Ko sva zadnje čase v Londonu, je Millwall park prav v bližini. Tako sva tam skoraj vsak dan.
Tudi drugače mi je v posebno veselje ponoviti fotografiranje z iste točke in na ta način kar najbolj nazorno prikazati, kaj se je spremenilo.
Že teden dni sva doma. Še malo, pa bodo vse fotografije, ki sem jih napravil v Londonu, urejene.
Včasih je bilo treba v trgovino tudi zvečer. Takole sem šel mimo razsvetljene Cutty Sark v Greenwichu. Ker se mi je zdel pogled nenavaden, sem napravil posnetek. Razen telefona ni bilo pri roki nič boljšega.
Takole greva vsak dan na kavo. Torej je postopek ze ustaljen, že vnaprej veva, kaj lahko pričakujeva.
Tokrat pa je bila svetloba prav neverjetna. Žal sem to ugotovil šele, ko sva vstala, da bi odšla.
Hodila sva po gozdu, na tleh sem zagledal zanimivo rožico, pa sem počepnil, da bi jo fotografiral. Ko sem vstal mje je po obrazu pobožala tale zadeva, ki sem jo zagotovo že večkrat videl, pa še nikoli opazil. Tako nemogočih oblik je, da se razočaran nad seboj, da je do danes še nisem opazil. Kdo ve, katero drevo je to?
O takšnem prizoru ne morem biti pozitiven. Že večkrat sem ta avtomobil videl, kako parkira na zelenici. Sledi takšnega parkiranja so že vidne in trava je ob robu ceste že uničena. Le kaj voznika premami, da parkira tu, ko so samo čez cesto vedno prosta parkirna mesta!
Vsako pomlad čakava in se veseliva pogleda, ko se naša glicinija odene v vijoličasto. Letos je kazalo, da se bo razcvetela ravno takrat, ko bova v Londonu. Pa naju je počakala in naju ob povratku domov razveselila. Čez kakšen dan bo pa še lepša.
Tole sem ujel v sredo na prvomajskem obisku Slivnice.
Ne obvladam več, pa tudi mi ni več tako pomembno, da prepoznam prav vsako kukavico, ki raste pri nas. Vseeno mislim, da je na sliki bezgova kukavica, saj če se prav spomnim, je prav ta tista, ki jo lahko pričakujem ob tem času. To je verjetno edina naša kukavica, ki jo najdemo v dveh barvah, rumeno in vijoličasto.
Doma sva. Iz Londona sva se vrnila v torek. Včeraj je bil 1. maj in tako kot vsako leto sva šla na Slivnico.
Zadnje čase se klancev izogibava, tako sva na Slivnici bolj poredko. Pred leti sva poznala prav vsako stezico, po nekaj vremenskih nesrečah pa je gozd popolnoma spremenjen.
Na pobočju pod Gradiščem je vse polno novih stezic. Obiskovalcev je vedno več in s tem raste število stezic, pa tudi njihova širina.
. . .
Fotografij iz Londona je toliko, da bo minilo še kar nekaj časa, da jih bom uredil.
Na prvi pogled niti ni izgledalo tako hudo, pač vzdrževanje. Ko pa sem pogledal v notranjost omarice, pa se mi je zadeva zdela nemogoča. Ampak serviser se mi je vseeno nasmehnil.
Pomlad v London je prišla še nekoliko prej kot pri nas. Pa še napovedi za naše kraje, da bo v naslednjih dneh snežilo, tam zagotovo ni.
