iskanju nisem našel. Šele kasneje sem na strani Stareslike našel fotografijo, za katero je ocenjeno, da je nastala leta 1968.
Padlo je čisto malo snega. Izgledalo je bolj tako, kot izgleda krof, ko ga posujemo s sladkorjem. Pa saj je bilo še lepše.
