foto: Janez Strojan
Tečajniki tečaja Fotopraktikum smo si ogledali TV Slovenija. Pokukali smo v mnogo prostorov in se seznanili z nekaj od neskončnega števila opravil, ki tam potekajo.
Več kot triurno vodenje je bilo pisano prav nam na kožo. Bolj podrobno smo pogledali ravno tisto, kar nas je najbolj zanimalo. Vodil nas je veteran, ki je celo svoje poklicno življenje preživel v tem okolju, zato so bile razlage in vodenje temu primerne.
Še enkrat – nepozabno.
Prav zanima me, če že kdo podrobno opisal, kako se nastavi škrinjco, na kaj je potrebno paziti, kaj se sme…
Nekatera opravila so čisto vsakdanja, pa se kar naenkrat ugotovi, da je znanje izginilo.
Janez škrinjco napne, pokapa z žganjem in škrinjco nastavi na vejo. Izbere takšno vejo, za katero oceni, da polhom služi za prehod.
Letos sem fotografiral tudi nastavljanje.
Polhanje nam je že nekaj desetletij najpomembnejši jesenski dogodek. Za letos je bolj slabo kazalo, menda polhov letos ni.
Vseeno se je stalna družba zbrala in se lotila polhanja tako, kot se spodobi. In skupaj smo preživeli čudovit večer.
Iz omar sva potegnila svoja topla kolesarska oblačila. Nekaj mesecev ne bo več toplega vremena. In če nisem prav oblečen, me na kolesu tako strašansko zebe. Po nekaj urah se mraz zaleze prav povsod, najprej pa na stopalih.
Včeraj je bilo tam nekje okrog 12 stopinj, dovolj, da sva pod čelado nataknila kapi. Med Cerknico in Dolenjim Jezerom pa sva vseeno srečala nasmejano mladenko, ki je kolesarila v frfotajoči majici in ¾ hlačah. Zagotovo ni bila prav daleč.
V gozdu pa sva že čutila jesen. Le jeseni se sonce takole nizko prebija, čeprav se listje še ni obarvalo v prave barve.
Takole izgleda Ryanairov kotiček na letališču Stanstead v Londonu, kjer lahko poizveduješ po izgubljeni prtljagi. Prav nič me ne mika, da bi moja prtljaga ostal tu, čeprav je glede na število potnikov kup vsakovrstne prtljage kar majhen.
Pravzaprav potujeva z vedno manj prtljage. Tazaresnega kovčka nisva imela seboj že leta in leta. Ko sva bila v Londonu prejšnji teden, sem imel jaz seboj nahrbtnik, s katerim grem doma po nakupih v Hofer, Boža pa je imela le večjo ročno torbico, pravzaprav cekar. Čisto vse, kar sva potrebovala sva imela seboj.
Z letali potujeva že mnogo let in kar pogosto. Na srečo kakšnih hujših zapletov s prtljago skoraj nisva imela. Spomnim pa se, da so nam pred dvajsetimi leti izgubili nahrbtnik, po katerega sem moral v Trst naslednji dan po povratku.
Z veseljem sem sprejel nov izziv – fotografirati poslovne prostore za objavo.
Ni bilo prav veliko časa, da bi lahko kaj pripravil. Zelo prav pa mi je prišel širokokotni objektiv, ki ga zadnja leta uporabljam prav pogosto..
Ko je bil moj vnuček star 100 dni, mu je za darilo Janez posadil jablano. “Naj raste z njim”, je rekel.
Letos je ta jablana prvič cvetela. Spomladanska slana je bila neusmiljena, a vseeno je ostalo nekaj cvetov. Iz iz njih so zrasla majcena jabolčka. Kmalu so jih nekaj so pojedle košute, ko so se odebelili, pa še ptiči.
Ostal je en sam, pohitela sva in ga pojedla midva. Bil je tako lep, da sem ga kar fotografiral.
Že jutri se ne bo dalo tako kolesariti. Obleko bo potrebno zamenjati s toplejšo. Seveda, če ne bo deževalo. Jesen je tu.
