Hitrost in vztrajnost

Takole sem ga ujel v objektiv, hip za tem je že švignil mimo. Oglasila se mi je slaba vest, sam sem prenehal teči že skoraj pred desetimi leti.
. . .
Urejati sem začel fotografije iz Poreča, tam smo bili pred mesecem in pol.

Praznik


Na današnji dan je bil dolga leta pravi praznik. Takrat smo ob sobotah še delali, ob sobotah smo imeli tudi pouk. Samo trije prazniki na leto so bili takšni, da smo bili prosti dva dni.

Na predvečer nekdanjega praznika sva šla v kino. V cerkniškem Kulturnem domu je bil na sporedu slovenski film Preboj. Uvodni pogovor, pa tudi film sam, mi je obudil marsikakšen spomin na čase, ko sem bil še otrok, nad dogajanji v sedanjosti pa sem se kar zamislil.
. . .
Dvorana je bila nabito polna. Prodali so celo “stojišča”. Fotografiral nisem, sem pa fotografijo izbrskal iz svojega arhiva. Videti je, da je bil kulturni dom takrat še drugačen, ob kino predstavah pa prazen.

Megleno in mokro

Še vedno urejam fotografije iz Palerma. Daleč sem še do tega, da bi bile urejene. Tako so še vedno živi spomini, kako smo tam čez dan hodili naokrog s kratkimi rokavi in sedeli na ulici daleč v noč.

Dva tedna je, odkar sva se vrnila, od tega sva zadnji teden spet bila v Londonu. Tam je bilo tisto pravo angleško vreme, podnebne spremebe niso stanje naredile nič boljše. Mraz je in megleno. Vlaga se zaleze prav povsod. Tudi če nič ne dežuje, so pločniki in cesta mokri, kot bi deževalo. Čez dan se ne posuši, kvečjemu nastane še kakšna lužica.

Slikal sem na poti do trgovino, zjutraj, ko sem šel po kruh. V Millwall Dock je privezanih nekaj ladij, ki so spremenjene v bivališča. Kako vlažno je šele njim!

Atrakcije

Atrakcije, ki si jih ogledava na najinih potepanjih, niso iste, kot jih lahko prebereva v tiskanih vodnikih ali na internetu. Začudijo, navdušijo ali včasih celo prestrašijo naju stvari, ki se marskikomu, predvsem pa domačinom, ne zdijo nič posebnega.

Na sliki je fikus, mogočno, eno samo drevo, na katerega naju ni opozoril noben vodnik ali popotnik. To je prav tista lončnica, ki je včasih pri nas rasla v vsaki pisarni. Veseli smo bili, da se ni posušila, pa tudi če je vegetirala in komajda ostala živa. Največkrat je bilo le deblo z listi na vsako stran in nismo si mogli predstavljati, da se lahko razraste v drevo.

V Palermu je to drevo razvilo deblo na površini veliko večji od naše povprečne pisarne, korenine pa so se raztezale po tleh 10 m ali pa še več na vse strani. Temu primerna je bila krošnja tega drevesa.

Pa ni bil sam, v parku je raslo kar nekaj takšnih primerkov.

Cestna zapora


V Palermu s cestnimi zaporami mislijo resno. Ne zaupajo prometnim znakom, ceste raje zaprejo s takšnimi betonskimi bloki.

V središču Palerma so glavne ulice tako spremenjene v peš cone. Takšno območje brez prometa je v primerjavi z ljubljanskim prav ogromno. Za konec tedna so pripeljali še nekaj takšnih blokov in območje začasno povečali.

Tako ne more biti težav z vozniki ki se spremembam ne morejo ali nočejo prilagajati.

Arancini


Na spletu sem prebral: Slasten riž, mehka mocarela, navdih, ki prihaja s Sicilije – božanski arancini.

V bistvu je to polnjena kroglica riža, pokrita z drobtinami in ocvrta v olju. Videla sva okrogle, koničaste, jajčaste, kdo bi vedel, v kakšni obliki se vse pojavljajo.

Meni so zelo všeč, Boži pa ne. Prodajajo jih največkrat v posebnih prodajalnicah kot hitro hrano.

V tej prodajalnici je bila izbira kar velika. Videti je bilo, da jim je bil to glavni artikel. Na voljo so bili z različnimi sredicami, polnjeni z:
– mesom,
– maslom
– slanino in pistacijo
– melancani
– skuto in trdim sirom,
– špinačo in mozzarelo,
– cele ponudbe pa niti nisem razumel.