Garmin GPS

Že leta si načrt za pot po neznanem pripravim na računalniku in si ga naložim na Garminov GPS, ki ga imam med vožnjo pritrjenega na bilanci.

Tokrat mi je turo predlagal zet in mi tudi poslal načrt poti, ki naj bi ga sledila. Pa ni šlo. Na Garmin, podjetje, ki je proizvajalec in nudi podporo za GPS naprave, so se spravili lopovi in zaklenili njihove računalnike. Brez njih pa si zetovega načrta nisem mogel naložiti na svoj GPS.

Očitno je lahko brez teh napravic še lepše. Pomagala nama je prijazna receptorka v hotelčku, kjer sva prenočila. Na list papirja nama je podrobno napisala navodilo, kje naj voziva, kje zavijeva, kaj so znaki, da sva na pravi poti. Del tega navodila je na fotografiji.

Takšno vodenje ni tako natančno kot z Garminom, je pa neprimerno bolj toplo in prijetno.

Zelše s Peščenka

Sedaj je vroče in v zraku je sparina, ki povzroča, da pogled na daleč ni čisto jasten.

Pred dnevi po dežju je bilo ozračje čisto. Preizkušal sem nastavitve fotoaparata, kot rezultat pa je nastala še ta fotografija. Tako s Peščenka ob dobri vidljivosti vidimo zelško cerkvico.

Ribič

Tako zamišljenega ribiča sem ujel na jezeru, ko se je zvečer vračal proti nasipu.

Po in pred dežjem

Pred dnevi je bilo ves dan deževno. Držala sva se kar doma, za tisti dan je kolesarjenje odpadlo.

Proti večeru je pod oblaki posijalo sonce. Bil sem primerno razpoložen, vsedel sem se v avto in odpeljal do nasipa na jezeru. Sonce je kukalo izpod oblakov in čez nekaj minut zašlo. Dovolj časa sem imel, da sem napravil več fotografij.

Zelo poredko, skoraj se ne spomnim, da bi se z avtomobilom odpeljal na fotografiranje.

Bučke, bučke, bučke…

Boža je letos na vrtu vsadila samo tri sadike bučk. Letošnje leto je za bučke prijazno, zato rastejo kot zmešane. Boža se trudi, da pobere še čisto majhne, jaz  si izmišljam recepte, pa se zaloga bučk v hladilniku vseeno veča.

Na jedilniku so praktično vsak dan. Zadnje dni sva jih napravila tako:

– testenine z bučkami in ostankom orjaškega lignja z mediteranskimi začmbami,
– bučke in ostanek orjaškega lignja po v ostrigini omaki in ingverje, riž kot priloga,
– curry iz bučk (2x), riž kot priloga,
– bučke na žaru kot priloga k argentinskemu zrezku iz Hoferja,
– bučke v ostrigini omaki z ostanki argentinskega zrezka, riž kot priloga (na sliki).

Ja, zadnji teden je bil en obrok brez bučk.

Kotiček (6)

Tu je najin prostor za zajtrke, v deževnem vremenu pa tudi za kosila. Če le ni preveč mraz, si za zajtrk ali kosilo pripraviva mizo na terasi.

Včeraj sva praznovala

Včeraj je bil prav poseben dan. Toliko lepega se nama je zgodilo, da sva po kosilu ugotovila, da pravzaprav praznujeva, saj:

• že do kosila sva napravila lep kolesarski izlet. Po dolgem času sva šla do Grčarevca. Boža je ugotovila, da sva se končno spet peljala po cestah, ki nekam peljejo. Ko se voziva po gozdovih, tiste poti da ne vodijo nikamor. Med potjo sem fotografiral kar štiri nova obeležja, kar se bo verjetno težko še kdaj zgodilo. Na strani Obeležja manjkajo samo še redka.
• zet je na svojem blogu objavil tako lep zapis o doživljanju kolesarjenja, da sva sklenila, da morava tudi midva še letos na kakšno večdnevni izlet s kolesom. Boža je celo že ugotovila, kam bova šla.
• konec tedna pride hčerka z družino na obisk za cel mesec.
• po kolesarjenju sva si pripravila odlično kosilio z veliiiiiiiko ribo. V naglici sem šel v klet in prinesel napačno steklenico vina. To je bila najboljša penina, kar sem jih kdaj pil. Bila je zadnja iz velikega kartona, ki sem ga dobil pred mnogimi, mnogimi leti in prav možno je, da je ta steklenica bila zadnja, kar jih je še bilo na svetu. Hranil sem jo za kakšno prav posebno priložnost. Prav, je bila ta posebna priložnost pa večrajšnje kosilo.

Katera pot je za Rakek

Po Menišiji se je izgubiti čisto enostavno. Med Begunjami in Logatcem so poti in križišča vsa enaka. Nikjer ni videti hribov, da bi se po njih lahko orientiral. Smerokazov skorajda ni in prepuščen si sam sebi, zemljevidu in GPS. Razen na tem križišču. Rakek je tu kar trikrat označen, kam vodijo ostale poti tega križišča, pa očitno ni važno.

Kotiček (5)

Projekt fotografiranja najinih kotičkov skupaj z avtoportretom se nadaljuje. Vse gre po načrtih, le terminsko se mi ne izide, da bi napravil po en posnetek vsak dan.

Ta kotiček je na terasi, v senci senčnika. Najbolj je primeren za popoldansko kavo. Uporaben pa je še bolj, ker je signal domačega wifi tu še sprejemljiv.

Dan po nalivu

Po velikosti kamnov, ki jih je voda prinesla na cesto, je enostavno sklepati, da je bil naliv močan. Na gozdni vlaki je nastal globok jarek, material pa je naneslo na cesto.

To je bil letos že drugi tak naliv. Ceste po gozdovih spomladi niso bile urejane tako, kot prejšnja leta in je zato učinek teh dveh nalivov še večji. Marsikakšen klanec je komaj še prevozen. Deroča voda je odnesla material in ga odložila na kupe. Po klancih navzdol se sedaj s kolesom ne upava več spuščati. Velikokrat je v vznožju klanca naliv izkopala kanal prečno čez cesto, ki je lahko globok tudi kakšnega četrt metra. Ne bi bil hec, če bi s hitrostjo vanj zapeljal nepripravljen.