Deveto leto

Spet smo začeli s tečajem Fotopraktikum. Lansko leto sem na koncu povabil tečajnike na valeto, saj so jo z osemletnim obiskovanjem tečaja zaslužili. Pa so me hitro podučili, da je sedaj za valeto potrebno devet let.

Torej tečaj fotografije, bo potekal še deveto leto. Samo dve možni razlagi mi prideta na misel, zakaj tečaj z istimi tečajniki poteka že toliko let.

 

  • ali sem kot predavatelj tako zanič, da so se tečajniki premalo naučili
  • ali pa se imamo tako dobro, da nam je v veselje in zadovoljstvo, da se dobimo vsak torek.

. . .

Tudi na tem Fotodnevniku je kar precej objav, ki sem jih napravil v zvezi s tečajem.

 

Čez progo

Najraje kolesariva po naših gozdovih. Izbirava poti brez prometa. Po marsikateri glavni poti se nisva peljala ze leta in leta.

Sem in tja pa morava prečkati železniško progo. Nič kaj prijeten občutek ni to. Najprej je na nasip potrebno splezati po kotalečem kamenju kak meter visoko, včasih pa še več. Potem pa kolo na ramo in čez oboje tračnice. Glava se kar sama obrača in gleda, s katere strani se bo prikazala lokomotiva.

Opazil sem, da se na drugi strani ustaviva in oddahneva.

Na maratonu

Stella
Ko sva bila v Londonu tokrat, je bil prav takrat Londonski maraton. Navijal sem in vzpodbujal polnih pet ur – kolikor mi je dal glas. Imam izkušnje, kako tekmovalcem to pomaga. Vesel sem bil vsakega odziva tekačev, tudi če je bil to le komaj zaznaven nasmešek.

Že kar pozno je k navijačem, ki so stali neposredno poleg mene, pritekla punca. Navdušeno so jo sprejeli, ona pa je objela babico in planila v jok. Solze so ji tekle po licih, ko smo jo tolažili, potem pa je le nadaljevala.

Ena od punc, ki so bile tam, je opazila, da fotografiram. Prosila me je, da naj jim jih pošljem. Pripravil sem to fotozgodbo in jim jo poslal.