
Če kje, potem piha med Dolenjim Jezerom in Cerknico. Tudi pluženje ne pomaga veliko. Veter nosi sneg ki izniči pluženje.
Povrhu vsega je tu najbolj mraz.

Tako izgleda hrbtna stran mojega nahrbtnika. Tkanje tvori tako lep vzorček, da sem ga moral fotografirati.
Zadnja leta se na potovanja podajava le za nekaj dni. Ko so letalske družbe začele zaračunavati tudi večjo ročno prtljago, ki jo vzameva v letalo, sva ugotovila, da je majhen nahrbtnik za najine potrebe in navade čisto dovolj. Vanj gre vse rezervno perilo, zobna ščetka, fotoaparat, polnilci in še kakšna malenkost. Kje so časi, ko je bilo najbolj normalno, da sem na potovanje seboj vlekel največji kovček, ki je bil doma.
. . .
Na tečaju Fotopratkum imamo za domačo nalogo zanimivo temo. Fotografirati moramo nekaj, kar nismo še nikoli. Takšnega ali podobnega vzorčka še nisem nikoli opazil, kaj šele, da bi ga videl na fotografiji.
V Londonu sem fotografiral samo s telefonom. Seveda je nekaj posnetkov nastalo tudi zvečer.
Že dolgo mi je znano, da v slabih svetlobnih pogojih telefon čisto odpove. Zgradba fotoaparat na telefonu je takšna, da razen velikosti nima nobene prednosti pred pravimi fotoaparat. Fizika ima svoje zakonitosti, ki se jih ne da zaobiti.
Tokrat pa me je telefon presenetil. Telefon fizikalne omejitve leče in senzorja kompenzira z računalniško obdelavo. Vse fotografije močno obdela, še posebej pa takšne, ki so posnete pri šibki svetlobi. Tu mu digitalni fotoaparati najbrž še dolgo ne bodo kos.
S telefonom sem napravil fotografije, ki jih s svojim fotoaparatom ne bi mogel. Ostane le še pomislek, kakšen del slike je posnet, kakšne del pa je generirala računalniška obdelava. Ampak vseeno! Pri nočni fotografiji se je tako izkazal, da si s svojim znanjem marsičesa sploh ne znam razložiti.
Stolpnice me vsakič posebej očarajo, tokrat sem jih slikal skozi ograjo. Za poživitev je kot nalašč pripeljal vlak DLR.
Slikal sem na mostu South Quay Footbridge. Tu skoraj redno pripravim fotoaparat. Na tem blogu je več fotografij, ki so nastale na mostu. V bližini mosta sem napravil tudi posnetke odsevov. Do sedaj sem mislil, da jih je vedno videti. Pa sem se motil, tokrat odsevov ni bilo.
Na smučanju sem imel srečo. Nameraval sem napraviti posnetek, smučar pa je ravno takrat padel. Posnetki so bili narejeni s telefonom.
Takole se je začelo. Kdo ve, zakaj ga je dvignilo od tal.
Ko je pristal, mi je levo smučko odpelo in ga zasukalo za 180 stopinj.
Smučka je v zraku, on pa se je že skrčil, da bi ublažil padec
Smučka je kar še v zraku, ni se še dotaknila tal.
Smučka je zraku, smučar pa že na hrbtu.
Pri naših letih je vsak padec lahko kritičen. Smučarju ni bilo nič, le spomniti se ni mogel, kaj se je med padcem dogajalo.
En mesec sem fotografiral samo s telefonom. Imam nov telefon, ki ima menda zelo dober fotoaparat. Pravzaprav so v telefon vgrajeni kar trije fotoaparati – objektivi in senzorji.
En mesec je verjetno dovolj časa, da sem fotoaparat na telefonu nekoliko bolje spoznal in dobil občutek, kako uporaben je v različnih situacijah.
Ugotovil sem, da so nekatere zmožnosti naravnost čudovite, nekatere omejitve pa resne. Zato bom telefon s fotoaparatom imel še naprej vedno seboj, za zaresno fotografiranje pa bom še naprej uporabljal “starinski” fotoaparat.
Iz naše dnevne sobe je mimo sosedovega dimnika lepo videti vrh Snežnika. To pomeni, da se z vrha Snežnika lepo vidi naravnost v našo dnevno sobo.
Kaj vse je videti iz naše dnevne sobe je nekakšna igra, ki jo igram sam s sabo. Ta pogled je nekoliko bolj levo od ostalih, ki jih lahko občudujem prav vsak dan ob vsakem času in vsakem vremenu.
Z istega mesta je lahko Snežnik čisto drugačen. Od tega, kakšen objektiv izberem, je lahko blizu ali tako daleč, da ga skoraj ni videti.
Seveda je pozimi pogled skozi okno dnevne sobe na jezero drugačen. Meni je prav vsak lep.
Prizor je vsak trenutek drugačen. Če pa spreminjam še goriščno razdaljo objektiva, se med seboj razlikujejo tako močno, da je težko verjeti, da je vsakič fotografirano z istega mesta v isto smer.
S te strani ni prav veliko fotografij tega mosta.
Nazadnje sva drsala pred tremi leti. Tisto drsanje mi je ostalo v slabem spominu, saj sem trikrat z viška padel na isto kost. Tisto mesto na boku se je lepo razbolelo in me jezilo še tedne.
Lani nama je skoraj uspelo. Nekaj dni sva peš hodila v Rešeto in se vsakič čudila, kako da je možno drsanje. Ko sva prvič prišla z drsalkami, je bila že odjuga in drsanje bibilo mogoče le še v gumijastih škornjih.
Po treh letih ponovno na drsalke ni bilo ravno enostavno. Že do leda ni bilo prav lahko. Če se prav spomnim, sem bil nekoč na ledu precej okreten. Oboževal sem občutek lahkote, s katero sem hitro predrsal tudi večje razdalje. Tokrat pa sva se s pogledom naravnost predse komaj premikaka, kot bi bila na ledu prvič. Bolj prestopal sem se in drsalke nisem dvignil več kot nekaj milimetrov. Če bi glavo le malo obrnil, se mi zdi, da bi izgubil ravnotežje in padel.
Po kakšni uri na ledu sem dobil občutek, da bi se prihodnjič na ledu lahko nekoliko sprostil, a kaj, ko je že napovedano toplejše vreme.
Ta na sliki v zeleni vetrovki nisem jaz. Če bi jaz včeraj drsalko toliko dvignil, bi bil verjetno takoj na nosu.